Iz pretresljivih pri …
Iz pretresljivih pričevanj, ki smo jih slišali danes, si lahko ustvarimo sliko o tem, pred kakšno preizkušnjo je bil postavljen slovenski človek pred 70 in 75 leti. V pridigi smo slišali pretresljiv zapis italijanskega kurata, ki govori o preizkusu tistih, ki so bili obsojeni na smrt. Na usmrtitev so čakali v neki hiši, kjer je okupator pozabil orožje. Vprašamo se lahko – zato, da razumemo tisti čas –, kaj se je dogajalo v mislih mož in fantov, ki so imeli pred seboj možnost, da rešijo svoja življenja, pa te priložnosti niso izkoristili. V tisti hiši so namreč ostale njihove žene, hčerke, njihovi najljubši in če bi oni izkoristili priložnost in rešili svoja življenja – ali to vsaj poskusili –, bi ogrozili njihova. In pri tej izbiri ni šlo za pomanjkanje poguma, ampak je šlo za bistveno večji pogum, saj so žrtvovali svoja življenja zato, da ne bi ogrozili življenj svojih najdražjih.
Na drugi strani tega državljanskega spopada, katerega temeljni vzrok je okupacija, ki je ustvarila razmere, znotraj katerih se je lahko neka manjšina z orožjem polastila vzvodov, preko katerih je kasneje na krvav način prišla do oblasti – skratka, sredi tega časa, sredi tega začetnega časa, ki se mu reče tuja okupacija –, si nekdo zamisli, da je to priložnost za »osvoboditev slovenskega človeka«, za »ustvarjanje bolj pravičnega družbenega reda«, kot so govorili, v resnici pa je šlo za prevzem oblasti.
Na zasedanju tako imenovanega protifašističnega sveta je eden od ideologov te strani, Moša Pijade, zapisal, da komunisti ne bodo nikoli prišli do oblasti, kolikor ne bodo ustvarili na tisoče, na deset tisoče zdomcev, ljudi brez premoženja, ljudi, ki se želijo maščevati za krivice. To pa lahko storijo predvsem tako, da dražijo okupatorja, da malo postreljajo in potem zbežijo, okupator pa bo požigal vasi, izvajal represalije in ljudje bodo hočeš nočeš morali stopiti v njihove vrste. To je bila osnovna taktika komunistov. Na eni strani so pod lažno krinko narodnoosvobodilnega boja v svoje vrste pritegnili mnoge iskrene domoljube, izkoristili njihovo domoljubje za državljanski spopad, po drugi strani pa so – kot je zapisal Moša Pijade – okupatorja zgolj dražili, zato da so ti streljali talce, požigali slovenske vasi, izvajali nasilje, da se je ustvarjala slika nekega narodnoosvobodilnega boja.
Ko smo v šolah, ki smo jih obiskovali, morali poslušate lažne mite o narodnoosvobodilnem boju, me je že zelo zgodaj začelo zanimati, zakaj v teh mitih ni nobenih številk. Vse veličastno, črno-belo, nikoli pa nobenih resnih številk. Tudi v knjigah, ki smo jih nekdaj morali prebirati za bralno značko, teh stvarnih dejstev ni bilo v povzetkih, ki jih običajno vsebuje zgodovinski učbenik. Čakati smo morali do slovenske osamosvojitve, da so vsaj nekateri slovenski zgodovinarji te krute številke zapisali. Te številke razgaljajo vso tragiko tistega časa in vse zlo, ki je stalo za zlorabo tako imenovanega mita o NOB za povojni prevzem oblasti.
Preden je na slovenskih tleh sploh nastala prva vaška straža in so slovenski možje in fantje poprijeli za orožje, da so obranili svoj dom, so partizani pobili na stotine ljudi, neoboroženih civilistov, tudi žensk in otrok. Do 9. maja 1945 so slovenske partizanske enote na Slovenskem brez boja pobile preko 4.200 moških, žensk in otrok, civilistov. V tem času so vse slovenske partizanske enote uničile precej manjše število pripadnikov okupatorjevih enot. Slovenski partizani so med drugo svetovno vojno požgali več slovenskih domačij in vasi kot vsi trije okupatorji skupaj.
Te številke in podatki govorijo o tem, da ni šlo za narodnoosvobodilni boj. Veliko ljudi – posebej na Primorskem, kjer so imeli izkušnje s fašizmom po prvi svetovni vojni, je poprijelo za orožje zato, da bi se borili za domovino proti okupatorju. Vendar vodstvo nikoli ni imelo tega cilja za prvo prioriteto. Že peta jugoslovanska partijska konferenca v Zagrebu, preden je bila Jugoslavija sploh napadena, je sklenila, da bodo komunisti organizirali neke vrste narodnoosvobodilni boj samo pod pogojem, če bodo prej videli možnost za prevzem oblasti. Vse, kar se je kasneje dogajalo, se je delalo v tej luči.
Zadnji tragični oziroma najbolj tragični dokaz in argument za to teorijo pa je genocid, izvršen nad slovenskim narodom po 9. maju 1945, torej po koncu vojne. Tisti, ki so bili iz vojnih časov navajeni na najbolj tragične krivice, so verjeli, da je sedaj vendarle prišel čas, ko ne bo več pobijanja. Pa se je zgodilo ravno to. Na slovenskih tleh je bilo po koncu vojne pobitih bistveno več ljudi kot med celo vojno skupaj na vseh straneh. Pobiti ljudje so bili pripadniki slovenskega naroda. Ta tragični razkol še danes živi. Slovenki narod je bil pred 70 leti obglavljen.
[Page 085]
Predstavljate si, da danes v neko tovarno, kjer dela 1.000 ljudi, pride lastnik, odpusti celotno vodstvo, vse inženirje, vse razvojnike, zapre vse laboratorije, uniči pol strojev … To pa proglasi za nov družbeni red. Ta tovarna desetletja ne bo sposobna ustvarjati produktov, ki bi se prodajali. To je sicer groba primerjava, vendar je slovenski narod pred 70 leti izgubil večino svoje elite: ali je bila pobita ali pregnana ali proglašena za drugorazredne brez možnosti za uspeh v življenju.
Mnogi izmed vas ste doživeli to tragično izkušnjo. Trajalo je desetletja, da se je to nekoliko razrahljalo, in trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ponovno zbralo dovolj energije za to, da smo leta 1990 najprej z zmago Demosa prišli vsaj do formalne demokracije, leto kasneje pa do samostojne države. Jaz sem eden izmed tistih, ki smo lahko delali za ta cilj. In še mnogi med vami. Brez kakšnih zadržkov lahko rečem, da je ta tragična izkušnja slovenskega naroda pred 70 leti, to silno trpljenje tistih, ki so morali takrat umreti, njihovi svojci pa so trpeli še kasneje, prispevala k temu, da v času te nove preizkušnje za Slovence ni ponovno prišlo do državljanskega razkola. In da smo samostojno Slovenijo dobili, ne da bi bila prelita ena sama kaplja bratove krvi.
Res je, da se s tem še ni začel nov čas, ko bi lahko živeli neko dobo, v kateri bi bilo nadoknadeno vse tisto, kar je bilo izgubljeno pred 70 leti. Žal to ni mogoče. Je pa to vendarle nek čas, ko smo lahko ljudi, ki so bili takrat fizično iztrgani iz našega občestva, vračali v naš kolektivni spomin. Ne samo da so bili ti ljudje vrženi v različne jaške, kraške jame, tankovske jarke ali pa je bilo nanje nametanih mnogo industrijskih odpadkov – kot v Teharjah –, tudi na njihov spomin se je nametalo mnogo laži. To se je skušalo – žal se včasih še vedno skuša – naprtiti tudi njihovim potomcem.
Vsaj prva leta po drugi svetovni vojni so bila – kot smo tudi danes tukaj slišali – zelo težka. Za tiste, ki so preživeli, in tudi tiste najmlajše. Pred četrt stoletja so nastale razmere, ko so se lahko začeli počasi vračati v naš kolektivni spomin in se je lahko njihova imena zapisalo na farne plošče, se javno prebralo njihova imena, in se lahko danes vseeno svobodno priklanjamo njihovemu trpljenju, pogumu in spominu. Tako velike žrtve in tako velikega trpljenja namreč ni možno prikriti niti z industrijskimi odplakami niti z lažmi.
Tam nekje sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je nacionalsocialistična [Page 086]delavska stranka v Nemčiji – polno ime v Sloveniji težko slišite, pravo ime je bilo Nacionalsocialistična delavska stranka pod vodstvom Adolfa Hitlerja – načrtovala, kot so rekli, končno rešitev židovskega vprašanja. Oziroma holokavst. To poznamo danes kot poskus oziroma fizično uničenje celotnega židovskega naroda. Takrat je – kot to piše v zgodovinskih učbenikih – nekdo od nacističnih veljakov vprašal, kaj bo pa zgodovina pisala o tem. Hitler je odgovoril: »Pusti zgodovino, poglejte, kaj so Turki naredili z Armenci leta 1915. Postrelili so jih. Ali danes še kdo kaj govori o tem? Vprašanje rešeno za večno!?« Kako se je Hitler motil! Kar so nacisti počeli z Židi, je danes v zgodovini označeno za najbolj zavrženo dejanje, ki je sploh možno. Pred zgodovino ga ne bo mogoče nikoli opravičiti.
Ravno letos, sto let po armenskem genocidu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o tem dejanju. Dal je tudi primer armenskega genocida. Tisti v Slovenji, ki so verjeli, da bo to strašno trpljenje možno za večno izbrisati iz narodovega spomina, da ne bo imelo nobenih posledic, da bo kar iz tega nasilja in zločina nastal neki pozitiven in nov družbeni red, so se motili, tako kot se je motil Adolf Hitler v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
Seveda je – glede na to, da komunizem ni bil niti v svetovnem merilu niti v Sloveniji vojaško poražen, kot je bil nacionalsocializem – razgradnja te ideologije sovraštva in laži toliko težja. To je temeljni razlog za to, da se še vedno zanikajo očitne resnice. Ne v tem smislu, da bi kdo z njimi polemiziral, saj se s temi številkami, ki sem jih prej navajal, pravzaprav ne da polemizirati. Danes se skuša resnico omejevati tako, da se jo zapira v čim ožji javni prostor, da se je enostavno ne da v širšo javnost. Za to se uporabljajo predvsem medijski monopoli in vzgojno-izobraževalni sistem.
Zaradi tega so take slovesnosti, kot je današnja – z branjem imen tistih, ki jih je potrebno vrniti v naše narodno občestvo, v naš kolektivni spomin –, še posebnega pomena. Niso samo dejanje spoštljivega spomina, so tudi boj za resnico. Ta bo na koncu zmagala,vse to, kar se je dogajalo v Sloveniji v zadnjih 25 letih, je nesporen dokaz za to, čeprav včasih izgleda malo drugače. Stvari se same po sebi ne spreminjajo, treba je pri tem aktivno sodelovati. Ko gre za eno od tragičnih posledic obglavljenja slovenskega naroda pred 70 leti, ki je še vedno tu, se ni dalo nadomestiti niti s tem, da smo po osamosvojitvi lahko ponovno govorili tudi o naših rojakih v zamejstvu in po svetu kot o delu istega občestva in je vsaj iz besednjaka izginila beseda sovražna emigracija.
Kljub tem skupnim naporom so nekatere posledice še vedno ostale. Delujejo tako ali drugače tudi politično. Ena od teh je – s tem se bomo v prihodnjih mesecih očitno morali veliko ukvarjati – poskus, da se iz Družinskega zakonika izbriše spol. Da se gre po poti nekega revolucionarnega preurejanja družbe proti vsem, ne bom rekel vsemogočnim, ampak naravnim načelom. Tam nekje okrog božiča nas verjetno čaka referendumsko odločanje o tem vprašanju in takrat se bo slovenski narod vrednostno stehtal. To bo mnogo več kot tistih nekaj besed v zakonu. Šlo bo za odgovor na vprašanje, ali smo teh 25 let življenja v samostojni Sloveniji dovolj izkoristili za to,da se normalnost vrne v naš javni prostor in v naše domove. Prepričan sem, da je ta pot nepovratna, da je včasih počasna in zahteva žrtve in mnogo naporov. Ampak z našim skupnim trudom lahko gre v pravo smer.
Slovenski pisatelj Ivan Cankar je pred več kot 100 leti zapisal tisto misel, ki jo citirajo in je zelo primerna tudi za naše današnje spominjanje. Zapisal je: »Nobena kaplja krvi ni bila prelita zaman in nobena solza ni bila potočena zastonj.« V tej luči delajmo za resnico in spravo. Bog živi Slovenijo!