Vsaka ekskurzija, ki …
Vsaka ekskurzija, ki jo organizirata Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in Rafaelova družba iz Ljubljane, je zelo poučna in zgodba zase. Zato vam eno želim približati s pisano besedo. Prvotna izvedba, napovedana za 13. november 2021, je bila zaradi pandemije prestavljena na 12. marec 2022. Posledično je bil avtobus lahko zaseden 80-odstotno, potniki smo morali imeti na avtobusu do italijanske meje modre maske. Od tam naprej samo bele. Zaradi podaljšanja roka prijave se je nabralo za dva avtobusa vedoželjnežev. Spotoma smo pobrali sopotnike še na Lomu, v Uncu in Vrtojbi. Tu sta prisedla tudi strokovni vodja prof. Ivo Jevnikar iz Trsta in sodelavka Erika Jazbar, novinarka iz Gorice. Na slovensko-italijanski meji so samevale zapuščene stavbe, brez žive duše. Nikjer nobenega policaja. Zapeljali smo se pod tremi železnimi loki, speljanimi čez avtocesto, v barvah italijanske zastave: zeleno-belo-rdeče z vidnim nebesednim sporočilom: »Skozi ta vrata vstopate v Italijo, tu smo mi doma.« Peljali smo se skozi občino Sovodenj ob Soči. To je ena od treh dvojezičnih občin s 70 odstotki slovenskega prebivalstva, Doberdob ima tudi 70 odstotkov in Števerjan 90 odstotkov. Odpeljali smo se na pot, da obudimo spomin na nedolžne žrtve človeškega zla in hudobije, ki očitno trajata, odkar obstaja človek. Vzhodno od nas se je zopet odprla Pandorina skrinjica zla in hudobije v podobi predsednika Ruske federacije – Vladimirja Putina. Bil je že 17. dan barbarskega ruskega napada na Ukrajino, sistematičnega rušenja mest, ko smo se peljali proti kraju Gonars. Mi, celinski Slovenci, ime tega furlanskega kraja izgovarjamo nepravilno. S poudarkom na prvem zlogu, kar je za Goričane zelo moteče. Tako kot je bila zame čudna izgovarjava s poudarkom na drugem zlogu. Šele po večkratnem glasnem izgovarja nju furlanskega načina naglaševanja sem to osvojila. Občina Gonárs je pobratena z občino Vrhnika. Ekskurzija je bila prvotno zamišljena ob 100. rojstnem dnevu pesnika Franceta Balantiča (1921–1943), ki bi ga praznoval novembra lani. In kakšno zvezo ima on z Gonarsom? Na severni strani vasi Gonars, sredi polj so fašisti postavili največje italijansko koncentracijsko taborišče na območju Italije. Namenjeno je bilo Slovanom. Po množičnih čistkah v okupirani Ljubljanski pokrajini so vozili sem moške, da bi jih zaščitili pred odhodom v gozdove. Tako so med visokošolci odpeljali sem 27. junija 1942 tudi Franceta Balantiča. Lakoto, žejo, ponižanje, psihično ubijajoče brezdelje je pretopil in izpovedal v Sonetih iz Gonarsa. Novembra 1942 se je vrnil domov in kasneje preminil v ognju v Grahovem. V Gonarsu sta obstajali ves čas dve samostojni koncentracijski taborišči. Drugo od drugega sta bili oddaljeni dvajset minut hoje. Sredi med njima je bila komanda. Večje je bilo najprej namenjeno vojnim ujetnikom kraljeve vojske Jugoslavije in Rdeče armade, ki so jih premestili v sosednje manjše taborišče. Večje taborišče so potrebovali za prvi transport civilnih internirancev iz Ljubljane, ki je prispel že 23. februarja 1942. Taborišče je bilo ograjeno s tri metre visoko žično ograjo in stražnimi stolpi. Svoje bivanje v taborišču sta opisala tudi slikar Marjan Tršar (Dotik smrti) in Zorko Simčič (Dohojene stopinje). Tu so si nabirali izkušnje o medčloveških odnosih tudi dirigent Samo Hubad, pesnik Alojz Gradnik, kipar Jakob Savinšek, pisateljica Branka Jurca, slikar in kipar Nikolaj Pirnat in tudi moj oče. Mnogo jih je že pisalo o tem, zato se ne bi poglabljala. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je strah čez noč pobral straže, vojake in častnike. Zadnji komandant je pobegnil s kamionom, naloženim s hrano iz skladišča. Umrl je v nemškem koncentracijskem taborišču. Interniranci so se bali prihoda Nemcev in okoli štiri tisoč zaprtih taboriščnikov je nasilno zapustilo taborišče. Nemci so vse barake zažgali. Njihove temelje, zgrajene iz skal, so kmetje kasneje uporabili kot zelo zaželen gradbeni material. Peljali smo se skozi mestece Gonars in pri znanem visokem cerkvenem zvoniku zavili desno proti pokopališču. Tam sta nas sprejela podžupanja Gonarsa Maria Cristina Stradolini in edini mestni redar v uniformi, odgovoren, da nam odklene kostnico. Podžupanja je imela pri spomeniku pozdravni govor. Omenila je, da je učiteljica in v šoli uči otroke tudi kulturo spominjanja. Na ta način domačini negujejo spomin na nedolžne žrtve italijanskega totalitarizma – fašizma. Lepo in pohvalno. Toda to ne velja na splošno za Italijo. Ko je angleška TV BBC leta 2000 posnela dokumentarec Fašistično nasilje, ga na RAI niso hoteli predvajati. Po protestih so ga predvajali ob 3. uri ponoči! Zatem je bila prebrana Balantičeva pesem Svoboda in v spomin taboriščnikom položen lovorjev venec. Položila sta ga Ivo Jevnikar, predstavnik Knjižnice Dušana Černeta, in Lenart Rihar za Rafaelovo družbo. Zmolili smo še kratko molitev in odšli na ogled kostnice. Skupaj sta jo zgradili SFR Jugoslavija in Republika Italija. Odprta je bila 10. decembra 1973. To sta dva polkrožna podzemna hodnika – kripti z nišami levo in desno. Ob začetku je bilo v njih 453 pločevinastih krstic. To naj bi bili ostanki žrtev severnoitalijanskih koncentracijskih taborišč. Z današnjega zornega kota je bilo srhljivo gledati na velike rdeče peterokrake zvezde, ki vsako krstico. Po 49 letih od te domislice je ta simbol komunizma krasijo posmehljiv in žaljiv za večino preminulih. Bili so žrtve komunizma in posledično fašizma. Treba je ločiti vzrok in posledico. Kdo je že delal atentate in moril ljudi po Ljubljani? Kdo je namenoma, po nepotrebnem dražil Italijane s provokacijami, škodljivimi za vaščane na podeželju? Slabše je, bolje je. Kdo je že to rekel? Edvard Kardelj vendar. Vse za velikega Stalina. Pravemu komunistu lastni narod ne pomeni nič. To je učil že Lenin. Potem smo se razkropili po pokopališču. Preden je bila zgrajena kostnica, so bili grobovi internirancev označeni s križi. Sedaj imajo različne statusne grobne oddelke. Od nenormalno velikih grobnic, ki služijo samo človeški nečimrnosti, do oddelka pravokotnikov enake velikosti. Razlika je izključno v obliki napisne plošče. Zaradi prihranka prostora imajo zelo visoke in velike stenske niše. Niše so pokrite z napisnimi ploščami in brez poličk kot pri nas. Zato si dajo svojci duška s ploskimi vazami, polnimi rož, pritrjenimi na ploščo. Ker se niše dvigajo zelo visoko, imajo žalujoči na voljo velike in visoke kovinske lestve na kolesih. Zapeljejo jo do svojega pokojnika in se povzpnejo po njej v višave. Saj to je logično. Le kako se čudijo Italijani, ko pridejo k nam, kjer so na grobovih še vedno skladišča sveč. Jasno pa je, da vsakemu umrlemu obvezno pripada tudi fotografija. S tem navežejo stik s pokojnim. Spomini zbledijo, fotografije ostanejo. Zatem smo se odpeljali za policijskim avtomobilom z utripajočo modro lučjo po neprometni lokalni cesti. Počutila sem se pomembno. Sredi travnikov in polj smo sledili redarju, ki nas je popeljal na širok, prašen kolovoz. Kmalu smo se ustavili sredi ničesar. Smo zašli? Po izstopu smo zagledali visoke in dolge temelje in stopnišče ene izmed nekdanjih taboriščnih barak. Zgrajeno je bilo iz skal, podobno suhozidu. To je vse, kar je ostalo od kraja trpljenja? Še za številko barake ne vem, da bi se orientirala na načrtu taborišča. Italijanska oblast si je po vojni prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, kar ji je vsestransko uspelo. Uradna Italija do leta 1990 ni imela odnosa do taborišč na svojem ozemlju. Česar ne vidiš, ne obstaja. Če vas zanima kaj več o tej tematiki, je nepogrešljiva knjiga Carla Spartaca Capogreca Fašistična taborišča. Vzporedno, naprej od teh temeljev je občina Gonars postavila spominsko znamenje v
[Page 111]
skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi in pripravljenostjo posameznikov, da pogledajo resnici v oči. Brez sodelovanja s slovenskim društvom ZZB. Postavili so pet drogov za dvig zastav, štiri spominske stebre, na katerih so v mozaiku predstavljeni izseki iz taboriščnega življenja. Prostor je nasut z gramozom in zamejen z mladimi grmički. Dvajset metrov severno od spominskega znamenja teče v smeri vzhod–zahod glavna cesta iz Palmanove v Codroipo. Naokoli pa, kamorkoli si pogledal, samo ravnina, ravnina. Dolgočasna ravnina. Prav daleč na severnem obzorju so se bleščale zasnežene Karnijske Alpe. Na južni strani tega prostora je rasla posušena, nepokošena trava. Od velikega polja so jo ločila dolga, visoka pravokotna betonska korita namakalnega sistema za ogromne poljedelske površine. V daljavi je traktorist oral suho zemljo, ki se je pra šila, in daleč za njim proti jugu se je videl gonarški zvonik. To je bil torej vidni krog taboriščnikov. Suha prašna zemlja, zvonik, Karnijske Alpe, ravnina, mraz in sonce. Moraš imeti zares močno domišljijo, da si pričaraš taborišče, če nisi bil v njem. Tu je bila prebrana še druga Balantičeva pesem z naslovom Vse. V zadnjem verzu: »za hlebček kruha dal bi kos srca,« je izpovedal, kako so bili zlakoteni. Da bi razumeli ta verz, bi morali imeti osebno izkustvo. Pa ga nima nihče, ker nam je predobro. Naslednje taborišče je bilo v kraju Chiesanuova pri Padovi, v vojašnici. V 80. letih se je zaradi poseljenosti spremenilo v predmestje Padove, ki ima že dvesto tisoč prebivalcev. Ker je bil Gonars prenapolnjen in zaradi uspešnega pobega osmih iz Gonarsa so taboriščnike prepeljali sem. Tu so živeli v šestih zidanih poslopjih. Prav tako so jih sem pripeljali 14. avgusta 1942 iz vojašnice v Monigu. Do kapitulacije Italije se je tu zvrstilo okoli deset tisoč ljudi, v večini Slovencev in Hrvatov. Med zaporniki je bil tudi Stanko Kociper (1917– 1998), ki je opisal razmere v taborišču Chiesanuova v knjigi z naslovom Kar sem živel. Tu je bil zaprt tudi general Leon Rupnik. Prehrana je bila ravno tako nekalorična kot v Gonarsu. Kasneje so jih reševali paketi iz domovine. Umrlo je 70 ljudi, ki ležijo v gonarški kostnici. Ob italijanski kapitulaciji so stražarji zapustili taborišče in je bil možen pobeg. Preostale internirance so Nemci ob prihodu z dvema tovornima vlakoma odpeljali na Dunaj in v Zagreb. V Chiesanuovi smo parkirali avtobusa pred glavnim vhodom v nekdanje taborišče in vojašnico Romagnoli, ki je bila zaprta leta 2009. Po dolgih 12 letih sta se občina in država dogovorili, da bo del vojašnice prevzela občina Padova. Poskrbela naj bi za primerne vsebine. Tudi s prostori v spomin na tukajšnje medvojno dogajanje in na dobrotnika internirancev, minorita patra Placida Corteseja. Ohranili bodo tudi del obzidja. Verjetno ob cesti. Drugi del vojašnice bi prevzel privatnik. Pogledala sem skozi reže železnih vrat. Desno in levo sta nizki stavbi, nasproti vhoda je zanemarjen in zaraščen park z visokim drevjem in s travo. Raj za potepuške mačke. Naproti nam je prišel slovenski veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj. Skupaj smo odšli mimo štiri metre visokega obzidja vojašnice ob glavni cesti proti gostišču. Čez obzidje je visel bršljan v ogromnih posamičnih grmih. V kotu obzidja stoji okrogel betonski stražni stolp. Na tem mestu je bil leta 1942 visok lesen stolp z reflektorji, na njem pa 24 ur stražar s strojnico. Takoj poleg stolpa je bilo gostišče, kjer smo se okrepčali. Po kosilu smo samo prečkali glavno prometno cesto in prišli na trg pred cerkvijo. Tu so nas čakali veljaki in skupaj smo odšli v cerkev. Župnik don Pierpaolo Peron je obudil krajevne spomine na medvojne dogodke. Dokler v taborišču niso dobili svojega duhovnika, jim je maševal do
mači župnik. Na veliki šmaren, 15. avgusta 1942, je maševal pred pet tisoč interniranci ob prisotnosti fašistov. Na začetku jih je pozdravil in nagovoril: »Dragi otroci …« Vodji taborišča to ni bilo všeč in je pripomnil, da niso ne dragi ne otroci. Župnik mu je oporekel, da bi tudi njega nagovoril: »Dragi sin,« četudi ni njegov sin. Zato so ga izgnali in prepovedali versko delovanje v taborišču. V vasi so se domačini čudili drobnemu p. Corteseju, ki je bil včasih videti tako debel, ko se je pripeljal s kolesom. Ob vračanju je bil zopet suh. Razlog je bilo tihotapljenje pisem, knjig in denarja v taborišče. Zaradi črne kute
[Page 113]
so ga interniranci klicali Črni. Župnik nas je povabil k spominskemu kamnu ob vznožju visokega zvonika. Ob odhodu iz cerkve sem na desni strani opazila leseni kip kapucina p. Leopolda Mandića (1866–1942), znanega po spovedovanju. V Padovi mu je posvečena tudi cerkev sv. Leopolda Mandića, kjer je pokopan. Kako majhna je bila naša skupina v primerjavi z višino zvonika. Zgradili so ga brez računalnikov, gradbenih žerjavov in tovornjakov, polnih betona. Zbrali smo se nasproti vojašnice, pod mogočnim drevesom, okoli spominskega znamenja, posvečenega p. Corteseju, ki je velikokrat prišel v to vojašnico. Steber so postavili 7. marca 2009 ob 100. obletnici rojstva s skromnim napisom: »Padre Placido Cortese, 1907– 1944.« Kje je pa kip? Si ga ni zaslužil? Saj imajo Italijani od rimskih časov tradicijo postavljanja kipov za vsakim vogalom. Nič zato! Ga ima pa v Sloveniji, v Sostrem pri Ljubljani, kjer je minoritska provinca upravljala sostrsko župnijo od 1964 do 2011. Za 40. obletnico prihoda v Sostro 1964–2004 so maja 2005 na podobno visok spominski steber postavili doprsni kip z osebnimi podatki: »p. Placido Cortese, minorit, Cres 7. marec 1907, Trst 15. november 1944, žrtev nacizma.« Svojemu redovnemu bratu so se poklonili, ker so razumeli njegovo srčno veličino in njegovo nesebično pomoč internirancem tudi iz tega konca Slovenije. Kljub vsemu je bil eden naših. Lastijo si ga Hrvatje in Italijani. Spomenik stoji ob cesti na severni strani cerkve. Zopet sta oba naša predstavnika položila venec v spomin in zahvalo p. Corteseju. Veleposlanik Kunstelj je v govoru poudaril pomen takih srečanj, ki ohranjajo nepotvorjen spomin na zgodovino. Z nagovorom sta nas počastila tudi padovanska občinska odbornica za vzgojo in prostovoljstvo Cristina Piva ter občinski svetnik Gianni Berno. On je na občini prodrl s predlogom, da se del opuščene vojašnice ohrani v spomin na žrtve fašističnega taborišča in p. Corteseja. Potem je spregovoril še minorit v črni kuti, p. Giorgio Laggioni, mlajši človek, vicepostulator za beatifikacijski postopek p. Corteseja. Postopek je že pri koncu, saj je papež Frančišek potrdil Cortesejeve junaške kreposti in ga dal razglasiti za častitljivega. Da bi ga razglasili za blaženega, bo treba izprositi še čudež. Kot Slovencu in članu Zgodovinske komisije za beatifikacijski postopek p. Corteseja so Ivu Jevnikarju poklonili povečane fotokopije fotografij iz taborišča. Večinoma so na njih skupine fantov in mož v sobah in zunaj. Za konec je bilo še skupinsko fotografiranje, slovo od veleposlanika Kunstlja in odšli smo vsak po svoje. Kdo je bil ta pater Placido Cortese? Po zaslugi sostrskega kipa mi je bilo ime znano.
[Page 114]
To je pa tudi vse. Naj ga podrobneje predstavim na podlagi zapisa v Zborniku Svobodne Slovenije. »Na hrvaškem otoku Cres so živeli 1910. leta 8004 ljudje. Od tega je bilo 71 % Hrvatov in 29 % Italijanov. V mestu Cres je bilo 56 % Italijanov. P. Placido se je rodil 7. marca 1907 z imenom Nicoló Matteo. Klicali so ga Miko. Oče je bil Italijan in je na otoku služboval kot avstro-ogrski logar in gozdni čuvaj. Miko je obiskoval hrvaško zasebno ljudsko šolo sv. Cirila in Metoda. 6. novembra 1918 je bila na otoku razglašena italijanska uprava in šolanje je nadaljeval v italijanščini. V mestu Cres je bil minoritski samostan, ki je bil od 1919 do 1947 priključen padovanski provinci. Zaradi prirojene napake na nogi je nekoliko šepal, bil je bistre glave in oče ga je poslal na šolanje. Leta 1920 je kot 13-letni deček za vedno odšel od doma v malo semenišče v okolici Padove. V noviciatu si je sam izbral ime Placido. 13. julija 1930 je imel v Cresu novo mašo. Ostal je v Padovi, kjer je veliko spovedoval v baziliki sv. Antona. Zaradi nagnjenosti k novinarstvu se je posvečal pisanju v katoliškem tisku. Od leta 1933 do 1936 je služboval v Milanu. Po vrnitvi je postal ravnatelj vsega, kar je izdajala padovanska provinca. Mesečnik Messaggero di S. Antonio je imel 1937. leta 300.000 naročnikov. Leta 1943 že 800.000.« Njegovo življenje bi mirno teklo naprej za samostanskimi zidovi, kljub vojni, če mu življenjske poti ne bi prekrižali Slovenci. »Prva večja skupina ljudi v Padovi so bili leta 1941 univerzitetni študentje, zlasti medicinci. Takrat je imela ljubljanska Medicinska fakulteta samo štiri semestre (dva letnika) in bodoči zdravniki v Kraljevini Jugoslaviji so si poiskali nadaljnji študij v Zagrebu ali tujini. Pod italijansko okupacijo se je nekaj medicincev odzvalo povabilu padovanske univerze. Čeprav je javno mnenje obsojalo študij v Italiji kot sodelovanje s sovražnikom.« To je bila druga najstarejša italijanska univerza in peta od še aktivnih na svetu, osnovana leta 1222. »Druga zelo velika skupina Slovencev so
bili civilni moški interniranci poleti 1942. V bližnjo Chiesanuovo so jih pripeljali po racijah v Ljubljanski pokrajini. Svojci so si prizadevali za vzpostavitev stikov z njimi. Študentje so bili povezani z interniranimi rojaki. Iz Slovenije so zanje prejemali pošto, denar in pakete. Zaradi stroge kontrole so jim vse to težko dostavljali. Prvi, ki je prišel v taborišče po nalogu škofa Rožmana, je bil frančiškan p. Fortunat Zorman, ki je kmalu dobil prepoved obiskovanja taborišča. Pri študentih v Padovi so se zato začeli nabirati paketi in pisma, ki jih ni nihče več odnašal. Treba je bilo organizirati nov način dostave. Medicinka Marija Slapšak je izvedela,
[Page 115]
da je v samostanu Santo pater, ki zna hrvaško. Če zna hrvaško, je gotovo Hrvat. Skupaj s kolegico Majdo Mazovec in paketi sta odšli k p. Corteseju v samostan in ga postavili pred dejstvo. »Med interniranimi so bili tudi Hrvatje in dvojici se je priključila še hrvaška Istranka Marija Ujčić.« »Najprej ni bil pater prav nič navdušen nad poslom, ki sta mu ga prišli dekleti ponujat. Redko je govoril hrvaško v dalmatinskem dialektu. Politične razmere v Jugoslaviji je poznal iz izmaličenih uradnih virov. Prepričan je bil, da večina internirancev simpatizira s komunisti. Prepričevali sta ga in mu dokazovali resnico o njih in slednjič se je vdal njunim prošnjam. Na tako nevarno posredovanje ni pristal z lahkoto.« »Papeški nuncij v Italiji in papeški delegat v baziliki sv. Antona v Padovi pa ga je še istega leta 1942 zadolžil za duhovno oskrbo v tem ci
vilnem taborišču. Imenovali so ga ‚Mala Jugoslavija‘ (Vir, str. 40). V taborišča je začel tihotapiti necenzurirana pisma, pakete. Prejeta pisma je na svoje stroške frankiral in jih odpošiljal s civilno pošto. Sorazmerno s tem se je pod kuto debelil in hujšal.« »Spoprijateljil se je s Stankom Kociprom in še nekaterimi.« P. Cortese je skupaj s p. Zormanom deloval pri duhovni in materialni oskrbi zaprtih. Vodila sta dobrodelno akcijo Samopomoč. Tako je življenje teklo več ali manj po ustaljenih kolesnicah do italijanske kapitulacije in takojšnje nemške zasedbe ozemlja. Milan Filipčič ta čas opiše v knjigi Bili so zaprti, izgnani …: »Že dva dni po kapitulaciji je Hitler 10. septembra 1943 ustanovil okupacijsko cono ‚Jadransko primorje‘, ki je obsegalo Julijsko krajino, Furlanijo, Hrvaško primorje, Dolenjsko in Notranjsko. Za glavni vodji sta bila
[Page 116]
postavljena dva avstrijska Korošca, zagrizena nemčurja, ki sta prijateljevala že od prej: dr. Friedrich Rainer in Odilo Globocnik. Ne bojte se. To je samo poslovenjena pisava nemškega priimka in ni bil Slovenec. Globocnik je postal višji vodja SS policije v Trstu. Najzloglasnejši človek, odgovoren za fizično iztrebljanje Judov na Poljskem. S seboj v Trst je pripeljal svojo skupino morilcev in sadistov.« Več o njem v knjigi Johannes Sachslehner, Dva milijona smo jih pospravili. 10. septembra 1943 so prišli Nemci že v Padovo. Interniranci so imeli samo dva dni časa, da so pobegnili in se skrili. Zatekli so se k edinemu, ki so ga poznali v neznanem mestu, med neznanimi ljudmi. K p. Placidu. Obrnil se je na družine in posameznike protifašističnih in protinacističnih nazorov. Takih je bilo pa dovolj. Tu so bili še pobegli zavezniški ujetniki, ki so tavali po severni Italiji in se skrivali pred Nemci. V samostan se je zatekalo vse več ljudi. 16. oktobra 1943 je prišel iz Berlina ukaz o takojšnji deportaciji italijanskih Judov v smrt. Vatikanski nuncij ga je nagovarjal za skrivno pomoč Judom. P. Cortese je začel dobivati denar iz italijanskih zavezniških virov prek Rdečega križa in švicarskega konzulata v Benetkah. Kot urednik je prejemal fotografije bralcev, da jih je polagal na njihovo željo h grobu sv. Antona, da bi jim posredoval milosti. Nekatere od teh fotografij je kasneje uporabil za izdelavo ponarejenih osebnih izkaznic. Konec novembra 1943 je bil p. Cortese že trdno vezan na zavezniško mrežo v severni Italiji. Kdaj in kako je prišel v stik z Vauhnikovo obveščevalno službo, se ne ve. Prav gotovo se mu ni sanjalo, da je stopil na nevarno pot vojnih spletk, ki so ga ubile. V knjigi Vladimir Vauhnik piše, da so na Hrvaškem Nemci Pod krinko1941–1944 našli seznam oseb njegove Obveščevalne centrale v Zagrebu. Domine so se začele počasi podirati proti Ljubljani, Trstu in Padovi. Sobratje ga v njegovih izrednih aktivnostih niso podpirali, ker se jim je zdela Cortesejeva dejavnost prenevarna. Še naprej je pošiljal sporočila zaveznikom, reševal Jude iz gestapovskih mrež in pomagal slovanskim pregnancem. Septembra 1944 je prišel v samostan nemški policijski uradnik poizvedovat o papeški politični imuniteti – ekstrateritorialnosti bazilike in samostana, kajti oboje je pripadalo Svetemu sedežu. Zanimalo ga je, s čim se ukvarja samostanska skupnost. Naslednjič sta prišla nemška policaja z italijanskim tolmačem. Hotela sta odpeljati p. Placida na zaslišanje. Kljub nasprotovanju provinciala sta vstopila, preiskala njegovo sobo in ga odpeljala na zaslišanje. Zaradi grožnje z diplomatskim sporom so ga pripeljali po zaslišanju nazaj. 4. oktobra ga je obiskal tajnik padovanskega škofa zaradi reševanja zavezniških padalcev. Svetoval mu je, naj se umakne. 8. oktobra sta ga prišla iskat okoli 13. ure dva civilista, govoreč italijansko s tujim nagla
[Page 117]
som. Prvi je bil srednje postave in temnejše polti. Drugi je stal nekoliko zadaj, višje postave, suh, brez desne roke. Grobo sta vztrajala pri iskanju p. Placida. Med pogovorom s sobratom je dobil p. Placido obvestilo, da ga čaka v Magnolijevem križnem hodniku prijatelj Mirko zaradi nekega sporočila. Ob 13.35 je takoj odšel z Mirkom, ker mu je zaupal. V svoji sobi je pustil klobuk in brevir. Na obrazu se mu je videla zaskrbljenost. Vse to je opazoval sobrat, ki se mu je zdelo dogajanje sumljivo. Zato ga je v oddaljenosti spremljal do parkiranega avta na cesti pred baziliko. Iz avta je še pomahal v slovo in za vedno izginil. Z zvijačo sta ga prepričala, da je odšel prostovoljno z zaščitenega območja. To je bila klasična ugrabitev. Mirko je bil mlad in radoveden Hrvat, bližnji sodelavec, zaupnik, ki je patru naredil veliko uslug. Tisti brez desne roke je bil Fritz Werdnik, Mariborčan slovenskega rodu, nemški vohun, nacistični podoficir. Skrivni prijatelj odporniških skupin, kjer je odlično igral svojo vlogo. Iz Maribora je bil poslan kot zveza s protinacističnimi krogi v Trst k svojemu sošolcu Jožetu Golcu, ki je vodil to skupino. Prodrl je v Vauhnikovo mrežo, ki je skupaj s p. Cortesejem padla v mrežo nemške protišpijonaže. Ko je Werdnik ugotovil vse zveze in povezave ljudi, je Gestapo udaril. Vsi, ki so prišli v stik z Werdnikom, so izginili ali bili poslani v uničevalno taborišče. Do smrti po letu 2001 je živel v Salzburgu. Na vprašanje o izginotju p. Corteseja samostansko vodstvo ni dobilo informacij ne od nemške ne od italijanske oblasti niti ne od podtalnega Osvobodilnega odbora. Globocnik je bil vodja SS in policije. Sedež Gestapa v Trstu je bil na Trgu Oberdan, kjer so imeli v kleti zapore. To so bile štiri kratke in ozke kletke z odprtino na zgornji strani vrat. P. Corteseja so vsak dan mučili, stradali, mu lomili prste. Bil je ves pretepen, tako da je imel na hrbtu odprto rano in je bila na črni kuti velika krvava lisa. Krvav po obrazu, je bil njegov videz strahoten. Za protiutež je vsak dan polglasno molil. Po zapisu V. Vauhnika so mu na koncu iztaknili oči, odrezali jezik in ga živega pokopali. Izmišljeno, neverjetno? Po prebrani knjigi Dva milijona smo jih pospravili, morda ne. P. Cortese se je pri mučenju dobro zadržal in ni nikogar izdal ali obremenil. O njegovi končni usodi sta dve verziji. Po prvi so italijanski viri po koncu vojne povedali, da je bil viden februarja 1945 v taborišču v Bolzanu. Bil je v žalostnem stanju in telesno uničen. Nekega dne naj bi ga naložili skupno z vidnejšimi osebnostmi italijanskega Osvobodilnega odbora na kamion in ga neznano kam odpeljali. Verjetno so jih postrelili. V knjigi Kako lep je Trst beremo, da so aretirane nacisti mučili, ker so hoteli iz njih izvleči informacije o odporniškem gibanju. Če
[Page 118]
jim informatorji niso koristili, so jih sežgali v krematoriju Rižarne ali deportirali v lagerje. Po drugi varianti je bil med sežganimi zelo verjetno tudi p. Placido Cortese. Dokumentov o tem ni oz. so bili uničeni. Rižarna pri Sv. Soboti v Škedenjskem predmestju je bil kompleks zgradb, zgrajen leta 1913 za luščilnico in sušilnico riža. Po 1918 je zaradi konkurence propadla. Oktobra 1943 so jo nacisti spremenili v atipično taborišče, zapor, skladišče naropanega blaga in zbirno mesto za deportacijo v Nemčijo. Globocnik je bil fanatičen privrženec Himmlerjevih metod in organizator uničevanja Judov v taboriščih na Poljskem. Zato so nekdanjo peč za sušenje riža 4. aprila 1944 preuredili v krematorij, ki je bil edini na italijanskem ozemlju. Tržaška Rižarna je bila podružnica koncentracijskega taborišča Auschwitz na Poljskem. V noči med 29. in 30. aprilom 1945 so nacisti razstrelili kompleks zgradb, krematorijsko peč in zažgali večino dokumentov. Isto noč so z Globocnikom pobegnili tudi drugi SS-ovci. Zadnji poulični boji v Trstu z Nemci so bili 2. maja 1945. Z Novozelandci in Jugoslovani so se pogajali o predaji. 3. maja se je po tržaških ulicah že vil slavnostni sprevod s slovenskimi in jugoslovanskimi zastavami. O usodi Odila Globocnika je pisal Johannes Sachslehner v knjigi Dva milijona smo jih pospravili. Globocnik je skupaj z ukrajinskimi Kozaki pobegnil v Avstrijo, proti Lienzu. To je s tistimi Kozaki, ki so končali v Dravi in v ruskih gulagih še pred prihodom slovenskih beguncev iz Vetrinja v Lienz. Zakaj so se Kozaki borili skupaj z Nemci proti Rusom, Stalinu in komunizmu? Odgovor boste našli v knjigi Ukrajina joka. Vsak zakaj ima svoj zato. Tako kot sedaj: zgodovina se ponavlja. Globocnik, preoblečen v civilno obleko, je postal angleški ujetnik. 31. maja 1945 je v zaporu v Paternionu pregriznil ampulo ciankalija. Strahopetca so zagrebli na bregu Drave, na vaški gmajni. Tam leži še sedaj. Zaključujem z žalostno usodo plemenitega človeka, ki je umrl zaradi dejavne ljubezni do bližnjega. Založba Družina je o patru izdala dokumentarni film na DVD-ju z naslovom Pogum molka. S parkirnega prostora v starem delu Padove smo odšli pod obokanimi srednjeveškimi arkadami proti baziliki sv. Antona s sedmimi kupolami. Zgrajena je bila v bizantinskem slogu, po vzoru bazilike sv. Marka v Benetkah. K baziliki je prislonjen minoritski samostan s petimi križnimi hodniki. Anton Padovanski (1193–1231) je bil rojen na Portugalskem, vendar so ga Italijani vzeli za svojega. Gradnjo cerkve so začeli okoli leta 1238. Ste že slišali za besedo spotikalec? Menda je to slovenski izraz. Pomeni medeninasto spominsko ploščico oz. tlakovec spomina dimenzije 9 x 9 cm z osebnimi podatki žrtve holokavsta in sprevržene ideologije nacizma. Ploščice so po vsej Evropi vgrajene v tla pred hišami, kjer so ti ljudje živeli. Tudi v Ljubljani. Naš vodnik p. Laggioni in prof. Jevnikar, ki je prevajal, sta se ustavila pred trgom ob baziliki. Bili smo na cesti, na mestu, od koder je bil p. Cortese zvijačno odpeljan na pot zasliševanja, mučenja in smrti. V spomin nanj je med granitnimi kockami vdelan takšen spotikalec z njegovim imenom in osebnimi podatki. Ob vstopu v levo ladjo je bila v glavni ladji sv. maša. V počasni koloni smo stopali proti grobnici sv. Antona. Danes vidna je iz 16. stoletja in obrnjena proti glavni ladji. Na kamniti stranski ograji grobnice sem zagledala vso površino prekrito s fotografijami ljudi, ki so upali, da jim bo svetnik pomagal. Fotografija pri fotografiji, druga čez drugo, odrasli, otroci, ženske, fantje. Tu se je čas ustavil. Nič drugače kot
[Page 120]
v času delovanja p. Corteseja. Zaradi pandemije covida-19 smo imeli na obrazih vsi maske. Zastal mi je dih, ko sem videla, kako mimoidoči veselo pritiskajo dlani po hrbtni plošči grobnice, kjer je krsta. Mar se ne širi virus tudi na ta način? Ko sem prišla do naše skupine, so bila vsa ugodna stojišča okoli p. Laggionija že zasedena. Zakrivali so metrsko fotografijo p. Corteseja poleg njegove spovednice – javke, ki so jo spremenili v spominsko znamenje. Med poslušalci sem opazila stojalo s podpisno knjigo, za katero smo bili opozorjeni, naj se vpišemo in napišemo kakšno prošnjo za p. Corteseja. Prerinila sem se do nje in zagledala nečitljive podpise brez omembe kraja in države. doktorske Kako naj Italijani dešifrirajo te kurje krace in ugotovijo, od kod so obiskovalci? Zato sem se vpisala s tiskanimi črkami in od kod sem. Oba razlagalca sta govorila potiho zaradi mimoidočih in maše. Usedla sem se na stol poleg spovednice in odpotovala v leto 1943/44. Koliko jih je tukaj stalo in sedelo v upanju na rešitev. P. Cortese jim je pomenil edino luč na koncu tunela. Nekoč so mu pripeljali celo črnca, angleškega letalca iz Južne Afrike. Kako naj skrije črnca med belci? Menda se je dobro končalo. Cerkev ima devet kapel. Vsaka ima železno ograjo s čudovitimi umetniško kovanimi drobnimi vzorci. Vsaka kapela ima drugačen vzorec. Med čakanjem sem si ogledovala mimoidoče. Bilo je sobotno popoldne in večinoma so bile mlade družine z otroki in turisti. Na poslikanem stropu s freskami sem iskala pol metra praznega ometa. Pa ga ni bilo. Ubogi restavratorji. Na začetku kariere bodo vstopili, ob upokojitvi pa izstopili iz bazilike. Nekje je bil majhen delček stropa že restavriran. Čudovite barve. Tlačani so mislili, da so že v nebesih, ko so prišli k maši iz svojih ubožnih, zanikrnih bivališč. Premaknili smo se naprej mimo kapele zakladov, ki je za glavnim oltarjem. Tam imajo razstavljene 792 let stare relikvije sv. Antona Padovanskega. Stare plašče, obuvala, koščke tkanine, koščke lesa … Ko smo zapuščali baziliko skozi južna vrata, se je začela že naslednja maša. Znašli smo se v samostanu s petimi križnimi hodniki. Magnolijin je najstarejši iz 13. stoletja. Sredi vrta raste tako visoka magnolija, da sem morala nagniti glavo nazaj, da sem videla vrh. Na letalskem posnetku samostana je lepo vidno drevo, ki sega do strehe samostana. Fotografija je izpred leta 2001. O tem se piše 21 let kasneje. To je tisti križni hodnik, na katerem je patra čakal Mirko, da mu nekaj pove. prijatelj Na stenah teh hodnikov je veliko vzidanih plošč z različnimi napisi. Za branje ni bilo časa. Hitela sem mimo, da me ne bi pozabili. Pozornost mi je vzbudil doprsni kip moškega z veliko lasuljo. To je bil violinski virtuoz, skladatelj in pedagog Giuseppe Tartini (1692– 1770). Petdeset let je igral v padovanski baziliki. Lastijo si ga tudi Pirančani zaradi kraja rojstva, čeprav je bil Italijan. Ljudje so drli v cerkev zaradi Tartinijevega igranja, tako da jih je moral škof opozoriti, da se v cerkvi moli. Glede akustičnosti bazilike je bilo za tiste čase res božansko. Vicepostulatorju p. Giorgiu Laggioniju smo podarili v zahvalo svečo z napisom Slovenija. Že v mraku smo se rahlo utrujeni odpeljali proti domu. Šofer je ugasnil luči v avtobusu in na oči se je prikradel spanec. Polovica potnikov je snela maske. Verjetno so mislili, da je šel spat tudi koronavirus.
Literatura:
Kako lep je Trst, Založništvo tržaškega tiska, Trst 2011, str. 111–113.
Vojko Arko: P. Placido Cortese, Zbornik Svobodne Slovenije 1967, Založba Svobodna Slovenija, Buenos Aires, str. 85.
Ljudevit Anton Maračić: Pater Placido Cortese – Mučenec nacizma, Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa, Ljubljana 2003.
Vladimir Vauhnik: Pod krinko 1941–1944, Modrijan, Ljubljana 2017, str. 239.
Naša luč, letnik 71, april-maj 2022, Družina, Ljubljana.
Andrej Bandelj, Primož Pipan: Videmsko, Ljubljansko geografsko društvo, 2014.
Johannes Sachslehner: Dva milijona smo jih pospravili, Cankarjeva založba, Ljubljana 2016, str. 311.
Milan Filipčič: Bili so zaprti, izgnani, na suženjskem delu, v koncen tracijskih taboriščih, uporni, Koordinacijski odbor žrtev nacističnega nasilja pri GO ZZB NOB Slovenije, Ljubljana 2002.
P. Apollonio Tottoli: Ho soccorso Gesu perseguitato!, Padova 2001.
[Page 121]