Pogovor s Francetom Pibernikom, Družina 2021
France Pibernik in Anton Drobnič sta bila sošolca v 1.a razredu klasične gimnazije v Ljubljani. Pibernik ta razred imenuje imeniten, saj so v njem prevladovali sinovi znanih ljubljanskih osebnosti, kot so Tine Velikonja, Anton Natlačen in Taras Kermauner. Sošolca je za dolgih 50 let razdružila okupacija in znova sta se srečala novembra 1990 ob grobu pesnika Balantiča. Potem sta se redno srečevala, kar je srečno vodilo v dogovor o daljšem pogovoru, ki je nato botroval nastanku te knjige. Pogovori so nastajali med julijem in oktobrom 1998, ko se je Drobnič poslavljal z mesta generalnega državnega tožilca, ki jih je Pibernik kasneje dopolnil z dodatnimi vprašanji. Tako je organsko nastala berljiva avtobiografija Antona Drobniča, smiselno kronološko razdeljena na deset poglavij, v katerih se sprehodita od njegovega odraščanja na Blokah do dela na tožilstvu in njegovega civilno družbenega delovanja v Novi Slovenski zavezi. Že v prvem poglavju, ko opisuje svoje otroštvo na Blokah, bralca prijetno preseneti bogat besedni zaklad in očitna skrb za jezik, ki odlikujeta knjigo. Iz pogovorov se čuti tudi žar, ki smo ga tudi v živo poznali vsi, ki smo imeli kdaj priložnost gospoda Drobniča srečati v pogovoru. Lahko se je pogovarjal tudi štiri ure in pri tem mu ni manjkalo ne tematik ne žara, s katerim je pripovedoval. A seveda je to samo zunanji element. V knjigi je bistven drugi, vsebinski, ki odstira predvojne razmere v Ljubljanski pokrajini, čas italijanske okupacije in okoliščine nastanka prvih vaških straž ter njihove razloge. Skozi osebno zgodbo bralec uvidi, kako težak je bil takratni položaj, kako enotni so si bili prebivalci v odklonilnem odnosu do okupatorja in tudi na kakšen način se je začelo počasno raz slojevanje za namene komunističnega prevzema oblasti. Prva tri poglavja so še posebno koristna za bralce, ki prihajajo iz drugih okupiranih območij, če lahko tako rečemo, se pravi denimo za Štajersko in Primorsko, da bi bolje razumeli osrednjeslovensko stvarnost. Nepoznavanje in nerazumevanje tedanjega stanja še danes v narodu povzroča nesporazume in v tem smislu v marsičem močno pogojuje današnjo stvarnost. Knjiga je poučna tudi z drugih vidikov, saj Drobnič iz prve roke govori o svojem domobranstvu, v katerega sicer kot mladoleten ni bil tako intenzivno vključen, vendar je delil usodo s tisoči tovarišev in civilnih beguncev na Vetrinjskem polju. Šel je skozi šentviško koncentracijsko taborišče in se po čudežu vrnil domov živ. Že pred vstopom med domobrance je nekaj malega vedel o tem, da so tovrstne formacije definirane po mednarodnem pravu, s pozneje pridobljenim znanjem pa Drobnič jasno zapiše: »Za slovenske vaške straže je treba reči, da so bile spočetka ilegalne, ko pa so postale legalne, so imele samo obrambno vlogo po podeželju, ker so tam varovale ljudi in njihovo premoženje. Tudi domobranci so nekaj podobnega. Bili so domača varnostna vojaška sila, ki naj zagotavlja red in mir na svojem področju. Zato sme vzeti orožje od okupatorja in sme po mednarodnem pravu dati tako imenovano lojalnostno izjavo. To se je v ljubljanski pokrajini, ko so jo prevzeli Nemci, tudi zgodilo. Vztrajne trditve partijskega propagandnega stroja, da je bila ljubljanska prisega prisega Hitlerju, so popolna laž. Tega se dobro zavedajo tudi strokovnjaki na nasprotni strani in je marsikje tudi zapisano, a vse ostaja v ozkih strokovnih krogih (…)« Zelo zanimive so tudi njegove analize statusa partizanstva po mednarodnem vojnem pravu in primerjave z drugimi odporniškimi gibanji v Evropi. Največja razlika je bila v tem, da druga odporniška gibanja niso bila prisiljena v podpis dokumenta, kot je Dolomitska izjava, in so ostala pluralna. Poglavje o umiku na Koroško in vračanju v koncentracijska taborišča in v veliki večini v smrt je tragično, a njegova moč je prav v tem, da iz prve roke beremo, kaj se je takrat dogajalo. Šele leta 1947 so Drobniču dovolili, da se spet vpiše v gimnazijo, kjer se je povezal še z nekaterimi starejšimi sošolci, med njimi tudi s svojo ženo Lidijo, tedaj Kisovec. Na tem mestu se pogovor dotakne manj znanih dejstev o zgodnjih oporečniških ilegalnih organizacijah kot Zveza demokratične mladine in druge, ki zaradi težje sledljivosti niso imele imena. Junija 1948 ga je Udba zaprla in ga najprej odpeljala v centralne zapore na Poljanskem nasipu, nato v taborišče v Strnišču (današnje Kidričevo), od tam pa aprila 1950 v taborišče Ferdreng, danes Podlesje, kjer je bila kasneje
[Page 123]
zaprta tudi njegova žena Lidija. Iz teh epizod se dobro razbira Drobničeva neuklonljiva drža in smisel za človeško dostojanstvo. Bil je kot človek, ki se zaveda, da je zaradi svoje etične drže nad tirani, nasilneži in aparatčiki zločinskega sistema. Njegove epizode s tihotapljenjem dolarjev in noža iz taborišča v taborišče, iz celice v celico so vredne filmske upodobitve. Tudi sicer bi bila knjiga dobra podlaga za filmski scenarij. Ker se tudi kasneje ni bal izpostaviti in se ni pretvarjal, so ga kolegi spoštovali. Kot sam zapiše, ga je »partija imela za odprtega, odkritega sovražnika«. Iz poglavja o študiju na pravni fakulteti je dobro razvidno, kako je menjava profesorskega kadra potekala postopno in kako nazorsko deljen je bil še takrat profesorski razred. Svojo držo je Drobnič naprej kalil in brusil kot pravnik v zavarovalništvu, kjer se ni bal nasprotovati vsesplošnemu enoumju in kimanju. To ga je navsezadnje stalo službe. Nadaljnja poklicna pot je bila zaradi nepravih barv prav tako polna ovir in je zahtevala veliko vztrajnosti in iznajdljivosti, pa tudi nekaj sreče. V zadnjem delu med vrsticami razberemo burno poosamosvojitveno dogajanje, pospremljeno tudi z nespretnostmi pri predlogu njegovega imenovanja za generalnega državnega tožilca. Čeprav z zadržanostjo je požrtvovalno sprejel to nalogo in se takoj lotil prevetritve javnega tožilstva in preobrazbe socialističnega tožilstva v tožilstvo pravne države. Hkrati je bilo to zanj žalostno poglavje, saj so šla iskrena prizadevanja velikokrat v nič. Tako je ob pripravi novega zakona o državnem tožilstvu povedal: »Če kdo misli, da sem imel podporo v krščanski demokraciji (katere zvest član je bil (op.p)), je to popolna zmota, kajti med nami ni bilo nobenega sodelovanja, čeprav je šlo za sprejem nove zakonodaje.« Kljub mnogim slabim izkušnjam in polenom se ni dal, ampak je uspešno osamosvojil slovensko tožilstvo od jugoslovanskega ter ustanovil specializirano dr žavno tožilstvo za pregon zahtevnih oblik kriminala. Zelo dragoceno je tudi njegovo pričevanje o pregonu vojnih zločinov ter statusu domobrancev kot vojnih ujetnikov, ki ga pravno jasno razdela. Za današnji čas je pomenljiv stavek: »Minister Šter si je res prizadeval, da bi zadeve rešili, vendar sem sprevidel, da ne more nič napraviti, ker so bile vse nižje ravni že popolnoma zabetonirane in jih tudi on ni mogel prebiti.« Sicer pa človek ne more, da ne bi delil njegovega razočaranja nad razmerami, s katerimi se je soočal na tožilstvu in posredno v politiki. Skozi ta pogovor nam črno na belem ostaja, zakaj so stvari tekle, kakor so, kje so bile ovire in kdo jih je postavljal. Temu služi tudi zadnje poglavje o delu na generalnem državnem tožilstvu. Seveda se v predzadnjem poglavju sogovornika dotakneta tudi ustanovite Nove Slovenske zaveze in prve roške slovesnosti, o čemer je Zaveza že pisala, a se ga vseeno splača prebrati, saj potem lažje razumemo, zakaj smo se kot država znašli, kjer smo. Za konec naj omenim še opombe, ki jih je pripravila dr. Tamara Griesser Pečar in knjigo koristno obogatijo. Čeprav ga je Pibernik večkrat nagovarjal, da bi te spomine objavili še za časa svojega življenja, po njegovem odhodu v pokoj, se Drobnič za to ni odločil, kar je škoda, saj bi za časa življenja mogel odgovoriti na marsikatera vprašanja, ki jih knjiga odpira, in jih poglobiti. Knjiga bo z leti samo pridobivala svojo pričevanjsko vrednost. A seveda ne samo pričevanjsko, saj iz Drobničevih odgovorov razbiramo odličnega političnega analitika in izvrstnega pravnika. Branje je koristno za vse, morda še posebej za mlade generacije, ki živijo povsem zunaj teh tematik. Jezik je namreč zaradi pogovorne oblike dostopen, obenem pa gre vsebinsko za izjemno močno in bogato besedilo. Idealno darilo tudi za srednješolce. Če se v Sloveniji zdi srednja generacija nekako izgubljena, starejša odhaja, je naša edina možnost, da začnemo pri mladih.