V zadnjih dveh števi …
V zadnjih dveh številkah Zaveze smo v tej rubriki spremljali umik beguncev iz Slovenije, ki so z nekaj težavami najbrž že 6. maja 1945 prek Ljubelja, Celovca in Špitala prispeli v Lienz. Za to sta gotovo zaslužna oba voznika. Na fotografijah je prepoznan eden od njiju – Luka Milharčič. Rodil se je 15. septembra 1911 očetu Luki, posestniku, in materi Mariji, rojeni Križaj, v vasi Selce pri Šentpetru na Krasu, danes Pivka pri Postojni. Starša sta ob sinu Luki imela še sina Franca, ki je ostal na domačiji, in hčere Marijo, Francko in Vido. Luka je njegova življenjska pot po končani ljudski šoli privedla v Ljubljano, kjer je bil zelo aktiven v različnih katoliških prosvetnih in strokovnih društvih ter organizacijah. Pri Zvezi združenih delavcev je štiri leta opravljal delo strokovnega tajnika. Bil je znan kot navdušen pevec, dvanajst let je bil zvest cerkvenemu pevskemu zboru v Zgornji Šiški. Včasih je tudi sam sestavil kakšne verze, od katerih jih je nekaj ohranjenih iz časa bivanja v Peggetzu. Na začetku druge svetovne vojne 22. junija 1941 se je v Ljubljani v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški poročil z Elizabeto Piber, zasebnico, rojeno 21. oktobra 1909 v Kninu, kjer je tedaj njen oče Josip opravljal službo orožnika. V času hčerine poroke je bil že upokojen kot orožniški podporočnik. Njegov rod je izhajal iz Gorij pri Bledu. Elizabetina mama Marija Muhič je bila doma iz Postojne. Družina je takrat živela v Šiški. Elizabeta je imela sestre Jožefo, Marijo in Julko ter brata Janeza. Luka in Elizabeta sta med vojno stanovala na Miklošičevi cesti. Tam se jima je rodil prvi sin Gregor. V župniji Marijinega oznanjenja ga je krstil Andrej Križman, ki je bil med vojno zelo aktiven in sta se z Lukom verjetno poznala zaradi sodelovanja v Slovenski delavski zvezi. (Križman je po vojni emigriral v Ekvador.) Gregor je leta 1944 dobil brata Luko. Stanko Kociper v svojih spominih piše, da je bil Luka Milharčič kot šofer dodeljen »novemu predsedstvu vlade«. Vsekakor je bil še 5. maja popoldne v domobranski uniformi. Po krajšem bivanju v Lienzu se je preselil v taborišče Peggetz, kjer so se mu v letu 1946 pridružili žena in sinova. Gregor je prišel s teto prek Italije, Luka pa z mamo s pomočjo vodnika čez jugoslovansko-avstrijsko mejo, vsi seveda ilegalno.
[Page 139]
Luka je v Peggetzu in kasneje v Špitalu opravljal delo voznika. Ni mu pa uspelo obdržati nobenega od osebnih avtomobilov, s katerima je prispel v Avstrijo. Med eno od voženj je kot sopotnik konec meseca avgusta 1946 doživel hudo avtomobilsko nesrečo. Za volanom je bil takratni ravnatelj taborišča Peggetz Ryder Young, ki je zaradi posledic nesreče umrl dva dni kasneje. V avtomobilu sta bila še dr. Valentin Meršol in načelnik skavtov Slavko Zupan. Meršol je za okrevanje potreboval več časa, Zupan in Milharčič pa sta utrpela le lažje poškodbe. Pozno v letu 1946 se je zaradi ukinitve taborišča Peggetz Luka skupaj z družino in drugimi begunci preselil v taborišče Špital ob Dravi. Tu se mu je v bližnjem Seebodnu rodila hči Elizabeta. Vsi skupaj so se v decembru leta 1948 izselili v Argentino. Najprej se je zaposlil v industriji pohištva, bil tri leta oskrbnik na otoku Hiawatha, nato pa na Ezeizi odprl
[Page 140]
trgovino s pohištvom in jo razširil na več poslovalnic. Hitro po prihodu v Argentino se je vključil v družbeno življenje slovenske skupnosti. Bil je dejaven na mnogih področjih. Z aktivnim delom v slovenskih organizacijah, članstvom ali sponzorstvom na dobrodelnih tombolah je bil med tistimi, ki so pomembno prispevali k organiziranim dejavnostim slovenske skupnosti v Argentini. Dva mandata je bil predsednik Družabne pravde in član različnih upravnih ali nadzornih odborov. Znan je bil po dobri volji in šegavosti. Govorom na javnih prireditvah je rad dodal kakšen lasten verz. V domovino se ni nikoli vrnil. Tako je v tujini dočakal smrt očeta leta 1956 in mame ok
[Page 141]
tobra 1964. Istega leta 9. maja je po večletnih težavah s srcem umrla žena Elizabeta. Pokopana je na pokopališču Monte Grande pri Buenos Airesu. Tam je našel svoje zadnje zemeljsko bivališče tudi Luka Milharčič, ki je umrl 4. februarja 1969.
[Page 142]