Dne 16. oktobra 2021 …
Dne 16. oktobra 2021 je v baziliki na Sveti Gori potekala maša za partizane in vse žrtve 2. svetovne vojne, pri kateri je Partizanski pevski zbor pel mašo Vinka Vodopivca Missa in honorem S. Vincenti Martyris. Večina kristjanov bi rekla, da je do te točke vse dobro. A če se zavedamo, s kom imamo opravka, smo lahko vsaj previdni. Papež Pij XI. je v encikliki Divini Redemptoris opozoril naivne kristjane, naj ne sodelujejo s komunisti pri nobenih, tudi na videz plemenitih projektih, »ki so v popolni harmoniji s krščanskim duhom in naukom Cerkve,« saj jih bodo komunisti nazadnje izkoristili v lastno korist. In v tem duhu je Partizanski pevski zbor po končani maši izkoristil oder za promocijo revolucionarnih izročil. Sledila je namreč kantata Hej, partizan, ki jo je Radovan Gobec izvedel s partizanskim pevskim zborom že 21. julija 1945 v celjski unionski dvorani, medtem ko so le nekaj kilometrov stran njihovi tovariši izvajali najhujše pokole ljudi v slovenski zgodovini. Zadnje leto prejšnjega stoletja sem preživel v svetogorskem samostanu. Tam sem spoznal starejšega patra Pavla Krajnika, ki mi je odprl vrata svoje bogate knjižnice, pa tudi svojih spominov na čas 2. svetovne vojne. Pripovedoval mi je o partizanskem nasilju in svojem vstopu v vrste Slovenskega domobranstva. Ob koncu vojne je imel srečo, ker so ga zajeli Hercegovci in ga namesto v brezno poslali na vojaške vaje v Srbijo. Ko se je vrnil domov, je končal gimnazijo in se vpisal na Teološko fakulteto, ki je bila kmalu zatem izključena iz Univerze. Nekaj let po posvečenju so predstojniki patra Pavla poslali na Sveto Goro. Ob njenem vznožju je vzkliknil: »Zdaj se peljem v nebesa.« Dotedanji upravitelj in gvardjan pa ga je popravil: »Ne! V vice!« Nebeško lepoto in mir so namreč patru med drugim kalili udbovci, ki so zahajali na Sveto Goro in ga vrsto let zasliševali, žalosten pa je lahko opazoval tudi ovajanje med brati in mnogotere druge pritiske in kršitve človekovih pravic. Podrobno mi je opisoval režim, ki ga je ustoličila partizanska vojska. Po osvoboditvi in začetkih slovenske demokratizacije se je zdelo, da bo totalitarna navlaka pristala na smetišču zgodovine. Ampak po nekaj letih se je izkazalo, da je stari režim ostal precej nedotaknjen, ohranili so se nedemokratični simboli, organizacije in kapitalske povezave. Ampak to še ni bila največja težava. Največja težava je v tem, da je staremu režimu uspelo narediti »možgansko opustošenje«. Ko je berlinski zid padel, so množice za železno zaveso naenkrat vse pozabile. Pozabo so, kot zapiše Besançon, po ukazu svojih duhovnih pastirjev imeli celo za dejanje usmiljenja. Pater Pavel in drugi pričevalci niso več imeli poslušalcev. Celo med najbližjimi ne. Govoriti se je začelo o odpuščanju in spravi, ki so ju ob ignoriranju zahtev pravičnosti zreducirali na lenobno pozabo. Rezultat takšnega prelahkega odpuščanja in šibke zgodovinske podlage iz socialističnih šol je tudi sedanji svetogorski rektor p. Bogdan Knavs, ki je v oktobru odprl vrata bazilike Partizanskemu pevskemu zboru. Tako so v letu 2021 v cerkvi zadonele revolucionarne pesmi, ki še v času komunizma niso imele domovinske pravice v tej osrednji primorski romarski cerkvi. Pater Pavel, ki se je pred nekaj leti preselil v nebesa, bi tega nikoli ne dopustil. V svojem imenu in imenu Nove Slovenske zaveze se pridružujem vernim, ki so zaradi omenjenega dogodka užaloščeni. Užaloščeni predvsem zaradi blasfemičnega dogajanja v sakralnem prostoru. Upamo, da ga bodo rektorjevi redovni predstojniki v bodoče preprečili. Iz spoštovanja do tistih sobratov, ki so v komunističnem raju trpeli. Če ne zaradi njih, pa zaradi strahu božjega. Če vzamemo v roke prva poglavja Prve Samuelove knjige, pripoved iz Geneze o izgonu Adama iz raja ali pa Jezusovo čiščenje templja, nam takoj postane jasno, da Bog ne tolerira slabe tempeljske uprave.