Vsak človek ima v hiši svojega življenja posebno kamrico … Odpri oči na stežaj, razširi pogled in misel na vse plati, čez vse goré! Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino …
Kaj in koliko si bil spravil, narod? Kdaj in kakšen se povrneš?
Ivan Cankar
Cankarjeva črtica Zaklenjena kamrica naj spodbudi vsakega Slovenca k razmišljanju o svojem narodu in sebi. Vsakdo se mora vprašati, kdo je, od kod izhaja in seveda, kaj ima v svoji kamrici ter kaj so mu v to kamrico prinesli predniki.
Velikokrat se vprašam, kaj in kdo smo mi, Slovenci, rojeni na pragu osamosvojitve in mlajši. Nam nekaj manjka, nečesa smo bili oropani.
Vsi moji pradedje in stari starši so bili rojeni v slovenskih družinah, ki so živele tradicionalno kmečko življenje. Kolikor so ustvarili sami, toliko so imeli. Vendar to ni bil kapitalizem. Tako je živelo mnogo slovenskih generacij prej. Vendar pa je revolucija vse spremenila. Revolucionarji so izkoristili priložnost in uničili mnogo generacij. Zavoljo svetovnega komunizma so prodali slovenstvo in Slovenijo.
Nisem veren. Vzgojen sem v generaciji, ki ni več hodila v cerkev kot vse prejšnje. Vere ne pogrešam, pogrešam pa slovensko tradicijo, katere del je tudi vera. Slovenci v času komunizma niso smeli praznovati božiča, velike noči in hoditi v cerkev brez posledic zase ali za bližnje. Tu ne gre za običaje in vero, gre za odtujitev identitete Slovencev. Vprašanje identitete je neločljivo povezano s tradicijo. Revolucija pa je pretrgala slovensko tradicijo in nam s tem vzela identiteto.
Tudi slovenskim komunistom so jo vzeli, a so tako trdno verjeli v partijo, da so ji nasedli, misleč, da delajo nekaj dobrega. Da osvobajajo državo. Kam je šla obljubljena slovenska beseda proti koncu vojne? Kje pa so končali vsi, ki so govorili o Sloveniji na glas? Ko so se začeli spraševati ta vprašanja, je bilo že prepozno.
Nekateri pravijo, da se rojeva nova tradicija – tradicija svobode. Vse je dovoljeno za vsakogar. Četudi mnogi mislijo, da je naša svoboda vsemogočna – ni. Svojo pravico, svobodo, lahko izvršuješ v tolikšni meri, da ne kršiš pravice drugega. Gre za osnovo prava – teorijo izvrševanja pravice. In nova doba prinaša iluzijo tradicije svobode. Iluzija je zato, ker se ljudje ne zavedajo drugega ob sebi. Ker je bistvo sedanje družbe egocentrizem, ne pa družina in človek ob tebi. Tradicija svobode bi lahko nastala le, če bi imel vsakdo zase svoj svet. Ljudje se ne zavedajo, da z obnašanjem in delovanjem, ki ni bilo nikoli del našega prostora in vrednot, kratijo naše in vsiljujejo svoje navade. In Slovenci smo, na žalost, preveč strpen narod. Ne napeljujem k nasilju v nobeni obliki, govorim o naši prekomerni zadržanosti. Kje je meja? Zakaj smo tako strpni do prav vsega? Ker nam manjkajo ponos in vrednote, ki dajejo narodu moč, ker nam manjka ali pa je skrito tisto bistvo v narodovi kamrici.
Tradicija je kot veriga, s katero si zvezan; je kultura, ki te zavezuje k določenemu ravnanju. Gotovo je tradicija kazalnik uspešnosti, trajnosti in varnosti. Ali je ta veriga za nas dobra ali ne?
Odrasli in otroci živimo v svetu mnogih skušnjav ter možnosti. Kaj pomeni obisk trgovine za triletnega malčka? Lahko mu pomeni hud stres; želi si to, ono, tretje in je vedno v skušnjavi, nezadovoljen. Če pa otrok ve, da je obisk trgovine zgolj opravek starša, ki sam določa, kaj bo kupil, in ki ne bo nasedal otrokovim željam, pa je otrok miren, sproščen in uživa v prisotnosti starša ter preživljanju časa z njim. Otrok se počuti zadovoljno in varno. Prav meje v življenju nam dajejo varnost – omogočajo pravo demokracijo, pravo pravno državo in mir. Revolucija, brezvladje pa je nasprotni pol.
Kaj je Slovencem prinesla revolucija? Možnosti. Prekinila je slovensko tradicijo. Vsakdo, četudi nesposoben, je lahko postal vse in dobil vse. Hlapci so se polastili kmetij, delavci razlastili lastnike tovarn, odstranili so intelektualce itd. Revolucija je nato v prihodnjih, še trajajočih desetletjih prinesla »novo slovensko kulturo«: vse je dovoljeno – kar je znotraj zakonov. Ne omejujeta nas več tradicija in kultura, temveč le zakoni in partija ali v sedanjem času njeni ostanki. Zavedati pa se moramo, da je zakon najnižja točka morale, glede katere se vsi strinjamo. Vendar si pošteni Slovenci želimo pravičnosti in višje stopnje morale, ne le zakonov.
In mi, mladi, ne vemo, kje smo. Ne vemo, kaj je v naši kamrici, prav tako ne, kaj je v kamrici naroda … Sta mogoče tam srp in kladivo? Na državnih proslavah častimo »narodno osvobodilni boj«, v šolah otroke še vedno učijo o tem boju. V Zasavju smo imeli v preteklem letu v kinu na sporedu Preboj. Na stopnišču šole (ki je dobila zgodovinsko priznanje Rudolfa Maistra za spodbujanje domoljubja med mladimi) sem opazil besedilo pesmi Hej brigade … In tako se sistematično ideološko etiketira mlade še 75 let po vojni.
Ne krivim ne ravnateljev ne učiteljev. Vzgojeni so bili v okolju, ki je indoktrinirano v vseh pogledih brez nasprotnega pola – predvsem v Zasavju. Niso imeli priložnosti videti resnice. Gospa Helena Jaklitsch je v članku Institucionalizirani (Zaveza št. 113) pisala o izkrivljeni resničnosti, katere so bile deležne starejše generacije, ter prevzgoje na mikroravni, zaradi katerih mnogi odrasli ne zmorejo videti prave resnice.
Mlade osnovnošolce učijo o narodnoosvobodilnem boju in jim prisilno tlačijo bajke v njihove kamrice ter jih prepričujejo, da so to zgodbe in vrednote, ki so v kamrici naroda. Ne povejo jim pa, kaj je v času revolucije pomenil termin »narodnoosvobodilni boj«. Da kot narod niso bili mišljeni vsi Slovenci, temveč le zatirani, delavci, izpadli pa so vsi, ki se s komunizmom niso strinjali. Da gre za zločin skupine prevratnikov, ki je izkoristila priložnost, delovala proti državnemu in mednarodnemu pravu in izvedla revolucijo. Zdaj pa jo poskuša inkorporirati v narodno zavest in zavest naših otrok kot nekaj dobrega in pravičnega, kar je sprevrženo do obisti.
Zato mladi živijo v laži, ne zavedajo se slovenstva, kakor bi se ga morali. Ne smemo več graditi na laži. Pa naj gre za življenje otroka ali za zgodovino naroda. Kot je rekel mag. Geza Erniša na seji Programskega sveta RTV 1. oktobra 2018: »Če smo iskreni in pošteni, brez katarze ne bo šlo!« Razdvojenost ljudi in politike je očitna in v nebo vpijajoča. Ljudje smo si različni – ljudje vseh narodov smo različni. Ampak narodna pripadnost je ena zgodba, samo ena kamrica je in vsi se strinjajo glede njene vsebine. Vrnimo se skupaj v preteklost in določimo, kaj bomo dali v svojo kamrico – ali v njej znova odkrili. V njej najdimo samo najčistejše od najčistejšega. Naj si bodo to karantanski knezi, Malgaj ali Maister, če ne najdemo kasnejšega drugega skupnega imenovalca. Za naprej pa poskušajmo najti skupne zgodbe in strogo znanstveno prečistimo sporne zgodbe.
Težko bo; tudi zgodovinarji so levi in desni, zaprte in odprte glave, ampak čas počasi razkriva zgodbe in to je za nekatere boleče. Mnogi levičarji celo blatijo ljudi, strokovnjake, z revizionisti. Pa se vprašajmo, česa se bojijo. Zakaj hočejo, da ima revizija negativen prizvok?
Gradimo pa lahko na otrocih in mladih. Zgodovino jim moramo prikazati neobremenjeno ter čisto, le tako lahko na poti narodne katarze spet odkrijemo, kaj se skriva v naši kamrici, četudi je bila tradicija slovenstva nesporno pretrgana in še ni na poti okrevanja.
Figure 1. Gradimo na otrocih in mladih. Foto: Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe [Stran 101]