Bil je sončen zimski popoldan. Pred vežico sv. Nikolaja na Žalah so se začeli zbirati ljudje. Najprej jih je bilo pet, deset, nato je število teh, ki so se hoteli še zadnjič posloviti od globoko vernega katoličana, velikega Slovenca in domoljuba ter izjemnega misleca, raslo iz minute v minuto. Kar nekoliko presenečeno so se ozirali po vseh teh prihajajočih, ki jim skoraj ni bilo videti konca. Zdi se, da smo nekako navajeni, da starejši ko je človek, poklican pred svojega Stvarnika, manj je ljudi, ki se zberejo ob njegovem poslednjem slovesu. Toda mislim si, da je bilo večini toplo pri srcu, da je pokojni, takrat zagotovo že sprejet med poveličane, v svojem življenju tako močno nagovoril toliko ljudi. Da jih je resnično nagovoril, je bilo jasno iz tega, da so tistega februarskega popoldneva, ki je kljub jasnemu nebu postajal vedno hladnejši, pustili tisto, kar bi sicer takrat počeli, ter si vzeli čas in se mu prišli ob zadnjem slovesu še enkrat zahvalit. Med njimi je bilo ugledati marsikateri znan obraz; tudi kakšnega, ki ga morda ne bi pričakovali. Bilo je tudi veliko mož, katerih imen javnost pod njihovimi slikami ne bi znala zapisati, toda iz njihove drže in besed, ujetih v slučajnih pogovorih neznancev, ki so se v ravnokar porojeni zaupljivosti obračali drug k drugemu, je bilo kaj lahko razbrati hvaležnost in spoštovanje. Ob meni stoječi gospod, na videz že krepko prek osemdeset, je z orošenimi očmi omenil, da je gospoda Stanovnika prvič videl in slišal leta 1993 ob odkritju farnih plošč, postavljenih v spomin fantom, pomorjenim po drugi svetovni vojni. »Ja, njegova velika zasluga je bila, da so ti fantje v naši dolini spet dobili imena,« je še zmogel zašepetati, potem pa ga je ginjenost prisilila k molku. Pa tudi občutek večnega, ki je v tistem popoldnevu napolnjeval Plečnikove Žale, kot bi zapisal pisatelj Mauser.
Kmalu zatem smo skupaj z duhovniki in sorodniki še poslednjič pospremili gospoda Justina v cerkev. Skoraj ni bilo dovolj prostora za vse, ki smo hoteli te njegove zadnje zemeljske trenutke preživeti z njim, ki nam je toliko dal. Ne v materialnem smislu, kar je danes tako pogosto merilo uspeha, temveč v tisti najgloblji duhovni izjemnosti, ki nam jo je zapustil v dediščino. S svojimi mislimi, prelitimi v besede ter natisnjenimi v vsakokratni številki Zaveze, pa tudi ob osebnih srečevanjih nas je učil razumeti preteklost in sedanjost. Njegova zmožnost globokega uvida v narodovo najhujšo tragedijo, ki je svoj vrh doživela v moriščih, razsejanih po vsej domovini, in njegova zmožnost razumevanja vsega, kar se je in se dogaja z nami, se je kalila prek njegove osebne kalvarije, doživete ob koncu vojne, ob njegovem vračanju in vračanju njegovih soborcev s Koroške v domovino, na Teharje. Čeprav tam ni doživel 12. postaje križevega pota, kot so jo številni njegovi prijatelji, saj je kot mladoleten srečno prispel domov, pa je vendarle čutil, da tega, kar je tam doživel, »človek ne more razumeti«.
»Pred tiranskim časom se je zavaroval z notranjim eksilom, z branjem in motrenjem vsega, kar je obljubljalo razložiti pojav, ki je cele narode zagnal iz zgodovine in civilizacije,« nas je spomnil sedanji urednik Zaveze in eden njegovih najbližjih prijateljev, ki mu je spregovoril ob krsti. Iz te modrosti, ki se je kopičila štiri desetletja, ko zaradi zunanje nesvobode ni bilo mogoče drugače kot premišljevati v sebi, so nastajala besedila, brez katerih, tako se zdi, skoraj ni mogoče resnično razumeti in doumeti naše zgodovine in našega sveta. Hvaležni smo bili uredniku za izrečene misli, saj se je zdelo, da nam jemlje besede z jezika, le da jih je povedal še bolje, še bolj pretanjeno, ko bi jih bili sposobni izreči sami. Ob vsakem premoru, ki je kot sveta tišina padel med nas, se mi je zdelo, da slišim gospoda Justina, kako v svoji navadi dodaja tisti svoj »well«, ko se mu je ▶
[Stran 0]
zdelo, da se je nekaj končalo, zaključilo. Toda tistega »well« ni bilo od nikoder, ostajal je le še kot odmev nekje v moji notranjosti. In neizmerna hvaležnost, da sta se najini poti srečali. Tudi v naslednjih dneh, ko je že počival v posvečeni zemlji, so mi misli velikokrat ušle k njemu. Toda še intenzivneje sem se spomnila nanj ob obisku predsednika vlade v Črnomlju, ko se je udeležil občinske proslave ter se v svojem govoru spomnil 75. obletnice prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), ki je potekalo 19. in 20. februarja 1944. »Tukaj se je dogajala zgodovina, tukaj so se dogajali prelomni dogodki. In lahko ste ponosni, da se je to dogajalo prav v Črnomlju, kjer so bili položeni temelji slovenske državnosti,« je dejal. Ob teh besedah sem čutila, da se moram odzvati. Da je treba nekaj reči – tako kot je večkrat dejal tudi gospod Justin, kadar je videl in zaznal, da je nekaj popolnoma v nasprotju z resničnostjo. In trditev, da je temelje slovenske države postavljala skupina ljudi, ki se je februarja 1944 razglasila za Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), je ena tistih eksistencialnih laži, ki se je globoko zažrla v naš narod in ga razjeda od notri in zato je o njej treba nekaj reči. Tistim, ki hočejo videti, je seveda popolnoma jasno, da je bilo tisti skupini ljudi, ki je znotraj našega naroda na najbolj uničevalen način udejanjila »protipraven in zunajcivilizacijski značaj boljševiške strategije«, prav malo mar za slovenski narod in njegovo samostojnost, izraženo v svoji državi. Še manj si je želela demokracije ter pravnega reda, dveh bistvenih atributov svobodne države, čeprav je operirala z besedami, ki so naivnim ter poštenim ljudem dale verjeti, da so želje te skupine uglašene s stoletnim hrepenenjem slovenskega človeka po zedinjeni Sloveniji. Ta skupina ljudi si je želela le nekaj: oblast; vojna in okupacija sta bili le dobrodošli, predvsem pa nujni spremljevalki za uresničevanje njihove želje.
Besede o »polaganju temeljev za svobodno in združeno Slovenijo in za njeno novo državnost v okviru demokratične in federativne Jugoslavije«, izrečene na prvem zasedanju SNOS, so takrat morda blagodejno padale med bralce Slovenskega poročevalca, naveličane stalnega strahu pred nevarnostjo racij, pred streljanjem talcev, mobilizacijo ali internacijo, toda dotedanja ravnanja te skupine ljudi, ki se je združila v komunistični partiji, so govorila popolnoma nekaj drugega. Čeprav so si štirje okupatorji ravnokar prisvojili slovensko ozemlje, je skupina še isti mesec, 26. aprila 1941, pohitela z napovedjo notranje vojne proti »lastni izdajalski kapitalistični gospodi«, pri čemer je bil zanje tak gospod vsak, ki jim ni bil po godu; bodisi zato, ker je imel premoženje, ugled in spoštovanje med svojimi rojaki, bodisi zato, ker je nasprotoval komunistični ideologiji, ki je v Sovjetski zvezi za seboj puščala pravo opustošenje. Še najhuje je bilo, da so bili tisti iz prve skupine največkrat tudi v drugi in obratno. Namesto boja proti okupatorju je postavila v ospredje boj proti slovenskemu človeku, zvestemu veri in očetnjavi, in v luči te odločitve usmerjala vsa svoja medvojna ravnanja.
Ker sta bili torej narod in njegova svoboda za samooklicane predstavnike slovenskega naroda tako visoki vrednoti, so že septembra 1941 vse, ki jim ne bi priznali absolutnega primata v boju proti okupatorju, razglasili za narodne izdajalce, ki se jih sme likvidirati, četudi bi delovali proti okupatorju. Še prej so ustanovili VOS, ki je njihovo »globoko demokratično in pristno človečanstvo«, kot so v Črnomlju označili slovensko narodno osvobodilno gibanje, dodobra udejanjal po podeželju in v mestih. Tako dobro, da so še pred julijem 1942 zabeležili skoraj tisoč imen na svojem krvavem seznamu odstranjenih; ta seznam se je nato samo še širil in širil, na njem pa so se znašli tudi otroci, družine in starčki. Njihovo »pristno človečanstvo« je v prvih mesecih po koncu vojne občutilo tudi prek sto tisoč pomorjenih in zakopanih po vsej Sloveniji; otroci, v opoldanskem soncu sredi teharskega taborišča vrženi na voz, kjer so drug za drugim ▶
[Stran 0]
Figure 1. »Globoka demokratičnost« arhiv Zaveze [Stran 0]
odhajali v večnost; številni krivično obsojeni na montiranih političnih procesih, pa tudi tisti, ki so bili poslani na prevzgojo v delovna taborišča. Da bi resnično začutili, kako močno se je pristno človečanstvo poznalo v teh »poboljševalnicah«, predlagam v branje Skriti spomin Angele Vode ali Zavezin pogovor z Lidijo Drobnič. Njihovo človečanstvo je občutil tudi gospod Justin. Najprej v Teharjah, nato v zaporu, kasneje v nemožnosti poučevanja tistega, kar si je želel.
Tudi njihova »globoka demokratičnost« je prišla do izraza že med vojno, s podpisom dolomitske izjave, s katero so vsem, razen sebi, vzeli pravico do besede in oblasti. V skrbi, da bi demokratični duh kar najbolje prežel slovensko narodno osvobodilno gibanje, so v vsako vojaško enoto poslali političnega komisarja, ki je ne le bedel nad pravilnostjo misli njenih članov, temveč je tudi skrbel, da so taki, ki so hoteli uveljavljati drugačno demokratičnost, kot so jo imeli v mislih sami, umrli v napadih, bili poslani v 13. bataljon; včasih je zadostovala tudi že grožnja njegovi družini.
Njihova »globoka demokratičnost« se je uveljavila tudi po koncu vojne, ko so se razglasili za večne oblastnike, demokratično izbiro oblasti pa za produkt gnilega kapitalizma oz. relikt preteklosti, ki mu je treba narediti konec. To je bil tudi čas, ko so v polnosti uresničevali še eno od zavez, sprejetih na zborovanju SNOS 19. februarja 1944. Takrat so se namreč zavezali k »borbi za naslednje pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe«. Verjetno ni treba osvetljevati njihovega uresničevanja naštetih pravic, h kateri so se zavezali v Črnomlju, še posebej tistih, za svobodno in demokratično življenje bistvenih. Dovolj bodi zgolj omemba skrbno izvedene nacionalizacije in zaplemb, zloglasnega 133. člena in povsod prisotne Udbe.
Da ne bi česa prepustili naključju, so že kar na istem zborovanju, se pravi še v času, ko je bil slovenski narod še vedno ukleščen v okupatorjevem primežu, sprejeli odlok, s katerim so si »imovino pripadnikov tujih narodnosti, ki so služili okupatorju, ter narodnih izdajalcev« (ki so bili, kot smo že omenili, po njihovih kriterijih vsi, ki niso bili za komunistično revolucijo), že vnaprej prisvojili. To so sicer lepo zapakirali v skrb za ohranitev slovenskega narodnega bogastva – ali kot so zapisali, da se »daje v brezplačen užitek slovenskemu ljudstvu, odnosno se neposredno upravlja, če to zahteva potreba po ohranitvi slovenskega narodnega bogastva« – toda naslednja desetletja so razodevala, kakšno upravljanje te imovine so posvečeni v sistemu imeli v mislih.
Še in še bi lahko naštevali in razkrivali falsifikat prvega zasedanja SNOS, vendar bodi dovolj. Že vse do sedaj povedano samo na sebi dovolj glasno in nedvoumno sporoča, da so takrat, da bi preslepili narod v stiski, napisali marsikatero všečno misel, toda njihova dejanja so sproti pobijala vsako zapisano besedo. Ta namreč še danes odkrivajo resnične namene revolucionarne oblasti, ki je okupirala slovensko narodno osvobodilno gibanje ter ga popolnoma podredila svojim ciljem. Ti cilji pa so bili seveda svetlobna leta daleč od resnične želje po vzpostavitvi demokratične, samostojne in svobodne slovenske države. Take Slovenije si niso želeli, zato tudi niso mogli postavljati njenih temeljev. Takšno Slovenijo si je želel dr. Lambert Ehrlich, pa so ga zaradi tega snovalci zasedanja SNOS dali umoriti. Takšno Slovenijo so si želeli fantje, ki so svojo življenjsko pot končali v rudnikih, breznih in rovih. Takšno Slovenijo si je želela politična emigracija, zaradi česar so člani zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta po vojni vsak stik z njo prepovedali in strogo kaznovali. Takšno Slovenijo je želel gospod Justin, pa je moral najprej za štirideset let v notranji eksil. Udeleženci črnomaljskega zasedanja so takrat pos-
[Stran 0]
tavljali temelje drugačni državi: državi, ki se je utemeljevala na totalitarizmu, ustrahovanju, izbrisu dobršnega dela njenih prebivalcev in popolnemu nadzoru; državi, v kateri je bila misel na svobodno in samostojno Slovenijo preganjana in kaznovana. Toda taki državi smo leta 1991 odločno rekli ne ter se odločili za svobodno, demokratično in pravno državo. Vendar ne z vsebino, ki jo je tem pojmom dajalo zasedanje v Črnomlju, temveč v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede, ki vsakemu državljanu priznava tudi polno človeško dostojanstvo. Ne pustimo torej, da bi kdorkoli naši državi vsiljeval temelje, na katerih je nismo gradili. Izgovorov, da ne moremo razumeti tistega usodnega časa, da za lepimi besedami današnje elite, ki se napaja tudi v lažnivosti omenjenega zasedanja, ni mogoče prepoznati najtemnejših namenov, preprosto ni več. Gospod Justin nam je namreč zapustil dediščino izjemnih besedil, ob premišljevanju katerih bomo zagotovo sposobni razumeti in dojeti še tako zahtevne zagonetke preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Gospod Justin nikakor ne bo hud, če si čisto za konec izposodim še njegovo voščilo, ki mi ga je pred leti poslal za Veliko noč. Naj bo tokrat njegovo voščilo namenjeno vsem nam:
»Naj gre Velikonočni zvon, naj gre in poje čez slovensko stran o Vstajenju, ki čaka narod po trpljenju (saj je to sporočilo Velike noči, mar ne).« ■
Figure 2. Zapustil nam je izjemno dediščino. Janez Rihar [Stran 0]