Smo na enem od številnih slovenskih krajev,23 kjer se je po koncu druge svetovne vojne živo razodela tako imenovana »osvoboditev«, kakršno nam je podarila komunistična revolucija pod krinko NOB-ja. Tu, v Verdrengu je revolucionarno zlo poniževalo in trpinčilo slovenska dekleta in žene. Preživele znajo še danes povedati, da je bilo trpljenje v tem slovenskem komunističnem taborišču mnogo hujše kot v nemških nacističnih taboriščih.
Žeja, stradanje, fizično izčrpavanje, skrajno poniževanje, vse to pa se ne da primerjati s težo absurda, ki se je zgrnil nad taboriščnice. Zakaj to trpljenje? Zakaj to razosebljenje? Zakaj popolno izničenje? So bile zločinke? So ogrožale komunistično oblast? Bodo lahko še kdaj videle svoje domače? Svoje otroke, svoje starše? Zakaj ta bestialnost komunistične oblasti nad nemočnim, izčrpanim, zdesetkanim narodom, ki nikogar ne ogroža, ampak želi le živeti?
Ta brezciljnost, brezvzročnost, nerazumljivost je spremenila vse tiste surove okoliščine taborišča v peklensko trpljenje. Če veš, zakaj trpiš, kaj te čaka in kako dolgo boš trpel, postane trpljenje namreč nekako znosnejše. A takratna revolucionarna pobesnelost ni dala niti slutiti nikakršnega normalnega smisla. Tudi mi – sedemdeset let kasneje – ne razumemo, kako je bilo to mogoče. Kakšni so bili ljudje, ki so to počeli? Kakšna je bila oblast, ki je celo govorila, da je »ljudska« oblast?
Niti človek niti narod ne more niti ne sme mimo stvari, ki človeka ali narod tako prizadenejo, dokler jih ne predela in razume. Tudi zato smo danes tu. Bolj se bodo dediči revolucije trudili, da narod izbriše iz spomina vse nesmiselno in nerazumno povzročeno gorje, bolj bomo čutili potrebo in dolžnost, da ohranjamo spomin.
Najprej iz spoštovanja do slovenskih deklet, žena in mater, ki so šla skozi ta pekel ali končala v njem. Ne moremo jim odvzeti prestanega trpljenja. Z ničimer ne moremo tega gorja izbrisati iz spomina. Tudi s slepim molčanjem in brezvestnim zanikanjem se tega zločina ne da izničiti, kot da ga nikoli ni bilo. Žrtvi pa lahko omilimo bolečino s priznanjem resnice. Javno priznana in sprejeta resnica že sama po sebi pomeni žrtvi odrešenje, rablju pa obsodbo.
Tu smo tudi zaradi nas samih, ki se zavedamo narodne tragedije in nočemo postati neobčutljivi za krivice in trpljenje drugih. Nočemo pozabiti! Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel je preživel Auschwitz in Buchenwald. V
Figure 1. Slavnostni govornik France Cukjati in vsakoletna organizatorka Lidija Drobnič Bogomir Štefanič
svoji knjigi Noč opisuje, kako so nacisti z odraslima obesili še otroka, ki je bil prelahek, da bi se vrv zategnila, zato je še dolgo umiral pred očmi taboriščnikov. Ob sprejemu Nobelove nagrade je rekel:
»Zdaj se fantič obrača name: ‘Povej, kaj si storil z mojo prihodnostjo? Kaj si storil s svojim življenjem?’ In odgovoril sem mu, da sem poskušal. Da sem poskušal ohranjati pri življenju spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki so hoteli pozabiti. Kajti če pozabimo, smo krivi, smo sostorilci.«
Tako Nobelov nagrajence Elie Wiesel.
Tu pa smo tudi in predvsem zaradi slovenskega naroda. Zločin, ki je sredi prejšnjega stoletja opustošil slovenske dežele, je bil nepredstavljivo globok in obsežen. Tak zločin pusti za sabo usodno in dolgotrajno pohabljenost ljudstva. Nobeno skrivanje, nobeno potiskanje v podzavest, nobena zapoved molka ne more niti ublažiti bremena, ki narod dolgoročno pritiska k tlom.
Ko je Gospod vprašal Kajna: »Kje je tvoj brat Abel?«, se je Kajn sprenevedal: »Ne vem,« je odgovoril. A Gospod mu je naravnost rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.« Tudi slovenski Kajn je trdo postavljen pred zid. Nobena prepoved razkrivanja resnice ga ne more osvoboditi. Bolj ko bodo tajili resnico in preganjali tiste redke novinarje, ki si upajo resnico spustiti v javnost, bolj bo kri naših bratov vpila v nebo.
In mi smo tu, da ohranjamo resnico pri življenju. Bolj se postrevolucionarne sile trudijo, da bi resnico znova zakopali, zazidali, nepredušno zaprli, bolj moramo ohranjati vsaj priprta vrata do resnice, kajti »edino resnica nas bo osvobodila«. To so tudi edina vrata do sprave, vrata do ozdravljenja našega naroda.
S tem ko prihajamo v Ferdreng, Kočevski rog, na Teharje, k Hudi Jami …, tudi simbolno rušimo mit NOB-ja, rušimo laž vseh laži, tisto laž, ki je nesmrtna duša tudi in predvsem slovenskega komunizma. Šele tisti trenutek, ko ne bomo več živeli v laži, bomo lahko rekli, da je konec komunizma in konec tranzicije. Ko ne bo več dirigirano orkestrirane laži v osrednjih medijih in ne bo več histeričnih napadov na pričevalce resnice ter bo tudi resnica našla prosto pot v javnost, bo konec ujetosti in pohabe slovenskega naroda.
Današnji Ferdreng pa ni namenjen samo spominu, sočutju in lajšanju bolečine, ampak tudi osvoboditvi in ozdravljenju našega naroda. Gre za resnico, ki edina odpira pot do državotvorne sprave. Gre za boleč, a tudi dragocen spomin, ki prinaša še bolj dragoceno sporočilo za bodočnost slovenske države. Bilo bi usodno za narod, če bi zanemarili ta spomin in zavrgli svoje boleče zgodovinske izkušnje.
Pred sedmimi leti je ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov pokojni prof. dr. Jože Trontelj na Ptuju med drugim rekel:
»Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi.«
Tako pokojni prof. dr. Jože Trontelj.
Ne vem, kaj bi on rekel danes, ko dobiva ideološka nestrpnost nov zagon in hoče z vsemi sredstvi ponovno doseči, da bi »ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti«. Morda bi nas le pomiril, da so minili časi, ko se je resnica lahko uspešno prikrivala in prepovedovala. Ob tem pa bi nas gotovo tudi spodbudil, da vsako izpoved človeka, ki je šel skozi pekel komunistične revolucije, sprejmemo in spoštujemo kot »katarzično etično sporočilo«, kot dragoceno zdravilo za bolno razdeljen in pohabljen slovenski narod.
Nameščene smo bile v podirajočih kmečkih hišah, ki so jih po 2. svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo “lezi, diži se”. Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra 1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne da živimo. Tako so se izživljali pazniki in paznice nad nami. Priljubljeno trpinčenje taboriščnic je bilo ure dolgo stanje na prostoru pred bivališči podnevi v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest. Prepotrebno spanje so nam kratile podgane, velike kot male mačke, ki so lezle po nas, nas grizle po obrazih ali drugih delih telesa. Ležale smo le v oblekah, v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila. Tudi spodnjega perila nismo imele. Lidija Drobnič