Članstvo v Marijini družbi kot kaljenje javnega reda in miru

²¹

»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil,« vprašuje Križani iznad oltarja v cerkvi svetih Cirila in Metoda za Bežigradom. Kaj se dogaja s slovenskim narodom, ki je ponosen ustoličeval svoje kneze? Žal postajamo duhovni invalidi, brez zgodovinskega spomina, brez pravega občutka za resnico in pravico, v sebi pa nosimo strup izključevalne politike.

Današnje politično prizorišče je zaznamovano z nedelovanjem tako izvršilne kot zakonodajne in sodne veje oblasti. Obenem je prežeto z izključevanjem desnice, z napadi na drugače misleče in vse tiste, ki se ne strinjajo s politiko tistih strank, ki krojijo življenje v državi.

Naša malo Slovenija, lahko bi rekli žepna republika, ki ima manj prebivalcev kakor kakšno velemesto, ima na vsakokratnih volitvah več kandidatov za predsednika države ali za vstop v državni zbor kot katerakoli evropska država. Dogajajo se nam liste, niti ne stranke, ki z zvenečimi imeni skrivajo svojo pravo identiteto. Ob najavi nove liste državljani množično drvijo v njen objem in pričakujejo čudež, a sami ne vedo, kakšen. Da je le nova lista in nov obraz. Pozabljajo, česa vse so sposobni levičarji za svoj obstoj in za to, da obdržijo oblast v svojih rokah. V državnem zboru rohnijo nad državljani, ki ne sprejemajo njihove zavajajoče politike, in grozijo z nacionalizacijo njihovih podjetij. Obenem si prisvajajo absolutno oblast nad mediji in RTV in bi znova uvedli komunistično cenzuro. Pozabljajo, da so bili prav komunisti odločno proti osamosvojitvi in proti večstrankarskemu sistemu.

Na zadnji parlamentarnih volitvah je največ glasov dobila pomladna stranka in s tem bi ji pripadal mandat za sestavo vlade. Pa so se predstavniki strank in list odločili za izključevalno politiko in s tem jasno pokazali, koliko politične zrelosti premorejo. Žal so vsi padli na preizkušnji.

Mediji so v zadnjem času kot za stavo tekmovali, kdo bo več in bolj negativno pisal o intervjuju, ki ga je imel Jože Možina z Jožetom Dežmanom, zgodovinarjem. Vsebina pogovora je bila pravzaprav le povzetek do sedaj napisanega ali povedanega o zločinski dejavnosti komunistov v času revolucije in po njej.

Ali so se predsednik društva za ohranjanje vrednot NOB in njihovi člani kdaj seznanili z naslednjimi podatki?

• Z odločbo ustavnega sodišča U-I-109/10-17 z dne 3. 10. 2011 so ustavni sodniki odpravili drugi člen Odloka o imenovanju ene od ljubljanski ulic po Titu. Odločbo je sprejelo soglasno. Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča RS med drugim navaja: »Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je zato objektivno mogoče razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. V RS, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je vsako oblastno poveličevanje komunističnega režima protiustavno.«

• Zgodovinar Jože Pirjevec je 12. julija letos v Primorskem dnevniku zapisal: »Sedaj, ko končujem knjigo o partizanih, ne morem mimo ugotovitve, da so Tito, Kardelj in številni drugi gradili pred vojno in med vojno svojo politiko na ukani.«²²

Figure 1. Maša na prostem na lepo septembrsko nedeljo Bogomir Štefanič

• V Zakonu o vojnem nasilju je zakonodajalec navedel kot žrtve vojnega nasilja poleg prizadetih po okupacijskih silah tudi tiste, ki so bili prizadeti zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil.

• Prvoborec in predsednik zveze borcev Janez Stanovnik je položil tri vrtnice ob breznu na Lajšah, v katerem ležijo posmrtni ostanki žrtev revolucionarnega nasilja, obtoženi izdaje partizanskega izobraževalnega centra, ker je ugotovil, da tega zverinsko pomorjeni niso storili.

In še in še bi lahko naštevala.

In kako smo se me znašle v primežu brezobzirnega komunističnega nasilja? Obstoj delovnih taborišč je časovno sovpadal z obdobjem najhujšega terorja komunističnih oblasti, ki je trajalo od konca vojne do začetka petdesetih let. Bil je čas po t. i. informbiroju leta 1948, ko naj bi se jugoslovanska komunistična srenja iztrgala iz stalinističnega objema. Spet so iskali notranjega sovražnika in ga našli v idejno drugače mislečih državljanih. Takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher je 7. julija 1949 izdal odločbo o ustanovitvi ženske delovne skupine za izvrševanje prisilnega dela, za javnost olepšanega z imenom družbeno koristno delo. Obtožene smo bile kaljenja javnega reda in miru, kar naj bi zagrešile npr. s članstvom v Marijini družbi, prijateljevanjem z angleškim oficirjem, delomrznostjo (čeprav so te aretirali na delovnem mestu).

Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 je izrecno prepovedala prisilno delo in mučenje. Jugoslavija, ustanovna članica ZN, se za to prepoved ni zmenila. Navzven je kazala lep obraz, v skritih krajih pa je za ohranitev komunistične diktature uporabljala najbolj zavržna dejanja. Le trdna vera nas je ohranjala duhovno močne in dejstvo, da naša dejanja, zaradi katerih so nas preganjali, niso bila nevredna, ampak so bila dejanja, ki vodijo na pot demokracije in vladavine prava.

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Republika Slovenija se je z Resolucijo le seznanila, sprejemu te pomembne resolucije pa se je spretno izmaknila z izgovorom, da je bil komunistični režim v vsaki od držav drugačen in da je bil slovenski bolj blag kot v drugih državah Vzhodne Evrope. Kakšno sprenevedanje komunističnih politikov!

Naj ostane ta košček domovine, kjer so pod težo komunističnega nasilja trpele slovenska dekleta, žene in matere, kot kraj spomina nanje in na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Bog vas živi!