Karel Mauser – Ob stoletnici rojstva

Bilo je le nekaj let po osamosvojitvi, ko sem se kot kranjska gimnazijka pri šolskem projektu »spoznajmo slavne gimnazijce« odločila, da sošolcem predstavim pisatelja Karla Mauserja. Njegovo ime je bilo eno redkih s seznama, ki mi ni zvenelo čisto tuje, saj sem v letih odraščanja v podlistku Ognjišča rada prebirala odlomke njegovih povesti. Kaj pa sem v takratni mladostni neobremenjenosti in nepoučenosti vedela, da bi bila moja izbira morda še pred nedavnim lahko kar drzno početje. Sanjalo se mi ni, da v moji domovini obstajajo teme, ki so bile dolgo obsojene na molk in jim je šele zdaj dovoljeno, da bojazljivo prihajajo na plan. Takrat si tudi nisem znala razlagati obotavljajoče se ustrežljivosti knjižničark, ki so mi nekaj malega o pisatelju vendarle pomagale izbrskati. Pojme, kot so: emigrantski pisatelj, rdeč indeks prepovedanih knjig, zamolčana literatura …, sem si površno raztolmačila sama, da bi pisateljevo življenjsko zgodbo znala umestiti v zgodovinski kontekst, pa ni šlo. Spomnim se, da sem kmalu po tem v roke vzela tudi Mauserjevo trilogijo Ljudje pod bičem. Bila sem pač knjižni molj in sem se lotila vsega, kar je bilo v bližini. Silno lepa povest me je bralsko izredno pritegnila. Vznemirili so me zlasti opisi odnosov med protagonisti ter napeta ljubezenska zgodba, obsojena na dinamiko medvojnih in povojnih let, kakšne drugačne refleksije pa tedaj ob prebranem nisem bila zmožna.

Ko Ljudi pod bičem s popolnoma drugim predznanjem prelistavam danes, seveda vem, da ne gre toliko za zgodbo od odnosih in ljubezni, ampak da Mauserjeva povest prinaša branje, preko katerega na plan po drobcih presevajo dejstva časa, ko je slovenski človek živel pod bičem krvave revolucije. Še več. Prinaša glas neke druge resnice o tistem času, ki je bil v socialistični domovini dolgo zamolčan, potisnjen ob stran ali celo prepovedan. Danes vem, da je bilo tako z Mauserjevimi deli kot tudi z njim samim. Najprej iz domovine izgnan, nato pa vse do demokratičnih sprememb za slovensko družbeno in literarno stvarnost ni obstajal.

Zdaj je čas drugačen. Mauserjeva dela so dostopna na policah javnih knjižnic, digitalna doba je njegovo ime postavila na splet, še celo v literarnih pregledih se za njegova dela sem ter tja najde prostor v sklopu emigrantskega ustvarjanja. Dragoceno gradivo zaenkrat dopolnjujejo tudi še spomini ljudi, ki so velikega Slovenca, ki bi v letošnjem letu dopolnil sto let, osebno poznali. Nekaj tega smo vzeli kot izhodišče za tale zapis v Zavezi, ki naj bo skromen spomin in hvaležen poklon življenju in delu Karla Mauserja.

Od (iz)seljeneca do izgnanca^*

Življenjski lok Karla Mauserja je vpet med letnici 1918 in 1977. Rodil se je v Zagorici pri Bledu. Od malega je bil navajen, da ni nikjer doma prav za zmeraj. Oče je bil namreč po poklicu orožnik in njegova službena premeščanja so vedno zadela celo Mauserjevo družino. Do selitve v Kranj, kjer je mladenič obiskoval gimnazijo, se je moral tako posloviti od več gorenjskih vasic. Čeprav nikjer ni živel prav dolgo, so mu kraji mladostnih sanj in spominov tako zelo prirasli k srcu, da so kasneje postali krajevni okvir za številna njegova literarna dela.

Še pred koncem gimnazije se je mladi Karel ponovno selil. Tokrat v Ljubljano, kjer je 1939 uspešno maturiral in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. Študij teologije je končal, ni pa se dal posvetiti. V devetem semestru je namreč za-

Figure 1. Karel Mauser arhiv Rafaelove družbe

radi ljubezni do dekleta izstopil iz semenišča. Zaposlil se je kot korektor pri knjižni založbi in se v večji meri posvetil pisanju in prevajanju. Septembra 1943 se je z dobrepoljsko posadko vaških stražarjev zatekel na Turjak, kjer je kot bolničarski strežnik doživel razdejanje turjaškega gradu in pokol stotih domobrancev. Po uničenju gradu je bil odveden najprej v kočevske zapore, nato pa z drugimi bogoslovci odpeljan v ujetništvo v stiški samostan. Po nekaj mesecih partizanske ječe je bil spuščen in lahko se je vrnil v Ljubljano. Tedaj se je tudi poročil z Mimi Habjan, katerima so se kasneje v srečnem zakonu rodili štirje otroci.

Druga svetovna vojna je usodno zarezala v njegovo življenjsko pot. Za razliko od množice Slovencev, ki jih je doletela trpka begunska usoda, njemu niti ta ni bila namenjena. Tuj svet ga je moral sprejeti kot izgnanca. Po komunističnem prevzemu oblasti v Ljubljani leta 1945 se je namreč tudi on hotel umakniti na varno, a se po spletu okoliščin ni prebil do Vetrinja. Bolan na ledvicah je prišel samo do Kranja, kjer sta z ženo dočakala konec vojne. Konec leta 1945 so novi oblastniki celotno Mauserjevo družino zaradi nemškega priimka – češ da so nemški simpatizerji – kar dvakrat izgnali iz domovine. Prvič so bili vrnjeni, v drugem poskusu pa so bili izgnani preko Madžarske. Prvo begunsko zatočišče jih je čakalo v kraju Rottenmann na Zgornjem Štajerskem, nato pa so se smeli preseliti v osrednje slovensko begunsko taborišče Peggez pri Lienzu in pozneje v Špital ob Dravi. Tam so ostali do leta 1950, ko so se z družino ponovno selili, tokrat čez lužo v ZDA. Prvo zatočišče so našli v mestu La Salle (Illinois), po nekaj mesecih pa so se preselil v Cleveland. Za vedno odtrgan od doma se je v tujem industrijskem mestu Karel Mauser z družino naposled lahko ustalil in tam živel do svoje prezgodnje smrti 21. januarja 1977, ko je bil star komaj 59 let.

Skromen do sebe, sočuten do bližnjih

Za več stvari pravijo, da je Karla Mauserja usodno zaznamovalo kot človeka in tudi kot umetnika. Prvo je bila gotovo vzgoja staršev, ki sta se v skromnih razmerah trudila živeti živo vero in svoje otroke vzgojiti v dobre ljudi. Pri Karlu jima je gotovo uspelo. Tisti, ki so ga poznali osebno, pravijo, da je bil kot človek skromen, plemenit, human, mož jasnih načel in širokih obzorij. Rad je govoril in bil v razgovoru vedno originalen. V družbi so ga doživljali kot izjemno živahnega, veselega, zelo družabnega človeka. Bil da je tkalec vezi med ljudmi, kot je danes malo takih, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, vedno dobronameren …

Močan pečat njegovi osebnosti je pustilo karitativno delo. Že v času bogoslovja je kot vodja skupine Vincencijeve konference organiziral obiske med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Revščina, socialne krivice, človeška mizerija in trpljenje, ki so vanj butale iz »pohabljenih beračevih rok, spodvitih nog, solz

Figure 2. Karel s svojim bratom arhiv Rafaelove družbe

slepih« … so se ga dotaknile za zmeraj. V tem duhu je bil in ostal »služabnik trpečih in ponižanih.« Temu je kmalu sledilo tudi trpljenje Turjaka in hudobija, ki jo je sam občutil v partizanskih zaporih v Kočevju. Tudi to je bila podlaga, ki je dajala moč in silo njegovemu značaju in življenjskemu ravnanju. Za zmeraj je ohranil izjemen čut za najslabotnejše in ljudi v stiski.

Zadnje, kar je za vedno ostalo zasidrano v njegovem bistvu, pa je bil klic za duhovniški poklic. Čeprav je prišlo do preobrata in se je kasneje odločil za družinsko življenje, pa se je v njegovih besedah in dejanjih ni nehalo kazati, da duhovniško poslanstvo ostaja del njega in mu narekuje dolžnosti: dvigati ljudi k Bogu, preizkušanim bratom dajati opore in jim vsaj moralno pomagati.

Vse to je v spominu na Karla Mauserja zajel tudi duhovnik, ki je s pisateljem prijateljeval v letih pred njegovo smrtjo: »Za gospoda Mauserja gotovo drži, da je svet in življenje vedno motril v luči vere in njegovega prvega poklica. Čeprav se je malo pred posvečenjem odločil za zakonski stan, se je poslej navdihoval po duhovni formaciji, prejeti v semenišču. Čeprav poročen in oče je v bistvu ostal kot skromen podeželski župnik: dosegljiv, spoštljiv do slehernega in zelo občutljiv za pravico oz. za krivico. Bil je resnično učitelj, ker je znal poseči v srce in razum po modelu škofa Slomška ali Barage. Nobeden od njiju se ni bal pokazati, da ima vernike rad. Isto Mauser. Brez pridržkov spoštljiv in prijazen. Po domače gostoljuben in družaben. Miren z drugače mislečimi. Nobenih argumentov “ad hominem”. Kar je bilo bistvenega, je načelno povedal in razložil, potem pa utihnil. Isto v osebnih razmerjih. Prijateljsko je dajal pogum in dober zgled. Ljudje so mu povsem zaupali, ker so čutili, da jih ima rad.«

Življenje mu ni pustilo mirovati

Mauserju je pisateljevanje predstavljalo prav tako »življenjsko nujnost kot kruh in zrak«. Pisal je že v srednji šoli, v času bogoslovja, še v težkih taboriščnih razmerah in kasneje v izseljenstvu, ko je imel za to čas le ponoči, se mu ni odrekel. Ob tem je seveda nosil odgovornost tudi za lastno družino. Preživljati je moral ženo, štiri otroke, mamo in sestro. Bil je pravi garač. Kdor mu je segel v roko, je začutil, da ta ni bila pisateljsko lahka in mehka, ampak trda, žuljava, drvarska roka vsakdanjega garača. Nikdar mu ni bilo težko poprijeti za kakršno koli delo; če je bilo treba je zagrabil za kramp, lopato ali sekiro. V taborišču je imel kot izgnanec še slabši status od beguncev in je zato čez dan dodatno trdo delal kot fizični delavec pri gozdnih delih ali na cestah. V Clevelandu je nazadnje delal kot brusilec svedrov v tovarni The Cleveland Twist Dril Co.

Njegov dnevni ritem je v predgovoru nemškega prevoda Kaplana Klemena lepo opisal švicarski prevajalec, duhovnik Šmid, ki je Mauserja obiskal v taborišču: »Predstavljajmo si visokošolca, katerega je usoda iztrgala iz njegovega poklica in njegove domovine, ter ga pognala v vagonaste lesene barake begunskega taborišča. V noč brli sveča na zaboju, ki velja tudi za pisalno mizo. Kot veter hiti svinčnik od vrste do vrste grobega zavrženega papirja. Ko je list poln, pade na tla. Čas je drag in kazalec na uri je pokazal že polnoč in čez. Tako dela Mauser noč za nočjo, in ko po kratkem spanju zašije jutro, vzame na rame orodje cestnega ali gozdnega delavca, da zasluži dnino za preživljanje sebe in svoje družine.«⁶

V spodobne honorarje za pisanje je že zgodaj nehal verjeti. Največkrat se je razdajal kar zastonj. Celo tako, da za svoje delo ni pričakoval niti pohvale niti zahvale. Bil pa je vedno na razpolago in ni zmogel odreči nobene prošnje. Neredko se je dogajalo, da so ga zato ljudje tudi izkoriščali. Svoj čas in talente je tako izrabljal do zadnjih možnosti – vedno v dobro drugih, pogosto sebi v škodo. Ni čudno, da so ga napori počasi izčrpali in mu vedno bolj načenjali tudi zdravje. Niti v zadnjih dnevih življenja, ko se je boril s srčno boleznijo, ni čisto

Figure 3. Z ženo in hčerko Heleno v taborišču Peggetz, kamor je družina Mauser prišla avgusta 1946. arhiv Rafaelove družbe

zares miroval. Le nekaj dni pred smrtjo – po prejemu zakramenta maziljenja in svete popotnice je narekoval nekakšen »testament«, v katerem je na najžlahtnejši in najpopolnejši način zgostil svoje življenje, razmišljanje in vero, s katero je brez strahu gledal v večnost: »Trdno stojim za vsem, kar sem v svojem življenju govoril in pisal. Kako bi izgledal pred ljudmi, če bi sedaj klecnil jaz, ko je na mene

Figure 4. S hčerko Heleno arhiv Rafaelove družbe

samega padla preizkušnja trdnosti vere v Boga in vere v posmrtno življenje. Vem, če mi vse molitve dobrih duhovnikov, ki po vsem svetu sedaj molijo za moje zdravje, in v nebesih priprošnje Barage in Rožmana ne bodo pomagale, potem je taka božja volja, da prihrani meni in moji družini veliko trpljenja. Tukaj bom zapustil veliko trpljenja. Tukaj bom zapustil veliko prijateljev, še več jih bom srečal tam. Smrt – kakšna milost božja. Glejte, gledal bom Boga, videl Marijo – kakšna blaženost … Jaz sem pripravljen. Še to povejte mojim prijateljem, tudi tistim, ki se z mano niso vedno strinjali: Nikogar nisem namerno žalil, o nikomur nimam zle misli, z vsemi sem v miru božjem. Ostanem pa pri svojem prepričanju.«⁷

Mauser je mnogo let pred smrtjo čutil, da ne bo dosegel visoke starosti. Misel na večnost je nenehno prisotna tudi v njegovi poeziji. Ena takih je res lepa Pesnikova molitev.

Pesnikova molitev

O Bog,

ozri se na te moje roke,

na prste,

od Tebe ustvarjene.

Ljubili so svet in stvari,

drevesa in rože,

travo z rumenimi glavicami regrata,

gibko hojo žená

in solze samotne starke.

Ljubili so v miru in v strasti,

v grehu in svetosti.

Vendar, o Bog,

vselej so hrepeneli k Tvojim rokam.

Umazani,

vendar oškropljeni s solzami,

pokapani z voskom spokorne sveče,

ki jo je prižgalo srce

v nočeh brez sna in v samoti.

Ozri se na moje roke, o Bog,

na te moje prste,

ki so pisali poti,

ki so se križale v srcu,

ki so peli vetru in soncu,

travam in žitu.

Ne daj, o Bog, da ostanejo v prsti,

ko bodo vanjo legli.

Skleni njih drobne koščice

ob sodnem dnevu

in pusti,

da jih takrat položim

na Tvoja sveta kolena.

Pisanje iz ljubezni in domotožja

Fanta, ki je je od zmeraj rad požiral knjige, sovražil pa računstvo in matematiko, je na pot besede umetnosti pospremil France Tomšič, profesor slovenščine na kranjski gimnaziji, kasneje pa ga je uvajal tudi pesnik in kritik Anton Vodnik, ki ga je poučeval na realni gimnaziji v Ljubljani. Svoje literarno ustvarjanje je Karel Mauser začel s poezijo. Prve objave je doživel v reviji Mentor, sledile so objave v revijah Vrtec, Naša zvezda, Dom in svet ter Rast. Kasneje se s pesmimi ni veliko oglašal in ni izdal nobene pesniške zbirke. Edina njegova zbirka z naslovom Zemlja sem in večnost je izšla posthumno ob prvi obletnici njegove smrti, in sicer na željo njegove žene in z darovi, ki so jih podarili prijatelji namesto venca na grob. Izbor pesmi je na podlagi rokopisne zbirke 220 pesmi, ki mu jih je pesnik izročil ob zadnjem obisku, naredil in napisal obsežno spremno besedo dr. Tine Debeljak.

Bolj kot s pesništvom pa se je Karel Mauser v literarnem smislu uveljavil s svojim pripovedništvom. Med vojno je pripadal krogu avtorjev, ki so objavljali v katoliški reviji Dom in svet. V begunskih letih je veliko pisal za taboriščne liste, našel pa je tudi stik s Celovcem in tednikom Koroška kronika. Bil je njihov stalen dobavitelj podlistkov. S Kroniko, po kateri so pridno segali tako koroški Slovenci kot tudi slovenski begunci, je pravzaprav doraščal v zrelega pisatelja. V tistem času je v Celovcu ponovno zaživela tudi Mohorjeva družba, pri kateri je že v taboriščnih letih natisnil veliko večino svojih del in ji ostal zvest tudi v času, ko je živel in pisal čez lužo. V Ameriki je aktivno objavljal v tamkajšnji emigrantski periodiki, zlasti plodno je bilo sodelovanje z Ameriško domovino, v katero je Mauser poleg različnih drugih objav prispeval redni tedenski kotiček za otroke.

Karel Mauser je pisal iz notranje ustvarjalne nuje, še bolj pa iz hrepenenja po domovini in ljubezni do preprostih slovenskih ljudi. Priznaval je, da je prav zaradi dostopnosti do slednjih izbral večerniški stil pisanja: »V zavesti, da je na Koroškem slovenka knjiga v stiski in da je treba za preprostega človeka pisati preprosto, sem začel pisati večernice …«.⁸ To pomeni, da je pisal jezikovno, stilistično in tematsko dokaj enostavno in da se je posluževal narodno in versko spodbudnih vsebin s poudarjenim domoljubjem. Vedel je namreč, da je to tisto, kar preveva večino potencialnih bralcev in bo zato lahko najbolj pripomoglo k ohranitvi slovenske jezikovne kulture v zamejskih in izseljenskih okvirih.

Že omenjeni Mauserjev prijatelj – duhovnik v povezavi s tem razmišlja takole: »Občutek imam, da je iz svoje izkušnje ob “trpinih” v lagerju sklenil pisati za “male ljudi”, ki so bili potrebni tolažbe in razumevanja. Vse življenje je duhovno čutil s tem ljudstvom, ki je neslo v begunstvo – kot nekoč iz Egipta Hebrejci – kovček, vero in poštenje. In temu je ostal zvest do smrti. Ob branju njegovih povesti tudi najbolj preprost bralec čuti, da je on, bralec, akter sredi dogajanja in ne samo opazovalec. In na koncu vsega bralec začuti, da mu Bog odpušča in ga ima rad.«

Dr. Marko Kremžar pa je delo in ustvarjalnost svojega taboriščnega znanca Mauserja strnil v sledečo refleksijo: »Pisal je o ljudeh in o družbi, ki jih ni bilo več. Čeprav je minilo le nekaj let, je pisal o svetu, ki je zatonil za vedno. Mislim, da je pisal zato v prvi vrsti zase, da ohrani spomin na nekaj, kar mu je bilo drago, kar je bilo del njegove mladosti, a kar bi brez njegovega pisanja hitreje zdrsnilo v pozabo. Pisal

Figure 5. Mauser in prof. Janez Sever arhiv Rafaelove družbe

je tudi za rojake, ki jim je Avstrija dolga leta omejevala dostop do sveže slovenske besede. Njim je približal domačnost, kar je bilo blizu tudi njim. Pisal je končno nam, ostalim beguncem, da smo lažje prenašali vsak svojo neponovljivo izgubo. Mislim, da je bil prvi, ki je objavil svoje originalne knjige v zdomstvu. Njegovo pisanje je bila mnogim tolažba pa tudi dokaz, da beseda ostaja živa, da je s tem nakazana pot za ohranjanje spomina in resnice, da za kulturno delo ni meja, da je mogoče živeti slovenstvo tudi v emigraciji. Kmalu je slovenska beseda dokazala svojo trdoživost in pognala nove korenine v šolah, v domovih in kulturnih ustanovah povsod, kjer se je utrdila politična emigracija. Mauser ni bil edini, niti največji pisatelj tega obdobja, a mislim, da je bil morda najbolj bran, vsekakor pa prvi, ki je nastopil to pot. Kaj lahko pomeni Karel Mauser bralcu danes, je po mojem mnenju veliko odvisno od bralca. Njegova dela so pričevanje o času, ki ga je revolucija presekala. Ta čas ni doživel razvojnega umika v zgodovino, bil je uničen, skupaj s tisoči življenj.«

Čeprav je bil pisateljsko izjemno aktiven tudi po prihodu v novo domovino in je skušal obravnavati tudi ameriško problematiko, se je izkazalo, da do nje nikoli ni našel pravega odnosa. V svojem ustvarjalnem vrhuncu je ostajal popolnoma zakoreninjen v slovensko pokrajino, zlasti rodno Gorenjsko in Koroško, ki jo je vzljubil kot nadomestek za domovino. V enem od svojih pisem je priznal: »Povej ljudem, da bi jim rad ustvaril, narisal tisti dom, ki so ga imeli doma, da bi vsaj to sliko vzeli s seboj v svet.«⁹

Bilanca Mauserjeve pripovedne ustvarjalnosti izkazuje, da upravičeno velja za enega najplodovitejših slovenskih pisateljev v izseljenstvu. Njegova knjižna žetev obsega 27 knjig, poleg tega pa še na stotine kratkih črtic in feljtonov, objavljenih v najrazličnejših slovenskih publikacijah, nekaj gledaliških iger in nad 200 pesmi. Njegova najbolj znana dela so denimo povest Rotija, v kateri je naslikal trpljenje nezakonske matere, pa črtice z naslovom Na ozarah,kamor je zlil veliko domotožja in ljubezni do domače zemlje. Revolucijo v Sloveniji je literarno obdelal v delih Velika obtožba, Razdrta ognjišča, Mrtvi bataljoni …, begunsko tematiko pa v delu Leseno mesto. V Pšeničnem klasu se je še posebej spomnil slovenskega kmeta. Spominu na slovenske usmiljenke, ki so skrbele za bolnike in umirajoče, je zapustil Razdrto gnezdo.Uro s kukavico je napisal iz naklonjenosti in hvaležnosti do Mohorjeve in vsega, kar je koroškega. Korošcem in ljubljeni Koroški je posvetil še naslednja dela: Puntar Matjaž, Mrtvi rod, Domačija pod Peco, Zemlja, Jamnik, Velika rida … Roman Kaplan Klemen je nekakšna »visoka pesem duhovniškega poslanstva«. Posvetil jo je škofu dr. Gregoriju Rožmanu in vsem živim in mrtvim duhovnikom njegove škofije. Svojo najobširnejšo stvaritev – trilogijoLjudje pod bičem, ki prav gotovo predstavlja enega od vrhuncev njegovega pisateljevanja, je posvetil spominu na svoje mrtve prijatelje s Turjaka. S tematiko druge svetovne vojne in prvih let po njej se ukvarja tudi v noveli Sin mrtvega. Svoje pisateljevanje je sklenil z biografskim romanom o Frideriku Baragi Le eno je potrebno. Pri pisanju drugega dela je omahnil.

Glasnik slovenstva in emigrantske usode

Poleg goreče zavezanosti pisateljskemu poslanstvu je imel Karel Mauser v sebi zasidrano tudi poslanstvo kulturnega in prosvetnega delavca. Tudi v tem smislu je svoje talente izrabil do zadnjih možnosti. Prirojen pripovedni talent mu je bil v pomoč, ne samo ko je tkal besede za knjižne platnice ali časopise strani, ampak tudi takrat, ko je sestavljal svoja predavanja in premnoge nagovore, ki jih je imel na priložnostnih zborovanjih, spominskih dnevih, praznovanjih, prireditvah v cerkvenem in posvetnem življenju …

Urednik mesečnika avstralskih Slovencev je o njegovih govorih zapisal: »Nič manj kot knjige so vredne njegove besede, naj bodo izgovorjene na kakem zborovanju, ali pa zapisane mimogrede v kratkem vabilu na kulturno prireditev, morda v poročilu o koncertu ali odrski predstavi. Prav po domače mu pridejo iz srca, neprisiljeno, neponarejeno, v prepričanju, ki vžge. V gorenjski klenosti izrazov je vsa

Figure 6. S hčerkama Heleno in Rotijo arhiv Rafaelove družbe

pisateljeva duša, ki pove naravnost prav tisto, kar hoče povedati: brez ovinkov in olepševanj, v vsej kremenitosti značaja, ki ve, kaj hoče sam in ve, kaj je nam potrebno. Malo je takih med nami. […] Včasih se mi zde njegove besede poosebljena vest narodu, ki v svobodi tujine in pri polnih loncih ter kozarcih pozablja na kulturo in načela, na žive brate doma in na mrtve krivično umazanega imena in brez spomenikov.«¹⁰

Od kod mu moč in nepojenljivo veselje za vse to, kar je počel? Najbrž del odgovora tiči tudi v tem, da je bil vse življenje globoko prežet z dvema idealoma: živel je za vero in slovenstvo. In ta ideala je želel posredovati tudi rojakom, katerim je govoril. Njegovi nagovori, skoraj redno spisani v katoliškem duhu, dostikrat delujejo kot globoke duhovne misli. Poslušalcem je polagal na srce, naj se trudijo ohraniti edinost duha, miru in prijateljstva, naj ne popuščajo v veri, ampak naj pred vsem drugim dajejo prednost duhovnim dobrinam. Hkrati pa se je skozi njegove tekste nenehno oglašala želja, da bi se v »celotni slovenski družini, ki si je izven domovine postavila novo ognjišče«, krepila slovenska zavest, vneto je spodbujal kulturno in duhovno rast in ohranitev slovenstva med rojaki na tujem. Razkropljene rojake je na primer opominjal, da slovenski jezik ni samo občevalno sredstvo, ampak je tudi velika duhovna dobrina. »Ja ne bo nikogar sram slovenske besede, ko je samo ena. Poklekniti bi morali, kadar po domače govorimo, zakaj sladkost je v domači besedi, ki je nima svet. Za veselje so te besede, za veselje in za veliko upanje!«¹¹

Figure 7. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

Z bolečino izgnanca je nenehno izkazoval svojo neminljivo ljubezen do domovine in bil glasnik emigrantske usode. Slovenske brate in sestre je opogumljal, da bi se v skupnosti čuvala resnica o medvojnih dogodkih, širila vest o bratomornem obračunavanju, negovala ideja svobodne in neodvisne Slovenije … : »Za ljubezen ni razdalj, ni globočin, ni visočin. Da je domovina tisoč klafter globoko, ljubezen pride do nje. Domovina je naš pelin in naša strd. Za veselje, ne za žalost pišem te besede. Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja. Kako bi je ne ljubili, drobceno gorčično zrno, iz strdi in pelina zlito! Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! V zgodovino sem šel gledat in sem videl, da smo veliki, da smo nekoč goli lomili rimsko železje, da smo gospodovali od morja do morja. […] Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopali so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda.«¹²

Ostale so njegove pronicljive misli o resnici: »Življenje vedno nekaj neizprosno terja — in to je zvestoba resnici. Če se tej zahtevi ogibamo, postavljamo resnico na isto bazo, kot jo postavljajo naši sovražniki. Trdijo, namreč, da je vrednost resnice relativna, da resnica iz preteklosti ni več resnica v sedanjosti in vse žrtve za to resnico so bile aktualne samo takrat, danes pa niso več. Mi ne smemo in nočemo resnice tako maličiti.«¹³

Veliko lepih misli je zapustil tudi slovenski mladini, v kateri je videl prihodnost in za katere si je želel, da bi tudi v mladem rodu ohranila slovensko zavest in vero naših očetov: »Vsak mlad človek pride v določeno obdobje, ko se mu zazdi, da se ni vredno mučiti za stvari, za katere so se gnali njegovi starši. […] Težko in bridko je vsako umiranje in najbridkejše je narodovo. To je duhovna smrt, umiranje tistega, kar ožarja vsak narod s posebno lučjo. Narod brez mladih sil je osivel narod, je starec, ki gleda samo še v preteklost, ker je bodočnost temna. […] Glejte, dragi moji, če boste v sebi začutili, da je vsak izmed vas domovina zase, da je domovina v vsakem, ki slovensko čuti, tedaj boste dovolj močni, da vas skušnjava, ki sem jo omenil, ne zmaga. Občutek, da nosite v sebi vse, kar slovenski človek ljubi, vas bo krepila. Mislite vedno na to, da narodova zgodovina ni zapisana samo na straneh knjig, ampak da je zapisana v nas vseh, da jo vsak izmed nas nosi in da bo rod za nami nosil tudi tisto, ki jo bomo mi ustvarili. To je tisto neprestano pretakanje iz roda v rod, ki pomeni življenje. Če boste tako gledali, bo v vas vedno želja, da ostanete v slovenski skupnosti, vedno želja, da nosite domovino in njeno zgodovino v sebi in da jo tudi na tujem kažete in krepite. Na ta način boste doživljali slovensko domovino povsod: videli jo boste v Argentini, v Ameriki in Kanadi, v Avstraliji in na Koroškem in na Primorskem in zadeli obnjo celo tam v Porabju. Občutek, da je — čeprav majhna — strašno razsežna, bo krepila vaše duhovne sile in nikoli vas ne bo sram priznanja, da ste Slovenci.«¹⁴

Mauserjevo mesto v slovenskem leposlovnem polju

Karla Mauserja je torej doletela dokaj klasična usoda slovenskega emigrantskega literata. Nasilno iztrgan iz domovine, čustveno, miselno in ustvarjalno pa ostal za zmeraj priklenjen nanjo. Ko se ob stoletnici njegovega rojstva ustavljamo ob tem vnetem glasniku globalnega nedeljivega slovenstva, je na mestu vprašanje: ali je Karel Mauser ime, ki ga dovolj ceni vseslovenski prostor?

Med slovenskimi izseljenci in tistimi, ki so jih prek zamejstva dosegla njegova dela, je bil Mauser precej bran in temu primerno cenjen in popularen. O njem in njegovem ustvarjanju je kar precej pisal dr. Tine Debeljak, ki si je z rojakom iz Clevelanda veliko dopisoval in bil tako ali drugače vezni člen med njim in kulturno in literarnokritiško srenjo, živečo izven matične Slovenije. Lep poklon je Mauser doživel leta 1966, ko so mu za trilogijo Ljudje pod bičem podelili Literarno nagrado “Vstajenje”, ki jo podeljujejo zamejskim in zdomskim ustvarjalcem, ker ustvarjajo v težjih razmerah kakor v matični domovini.

Drugače je (bilo) v domovini, kamor je glas o njem prispel z zamudo, saj je bil v obdobju totalitarne socialistične oblasti uvrščen na seznam najbolj prepovedanih avtorjev. Sloven-

Figure 8. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

ska literarna zgodovina ga je stlačila v predal »domačijskih tradicionalistov« oziroma mu prilepila oznako »nadaljevalec znanih mohorjanskih večernic«. Študenti sicer pripovedujejo, da se o Mauserju menda že da kaj slišati tudi v predavalnicah slovenistike in komparativistike, pa je vseeno zaenkrat še težko verjeti, da se bo v doglednem času našel kdo, ki bo zmogel Mauserjev literarni prispevek na novo ovrednotiti in mu na slovenskem leposlovnem polju poiskati eminentnejše mesto. Korekten literarni kritik bo namreč težko spregledal, da so mnoga njegova dela vendarle več kot povprečno berilo za popestritev brezdelnih zimskih uric ob krušni peči in da marsikaj pri njem kaže na to, da je bil sposoben preseči klišejskost večerništva in poseči tudi po estetsko bolj ambicioznem pisanju. V prid temu govori med drugim tudi dejstvo, da je bil Mauser edini med emigracijskimi pisatelji, čigar dela so bila prevedena tudi v tuje jezike: nemščino, španščino in francoščino.

Izjema med slovenskimi literarnimi poznavalci, ki praviloma zviška gledajo na Mauserjeve literarne dosežke, pa je literarni zgodovinar France Pibernik, pionir v raziskovanju književnikov, ki jih je komunistični režim v Sloveniji izbrisal iz javne zavesti. Prav njemu gre namreč zahvala, da pisateljska in življenjska usoda tega velikega Slovenca v domovini vendarle ni tako neznana. Že leta 1993 je pri založbi Ognjišče izdal knjigo z naslovom Karel Mauser, v kateri je podrobno opisal njegovo življenje in delo. Tudi v letošnjem jubilejnem letu je bil profesor Pibernik praktično edini, ki se je spominu na Mauserja poklonil z biografsko pripovedjo o pisatelju Karlu Mauserju, kjer v romansirani obliki zajema njegovo življenje in njegovo literarno

Figure 9. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe Figure 10. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

ustvarjanje. Izdal jo je pri celovški Mohorjevi. Ni skrivnost, da tudi ta knjiga v zvezi z Mauserjem kljub zanimanju ni dobila mesta pri založbah znotraj meja države Slovenije. Tako je domala ves opus doslej izšel v zamejstvu oziroma v tujini. S čimer matična domovina na nek simboličen način podaljšuje in celo podvaja Mauserjevo tragično življenjsko usodo.

Hvalabogu, sedanjim in prihodnjim rodovom poleg izdanih knjižnih del ostaja tudi Mauserjeva bogata poslanica v obliki raznih govorov, predavanj in pesnikove korespondence, ki jo je z malo truda in potrpljenja mogoče izbrskati v objavah zlasti izseljenskega tiska. Škoda, da se založbe ne odločajo malo bolj korajžno za ponatis Mauserjeve zapuščine. Resnično dragoceno bi namreč bilo, če bi pisateljevo razmišljanje, ki se skriva v tej duhovni, literarni in kulturni zapuščini, doseglo in se dotaknilo slehernega slovenskega človeka.

Delček izjemnosti Mauserjevega duha smo skušali s tem zapisom ponuditi tudi bralcem Zaveze. Težko ga zaključimo lepše kot z Mauserjevo molitvijo, ki jo je — kakor je sam dejal — večkrat v duhu molil: »O Bog, ki si slovenski narod ustvaril majhnega po številu, da bi mogel biti velik po spoznanju, ne odreci mu daru treznosti v sodbah in daru prizanesljivosti ob napakah; daj mu milost, da bi čas porabljal tako, da bi pred obličjem zemlje odseval Tvojo veličino in bil velik v Tebi. Amen.«¹⁵