Figure 1.
V 98. letu svojega bogatega življenja je 22. januarja letos umrl profesor Mirko Kambič. Kdor vsaj površno pozna našo revijo Zaveza, ve, da se skoraj vsaka od njenih več kot sto številk, ki so do sedaj izšle, ponaša z nekaj njegovimi fotografijami. Ponosni smo na to in tale spominski zapis naj bo skromen znak naše hvaležnosti.
Mirko Kambič se je rodil 15. avgusta 1919 v Kloštru, župnija Podzemelj v Beli krajini. Otroška leta je preživel v varnem zavetju rojstnega kraja. V knjigi Doživetja mojega stoletja – izšla je leta 2000 pri Mohorjevi družbi v Celju – kjer Kambič opisuje predvsem svoja zaporniška leta, najdemo tudi naslednji utrinek: »Danes, 15. avgusta, je moj rojstni dan. Že lepo število jih je za menoj. Današnji je točno trideseti, toda prvi v ječi. Dvomesečno stradanje me že močno zdeluje. Moja duševna struga je izsušena. Ni pritokov, ni potrebnega dežja. Tudi molitev mi ne pripelje blagodejnih oblakov. Na današnji Marijin praznik je bilo na naši podružnici v Kloštru že od nekdaj zelo obiskano žegnanje. Skupaj z rojstnim dnevom in maminim godom je bil to zame kar trojni praznik.«
Kot dijak klasične gimnazije v Ljubljani je Mirko Kambič stanoval v Dijaškem domu Misijonske družbe na Taboru. 12. junija 1937 je opravil maturo, pri kateri je bil oproščen ustnega izpita. V dneh po maturi je doma v Kloštru prvič srečal takratnega črnomaljskega kaplana Srečka Hutha in potem sta obiskala Huthove (mamo in sestro) v Podkorenu na Gorenjskem ter od tam peš poromala na sv. Višarje. To romanje in srečanje s Huthovimi je naredilo na Kambiča močan vtis in pripomoglo k temu, da je več desetletij kasneje raziskal življenje in mučeniško smrt duhovnika Srečka Hutha ter vse opisal v 33. številki Zaveze pod naslovom Srečko Huth – Spomini in dokumenti.
Jeseni 1937 je Kambič vstopil v Misijonsko družbo (k lazaristom). Teologijo je študiral v Ljubljani v letih 1938 – 1944. V duhovnika je bil posvečen 22. 8. 1943, skupaj s sobratom Antonom Rupnikom. Konec leta 1944 je dotedanji ravnatelj in vzgojitelj v Dijaškem domu na Taboru Jože Mejač odšel na Gorenjsko za domobranskega kurata in oskrbnika treh župnij, njegovo delo v Dijaškem domu pa je prevzel Mirko Kambič. Maja 1947 so „osvoboditelji“ Dom na Taboru razpustili, lazariste, med njimi tudi Kambiča, pa preselili k jezui- [Stran 115] tom na Zrinjskega 49. Ko so aprila 1949 razgnali še jezuite, je Kambič stanoval v ozkem hodniku ob zakristiji cerkve Srca Jezusovega. Imel je samo zasilno ležišče, prostora za pisalno mizo in knjige pa ni bilo. 13. junija 1949 so ga po maši v kapeli zavoda Vincencijeve konference v Zeleni jami aretirali in po preiskavi njegovega »stanovanja« odpeljali v Centralne zapore Udbe na Poljanskem nasipu, kjer v samici tri mesece in pol ni videl dnevne svetlobe. Ko je končno prišel iz samice, so mu dali za »cimra« nekdanjega komunista in partizana Gustlja. Kljub popolnoma različnemu svetovnemu nazoru sta se kar dobro razumela. Po petih mesecih je bil Kambič prestavljen v sodne zapore na Miklošičevi cesti in konec aprila 1950 je končno dobil obtožnico. Z njim je bil soobtožen dijak sedmega razreda klasične gimnazije Franc Zupančič, kasnejši jezuit. Razprava na Okrožnem sodišču v Ljubljani je bila 3. in 26. maja. Kambiču so očitali organizacijo Katoliške akcije – še po osvoboditvi naj bi bil asistent jate, v katero naj bi bili vključeni tudi nekateri preživeli domobranci, nekoč gojenci Misijonske družbe – in rovarjenja proti ljudski oblasti. Čeprav je Kambič vse točke obtožbe zavrnil, je bil obsojen na tri leta zapora s prisilnim delom in eno leto izgube državljanskih pravic. Krivično kazen je odslužil do zadnjega dne, večinoma na gradbišču na Žalah, kjer so bili na prisilnem delu tudi mnogi drugi duhovniki, med njimi dr. Stanko Lenič, Joško Kragelj in drugi.
Posledice trpljenja in pritiskov v zaporu so Kambiča spremljale tudi na prostosti, zato se je leta 1954 odpovedal duhovniški službi. Ker ga na ljubljanski likovni akademiji zaradi političnih razlogov niso sprejeli, je študiral umetnostno zgodovino in leta 1959 diplomiral na Filozofski fakulteti pri prof. Francu Steletu. Kasneje je tudi magistriral na temo zgodovine slovenske fotografije; to je bil prvi magisterij na to temo na Slovenskem. Kambič je bil velik poznavalec Janeza Puharja in napisal je okrog 200 razprav o zgodovini fotografije. V letih od 1984 do 1989 je na ljubljanski filozofski fakulteti predaval o zgodovini slovenske fotografije.
Za dolgoletno delo na področju fotografije je leta 2003 dobil nagrado Izidorja Cankarja.
Za jubilejno 50. številko Zaveze nam je profesor Mirko Kambič povedal: »Čast jubilejni petdeseti številki Zaveze. S prvo številko ni imela nobenega jamstva za dolgo življenjsko pot. Hranim vse dosedanje številke in občasno jih znova pregledujem ter prebiram. S pisano besedo sem prispeval le nekaj malega, zato pa toliko več s slikami. Uredniku prof. Stanovniku sem hvaležen, da je med besedila uvrščal ilustracije in fotografije. Globoko povedni so posebno družinski portreti, prevzamejo nas tudi portreti posameznikov, otrok, fantov in mož, deklet in žena. Zaveza naj bo tudi vnaprej pobuda za trdno samozavest, za optimizem in dobro medsebojno povezanost!«
Ob slovesu od profesorja Mirka Kambiča zvenijo te besede kot oporoka. Zahvaljujemo se mu za njegovo nesebično delo. Dobri Bog, ki je vse videl, naj mu bo bogat plačnik. Njegovim najbližjim pa izrekamo iskreno sožalje. Naj počiva v Božjem miru!