Primarij, dr. medicine in dr. dentalne medicine Ciril Armeni je bil rojen 30. junija 1927 v Dolenjskih Toplicah, umrl pa je v Ljubljani 24. 11. 2016. Skoraj do smrti je živel kot zdravnik urgentne medicine na svojem domu v Ljubljani – dolga leta kot vdovec – in sam skrbel zase. Šele v zadnjem času, ko je bil že težko bolan, je potreboval pomoč in oskrbo. Pokopan je bil na pokopališču v Štepanji vasi sončnega in vetrovnega dne v novembru.
[Stran 116]
Figure 1.
Kljub svoji odgovorni in težki službi je bil g. Armeni od začetka član društva Nova Slovenska zaveza; v njem je sodeloval, kolikor mu je čas dopuščal, se udeleževal spominskih slovesnosti ob moriščih, hodil na občne zbore in redno prebiral naše glasilo Zaveza – še več: vanjo je prispeval v rubriko »Tako se je začelo« tudi opis svoje kalvarije in trpljenje svojih staršev (Zaveza, 67/16-23). Iz tega obširnega zapisa izvemo, da je bil njegov oče Franc Armeni občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah, kjer je družina z mamo Antonijo, s hčerko Mileno ter s sinovi Emilom, Cirilom in dojenčkom Tinetom (rojen že v času vojne), srečno in uspešno živela. Oče je vzorno in ljubeče skrbel za družino. Poskrbel je za primerno izobrazbo hčerke, oba sinova, Emila in Cirila, pa že tik pred vojno poslal na šolanje v Ljubljano na klasično gimnazijo. Sama vojna ne bi razbila družine in je pahnila v nezaslišano gorje, če si komunisti ne bi privoščili v tistem času revolucije. Kmalu po njenem začetku je bil oče – občinski tajnik in organist v Dolenjskih Toplicah ogrožen in moral se je z družino umakniti na varnejše mesto, kjer je še delovala okupacijska oblast in kolikor toliko vzdrževala red. Vendar s kapitulacijo Italije tega ni bilo več. Partizanska oblast se je razširila in očeta, ki ni hotel in mogel zapustiti družine, aretirala in zaprla v zapore v Novem mestu. Ko so se partizani ob prihodu Nemcev umaknili, so s seboj v gozdove odpeljali še skupino zapornikov med njimi tudi Cirilovega očeta , ki pa so jih tam enostavno pomorili in zmetali v brezno. Tako je družina sredi vojne in revolucije ostala brez očeta, pregnana in razkropljena. Sina Emila so partizani že prej mobilizirali, mladi Ciril se je moral odreči šoli in pomagati osiroteli družini z dojenčkom.
Da je bila nesreča še hujša, so področje v Gorenji Straži, kjer je takrat v najetem stanovanju družina prebivala, bombardirala še nemška letala. V porušeni hiši je mater z dojenčkom zasulo. Ciril, ki ga ni bilo doma in je šel nekam po hrano, ju je, ko se je vrnil, še živa izkopal izpod ruševin in rešil. Predolgo bi bilo, če bi naprej opisovali vso neverjetno trpljenje in tragedijo Armenijeve družine iz Dolenjskih Toplic. Preberite v navedeni številki Zaveze to zgodbo, kot jo je dr. Armeni sam opisal in prikazal ne samo svoje zgodbe in zgodbe svoje družine, ampak tudi vzdušje in dogajanje v tistem času na Dolenjskem. Omenimo naj samo še, da je Emil, ko se je rešil partizanske druščine, odšel k domobrancem, tam padel in bil pokopan na Orlovem vrhu v Ljubljani, kjer se je dr. Armeni redno udeleževal spominske maše in spominske slovesnosti. Čeprav mladoleten je nato tudi sam Ciril postal domobranec. Na vse možne načine je tako pomagal mami, da je preživela z dojenčkom.
Po umiku in prisilni vrnitvi domobrancev iz Vetrinja je pristal kot mladoletnik v Šentvidu in bil nekaj tednov po amnestiji izpuščen. Okrnjena in zaznamovana organistova družina se je potem po koncu vojne preselila v Domžale, kjer je tako prizadeta poskušala živeti naprej. Ciril se je čez čas lahko vrnil na Klasično gimnazijo in nadaljeval s šolanjem. Preživljal se je z inštrukcijami in počitniškim delom. V Ljubljano v šolo se je vozil z vlakom. V šolskem letu 1946/47 je spet začel s 6. b razredom, takrat sta se spet srečali poti preživelih domobrancev, sošolcev in prijateljev: Cirila Armenija ter Marjana Smolika, bivšega dijaka škofovih zavodov in zapornika. Oba sta ostala prijatelja do konca. Oba sta tudi umrla nedavno, drug za drugim. Ko bi moral dr. Smolik pokopati svojega prijatelja, so ga odpeljali v bolnico in zatem se je od nas poslovil kmalu tudi on.