[Stran 053]
Ob začetku 2. svetovne vojne so »neznanci« v gozdiču nad marijapoljskim Sokolskim domom v smeri Zaloga ubili poštarja, ki je raznašal pokojnine. Slovencem so s tem nakazali, da prihaja čas za komunistično revolucijo, ki ne bo priznala nobenih pravnih meril, pa tudi ne desetih Božjih zapovedi.
Iz otroka sem se razvijal v fanta ob stopnjah takega prevrata, kar sem opisal v knjigi Časi smo ljudje oziroma v drugi, dopolnjeni izdaji Svoboda na izpitu. Grenke, boleče izkušnje sem delil z večinsko vernim ljudstvom. Kljub zunanjim nasprotovanjem sem dosegel duhovni poklic, v katerem sem delal in trpel s tlačenimi ljudmi … Že so v spominu bledele črne rute žena in mater po številnih slovenskih krajih, ko so se začeli vrstiti drugačni, a nič manj trpki vtisi ob srhljivih doživetjih rojakov.
V Trebnjem je sobrat p. Ludvik Jeza D. J. na dan celodnevnega čaščenja Rešnjega telesa po pridigi poslal ministranta v zakristijo po vrček z vinom in vodo. Deček se je naglo vrnil ves prestrašen in hlipaje izjavil: »Organist so se obesili!« Mašnik je opozoril vernike, naj malce počakajo, odšel v zakristijo, vzel iz omare sv. bolniško olje, organista mazilil na čelu in mu dal odvezo, nato pa nadaljeval mašo. A strašljiv prizor bo ministranta spremljal vse življenje … Še isto leto sem prav tam imel pastoralno delo in se tudi sam srečal z organistovo vdovo ter jo tolažil, češ, gotovo se bo mož zveličal, saj ni mogel več prenašati prisile, da je moral poročati, kaj pridiga župnik in kaj se dogajanja v župnišču.
Kako bi v podobnih stiskah ukrepal Roman Leljak? Številni ljudje obeh spolov, raznih starosti in stanu, iz vseh jugoslovanskih republik so se hoteli znebiti podobnega okovja z begom čez madžarsko, avstrijsko ali italijansko mejo. Marsikdo je obležal pod streli balkanskih graničarjev, ugrizi psov ali pa obtičali v zaporih.
Med napornim celjskim ljudskim misijonom sem pri opatijski cerkvi spoznal postavnega organista v zreli dobi; bil je eden od učencev nekdanje celjske orglarske šole. Nedolgo po tistem misijonu me je užalostila vest, da so organistovo hčer, višjo medicinsko sestro v Ljubljani, utopljeno potegnili iz Save, zvezanih rok in nog. Očitno so jo takšno še živo ‘zbasali’ v prtljažnik in jo vrgli v deročo reko. Edini možen razlog: uprla se je ovaduštvu in zapeljevanju. Očeta je ta zločin zlomil; naglo je propadal in odšel k Bogu iskat pravico in svojo ljubljenko.
Magdaleno Lenčko Kranjčan, ki je skrbno in zvesto čistila Jakobovo cerkev, sem vprašal:
»Zakaj so pa vas poslali v Ferdreng – Podlesje, garat med podgane in volkove?« – »Ker nisem hotela ovajati, kaj počno in govorijo na škofiji.« Takrat je tam delala. Čeprav ji življenje ni prizanašalo, se je rajši OZNI uprla, ne glede na posledice. Lažje zato, ker je bila samska.
Večkrat sem pomagal Pavletu Uršiču v bohinjski Srednji vasi, kjer sem med drugim zvedel, da je petdesetletna ženska na poti k pastirjem in živini na Zajamnikih – izginila. Do cilja ni prišla. Javna skrivnost pa je bila, da je blizu njene poti imel neki udbovski šef počitniško hišico in je v tem tičal edini razlog izginotja … Po dveh letih je prišla mladoletna hči s prijateljico k župniku s prošnjo, naj mamo – samohranilko vpiše v mrliško knjigo. Njeno okostje so našli v suhi hudourniški strugi. Se krivec ni mogel otresti medvojnih in povojnih navad? Nezakonsko dekle naj se samo muči skozi trdo življenje … Mati prijateljeve žene mi je dejala:
»Po vojni smo bile tri sestre na Teharjah; v tistem prostoru so vsa dekleta in žene z nami vred posilili, tudi sestro, operno solo pevko. Ko si je doma po stradežu opomogla, je odšla pet v sarajevsko Opero.«
Dva slovenska udbovca sta se odpravila na poseben podvig v München; mesečna revija Naša luč naj bi ugasnila! A je dr. Branko Rozman pravi čas zaslišal čuden ropot in glasove. [Stran 054]
Opazil je dva tujca, ki sta na hodniku davila Marjana Bečana. Zakrit za vogalom je zakričal iz polnih pljuč. Neznanca sta se zbala in zbežala. Če bi opravila s tem, bi tudi z njim. Pastoralno središče bi ostalo brez dveh duhovnikov, najbrž bi prenehala tudi revija z novicami pa z domovinsko in duhovno povezavo med našimi evropskimi zdomci. Kdo bi se še naprej toliko brigal zanje, kot sta se ona dva? O duhovniku Frančku Križniku in njegovem sopotniku, ubitima na avtocesti v Nemčiji, že vrabci čivkajo, da KP ni več prenesla očitkov, češ, v vrhu revolucije tičijo falirani študentje … Svojci dr. Frančka Prijatelja, najboljšega Zdešarjevega duhovnika v Evropi, močno dvomijo o vzroku njegove smrti za volanom na pastoralni poti.
Črnih, hudih zgodb se je v desetletjih nabralo preveč. Komunisti so skvarili slovenski narodni značaj. »Kar ne želiš, da bi ti drugi storili, ne delaj ti drugim,« je že od nekdaj veljalo. A odrešenik Jezus Kristus z revolucijo ljubezni že dva tisoč let spreminja družbo, človeka, svet. Ob koncu zgodovine bo sodil vse ljudi po dejavni ljubezni … Pri svojem delu sem veliko štopal po Sloveniji. Neki prijazen voznik mi je rekel: »Tudi jaz sem streljal. Zato moram večkrat narediti kakšno dobro delo.«
Pa se ne ubija samo fizično. Že desetletja množično tudi duhovno – mladino. Za nujno potrebno celostno rast osebnosti ji v ateističnih šolah ne dajejo življenjskega smisla, odtegujejo ji vero v Boga, v osebno večno življenje. Z lažnim prikazovanjem zgodovine jo zavajajo, s svobodno spolnostjo pa zamegljujejo pamet. Zgolj podatki raznih ved brez daljnega smotra za vedro, pogumno življenje zdaleč niso dovolj. Učinki vsega tega so brezciljno tavanje, zapitost, zasvojenost z mamili, številni samomori. To je tiho, množično ubijanje. Pred leti je na mednarodnem kongresu penklubov v New Yorku študentka z galerije zakričala: »Pisatelji, dajte nam sintezo, strnitev znanja in modrosti! Moj prijatelj je zaradi pomanjkanja sinteze naredil samomor!« Zakonci se tudi zaradi tega bojijo rojevati otroke.