Figure 1.
Ena izmed značilnosti »starejših« generacij (besedo sem dal v navedke, ker sem po nedavnem srečanju z Abrahamom najbrž tudi sam že del te skupine) je, da so skrbno hranile tiskane publikacije, v katerih so prepoznavale trajno vrednost. Doma pri mojih starših ni (bilo) nič drugače. Ko se je moja družinica pred nekaj leti, po očetovi smrti, preselila k mami, je bila tako ena izmed nalog pri iskanju prostora za našo preseljeno robo tudi premeščanje starih letnikov različnih revij iz bivalnih prostorov v bolj »odmaknjene«, manjkrat uporabljane kotičke (vedno premajhne) hiše. In v enem izmed teh kotičkov domujejo tudi Zaveze.
Ob njeni stoti številki sem se zato odpravil tja, da bi ugotovil, kdaj je pravzaprav v našo hišo prišla prva številka; nismo bili namreč naročniki od vsega začetka. Na prvem zvezku domače arhivske zbirke je številka 13, ki je izšla junija 1994 (domnevam, da jo je oče prinesel iz Kočevskega roga), sledi nekoliko večja »časovna luknja« (čisto mogoče, da se je med selitvijo del revij vendarle izgubil, bil posojen, pa ne vrnjen, ali kaj podobnega) do 27. številke. In z njo v roki želim odgovoriti na urednikovo vprašanje, zakaj oziroma kako berem Zavezo.
Na naslovnici je z očetovo pisavo napisano: »1997 – Stari trg«. Seveda: Janko Maček je v rubriki Kako se je začelo popisal zgodbo Poljanske doline ob Kolpi med nakovalom okupatorja in komunističnim kladivom – torej zgodbo rodnega kraja moje mame. A bolj kot ta opomba na naslovnici mi je v oči padlo nekaj drugega: droben križec, ki ga je bralec (ni pomembno, ali je bil oče ali mama – zelo verjetno pa je, da je oče mami prebral odlomek, o katerem sta se potem pogovarjala) naredil pri uvodnem kulturnopolitičnem komentarju. »Za vsem stoji izguba resničnosti,« so besede nepodpisanega, a s polnostjo navzočega uvodničarja Justina Stanovnika, ob katerih se je očitno zaustavila misel mojih staršev. »In na resničnosti, ki ne obstaja kot resničnost, je mogoče narediti karkoli, mar ne?« berem nekaj vrstic naprej. Prav to je tisti ključ, ki mi odklepa ne le vsebino vsakokratne številke Zaveze, temveč njeno vlogo, kot jo razumem skozi lastno bralsko izkušnjo nekaj zadnjih let. Moje srečevanje z Zavezo, čeprav morda zveni nekoliko nenavadno, je predvsem srečevanje z resničnostjo in zato srečevanje s sedanjostjo in prihodnostjo. Ko namreč gledam sedanje porazne kulturnopolitične razmere slovenske družbe,[Stran 87]prihajam do spoznanja, da so »utelešene« prav zato, ker je bilo na izgubljeni resničnosti o tem, kaj se nam je zgodilo v preteklosti in kakšne (dolgo)trajne posledice ima to dogajanje, mogoče postaviti dobesedno karkoli: politični prostor, v katerem je bila demokratizacija opravljena kvečjemu na pol, pa bi želel v očeh prav tistih, ki so ta proces krmilili z izključnim interesom ohranjanja režimskih privilegijev, veljati za zgled demokracije; pravosodje, ki do obupa reproducira stare elite in stare vzorce ravnanja, hkrati pa zase zahteva kritiško nedotakljivost; kontinuitetne medije, ki na ves glas vpijejo o svoji neodvisnosti in objektivnosti, čeprav že površna analiza pokaže, da so le slabo prikrito nadaljevanje že videnega sistematičnega obdelovanja takšnih ali drugačnih notranjih in zunanjih sovražnikov; prikoritno kulturo, ki je razen (pre)redkih izjem nesposobna in nepripravljena ugledati narodovo resničnost in jo razpreti ustvarjalni prihodnosti; in še bi lahko našteval …
Zaveza (zlasti s svojimi komentatorskimi uvidi) je v tem morju podaljševanja hromeče neresničnosti dragocen in nepogrešljiv glas drugačnosti – in tako glas upanja, da je to stanje vendarle mogoče spremeniti. Zato se bodo misli iz nje vedno znašle tudi v Družinini rubriki Zadetek v polno. Vsaj dokler bom njen urednik.
Še veliko več – pravzaprav največ – pa je bilo vredno to,
da smo se vsi zavedali, da smo omizje.
Omizje je kraj, kamor vsak prinese svoj talent in ga da na mizo, da je tam za vse.
To je seveda samo podoba za to, da smo vsi vedeli in da vsi vemo,
h komu se lahko obrnemo ali za modrost ali za pamet ali za razumetje
ali za naklonjenost ali za preprosto človeško pomoč.
Omizje je več kot prijateljstvo.
Omizje tvorijo ljudje, ki so nekaj zagledali.
Mi pa imamo skupen spomin, ki je tako močan, da njegova gravitacija nikoli ne popusti.
(Justin Stanovnik v 50. številki Zaveze)
[Stran 88]