Figure 1.
Po 25 letih delovanja Nove Slovenske zaveze smo jubilejno srebrno leto izkoristili tudi za pogled na prehojeno pot in razmišljanje o izzivih pred nami. Ob zelo jasnih ciljih in smotrih delovanja, ki so bili zapisani ob ustanovitvi, ter rednih srečanjih tako upravnega odbora kakor tudi obletnih občnih zborov članstva, je bilo sprotnih pogovorov veliko. Ta redna srečanja pa nam včasih ne uspejo dati jasnejšega pogleda iz razdalje, ki edini lahko oceni mozaik drobnih dogodkov.
Naša država, ustanovljena dober mesec za nami, je prav tako potrebovala začetno obdobje negotovosti in boja, da si je pridobila mednarodno legitimnost in legalnost. Več kot pol leta je potrebovala, da so jo priznali celo tisti, ki so jo najbolje razumeli (Vatikan, Nemčija, [Stran 84]Avstrija …). Kljub jasnim argumentom, ki so bili utemeljeni na pravu, pravicah in v pravičnosti dejanskega stanja, smo kot država naleteli na odpor in nezaupanje v okolju. Podobno vzporednico lahko potegnemo tudi pri naši Novi Slovenski zavezi: polno nezaupanja, celo oviranje legalnih postopkov, diskreditacije njenih ustanoviteljev in članov, njenega poslanstva in ciljev. Nerazumljivo zavlačevanje ob izvedbi registracije in priznanja.
Oboje temelji na želji, da se stanje vsakdanjosti ne spremeni. Kar poznamo, nam daje varnost – tudi če ne deluje optimalno, nas spremembe navdajajo s strahom, da se bo poslabšalo. Rutina nam daje lažno udobje, saj od nas ne terja odgovornega premisleka o nas in naših reakcijah na okolje. Rutina sivine vsakodnevnega teka življenja ne zahteva napora, da bi spremenili svoje misli, besede ali dejanja, saj pragmatična predvidljivost posledic običajnega delovanja in obnašanja ljudi okoli nas tudi nam omogoča predvsem mir. Ko se ta mir poruši, se odprejo problemi in strahovi. Tako kot so države Evrope upale, da se svet okoli njih ne bo spremenil in da bodo še naprej lahko svoje mednarodne odnose gradile na znanih zavezništvih in nasprotjih, tako je tudi Nova Slovenska zaveza postala sporna zaradi upanja okolice, da se „problemi“, ki jih je zapisala v svoj program, ne bodo reševali tako, da bodo prepričanja, domnevanja in dojemanja glede zgodovinskih „resnic“ slovenskega naroda na prepihu.
V preteklih letih smo na srečanjih in sestankih izražali slabo voljo predvsem v kritičnih razpravah glede ravnanja (še bolj pa zaradi neravnanja) države, politike in Cerkve v zadevah našega interesa. Ni mogoče zameriti tistim, ki so odšli z naših srečanj še bolj malodušni, kot so tja prišli, saj je bilo trpljenje ob nemočnem opazovanju in nerazumevanju, da se tako jasne in preproste stvari ne premaknejo z mrtve točke, povsem na mestu.
Ob srebrnem jubileju pa pogled na mozaik našega dela vendarle daje bolj jasno sliko. Cilj pričevanja o medvojnih in povojnih preizkušnjah, preganjanju in trpljenju protirevolucionarne strani je najbolj zvesto izpolnjevala prav naša Zaveza, ki v tej stoti številki dobiva še bolj izpopolnjeno podobo in je v velik ponos tako prvemu uredniku profesorju Justinu Stanovniku kakor tudi vsem stalnim in občasnim sodelavcem. Prav Zaveza je spodbudila tudi druge medijske hiše, da so redno ali občasno „naše“ teme osvetlile. Radio Ognjišče in Jože Možina na nacionalni televiziji s Pričevalci v avdio in vizualni tehniki pokrivata najbolj vpliven medij. Tudi Družina in nekateri drugi tiskani mediji jasno odpirajo prostor zamolčanim temam. Vse skupaj ima velik pomen za narodno zgodovinopisje, saj resno znanstveno delo, ki bi ne upoštevalo teh virov kot kredibilnih in zato obveznih, danes ni več mogoče. V kontekst tega je nujno potrebno dodati tudi vztrajno delo Študijskega centra za narodno spravo, kjer publicistično delo v raziskovalnem smislu pomeni ogromen skok naprej. Po 25 letih smo kot narod torej soočeni z veliko drugačnim položajem kot na začetku, ko je bil argument nevednosti legitimen: danes nihče več ne more dejati, da mu ni znano, saj je za nevednost kriv sam.
Najbolj boleče in žalostno je bilo soočanje z našimi pokojnimi: trupla slovenskih mučencev in trupla drugih žrtev komunistične revolucije so še vedno pod zemljo na zdaj sicer pretežno znanih lokacijah, a ob nejasni bodoči usodi, ki ciklično dobiva upravne, zakonske in politične spodbude in zavore. Delo Nove Slovenske zaveze je bilo tu pionirsko, hkrati pa tudi najpogostejši razlog za spore znotraj članstva in z drugimi akterji (politične stranke, državni organi, druga društva). Želja, da bi pokopali svoje mrtve ter jim predhodno vrnili dobro ime, je bila večkrat prezahtevna, da bi jo razumeli vsi enako: tu kompromisov nismo in jih še vedno ne poznamo. Pokop drugorazrednih, ki v jeziku politične večine še vedno veljajo za izdajalce, kolaborante in skoraj pravično kaznovane s smrtjo, je skregan z našim[Stran 85]prvim poslanstvom, da uveljavimo resnico. Najprej resnica, nato sledijo stvari same po sebi v naravnem redu.
S farnimi spominskimi ploščami, ki so najbolj jasen izraz našega prizadevanja za vrnitev identitete umrlim, smo poskrbeli za verodostojne popise preko 14.200 žrtev. Plošče pa niso končan projekt: namen je, da se pri njih kot skupnost spomnimo na pobite in premišljujemo o njihovi usodi. Ta del nam dela težave, saj je bila energija usmerjena predvsem v enkraten dogodek postavitve in blagoslova plošč, danes pa je predanim posameznikom prepuščeno, da izpeljejo obletno ali občasno slovesnost. Tu so naša pričakovanja uprta v slovensko Cerkev: svetniški proces za slovenske mučence stopica na mestu, razloge pa lahko najdemo tudi v mlačnem (v najboljšem primeru!) odnosu župnikov in duhovnikov do teh dogodkov in žrtev. Prizadevamo si, da bi cela slovenska Cerkev imela enoten obrazec obreda ob spominskih ploščah, da bi vprašanje izvedbe (rednih) slovesnosti postalo tudi predmet zanimanja dekanovih in škofovih vizitacij ter da bi poskrbeli za lastninska vprašanja spomenikov ter njihove zaščite v smislu kulturne dediščine.
Poslanstvo veteranske organizacije nam je bilo zaupano v prepričanju, da bomo z državo našli skupen jezik. Pričakovali smo, da bo nova država povsem na novo uredila pravice veteranov, saj si nismo predstavljali, da bomo 25 let po zlomu komunizma še vedno s častmi in denarjem nagrajevali nosilce revolucije. Tu smo se tudi najbolj krepko ušteli, saj revolucionarna stran brani „pridobitve revolucije“ z vsemi možnimi sredstvi. Tako lahko žalostno ugotovimo, da realno ni mogoče pričakovati resnih sprememb, ki bi našim veteranom v naslednjih nekaj letih prinesle ureditev materialnih pravic iz naslova veteranstva.
Največji cilj naše organizacije pa je, da ostanemo zvesti in širimo svoje zavzemanje za vrednote, ki so vodile naše pokojne v boju proti revoluciji. Skušnjavi, da bi postali politična stranka, smo se uprli, a hkrati še vedno delujemo politično, saj je politika edini način urejanja z državo. Postavljeni smo pred zahtevno nalogo, da svoje bodoče delo najprej ocenimo z vidika doprinosa k temu cilju narodne preobrazbe. Zdrava pamet, naša zaznamovanost z resnico, naša vera in naša kultura nam velevajo odzivnost na deviantne vplive in posledični razpad moralnih vrednot naroda. Nažrti temelji zaradi nejasnega odnosa do lastne preteklosti in zmedenost v znanosti, izobraževanju in kulturi, ki je politično korektnost dojela kot zapoved molka v izogib konfliktu in v interesu lastnega obstoja; vse to skupaj je plodna njiva za razraščanje relativizma. Ta pripelje do uveljavitve navidezne enakopravnosti, a v resnici do hegemonije kapitalsko najmočnejšega, ki v medijskem prostoru diktira, kaj je in kaj ni dobro, prav in sprejemljivo.
Naš problem je strah, ki nam ga je izkušnja medvojnega terorizma boljševikov in povojnih likvidacij nasprotnikov revolucije vsadila v razum, hkrati pa 45 let zavedanja, da smo drugorazredni, neenakopravni, nadzorovani in na fizični prostosti le, dokler ne bomo pozabili, da je svoboda dela in razmišljanja dopustna le v strogih okvirjih. To izkustvo je oblikovalo našo podzavest, in ker država tega izkustva ni obsodila, kriminalizirala, ampak še vedno nagrajuje zvestobo revoluciji in njenim idejam, nas podzavest opozarja na previdnost. Ta vgrajena avtocenzura nam preprečuje, da bi bili svobodni. Naše delo je torej najprej v pogumni in odločni besedi ter javni drži, ki bo hrabrila slovenski narod in mu sramežljivo uporabo zdrave pameti krepila ter mu morebitne občutke krivde, zaradi drugačnih stališč od medijsko opevanih, razblinila. Ni se nam treba opravičevati in ni se nam treba skrivati. V tej zavesti in s takim delovanjem bomo dosegli tudi cilj ustanovnih članov, ki ga je izrazil pokojni predsednik Tine Velikonja: “Naša naloga bo, da bomo svet ponovno postavili na noge. Vzpostaviti bomo morali čvrste kriterije o vrednotah in pojmih. V tej luči bi moralo [Stran 86]postati jasno vsem, da so bili pravi uporniki tisti, ki so se uprli komunizmu, ideologiji, ki se je sesula od znotraj, ne da bi se je dotaknili z mezincem. »Laž je nesmrtna duša komunizma!«, na takih osnovah pa ne more normalno delovati nobena družba. Zato je tudi jasno, kdo so resnični zmagovalci v tem boju. Na tej zmagi bo slonelo naše delovanje. Zato ne bomo gledali samo nazaj, ampak predvsem v sedanjost in prihodnost in pri tem nam Bog pomagaj!”