Rusija podržavlja muzej gulaga »Perm–36« – Kremelj se noče ničesar naučiti iz zgodovine.
Ustanovitelji muzeja »Perm–36« so iz nekdanjega kazenskega taborišča napravili spominsko obeležje sovjetskih zločinov. Mlade generacije naj bi tako cepili proti totalitarni norosti. Toda Putin noče nobenega spominskega kraja v tej obliki.
Tatjana Kursina je bila v Sovjetski zvezi srečen človek. »Mislila sem, da smo jaz in moji otroci živeli v čudoviti deželi,« pripoveduje 64-letna zgodovinarka v telefonskem razgovoru. Sicer so obstajali dvomi. Odlomki skrivnega govora Nikite Hruščeva o stalinističnem terorju na 20. partijskem kongresu 1956 so pronicali v javnost. Ampak šele perestrojka je razkrinkala propagando in postavila neomadeževano podobo sveta vestne akademske izobraženke na glavo: »Ugotovila sem, da moje dotedanje zgodovinsko znanje ni bilo vredno nič.«
Politika odpiranja Gorbačova je razvezala jezike prič, ki so doživele prejšnje čase, in sprožila kontroverzne diskusije na univerzah. V Permu, desetletja izoliranem centru sovjetske oboroževalne industrije na zahodnem vznožju Urala, so profesorji in študentje leta 1992 organizirali ekskurzijo v nekdanje kazensko taborišče WS–389/36. Zraven je bila tudi Kursina. Docentka zgodovine je hotela kazensko taborišče, ki ga je spočetka imela za grozljivo pravljico, videti z lastnimi očmi. Ko je na nikogaršnji zemlji dobrih 100 kilometrov vzhodno od Perma hodila po zemljišču s razpadlimi barakami, ji je postalo jasno: »Kazenska taborišča so obstajala, in sicer čisto blizu.« Kako so se mogli dogajati taki zločini? Čemu so služila ta taborišča? Kako bi se dalo to preprečiti? Nešteta vprašanja so se ji podila po glavi.
Molk staršev
Vprašanja, ki jih je sedaj zastavila tudi svojima staršema. Ta ji dotlej nista omenila niti besedice o zločinih sovjetske države nad svojimi državljani. Šele sedaj je Kursina izvedela od matere, da je bil njen stari oče – relativno premožen kmet – v tridesetih letih razlaščen, deportiran in z družino izpostavljen nekje v ruskih prostranstvih. Stari oče Kursinine Stalinove kolektivizacije kmetijstva ni imel za dobro idejo, zato je moral plačati. Njegovi otroci so zločin zamolčali. »Strah je bil prevelik. Strah, ki najbrž še danes živi v nas,« pripoveduje vnukinja.
Po materini izpovedi je hotela zgodovinarka oživiti spomin na sovjetske zločine in na njihovih do 20 milijonov smrtnih žrtev. Pomagala je ruski organizaciji za človekove pravice Memorial, ki so ji pripadali mnogi nekdanji [Stran 091]taboriščniki in disidenti, restavrirati barake, celice in stražne stolpe »Perma–36« in jih spremeniti v muzej. V dvajsetih letih intenzivnega dela – najprej kot prostovljke, nato kot ravnateljice – je nastal svojevrsten spomenik vseh obdobij sovjetskega zatiranja. Mnogo sovjetskih delovnih taborišč je bilo po smrti »generalisima« 1953 zaprtih in porušenih. »Perm–36« pa je do 1987 služil sovjetom kot zapor za posebej nevarne politične zapornike in povratnike. Taborišče je preživelo kot tako rekoč zadnja metastaza Arhipelaga gulaga. A tudi tega osamljenega, trdovratnega sramotnega znamenja Kremelj ni hotel več videti.
»Liberalna čarovniška orgija«
Prejšnje poletje se je dogodil prvi udarec v tilnik. Muzej gulaga je moral odpovedati festival »Pilorama«, ker je področna uprava tik pred začetkom zmanjšala finančna sredstva za polovico. Ta festival je s koncerti in političnimi diskusijskim krožki vsako leto privabil več tisoč obiskovalcev iz domovine in tujine.
Po najboljši sovjetski tradiciji je bila malo prej uprizorjena gonja proti vodstvu muzeja in proti festivalu. Reakcionarno gibanje »Bistvo časa« politologa Sergeja Kurginjana je od oblasti v Permu zahtevalo, da poletni festival odpove. Prireditev naj bi imela namen destabilizirati politični položaj v Rusiji. Tako kot Putin tudi Kurginjan razume razpad Sovjetske zveze kot osebno tragedijo. Na spletni strani njegovega gibanja je festival muzeja Gulaga označen kot »liberalna čarovniška orgija«, katere organizatorji se ukvarjajo s »fundamentalističnim antisovjetizmom«.
Povratek rabljev
Od preteklega poletja gonja ni več ponehala. Oblasti v Permu, pa tudi v Moskvi, so zasute z denuncijacijskimi pisanji, toži Kursina. Avtorji so največ nekdanji sodelavci sovjetskega represivnega aparata – taboriščni pazniki, državni tožilci in sodniki. Danes so ti bistveno številčnejši kot nekdanji politični jetniki. Po propadu Sovjetske zveze so čakali na svoj trenutek, in sedaj so se prebudili: »Hočejo biti tudi ponosni na svoje življenje.«
Kremeljska propaganda bivšim rabljem z veseljem nudi podlago. Dva nekdanja paznika sta se pred kratkim pojavila kot priči časa v dokumentarnem filmu državno nadzorovane televizije NTW o »Permu–36«. »Bil sem tam, ko so bili izpuščeni zadnji zaporniki. Vsi so bili špijoni, vsi so se izselili na Zahod,« pripoveduje nekdanji paznik. Film z naslovom »Peta kolona« omalovažuje ruske borce za človeške pravice kot izdajalce, plačane od Združenih držav. Neoimperialistični politolog Valerij Korovin nastopa kot geopolitik in oznanja: »Za ljudi kot Tatjana Kursina tu ni domovine.«
Tudi kulturni minister permske pokrajine, Igor Gladnev, se v filmu zgraža nad konceptom muzeja gulaga in ameriškimi donacijami zanj. »Nenadoma nam hočejo vsiliti, kako moramo vrednotiti zgodovinska dogajanja, osebe in pojave našega nacionalnega značaja.« Ministrstvo je že v začetku leta muzeju popolnoma zaprlo dotok denarja. Ne elektrike, ne vode, še plač nismo mogli pravočasno plačevati. Obenem je pokrajinska uprava imenovala državno vodstvo muzeja in novo direktorico. Na ozemlje »Perma–36« je lahko stopila le še po predhodni najavi pri kulturnem ministrstvu, pravi Tatjana Kursina. Njeni uslužbenci so morali kupiti celo vstopnico: »Zamenjali so ključavnice.«
Ni še jasno, kaj se bo zgodilo z razstavnimi predmeti. Ti pripadajo zasebni muzejski družbi. Kursina in njeni sodelavci pa ne verjamejo več, da se bo muzej kot kraj spoznanja dal rešiti. Ni trn v očesu samo lokalni oblasti, ampak tudi Kremlju.
Konec sanj
Pod prejšnjim guvernerjem Olegom Čirkunovom je veljal Perm za prestolnico civilne družbe in zadnje zatočišče svobode. Poleg muzeja gulaga je Čirkunov podpiral tudi vrsto kulturnih projektov, ki so vzbujali mednarodno pozornost. Perm naj bi postal mednarodno mesto kulture. Vendar pa je Putin, ko je spet postal predsednik, guvernerja v Permu zamenjal. Pod novim vodstvom so marsikateri projekti propadli. Novi kulturni minister Gladnjev ni hotel ničesar provokativnega več. »Davkoplačevalci imajo pravico vprašati umetnika, kaj počne z njihovim denarjem,« je suho povedal v intervjuju.
»Perm–36« naj bi postal mednarodno pomemben muzej, kraj Unescove kulturne dediščine, je sanjala Tatjana Kursina. Muzej, ki bi dajal odgovore na grozo 20. stoletja in jih posredoval seminarjem in šolam. Ampak ta vizija mora za zdaj ostati sen. »Muzej je bil uničen,« ugotavlja Kursina. Njeno zgodovinsko znanje v Putinovi Rusiji ni vredno nič.