V pozni pomladi 1945 so širom po slovenski zemlji jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.
Resnica
V pozni pomladi 1945 so širom po slovenski zemlji jame, brezna, globeli, rudniški rovi, tankovski jarki … goltali trupla tisočev, kruto umorjenih brez sodb.
Resnica o pobojih je bila preveč kruta in nedoumljiva normalnemu človeku, zato jo je bilo potrebno skriti v najbolj odročne kraje slovenske zemlje ter jo tam s pomočjo laži in ustrahovanja tudi dolga leta po vojni ohranjati nedotaknjeno.
A resnice se ne da izbrisati. Lahko jo zanikaš, izkrivljaš, umažeš, s silo zatreš, pahneš v najgloblja kraška brezna in rudniške rove, nanjo navoziš kupe smeti, jo zazidaš z enajstimi pregradami, zapreš v nedostopne arhive … vedno bo našla pot na plano. Vedno! Včasih s pomočjo redkih prič, če teh ni, nemo spregovore kosti, kite las, rožni venci …
Spomin
Tu smo zbrani, da počastimo spomin tistih, ki tu počivajo … in tu smo zbrani v opomin … v opomin tistim, ki v dogodkih po končani vojni (še vedno) ne vidijo nič tragičnega in usodnega za slovenski narod, češ, saj je normalno, da zmagovalec pobije svoje nasprotnike, sploh če so bili »kolaborantje« in »sodelavci okupatorja«, »izdajalci slovenskega naroda«. Tako so jih označili in mirno pobijali vsepovprek … tudi ranjence, tudi tiste, ki so ostali doma in so se šli javit na razglas; ti so bili ubiti preventivno. Se zavedamo, kaj pomeni človeka ubiti preventivno? Kaj pa ženske in otroci, tisoči beguncev od drugod … Za njih niti odgovora nimamo.
Ne samo, da so obglavili narod, pohabili so tudi nas, pohabili do te mere, da to kar nekako sprejemamo in mislimo, da bomo brez iskrenega soočenja s to nedvomno največjo tragedijo v zgodovini slovenskega naroda lahko živeli naprej. Sedaj vedno bolj spoznavamo, da to ne gre in kako visoko ceno vsi vsakodnevno plačujemo za to …
Na zločinsko indoktrinacijo je opozoril pisatelj Drago Jančar: »Zadnji veliki zločin totalitarizmov je bila indoktrinacija celih rodov otrok [Stran 057]in mladostnikov, ki se vleče še v današnji čas. To je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.«
Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pa je dejal: »Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako, ne dovolj pregledan, neovrednoten izrinili iz naše zavesti … Če ne bomo gojili in obnavljali pravičnega zgodovinskega spomina, bomo še enkrat doživeli pretresljivi fiasko gesla, znanega iz časov po prvi svetovni vojni – nikoli več! … Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč. Ta brezčutnost – nečlovečni odziv je v nasprotju s starodavnimi temelji morale, je posmeh pravičnosti. Ta brezčutnost je tudi neka vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«
Skoraj enako misel srečamo v predgovoru knjige z naslovom Zlo stoletja francoskega avtorja Alaina Besançona, ki je pred kratkim izšla pri založbi Družina: »Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«
Eden izmed zadnjih takšnih poskusov brisanja spomina je tudi predlog spremembe zakona o arhivih.
V čem je pravzaprav pravi smisel našega zbiranja ob grobovih mučencev? Ne samo, da ohranjamo spomin nanje, ki so tu izgubili življenje, in da počastimo te posvečene kraje slovenske zemlje. To, a vendar več kot to. Zbiramo se pravzaprav zaradi nas, ki smo še vpeti v človeško zgodovino; oni, ki so tam čez, tega več ne potrebujejo. To potrebujemo mi, če hočemo dozoreti v zrelo družbo. Družbo, ki zna obsoditi zla dejanja, ne glede na kateri strani so storjena, družbo, ki zna prepoznati, kaj je resnično dobro za narod in domovino, družbo, kjer resnica in pravica nista vsakodnevno zlorabljeni, družbo, kjer ima svoje mesto, ki ji gre, tudi Resnica, pisana z veliko, in predvsem družbo, ki se ne sprašuje o temeljnih civilizacijskih dejanjih–dostojno pokopati vse svoje mrtve ter ohranjati verodostojen spomin nanje–ker so zanjo samoumevna.
Sočutje
Izgubili smo sočutje kot ljudje in kot narod. Tako smo danes v stanju, ko del slovenskega naroda, ki ga revolucionarno nasilje med vojno in po njej ni tako hudo prizadelo, preprosto zato, ker je bilo med vojno pod drugačnim režimom, nekako stoji ob strani. Kot da se ga Kočevski rog in druga množična grobišča ne tičejo. Del Slovencev ne razume nujnosti in vsiljenosti državljanske vojne, ki je bila potrebna, da je komunistična partija lahko uresničila svoje sanje o revoluciji in prevzemu oblasti. Vaški stražarji niso imeli izbire vstopiti ali ne v državljansko vojno. Vse ostalo je bilo le nujna posledica te prve odločitve.
Kje je torej sočutje Slovencev do svojih bratov Slovencev, kje je sočutje do nedolžno pobitih, do velikega trpljenja, ki so ga ljudje na Notranjskem in Dolenjskem med vojno nosili na svojih plečih, kje je sočutje do Cerkve in duhovnikov, ki so zgodaj sprevideli, kaj stoji za tako imenovanim »osvobodilnim bojem«, in z dolžno skrbjo svarili ljudi ter zato plačali zelo visoko ceno, mnogi celo z mučeništvom in smrtjo, mnogi z izgnanstvom, kje sočutje do močno preganjane Cerkve po vojni, ko so zapirali duhovnike za prazen nič, ko so na vse mogoče načine ovirali delovanje Cerkve in ustrahovali vernike, kje sočutje do ubogih vdov in otrok pobitih, ki ob vsem zapostavljanju in šikaniranju niti vprašati niso smeli, kje je njihov mož oz. oče, kje je sočutje do množice beguncev, ki so za vedno zgubili domovino in je njihov dom postala tujina … ?
Sočutja ni, ker so nam umazali in potvorili zgodovinski spomin ter zameglili resnico.
Leta laži, prikrivanj in indoktrinacije so naredila svoje. Postali smo pohabljen narod. Ne moreš biti sočuten, če verjameš, da je bil škof Rožman izdajalec slovenskega naroda, če verjameš, da je Cerkev pravzaprav kriva za tak grozljiv razplet dogodkov po vojni, češ da je med vojno zavedla ljudi, če verjameš, da so bili domobranci nacisti, ki so se borili za Veliko Nemčijo, če verjameš, da povojni pomori niso nič takega, saj so pobijali »le« »izdajalce« in »sovražnike slovenskega naroda« …
V našem narodu je potrebno ponovno obuditi sočutje, ki bo temeljilo na resnici. Pokojni akademik dr. Jože Trontelj pravi: »Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno.«
Časi za našo domovino so zelo resni. Ti, ki počivajo tu, so zastavili svoja mlada življenja za vero, narod in domovino. Naj nam ne bo težko zastaviti svoje besede in svojih moči za vrednote, za katere so oni umirali. Še posebno [Stran 058]dolžnost pa imamo stopiti v bran resnici. Samo ona nas bo osvobodila. France Kozina, eden izmed rešencev iz Kočevskega roga, je 4. marca 1998 svojemu znancu med drugim zapisal: »Kar me je tedaj leta 1945 vleklo iz množičnega groba, je bila sila po strašni resnici.« Naj bo sila po resnici tudi za nas tista, ki nas bo povlekla iz te navidez brezizhodne jame zlaganosti, zmedenosti, otopelosti in razdeljenosti. Verjamem, da naš narod še premore toliko zdravih moči in zdrave pameti, da bo obrnil voz v pravo smer.
Storimo, kar lahko. Predvsem pa izkoristimo svojo volilno pravico. To smo dolžni njim, ki se jih danes s ponosom spominjamo, to smo dolžni svojemu narodu, to smo dolžni svoji ljubi domovini.