[Stran 042]
»Nobene familijarnosti več,« je konec šestdesetih let na osnovni šoli izjavila starejša učiteljica, ki je bila v vodstvenem organu. Izvolili smo jo, ker smo vedeli, da je starega kova, nismo pa pričakovali take prestrašenosti. Učiteljski zbor je bil zelo sproščen. Marsikaj smo rekli, kar si na drugih šolah niso upali. Prijateljstva, vedrine ni manjkalo. Pa to ni šlo na rovaš vestnosti, odgovornosti. Sproti smo v zbornici reševali vse pedagoške probleme: pa ne zaradi videza, ampak iz pristne zaskrbljenosti nad vsakokratnim zapletom.
Tega sem se spomnila, ko mi je Buhova Mici iz Horjula pripovedovala zgodbo svoje družine. Oče Melhior Buh (Miklavov) je bil kar znan in priznan mizar, tako da je zanj slišal tudi moj oče s Črnuč in naročil pohištvo pri njem. Mojster je bil s svojim sovaščanom (Balenčevim) v I. svetovni vojni šest let v ruskem ujetništvu. Ogledal si je tisti opevani boljševizem. Čeprav zelo redkobeseden, je marsikaj povedal svoji ženi in petim otrokom. Kljub temu je šel njegov najstarejši sin Janez, tedaj 19-leten, v splošni osvobodilni in posebej narodnoosvobodilni psihozi leta 1942 v partizane. Pa se je po nekaj dneh vrnil. Spoznal je vso surovost odnosov. Znani partizan z imenom Gad je vpričo njega ubil soborca, vsem znanega miroljubnega Valdija, zaradi malenkostnega prepira. Janez je začutil svet, ki ni bil njegov. Nato se je 14. junija zgodil v Ljubgojni zraven Horjula grozovit umor. Zvečer sta prišla po župana Janeza Bastiča dva partizana. Žena je zaslutila, kaj nameravata. Ni ga pustila samega: »Kamor gre moj mož, grem tudi jaz.« Tako se je odločila. Oba so odgnali in nedaleč od njunega doma so ljudje zaslišali strele. 20. novembra se je v bližnji vasi Zaklanec zgodilo še nekaj hujšega: partizani so pobili sedem ljudi, med njimi tri dekleta, najmlajša je imela 16 let (podrobnejši opis je v Zavezi 62, str. 52). Takrat je Bastičev sin prišel k Buhovemu Janezu, češ, zdaj pa ni več kaj razmišljati. In Janez je šel k vaškim stražam. Bil je zelo mil in pobožen fant. Dal je pobudo, da so v bohkovem kotu vsak dan prižgali svečko ob zavedanju usodnih dni. Pri očetu se je učil mizarstva. Izredno delaven in iznajdljiv je že pri 19-letih sam izdelal pohištvo. Prijateljeval je s sovrstnikom, očetovim vajencem Krvincevim Francetom. Ta fant je bil kakor njihov, tudi hrano je dobival pri njih, zastonj, tri leta. Mojster ga ni izkoriščal
Figure 1. Oče Melhior Buh (Miklavov) kot avstro-ogrski vojak v I. svetovni vojni. V ruskem ujetništvu v Taškentu je preživel šest let.
za druga hišna ali kmečka opravila. Mici se spominja, kako sta s sestro Metko opravljali vsa dela, tudi težaško kidanje gnoja.
Prišlo je do spopada partizanov z vaškimi stražami, 10. decembra 1942. Buhov Janez je ranjen obležal na njivi, blizu doma. Do konca ga je usmrtil prav njihov nekdanji vajenec, njegov prijatelj. »Frénce, ali me ne poznaš?« je v obupu zastokal Janez. »Od danes naprej nič več,« je odgovoril France. »Najbolj pa me srce boli, da me je ubil najboljši prijatelj,« so bile zadnje besede umirajočega. To je slišala sestra Metka. Ko ga je mama pripravljala za na pare, je v njegovi denarnici na prvem mestu zagledala sliko »najboljšega prijatelja«[Stran 043]
Figure 2. Buhov Janez, obetajoč naslednik očetove firme. Kot vaški stražar je bil ubit 10. 12. 1942.
Franceta. Videvali so očeta, ki je trd in redkobeseden, še dosti kasneje na skrivaj jokal. Saj ta sin je bil njegovo veliko upanje. Nekaj let po tem dogodku se je pri Buhovih oglasil Krvincev France. Z nogo je podrsaval po tleh in zagotavljal mami, da Janeza ni ubil. Mama pa mu je mirno rekla: »Frénce, če ga nisi, Boga zahvali, če si ga pa, ne boš nikoli več lahko živel.«
Figure 3. Mizarski mojster Buh z ženo pred njuno domačijo – spokojna starost čiste vesti po dobro opravljenem delu.
Tukaj sicer ni nobenih pisnih arhivskih virov. Sem pa tolikokrat slišala to zgodbo, pripovedovano vedno z istimi besedami, da lahko jamčim zanjo. Slišala sem pa tudi, kako je strokovnjak zgodovinar dal veliko težo ustnim virom, in kjer se je dalo preveriti, je to naredil, in se je izkazalo za verodostojno.
Vseh »arhivov« ne bo mogoče uničiti.