Založba Maks Viktor d.o.o.
Letos februarja je pri založbi Maks Viktor izšel nov roman Črta Kanonija z naslovom Osma žrtev ali rekviem za likvidatorja. Izjemno napet politični triler osvetljuje način življenja, razmišljanja, znanstvenega vedenja in psihiatrične stroke v sredini prejšnjega stoletja. Avtor trdi, da gre pravzaprav za psihiatrični triler, ki opisuje nepredvidljivo in misteriozno dogajanje v psihiatrični bolnišnici nekaj let po končani drugi svetovni vojni.
Ob predstavitvi je Črt Kanoni povedal, da je ta knjiga njegova refleksija otroških spominov na bolnike, ki jih je poznal nekoč in o katerih je kot odrasli človek začel razmišljati. Sam je namreč otroštvo preživljal na dvorišču psihiatrične bolnišnice, kjer je služboval njegov oče. Ob rekonstrukciji zgodb si je pomagal z njegovim dnevnikom, v katerega je kot psihiater in direktor psihiatrične bolnišnice popisoval bridke zgodbe nekaterih pacientov. Psihiatrični jezik je bil zanj tako skrivnosten in privlačen, da je skušal razvozlati ozadje teh zgodb. Po eni strani se zdi, da o psihiatriji vsi vedo vse, dejansko pa se o njeni vsebini ne ve nič. Zato se je lotil tega neodprtega področja, da bi zapolnil praznino ne le v sebi, temveč tudi v kolektivnem spominu svoje družine in slovenskega naroda.
Grozljivka se odvija zmeraj nepredvidljivo. Pričakujemo eno, zgodi se nekaj drugega, prav v obratni smeri. Zaključek grozljivke je pa vendarle vsem znan: smrt, v svoji najbolj grozljivi podobi nepredvidljivega, samomorilnega dejanja. Zato je podnaslov knjige rekviem: to je pogrebna maša za umrle, pri kateri se moli ali poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam. V prevodu pomeni “Večni mir in pokoj mu daj, Gospod in večna luč naj mu sveti!” Ob takih obredih in trenutkih ljudje skupaj izražamo žalost in prizadetost ob koncu. Seveda to ni rekviem le za likvidatorja, ampak tudi za vse njegove žrtve – vpričo slovenske javnosti.
Glavni lik trpi za hudo psihiatrično motnjo, ima razcepljeno osebnost. To ni nič posebnega. Veliko ljudi nosi v sebi več podosebnosti, ki se borijo za prvo mesto v njegovi duši in telesu. Pri nekaterih pa te “podosebnosti” zavzamejo mesto osebnosti in povzročijo katastrofo. Tako se je zgodilo protagonistu kot tudi vsem, s katerimi se ta srečuje. V knjigi nastopajo tri glavne osebe: likvidator Pino Novak, filozof Andrej Perpar in slikar Peter Tekavec. Zadnja dva sta sotrpina na psihiatriji in sta si zelo podobna po svoji usodi.
Zgodba se začne zapletati, ko je Pino Novak sprejet v psihiatrično bolnišnico kot duševni bolnik. Pravzaprav se ni vedelo, kdo je. Sprejet je bil s ponarejenimi dokumenti, ki mu jih je med drugo svetovno vojno izdala komunistična varnostno obveščevalna služba na ime inženir Peter Babnik. Ta človek pa v Ljubljani ni obstajal. Tako se knjiga odvija v smeri odgovora na vprašanje, kdo je Peter Babnik in kako je on lahko bil Pino Novak, ki je likvidiral sedem žrtev v času druge svetovne vojne. Pino Novak, študent prava, je v času okupacije po nalogu varnostno obveščevalne službe ubil sedem ljudi. Kot inženir Peter Babnik se je v uri resnice izpovedal o svojih likvidaciji tolikih ljudi. To je povsem odkrito in neposredno povedal slikarju Petru Tekavcu in ga s tem tako ustrahoval, da ga je pahnil v trajno psihično krizo. Ta izpoved Pina Novaka ni bila iskrena, z namenom samoočiščenja in iskanja sprave s seboj, bolj je šlo za razbremenitev ali delanje vtisa pred tujcem. Slikar je zaradi te krute resnice začel begati, čutil se je življenjsko ogrožen, obletavale so ga samomorilne misli in je našel mir edino še v psihiatrični bolnišnici. Življenje zunaj tega varnega kroga je bilo zanj preveč ogroženo. Na sebe je – namesto likvidatorja – prevzel strahotno težo odgovornosti za smrti teh ljudi, ki so padli zaradi ideologije in drznosti posameznika. A še najbolj se je bal za sebe. Ko se je v psihiatrični jedilnici soočil s Petrom Babnikom, ga ta sploh ni prepoznal. Peter Babnik je v času rehabilitacije prevzel nove osebnostne lastnosti. Pina Novaka ni bilo več. Odgovornosti za pomor žrtev ni sprejemal. Ni uvidel odgovornosti niti za sedmo žrtev, svojo ljubečo partnerko, ki jo je ubil zaradi bolezenske frustracije in nepreverjenega dejstva, da bi mu naj ona povzročila sifilis. Pozneje je zdravniška preiskava jasno pokazala, da nikoli ni imel sifilisa. Do njegovega spomina in zavedanja pa ta resnica ni prišla. Nova
Figure 1. Črt Kanoni Osma žrtev aLi rekviem za likvidatorja format 14 x 20 cm, broširana obseg 232 strani
osebnost Petra Babnika ni dopustila priznavanja odgovornosti.
Pino Novak je imel še zmeraj vpliv na druge, ki so ga poznali prej kot likvidatorja. Hodili so ga gledat v bolnišnico in niso mogli verjeti svojim očem, da je lahko kaj takega storil in preživel. Eni so ga obsojali. Brat se ga je bal, starši so bili brez moči. Ko je Pino Novak oziroma Peter Babnik slišal za smrt slikarja Tekavca, se ga to sploh ni dotaknilo. Niti vedel ni, kdo je to.
Pri branju knjige me je nagovorila neposrednost izraza in globoka politična in duševna realnost, ki se je dotika. Če jo berem kot psihiater, občudujem izjemen človeški kontakt in empatijo, ki so jo naši učitelji dušeslovja v prejšnjem stoletju imeli do ljudi, pacientov. Kako so bili pozorni na vsakdanje stvari, na osebne talente in znali to spodbujati pri zdravljenju in integraciji nazaj v družbo. Kako malo so bili odvisni od dnevne politike in raznih levih in desnih pritiskov, ki hočejo voditi in ukazovati človeški duši – tudi znotraj zaprtih oddelkov bolnišnic.
Če jo berem iz doživljajske optike, kot človek in kot Slovenec, gledam te strani knjige in slike iz arhiva psihiatrične bolnišnice kot dragocene dokumente. Ta način branja, ki ga je uvedel Črt Kanoni, lahko pomaga pri razumevanje ne le bližnje zgodovine likvidatorjev in žrtev, ampak tudi pri celjenju zgodovinskih ran otrok enih in drugih, ki se še zmeraj delijo na leve ali desne, črne ali rdeče. Travma, ki prizadene eno generacijo, ima posledice vsaj še na treh ali štirih generacijah pozneje. Rešitev, ki jo najde ena generacija, pa odpre vrata osvobajanja za stotine generacij, ki še prihajajo.
Eden od vrhuncev knjige, ki jo priporočam v branje, in je enako zanimiv za laike in strokovnjake, je uporaba hipnoze za razjasnitev osnovne psihiatrične motnje pri glavnem liku knjige Petru Babniku. Istočasno predstavlja to enega od razpletov zgodbe o likvidatorju (str. 212–216).
odlomek
»Das Erwachen des Bewusstseins« ali prebujanje zavesti bolnika Pina Novaka, kot bi rekli v našem jeziku, je bilo napovedano ob deseti uri v sobi, v kateri se je Novak oziroma Babnik nahajal. Zdravniki, dr. Vončina, dr. Magajna, dr. Borštnar, dr. Gaberšek in dr. Vitorovič, so v sobi čakali le še na direktorja bolnišnice, ki je prišel z nekaj minutno zamudo z zajetnim šopom papirjev pod pazduho. Pozdravili so se in še enkrat ponovili, kako bodo izvedli celoten postopek. Vprašanja, ki jih je sestavil Magajna, so bila prepisana in natipkana, bolničarji pa so se pred vhodnimi vrati v sobo postavili tako, da tudi zajec ne bi mogel ubežati iz nje. K bolniku je prvi pristopil direktor in mu zastavil nekaj vprašanj, na katera pa pričakovano ni dobil odgovorov.
»Mislim, da lahko postopek nadaljujemo s hipnozo. Doktor Vitorovič in vi, doktor Gaberšek, stopita prosim bliže in pozorno opazujta pacienta in vse spremembe, ki se bodo pričele odražati v njegovi mimiki,« je dejal direktor. Drugi so se nekoliko umaknili in naredili prostor ob postelji mlajšima kolegoma, ki sta prvič prisostvovala taki terapiji. Direktor je iz notranjega žepa suknjiča izvlekel žepno uro, pogledal zbrano druščino in dejal: »Zdaj ga bom pripravil v stanje, da se bo zavedel samega sebe, saj bom v njegovi podzavesti poskusil prebuditi tisto situacijo, tisti trenutek, ki je v njem prebudil drugo osebo. Lahko pa bomo dobili še kaj več,« je z umirjenim tonom glasu dejal ravnatelj in se povsem posvetil na postelji ležečemu inženirju Petru Babniku, ki se je na vrvež ob postelji odzval z rahlimi premiki očesnih zrkel.
»No, pozornost smo že prebudili. Zdaj pa najvažnejše,« je dejal direktor.
Z uro, ki je bila pripeta na dolgo kovinsko verižico, je pričel nihati pred Babnikovimi očmi, ki so nezavedno pričele slediti nihajnim amplitudam, tem pa je sledil stavek, ki gaje profesor z umirjenim tonom glasu nenehno ponavljal.
»Moje ime je Pino Novak in sem agent VOS. Moje ime je Pino Novak in sem agent VOS.«
Po nekaj izrečenih ponovitvah je Babnik na široko odprl oči, njegovo telo je popustilo pod mišičnim krčem in pred zdravniki je ležal bolnik, kije bil, vsaj tako seje zdelo, pripravljen sodelovati in odgovarjati na najbolj neprijetna vprašanja.
»Bogo, zdaj pa ti!« je dejal direktor.
Magajna seje zazrl v vprašanja, ki jih je sam napisal, zato je bil pogled na popisan list bolj kot ne rutinski, kot preverba, ali ni morda kako od njih izpuščeno.
»Vaše ime je Pino Novak, kajne?«
»Ja, moje ime je Pino Novak,« je dejal na postelji ležeči bolnik.
»Po poklicu pa ste pravnik, res?« je vprašal Magajna.
»Ja, jurist sem,« je odrezavo odgovoril Novak.
»In ste agent VOS?« je vprašal Magajna.
»Ja, agent VOS sem,« je mirno odgovoril Novak.
»Koliko sovražnikov pa ste likvidirali kot agent VOS?« je spraševal dalje primarij.
»Šest!« je kot iz topa izstrelil Novak.
»Kaj pa Bizjakova? Nje ne štejete med sovražnike?« je zanimalo Magajno.
»Bizjakova je bila …,« za trenutek je umolknil, saj je ta epizoda, kot kaže, obležala kot svinčena talina v njegovi duši, nato pa mirno nadaljeval.
“Bizjakov je bila grožnja! Okužila me je s sifilisom!” je odgovoril Novak.
»Ampak to je bila vaša blodnja. Saj niste zboleli,« je odvrnil Magajna.
»Nisem, ampak takrat sem bil prepričan, da sem,« je dejal.
»Ali veste, da je Neli Bizjak pisala intimni dnevnik, v katerem je popisala vse, kar sta doživela skupaj?« ga je vprašal Magajna.
»… Ne, tega nisem vedel,« je po krajšem premoru odgovoril Novak.
Magajna je nadaljeval z branjem besedila, ki so ga prepisali iz dnevnika Neli Bizjak.
Pino se je dobro vživel v lik inženirja Babnika. Spremenil je zunanji videz, izgubil nekaj kilogramov, pa tudi njegovi gibi in govorica so taki, kot ne bi šlo za isto osebo. Danes me je obtožil, da sem lajdra. Ja, tako me je imenoval, moj Pino. Da je od mene dobil neko bolezen? Ah, če bi le vedel ta moj trap, da sem samo njegova. Pino je ljubosumen, ha, ha, ha … Jaz bi morala biti ljubosumna in ne on! On je moja nagrada, ne jaz njegova …
»To je zapisala vaša prijateljica prve dni julija triinštiridesetega leta!« je dejal Magajna.
»… Kar je, je! Časa se ne da obrniti nazaj,« je hladno in brez kančka slabe vesti odgovoril Novak.
»In po tem dejanju ste kot Peter Babnik odšli k bratu v Kranj?« je zanimalo Magajno.
»Ja, izginil sem. Moral sem, da krepnem kot Novak in ne kot Cankar,« je hladno odgovoril Novak in se tej svoji domislici celo nasmehnil.
Možje v belih haljah, ki so stali ob postelji Pina Novaka, so se brez besed spogledali, še najbolj presenečen med vsemi pa je bil mladi asistent, dr. Momčilo Vitorovič. Prvikrat je prisostvoval takemu »prebujanju zavesti« po metodi Oswalda Bumkeja, kot je rad dejal direktor bolnišnice, zato svoje nove in sveže psihiatrične izkušnje ni mogel skrivati. Žarel je od navdušenja!
»Kaj zdaj, Janez. Ga bomo spravili nazaj v telo Petra Babnika?« je bil zvedav primarij Vončina in njegovo radovednost so bržčas delili vsi prisotni, saj so brez besed zrli v svojega predstojnika in pričakovali tehten odgovor.
»Vsekakor! Novak je preveč nepredvidljiv. Torej, nevaren v tem trenutku. Peter Babnik pa je vodljiv. Zbudili ga bomo, potem pa si bomo že domislili, kako in kaj naprej,« je odgovoril ravnatelj, pristopil do Novaka in v njem v nekaj trenutkih prebudil telo in podzavest inženirja Petra Babnika, ki se je zdrznil, široko odprl usta, se zagledal z očmi nekam v strop sobe in v krču obležal na postelji.
Doktor Vitorovič je še kar stal in kljub številnim vprašanjem, ki jih je imel ob tej demonstraciji, iz sebe ni mogel iztisniti niti enega. Zadrego je prekinil direktor, ki je bolničarjem naročil poostren, štiriindvajseturni nadzor nad pacientom, vse svoje kolege pa povabil v svojo sobo na posvet. Breda je v veliki džezvi skuhala za vse prisotne kavo, potem pa se je razvnela strokovna in ognjevita debata, povezana s primerom Pina Novaka.
»No, mlada kolega, sta pozorno spremljala celoten postopek, ki sem ga izvedel?« je zanimalo direktorja in ob tem svoj pogled uprl v mlada asistenta Vitoroviča in Gaberška. Bila sta vrstnika pri tridesetih in na oba je stavil vse svoje strokovne adute slovenske psihiatrične službe.
»Vse. Vse sem pozorno spremljal. Se posebej pa prehod iz ene v drugo zavest, ki se je zgodila v trenutku spremembe. O tem sem veliko bral, zlasti Junotovo teorijo hipnoze, ampak …«
»No, v naslednjih dneh mi napišite prosim vaša opažanja ob tem današnjem dogodku, o katerih se bova seveda lahko temeljito pogovorila. Mislim, da bi bilo dobro za našo ustanovo, da čim prej izšolamo še nekoga izmed zdravnikov, ki bo vešč hipnoze in seveda diagnosticiranja in razvoja shizofrenih patologij ob eksploracijah bolnikov na podlagi hipnoze,« je dejal profesor. »Kaj mislite o tem, doktor Vitorovič, in seveda vi, doktor Gaberšek?« Odgovora ni dobil. Muzajoče sta pogledovala drug drugega, dokler ni direktor dejal: »No, pa saj se bomo o tem še pogovorili kajne. Pustimo času čas!«
»In kaj zdaj, Janez, ko smo spoznali še drugo Janusovo obličje,« je zanimalo Magajno.
»Nič! Mi smo svoje delo opravili. Novak je bolnik. Hud bolnik! Napisali bomo poročilo in ga poslali na državni sekretariat za notranje zadeve v Ljubljano. Nekaj pa je nesporno. Namreč, motiv dejanja. Če bo kadarkoli prišlo do kakršnekoli obravnave, bo do nje prišlo zgolj zaradi umora Bizjakove, pa še ta bo ovržena, saj je do uboja prišlo v stanju zmanjšane prištevnosti in najverjetneje tudi zaradi zastaranja primera,« je dejal predstojnik.
»Pino Novak, če bo izplaval na površje, je nepredvidljiva in nevarna oseba. Upajmo, da bo v naši ustanovi čim dalj časa prisoten Peter Babnik, saj se bomo le tako ognili morebitnim ekscesom in neprijetnim situacijam, če bi se kdaj, pravim kdaj, sam po sebi obudil Pino Novak,« je dejal Magajna in dodal: »Saj si najbrž hotel reči nekako tako, kajne, Janez?« »Natanko tako! Bogo in Niko, vidva sta bila njegova zdravnika, zato vaju prosim, da se poenotita in napišeta zgodovino bolezni Pina Novaka, sam pa bom obvestil Zorka in seveda Cirila, da smo tole sliko nekako mukoma sneli in jo prenovljeno obesili na zid,« je dejal direktor.