Ponovna vključitev Teološke fakultete (TEOF) v Univerzo v Ljubljani
Vključevanje Teološke fakultete v Univerzo (UL) je precej razburkalo visokošolsko in ostalo družbenopolitično javnost. Profesorji in veliki kancler nadškof dr. Alojzij Šuštar smo bili za ponoven vstop TEOF v Univerzo. TEOF je bila poleg Filozofske, Pravne, Medicinske in Tehniške fakultete soustanoviteljica Univerze leta 1919. Profesorji smo ponovno vključitev v UL razumeli kot popravo krivice, ki je bila storjena naši ustanovi in njenim članom zaradi nasilne totalitarne politične izključitve iz Univerze leta 1949 ter izločitve TEOF iz javnega visokošolskega delovanja na neobstoječi datum 31. junij 1952. Že ob prvih znakih družbenih sprememb je dekan (1985–1990) prof. dr. Rafko Valenčič navezoval stike z odgovornimi na Univerzi, da bi razjasnili možnosti povezovanja TEOF v UL oziroma njenega ponovnega vključevanja vanjo.
Leta 1990 je Skupščina RS sprejela Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravnem položaju verskih skupnosti: »Za 22. členom se doda nov člen, ki se glasi: ‘22 a člen – Spričevala Srednje verske šole v Vipavi in Srednje verske šole v Želimljem ter diplome Teološke fakultete v Ljubljani z oddelkom v Mariboru se štejejo od uveljavitve tega zakona dalje za javne listine.’«41 To je bil prvi korak za odpravo krivic dijakom cerkvenih ustanov: srednjih šol in študentom Teološke fakultete. Ni pa bila diskriminacija odpravljena za nazaj kot v Zagrebu, urejena je bila le registracija Teološke fakultete (in srednjih šol) kot javnega zavoda. Fakulteta je 20. 2. 199142 poslala dopis prof. dr. Petru Venclju, ministru za šolstvo, kjer opozarja na krivico izključitve. Izključitev TEOF iz Univerze in njeno »izrinjenje v privatno sfero« so po drugih deželah nekdanjega komunizma že popravili, piše v dopisu, pri nas še ni odpravljena. Prav tako je poslala TEOF pismo vodstvu Univerze, kjer poudarja, da je bil akt izključitve TEOF iz Univerze in administrativna ukinitev TEOF kot državne fakultete nezakonito dejanje. So pa stekli postopki za vključitev v javno financiranje, ki je dalo podlage za normalno visokošolsko raziskovanje in poučevanje. Država je vključila del študija na TEOF (to naj bi bil laični del študija v obsegu 5 let) v sistem izobraževanja in je za to odobrila finančna sredstva le za 4 leta, za peti letnik in specialne programe smo morali to urejevati naknadno v času mojega dekanskega mandata. »Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije je sklenil zagotoviti finančna sredstva (dohodek in materialne stroške) že za izvajanje akademskega leta 1991/92 pričenši z oktobrom 1991, kar omogoča zakon o pravnem položaju verskih skupnosti (Ul RS 22/91).«43
Teološka fakulteta se je vključila tudi v družbeno-politično dogajanje v Sloveniji, posebej v vojni za Slovenijo, in po svojih mednarodnih zvezah spodbujala visokošolsko in politično javnost za razumevanju položaja Slovenije v vojni. 12. julija 1991 je dekan fakultete prof. dr. Metod Benedik 173 univerz in teoloških fakultet po svetu seznanil z dogajanjem v Sloveniji ter jih pozval, »da po svojih močeh in svojem vplivu podprete naše težnje v vaši državi in pripomorete k državnopravnemu priznanju Republike Slovenije«.44 Pozitivne odgovore v podporo našim prizadevanjem je poslalo 29 univerz.
Potekala pa so tudi prizadevanja za ponovno vključitev TEOF v Univerzo. Vodstvo Teološke fakultete je uradno prvič zaprosilo rektorat Univerze v Ljubljani za ponovno vključitev v Univerzo 30. junija 1990. Po tem je svojo prošnjo še ponovilo 13. februarja 1992. Med profesorji na Univerzi so bila glede vključitve TEOF v UL mnenja deljena. Pojavljali so se predsodki in politikantska ozadja oziroma »skrbi« bivših sil, da ne bi spustili Teološke fakultete v Univerzo. V ozadju tega je bila bojazen, da se ne bi s tem okrepil vpliv Cerkve v javnosti. Po mnenju poznavalcev naj bi taka stališča odslikaval takratni rektor (1989–1991) prof. dr. Boris Sket. V prid reintegracije pa so šla prizadevanja dobronamernih članov UL, ki so se zavedali, da je UL popolna, ko združuje vse svoje članice, vključno s Teološko fakulteto kot soustanoviteljico Univerze. Med njimi so bila tudi pričakovanja, da bo vključitev TEOF pripomogla k spremembi duha v znanosti in šolstvu ter posredno k prenovi in poglobitvi etičnega in duhovnega ozračja v naši družbi. Ta stališča je zavzeto branil prvi rektor UL v samostojni Sloveniji (1991–1995) akad. prof. dr. Miha Tišler, ki se je zavzel, deloval in dosegel, da je bil proces vključitve TEOF v UL uspešno zaključen. Znanstveno-pedagoški svet UL je sprejel 18. novembra 1992 sklep, po katerem se Teološka fakulteta ponovno sprejme v Univerzo. Nihče ni bil proti, nekaj članov se je vzdržalo. Mešana komisija TEOF in UL je tako odpravila akt o izključitvi z razlogom: »Izključitev TF iz UL je bila rezultat politične in ideološke naravnanosti svojega časa. Ker so ti razlogi odpadli, so s tem prenehale tovrstne ovire za vključitev TF v UL.«45
Ob izrazih navdušenja pri znanstveno in kulturno ozaveščenih profesorjih pa smo od nasprotnikov Teološke fakultete lahko slišali tudi nestrinjanja, ki se je kazalo včasih tudi z nizkimi udarci, češ da teološki profesorji ne obvladamo drugega kot »le« maševanje. Znanstveno delovanje nam naj bi bilo tuje oziroma neprimerljivo z »univerzitetno« znanostjo. Predsodek je dokaj čuden glede na to, kaj vse je počela znanost v marksističnem obdobju, posebej še na humanističnem in družboslovnem področju; je pa razumljiv ravno zaradi teh ideoloških omejitev. Rektor Tišler je tudi zaradi takih predsodkov imenoval komisijo treh profesorjev UL, ki je pregledala habilitacije teoloških profesorjev. Ugotovila je, da je nivo naših habilitacij skladen s habilitacijskimi zahtevami na UL. S tem so bili odpravljeni vsakršni formalni dvomi o znanstvenosti profesorjev. Sicer se je v novem položaju Univerze postavljal tudi zahteven in kočljiv problem habilitacijskih meril za vse fakultete in akademije skupaj. Univerza je tako odprla razpravo o mednarodnih merilih oziroma svetovni primerljivosti. Teološki profesorji s tem praviloma nismo imeli težav, saj smo skoraj vsi študirali ali se izpopolnjevali v tujini, saj je potrdila tudi Komisija, da so naši profesorji popolnoma primerljivi z drugimi univerzitetnimi profesorji sorodnih panog. To usposobljenost so potrjevali tudi nadaljnji habilitacijski postopki naših kandidatov, ki so doslej potekali brez težav. Prav tako so se naši profesorji dejavno vključevali v univerzitetne komisije in telesa ter postajali vse bolj enakopravni sogovorniki pri univerzitetnem delu in tako praktično odpravljali predsodke do naših osebnosti in delovanja, ki so se še pojavljali na UL ali v javnosti.
Sam sem dekansko službo sprejel v času (1994–1999) preoblikovanja Univerze ob novem Zakonu o visokem šolstvu in se lotil delovanja za znanstveno-raziskovalno, pedagoško, finančno, administrativno in idejno
Figure 1. Je Teološka fakulteta v tranziciji odigarala vlogo, ki je namesto nje ne more nihče? arhiv Zaveze
vključevanje TEOF v Univerzo. Oblikovanje Zakona o visokem šolstvu je zaposlovalo razprave v takratnem Znanstveno-pedagoškem in Plenarnem svetu Univerze. Za Univerzo in njene fakultete, ne samo za našo, so bili to pomembni časi preobrazbe oziroma prehoda iz samostojnih članic, kar je bivši režim spodbujal, da bi Univerzo imel bolj v primežu svoje nadoblasti, v integrirano univerzo. Zdaj je šlo za povezavo fakultet oziroma za Univerzo kot integralno ustanovo. Tako pri vključitvi v Univerzo Teološka fakulteta ni imela posebnih težav, pač pa so še bolj druge članice imele in imajo še danes probleme z integracijo in sodelovanjem v Univerzi kot celoti. Razprave v senatu Univerze so se po novi zakonodaji o visokem šolstvu iz leta 1994 sukale večinoma okrog vprašanj integracije oziroma centralizacije Univerze. Vloga članic oziroma njihove avtonomije v teh procesih ter njihovo medsebojno sodelovanje v Univerzi je bilo predmet razprav glede ekonomskih, administrativnih in tudi strokovnih pristojnosti odnosa vodstva do posameznih enot oziroma strok in obratno. Potrebno je bilo določiti habilitacijske postopke in druga pravila Univerze kot celote. Ostali so pritiski usedlin bivšega režima, ki so v novih preoblekah v smislu ekonomskih in političnih interesov skušali ohranjati ali povečati vpliv na Univerzo. V teh zahtevnih procesih se je znašla tudi Teološka fakulteta. Vodja administracije na Univerzi je zato menila, da bi bilo bolje, če TEOF ne bi bila v UL, ker bi nam bile prihranjene mukotrpne razprave o integraciji Univerze.
Zahtevno delovanje pa je potekalo na ravni odnosa TEOF do Ministrstva za šolstvo in šport (MŠŠ) ter Ministrstva za znanost in tehnologijo (MZT). Fakulteta pri vključevanju v Univerzo ni bila usposobljena za zahtevne menedžerske procese, čeprav smo tudi doslej vodili svojo administracijo skladno s cerkvenimi normami in predpisi. Posebej problematično je bilo premajhno finančno ovrednotenje programov teološkega študija ob vstopu v UL, kar je v začetnih letih povzročalo nemajhne težave pri financiranju naše dejavnosti in ustvarjalo neenake pogoje predvsem za profesorje višjih letnikov. Z energičnimi pogajanji smo uspeli te razlike uskladiti in ustvariti primerljive finančne podlage. Tako je potekla dolgotrajna borba za finančno ovrednotenje petletnega programa teologije pri MŠŠ. Dolgotrajna usklajevanja in pogajanja so omogočila, da je fakulteta dobila najnujnejše odobritve delovnih mest, da je lahko pokrivala svojo celotno dejavnost. Uspelo nam je urediti financiranje celotnega študija tudi za oddelek v Mariboru, kamor smo šli s celotnim študijem z namenom, da okrepimo teološko-humanistično dejavnost v tem univerzitetnem mestu. Težava je bila vstopiti tudi v financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Teologija še ni bila uvrščena v področje financiranja in z ustreznimi programi in organizacijo je uspelo urediti tudi ta del, da smo tudi teologi postali enakopravni partnerji tudi na tem področju ter se uspešno uveljavili kot humanistični raziskovalci. Sam sem bi določen čas koordinator za teologijo ter vodil tudi Svet za humanistiko pri ustreznem ministrstvu. Namen je bil humanistiko odpreti iz oklepov polpreteklosti, kar pa je še danes zahteven problem. Tako mi je pokojni dr. Ivan Urbančič dejal, da je bil v DEMOS-u prof. dr. Tine Hribar določen, da v tem smislu uredi Oddelek za filozofijo na Filozofski fakulteti, vendar ni napravil nič, kot je žalosten zatrdil.
Teološka fakulteta je v tem obdobju v Univerzi odigrala tvorno vlogo. Predlagali smo rektorja in prorektorje v prvem mandatu, ki so bili kasneje tudi izvoljeni, konkurenčni kandidati so sicer poskušali volitve ovreči z drugimi sredstvi. V predstavitvi moje osebnosti za Intervju na TV Slovenija z Jožetom Možino 21. maja 2017 na TV Slovenija je akad. prof. dr. Kajetan Gantar izpostavil, da so nekateri profesorji Univerze dali predlog, naj me TEOF kandidira za rektorja. Kandidaturo sem odklonil iz več razlogov. Prvič je zahtevalo delo dekana TEOF v okviru UL polno angažiranost. Drugič je bila tudi integracija Univerze ob dosedanji veliki avtonomiji fakultet skoraj kvadratura kroga. Dalje pa je bila kandidatura spričo družbeno-političnih razmer na UL in v družbi zelo kočljiva. Na Univerzi v Zagrebu je npr. bil za rektorja celo že izbran prof. dr. Tomislav Ivančić, a je zaradi napadov in pritiskov postkomunističnih krogov raje odstopil, preden je sploh začel svoj mandat.
Težave neorganiziranosti ter sodelovanja
Teološka fakulteta je teh letih napravila nekaj pomembnih korakov za uveljavljanje teologije v Cerkvi in družbi in uveljavljala stališče, da brez teologije težko opravljamo resnični proces družbenega preoblikovanja. Prepričani smo bili, da je uveljavljanje krščanstva pomemben pogoj v tranzicijski postmarksistični družbi ter demokratična osnova in pomoč za razreševanje pomembnih problemov sodobnega človeka in sveta. Teologija s svojimi panogami brani človekovo integriteto in odpira duhovna prostranstva osebnosti. Tako prispeva k humanemu in celostnemu razvoju človeka in človeštva. Ta naloga ostaja še vedno izziv in zahteva teološkega delovanja. Fakulteta je poslala dopis uredništvu Enciklopedije Slovenije, Mladinski knjigi in Sekretariatu za kulturo, kjer člani TEOF izražajo svoje nestrinjanje z uredniško politiko ES.
Več profesorjev je družbeno-politično podpiralo nove stranke in spodbujalo vzpostavitev demokratičnih ustanov, strank in procesov. Zavzemali smo se za sodelovanje novih strank, kar naj bi pomagalo pri odpravljanju totalitarnih vzorcev in mehanizmov v politiki in na drugih družbenih področjih. Večkrat smo se vsaj nekateri profesorji TEOF dejavno zavzeli za uveljavitev krščanskih načel v javnem življenju, tudi v politiki in za sodelovanje pomladnih strank, kar je ostal problem do danes. »Kljub temu da se je in se še TEOF primerno odziva na potrebe prostora in časa in svoje delovanje prilagaja potrebam sodobnega človeka v Cerkvi in v novi državi Sloveniji ob upoštevanju evropskih in svetovnih povezovalnih trendov, ostaja še veliko neizpolnjenega«46, sem ugotovil v poročilu ob koncu dekanskega mandata leta 1999.
Težave nam je, kot smo že videli, znotraj fakultete povzročala povezanost učiteljev z bivšimi službami v času komunizma. Povezave so ostale in se nadaljevale tudi v tranziciji. O tem se nismo pogovarjali, čeprav so bili namigi na to – ali utemeljeni ali ne, je težko preverljivo. Iz osebnih in preživetvenih ozirov oziroma razlogov ustanove in ljudi podobno kot v širši Cerkvi nismo izpeljali lustracije. Če zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da bi bilo to za fakulteto v naših pogojih in ob teh zahtevnih razmerah tudi zelo težko. Ob doslej možnih vpogledih v udbovske dosjeje težko zapišemo kake bolj oprijemljive sodbe. Čeprav je za kakega kolega veljalo, da naj bi bil sodelavec, je težko preverljivo. Ustaljena splošna sumničenja ali kaki indici so se tudi v času tranzicije pokazali v smislu, kako so ljudje igrali včasih kar zelo prozorne vloge. Opažal sem namreč, da so določeni dejavno minirali stvari, dobre za fakulteto in Cerkev na Slovenskem. Presenetljivo mi je bilo nasprotovanje, da ustanovimo Znanstveno-raziskovalni center TEOF ter poenotimo svoje raziskovalne moči za večjo uveljavitev teologije v strokah in v družbi. Obstajala so tudi nasprotovanja (znotraj in zunaj fakultete) pri uveljavljanju teologije v ustreznih javnih forumih ali tudi pri njenem vključevanju v Univerzo v Mariboru. Čeprav so bili deklarativne obljube za, je šlo pogosto za nasprotovanje, da bi teologija pridobila vpliv na Univerzo v Mariboru in tako v razširjeni slovenski javnosti. Včasih sem se spraševal in se še vedno, ali se ljudje sploh niso zavedali (zavedajo), zakaj gre, ali pa so igrali (igrajo) v teh procesih dvojno vlogo. Indici obstajajo, da so bile tudi v primeru gospodarskega vzpona in padca mariborske škofije v ozadju takšne dileme in povezave, saj je šlo za povezanost tudi s Teološko fakulteto.
Glede vezi z bivšim režimom ne moremo mimo imena profesorja in pomožnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, pri katerem paradigmatično poimensko predpostavljamo te dileme. Zdi se, da gre za enega od protagonistov sodelovanja z oblastjo, vsaj tako je njegovo vlogo dokumentirala Ljerka Bizilj v knjigi Cerkev v policijskih arhivih47 in tudi javno je veljal kot tak. Knjiga je nastala presenetljivo hitro ob osamosvojitvi. Arhivi Republiškega sekretariata naj bi bili takrat avtorici bolj dostopni, saj pravi, da so »soavtorji knjige policaji in politiki«48. Izpostavlja sodelovanje škofa Grmiča z režimom na podlagi policijskih zapisov. Ob tem sama ugotavlja: »Posebej moram omeniti dr. Vekoslava Grmiča, ki je imel dobre odnose z oblastjo; ti odnosi so bili javni, večina je zanje vedela, mu jih očitala in tudi zato na začetku osemdesetih let ni postal mariborski škof. Enako dobre odnose je imel z oblastjo še kakšen cerkveni dostojanstvenik, ki tudi danes visoko kotira v hierarhiji, pa za to verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Policijska država, v kateri smo živeli /ali pa še/, ni dovoljevala upiranja, zato bi bilo vsako obsojanje krivica, ki bi jo storili nemočnemu človeku.«49 Zdi se pa, da je potem, ko je škof Grmič tudi v tranziciji še ostal »politično potreben«, šla knjiga nekako v pozabo. Razen tega, kar je zapisala že sama avtorica, pa so poznavalci menili, da Grmič niti ni bil ključni sodelavec Partije, pač pa da so nanj imeli celo večji vpliv drug(i). Kakorkoli: lustracija ni tako preprosta, čeprav bi bila marsikje nujna, morda bolj kot za nazaj za zdaj! Sam sem Grmiča večkrat v osebnih pogovorih opozarjal na nedoslednost, češ zakaj kritizira le Cerkev, ne pa tudi države, pa mi je odgovarjal, da je on postavljen za Cerkev, za državni sistem pa so pristojni drugi. Rekel pa sem mu, da tudi on deluje v sistemu, na kar se ni odzival.
Ob spremembah v Sloveniji sem sodeloval na posvetih o tranziciji v tujini. Tako v organizaciji Hans Seidel Stiftung (od 2007 dalje Akademija CSU) Krščansko-socialne unije v Wildbad Kreuthu na Bavarskem. Sodelovali so različni akademski strokovnjaki z vojaškega, političnega in socialnega področja. V razpravah smo se dotaknili tudi političnih sprememb v različnih državah. Kolegi iz Nemčije so zatrjevali, da bodo tranzicijo v delu priključenih dežel bivše DDR opravili hitro in brez problemov. Zagovarjal sem stališče, da bo proces tudi pri njih zelo dolgotrajen. Po kakih petih letih smo se ponovno srečali in kolegi so potrdili, da bo sprememba celo bolj zahtevna kot smo govorili pred leti. Znano je tudi, da so obstajale resne težnje, da se Vzhod in Zahod ZRN na prelomu tisočletja ponovno razideta. To samo potrjuje, kako so tranzicijske spremembe kot posledica komunizma zahtevne celo tam, kjer je bilo na voljo veliko več pogojev za lustracijo in za nadomestilo obstoječih struktur in kadrov kakor pa v državah, kot je Slovenija, ki niso imele niti državniških infrastrukturnih temeljev, seveda pa na voljo tudi malo »novih kadrov«, ki bi izpeljali reforme. Podobno velja tudi za TEOF in celotno Cerkev v Sloveniji.
Od 10.–14. Julija 1998 sem se kot dekan TEOF in kot predstavnik Cerkve na Slovenskem udeležil nemškega Katoliškega shoda v Mainzu. Ob tej priliki sem lahko govoril s pokojnim nemškim kanclerjem in velikim prijateljem Slovenije dr. Helmutom Kohlom na sprejemu, ki ga za udeležence priredil mainški nadškof in predsednik škofovske konference ZRN kardinal dr. Karl Lehmann. Kohl mi je v pogovoru polagal na srce, kako naj katoličani vztrajamo v implementaciji katoliškega
Figure 2. Ohromelost zaradi povezav s tajnimi službami arhiv Zaveze
družbenega nauka, ki bo prenovil slovensko družbo. Vedel je za naše težave, o katerih sva govorila, in zagotavljal je podporo svoje stranke in države v teh procesih. Kot je zapisal urednik katoliškega verskega tednika Christ in der Gegenwart Johannes Röser ob Kohlovi smrti, sem takrat tudi sam začutil, da je Kohl eden redkih politikov, ki ne glede na težave (še) verjame v možnost implementacije katoliških načel v družbenem življenju. Praktično si je za to tudi sam vseskozi prizadeval. Spodbujal me je, naj vztrajamo, da bo TEOF čim bolj prevzela odgovornost za tako delovanje Cerkve in spodbujala družbeni razvoj v smislu katoliških pogledov na človeka in družbo. Ob tem sem že takrat in tudi danes ponovno razmišljam, kako sem ravno preko tesnih Kohlovih krščanskosocialnih družbenih delavcev že kot študent konec 60. let prejšnjega stoletja med počitnicami prišel delat v Ludwigshafen. Kot študenta iz komunističnih držav so mi nudili gostoljubje in podporo ter me tudi kasneje spodbujali pri moji duhovniški in profesorski angažiranosti.
Arhiv Teološke fakultete.
Ljerka Bizilj. 1991. Cerkev v policijskih arhivih. Ljubljana: Samozaložba
Fakulteta Univerze v Zagrebu: (https://www.kbf.unizg.hr/fakultet/o-fakultetu/povijest/ prid. 9. 11. 17.
Kolar, Bogdan. 2003. Teološka fakulteta ponovno članica Univerze. Bogoslovni vestnik 63 (2003) št. 2, str. 293–302.