Avtor knjige Kalvarija notranjske dežele je Maks Ipavec, župnik v Begunjah pri Cerknici. V uvodu pove, da je bil leta 2006 poslan na Notranjsko, v kraje, kjer so »z zlom obsedeni Kajni med drugo svetovno in po njej silovito dvigali gorjačo nad nedolžnimi Abli«. Po več desetletjih strahu, molčanja in zatajevanja so se mu domačini notranjskih župnij začeli odpirati in pripovedovati o strašni kalvariji, ki se je v času po drugi svetovni vojni in še dolgo po njej odvijala sredi »dežele smrek in borovcev«. Zamišljeni in pogosto prestrašeni obrazi so mu razkrivali podrobnosti o izginotjih, krutih mučenjih in pobojih sosedov in sorodnikov, ki so največkrat končali vrženi v okoliške kraške jame (Krimska nedolžnih jama, Mihcovo brezno, Vodiško brezno, Cukalovo brezno, Matevževo brezno), jaške in vdolbine (gozd Mačkovec, Kamna Gorica) ter še druga morišča na Notranjskem. Ob premišljevanju usode teh notranjskih mučencev se je njegovo dušnopastirsko srce polnilo z nemirom ter ga nagovarjalo, naj gre »ven iz mračnih zakristij« v osebno akcijo, posnemat »starozaveznega Tobija, ki je kljub kraljevi grožnji smrtne kazni pokopaval umrle in ubite«. Začel si je na različne načine prizadevati za udejanjanje »najbolj humanega in zares krščanskega dela usmiljenja – mrtve pokopavati«. Sad teh prizadevanj je tudi knjiga Kalvarija notranjske dežele, ki je izšla leta 2016 pri založbi Družina. Gre za nekakšno zloženko različnih ustnih in pisnih, že in še ne objavljenih virov, ki pričajo o grozodejstvih, ki jih je krvava blaznost partizansko-revolucionarnega nasilja prizadejala na Notranjskem.
Trpka poglavja v knjigi si na prvi pogled sledijo precej nesistematično. V njih potujemo »od primera do primera, od družine do družine, iz kraja v kraj, iz leta v leto« in tako spremljamo podrobnosti morije, ki se je odvijala na domovih ter v gozdovih, jamah in breznih. Začne se s poglavjem Križev pot begunjskega župnika Viktorja Turka, v katerem avtor s pomočjo ohranjenih dokumentov rekonstruira junaško zgodbo svojega prednika, ki je v Begunjah pastiroval od septembra 1938 do mučeniške smrti v Grčaricah pri Kočevju leta 1943. Duhovnik, ki je javno opozarjal na nevarnost komunizma, med farani in širše pa užival velik ugled, je imel poseben čut za soljudi. Bodrili in tolažil jih je tudi takrat, ko so ga partizani skupaj z drugimi begunjskimi fanti zaprli in kasneje odvlekli na morišče v Grčarice pri Kočevski Reki. Dejstva o kalvariji mučeniškega duhovnika so v knjigi podkrepljena z navedbami iz različnih virov (časopis Slovenec, Slovenski dom), objavljen je pogrebni nagovor narednika Menišije, povzet zapis Janka Mačka, objavljen v Zavezi leta 2013, ter nekaj odlomkov iz knjige Cerkev na zatožni klopi Tamare Griesser-Pečar. Poseben sklop predstavlja pričevanje cerkniškega umetnika Borisa Kralja, očividca grozljivih dogodkov, ki je v svoji knjigi Bežanja, beganja in iskanja napisal ganljivo izpoved o svojem iskanju Boga ter o grozljivem času bratomorne vojne, ko je bil med drugim priča dogodku, ko so s kamionom odpeljali župnika Turka.
V naslednjih poglavjih se Maks Ipavec posveča spominu na Anico Drobnič, begunjsko učiteljico in organistko, ki je bila oktobra 1943 umorjena v Jelendolu blizu Grčaric. Najprej beremo spomine nečaka Anton Drobniča, ki teto Anico predstavi kot pogumno in načelno ženico, ki se je skupaj s somišljeniki upala dvigniti proti partizanskemu nasilju, proti fizični in duhovni smrti slovenskega naroda in se s tem zapisala kruti smrti. Mučeniški smrti učiteljice Anice Drobnič posveča tudi naslednje poglavje z naslovom Umor poštene in krščanske učiteljice. Gre za povzetek prispevka Janka Mačka iz Zaveze št. 23, v katerem je še podrobneje orisano garaško in nesebično življenje in delo gospe Anice Drobnič. Pretresljiva so še nekatera druga poglavja, ki opisujejo krute usode notranjskih mučenk. Eno od teh je poglavje, ki prinaša zapis spominov na Vetrinj in Teharje izpod peresa Fanči Žarinič, roj. Bonač, iz Begunj pri Cerknici. Opisana je tudi mučeniška zgodba redovnice Antonije Premrov, ki je v rani mladosti vstopila v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje, po razpadu sestrske skupnosti pa se je vrnila v domače kraje in veliko pomagala v cerkniški župniji. Čeprav ni imela nobene zveze s politiko, jo je doletela kruta smrt. Mučeno, onečaščeno so neznanci ubili in vrgli v Cerkniško jezero. Še ena junaška pričevalka za vero, o kateri govori poglavje Kdo je zrušil komunizem, pa je bila učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, rojena v Hrovači pri Ribnici, kot učiteljica pa je delovala v Sodražici. Pretepena iz izmučena je morala sama sebi izkopati grob. Ganljivo pismo, ki ga je napisala malo pred mučenjem svojemu nerojenemu otroku, in
Figure 1.
ga lahko preberemo v knjigi, priča o neizmerni zlobi »brezbožne ideologije«.
Posamezni segmenti spominskega razmišljanja o težkih dnevih druge svetovne vojne na Notranjskem, ki jih je v Zavezi št. 60 objavil Anton Drobnič, so vključeni v poglavje Rdeči udar na Notranjskem. Anton Drobnič, očividec in izredno prodorni poznavalec notranjske dežele, je strahote komunističnega terorja okusil kot dijak. V zapisu izvemo, kako je slišal za prve partizanske umore, beremo o razmahu partizanskega revolucionarnega terorja nad neoboroženimi Slovenci, o nečloveškem izživljanju in mučenje notranjskih ljudi, o nastanku prvih postojank vaške straže na Notranjskem … Navaja tudi konkretna imena žrtev ter najbolj znana notranjska morišča.
Nekaj poglavij v knjig obuja spomin na kruto dogajanje v povezavi s Krimsko jamo, ki jo avtor poimenuje notranjska Huda jama. Dotakne se časa, ko se je skupina legionarjev iz Begunj prvič odpravila raziskovat jamo in naletela na »prizor, ki ga v Dantejevem peklu ni grozotnejšega«. Odkrili so namreč, da je jama v spodnjih metrih napolnjena s 150 zasutimi trupli slovenskih civilistov, žrtev zločinskega komunističnega terorja, ki so jih privlekli z vseh koncev Notranjske. V nadaljevanju beremo zelo argumentirano razmišljanje Krimska jama in njen vpliv na razvoj slovenske protirevolucije, ki ga je novinar Ivo Žajdela leta 1990 objavil v Demokraciji, nato pa še del članka z naslovom Pogovor o mrtvih v Krimski jami, ki ga je v Zavezi št. 85 objavil ponovno Anton Drobnič. Seznanimo se s podrobnostmi strašne skrivnosti Krimske jame, beremo izseke poročila o delu Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč … Objavljen je tudi del boleče izpovedi, ki jo je v spomin krimskim žrtvam v obliki sonetnega venca spisal rešenec iz taborišča Teharje – Notranjec Pavel Kogej. Sklop o Krimski jami zaokrožujeta prepis pridige borovniškega župnika Janeza Šilarja, ki je leta 2008 daroval obletno sveto mašo za pobite nedolžne žrtve, ter nagovor člana NSZ Boštjana Zadnikarja, ki je bil prebran ob Krimski jami septembra 2010.
V poglavju Skrivnost človeške hudobije na Kamni Gorici izvemo o precej neraziskanem zločinu, ki je bil storjen nad mladoletnimi domobranci v začetku avgusta 1945. Komunisti so mladeniče poslali domov iz teharskega taborišča, nato pa jih s krampi in sekirami zverinsko umorili tik pred domom, v gozdu med Rakekom in Begunjami v bližini Marijine kapelice na Kamni Gorici.
V knjigi je svoje mesto našel tudi kratek zapis, najden v župnijskem arhivu, v katerem je Ipavčev predhodnik Andrej Makovec spisal nekaj misli o strahotnem zločinu, ki se je novembra 1943 zgodil v Grahovem, ko so partizani zažgali več hiš in cerkev, kamor so se zatekli in branili ljubo življenje domobranci. V poglavje je vkomponirano tudi poročilo o postavitvi grahovskega spomenika nedolžnim žrtvam, ki ga je avtor knjige leta aprila 2014 blagoslovil.
Poglavje Oživljene kosti žrtev iz Mačkovca bralcu osvetljuje dejstva o partizanskem morišču na Mačkovcu. Gre pravzaprav za povzetek besedila, ki ga je leta 2013 za Demokracijo spisal Ivo Žajdela. Med drugim so navedena tudi imena žrtev z Mačkovca ter na kratko predstavljene življenjske zgodbe nekaterih izmed njih. Okostja iz Mačkovca so bila izkopana, krščanski pokop pa je potekal leta 2013 v Begunjah. Poročilo o tem dogodku je podkrepljeno s prepisom pridige arhidiakona Francija Petriča. V naslednjem poglavju beremo povzetek članka o medvojnem trpljenju Meniševcev, ki ga je Vanja Kržan objavila v 55. številki Zaveze. Vključuje pričevanja domačinov iz Bezuljaka, ki pripovedujejo o težkem obdobju in grozotah, ki so doletele domače kraje. Povzetek prispevka iz Zaveze, tokrat izpod peresa Janka Mačka, je tudi poglavje, ki sledi. Tragične dogodke zgodovine komunističnega nasilja nad Meniševci in njihov spontan upor proti tej nečloveški podivjanosti je naslovil Boj Meniševcev za golo preživetje.
Sledi sklop, ki je posvečen Lojzetu Opeki, očetu misijonarja Petra Opeke. Začne se z opisom pekla v Starem Hrastniku. Večino besedila Maks Ipavec povzema od rešenca iz Teharij, dr. Tineta Velikonje, ki je zelo natančno opisal rešitev na smrt obsojenega Lojzeta Opeke ter njegovo pot v Italijo in pozneje v Argentino. Opeka ni bil edini, ki je pobegnil, je pa njegova zgodba najbolj poznana. Najverjetneje tudi zato, ker je pisal spomine, ki jih je dr. Velikonja objavil. Delček teh spominov prinaša tudi pričujoča knjiga. Za boljše razumevanje zgodbe Opekove družine je vključeno še pričevanje misijonarja Opeke, ki ga je zapisal v knjigi Bojevnik upanja.
Kalvarija notranjske dežele, ki torej črpa iz nekoliko neobičajnega nabora virov: iz župnijskih arhivov, publicističnih objav, strokovnih zbornikov, poročil, javnih nagovorov, osebnih razmišljanj …, je še ena od knjig, ki v družbo, okuženo z zločinsko dediščino nasilja in laži prinaša resnico o slovenski polpretekli zgodovini. Oživlja jo tako s konkretnimi človeškimi zgodbami kot tudi s statistiko. Izjemna dragocenost zlasti za notranjskega človeka, ki ima zdaj na enem mestu zbrana pretresljiva dejstva o tragediji, ki jo je druga svetovna vojna prinesla v njegove domače kraje v »času, ko je postalo sovraštvo naslada, krvavo pobijanje in maščevanje pa užitek«.