Figure 1.
Pokojni Franc Ložar se je rodil v Bizoviku 6. novembra leta 1930. Starša Franc in mama Antonija sta imela pet otrok, šesti otrok – deklica je umrla takoj po rojstvu in je pokopana še tu pri cerkvi. (Tedaj so že pripravljali novo pokopališče na Pevčevi zemlji, za katero si je veliko prizadeval oče, ki je bil tudi mežnar.) Pokojni oče Franc je hodil v šolo v Hrušico, bil je ministrant in je veliko pomagal očetu mežnarju. Kasneje je bil z župnikom p. Hilarijem velik prijatelj in sodelavec. Poročil se je z Marijo Čerin oktobra leta 1958, rodila sta se jima dva otroka, Nada in Franci. Na Hruševski 41 sta si zgradila dom, kjer je živel do svoje smrti.
Že kot mlad fant je postal furman in si s pridnostjo prislužil denar, da je kupil tovornjak in z njim nadaljeval svoje prevozništvo. Do leta 1962 je bil prevoznik premoga in cementa. Ves čas od otroštva je ob prevozništvu z velikim veseljem tudi kmetoval, po letu 1962 pa se je popolnoma posvetil domači kmetiji v Bizoviku, ki jo je podedoval od očeta.
Z ženo in mamo Marijo sta redno hodila k maši v stolnico; ko pa je ta pred sedmimi leti umrla, je redno hodil k maši ob 10.30 v Štepanjo vas. Tam smo večkrat po domače poklepetali.
Zelo se je zanimal za dogodke med vojno in po njej. Napisal je tudi knjigo Bizovik – ti vas domača, le kdo je tebe ljubil. V njej je zbral spomine in fotografije bizoviških mož in žena, ki so morali umreti v težkih časih. Večkrat sva se o tem tudi pogovarjala. Ves čas od začetka je bil tudi pri »Novi Slovenski zavezi«. Zaslužen je za spominsko obeležje za pobite med vojno in po njej tukaj pri cerkvi v Bizoviku. Franc je zaslužen tudi za uvrstitev mežnarjevega Janeza Pavčiča, bizoviškega organista, na seznam mučencev.
Do konca je bil vitalen. Bil je še na slovesnosti krsta svojega pravnuka ali pravnukinje v Zadobrovi takoj po veliki noči letos.
Na koncu je bil v času bolezni in onemoglosti doma, v bolnici je bil le osem dni. Doma je želel ostati do konca in domači ste se zelo potrudili, da ste mu v najtežjih trenutkih stali ob strani in mu pomagali. V tolažbo vam je, da se je poslovil brez večjih bolečin. Dogorel je, kakor dogori sveča in se do konca daruje za domače, poklic, življenjske ideale, za domovino, za Cerkev in za Boga.
Naj mu bo Gospod bogat plačnik in milostljiv sodnik.