Zavod Svetega Stanislava, sobota 7. november 2009
Če hoče narod iti po zanesljivi poti skozi zgodovino, mora biti v posesti čistega spomina. Vedeti mora na primer, kdo so bili možje, ki so ga vodili v preteklosti, kakšne besede so izrekali in za kakšna dejanja so se odločali. Narod mora v vsem pripovedovati resnično zgodbo o sebi, sicer ga svet ne bo spoštoval. Zadnji dogodki nam to dokazujejo. Slovenci živimo v laži. To morda danes slovenskemu človeku pomeni malo ali nič, a je najhujše, kar se nam je moglo zgoditi. »Totalitarizem so si izmislili,« se je letos 18. oktobra letos zaslišalo, ne iz kake hiše za ljudi s posebnimi potrebami, ampak s svetega kraja od države vzdrževanega boljševiškega mita. In nihče se ni oglasil. To je zato, ker smo v laži. To je zato, ker se v deželi, ki je naša domovina, lahko reče karkoli. To je zato, ker se v državi, ki je naša domovina, dogaja vse, kar se dogaja, na ozadju velike laži. In zato je vse, kar se dogodi, dotaknjeno od te laži. Ali niste še opazili, da nas ne spoštujejo več? Kdo pa bo spoštoval narod, ki nima v sebi tega dostojanstva, da bi hotel živeti v resnici!
Na današnjo prvo novembrsko soboto leta 2009 so Slovenski katoliški izobraženci s sodelovanjem Nove Slovenske zaveze v prostorih Zavoda Sv. Stanislava sklicali poseben spominski zbor. Na njem nam bodo govorili ljudje, ki so si zadali nalogo, da nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ob petdesetletnici njegove smrti postavijo na mesto, kjer bo nanj svetila luč normalne človeške misli.
Nesite podobo, ki bo tu stopila pred vas, domov. Nesite jo s seboj. Pripovedujte o njej ljudem, ki jih boste srečevali. Naredite nekaj za to, da bo ta narod živel. Saj ni mogoče, da ne bi videli, da se za obzorjem že kažejo obrisi jakobinske Slovenije.
Figure 1. Spominski zbor Blaža Cedilnik