Kolaboracija

Kolaboracija pomeni sodelovanje. Od druge svetovne vojne se tujka kolaboracija uporablja predvsem za sodelovanje z okupatorjem, tj. za sodelovanje z oboroženo sovražno silo, ki je vojaško zasedla državo. Pod vplivom Sovjetske zveze ima beseda kolaboracija zlasti pomen nedovoljenega sodelovanja.
Sodelovanje z okupatorjem se deli na več vrst. Glavna ločitev je na dovoljeno in nedovoljeno sodelovanje. Dovoljeno sodelovanje z okupatorjem je lahko nujno, potrebno, koristno ali taktično sodelovanje. Nujno in potrebno je sodelovanje na tistih področjih javne uprave, brez katerih življenje ljudi in preživetje naroda ni mogoče. Koristno ali taktično je tisto sodelovanje, ki je nedvomno v dobro narodu in domačim prebivalcem, čeprav se deloma pokriva tudi z interesi okupatorja.
Nedovoljeno sodelovanje z okupatorjem je brezpogojna dejanska pomoč in namenoma dana podpora za dosego okupatorjevih vojaških in političnih ciljev. Ta pomoč je lahko vojaška, gospodarska ali politična.
Takrat, ko okupator izvršuje svojo dolžnost skrbeti za življenje in varnost prebivalcev, sodelovanje ni samo pravica domačih prebivalcev, ampak lahko tudi dolžnost, ker okupator do mirovne konference predstavlja začasno zakonito oblast. To velja zlasti, ko gre za slabotne ljudi, kot so otroci, bolniki, ženske, stari in onemogli.
Kolaboracija sama po sebi – četudi nedovoljena – po kazenskem zakonu predvojne Jugoslavije, ki je veljal med drugo svetovno vojno, in tudi ne po našem sedanjem kazenskem zakonu ni bila kaznivo dejanje. Kaznivo dejanje so bile samo posamezne, natančno določene oblike kolaboracije, kot na primer služba v sovražnikovi vojski med oboroženim spopadom ali gospodarska pomoč sovražniku.
Od druge haaške konvencije leta 1907, ki je uredila vojno okupacijsko pravo, je bila dovoljena kolaboracija v vseh zasedenih deželah v Evropi, v nekaterih pa tudi nedovoljena. Brez dovoljene kolaboracije preživetje okupiranega naroda ne bi bilo mogoče, saj nikjer ne morejo vsi do zadnjega v upor in na bojišče.
Oborožen odpor vaških straž in domobranstva med drugo svetovno vojno v Sloveniji je bil ob nedejavnosti okupatorja samoobramba proti neoviranemu komunističnemu revolucionarnemu terorju, ki je množično in na grozovit način moril Slovence in grozil z uničenjem demokratičnega dela slovenskega naroda, ki se ni uklonil boljševiškemu diktatu. Legalizacija vaških straž in domobranstva pri okupatorju je zato bila dejanje po mednarodnih konvencijah dovoljenega in nujnega sodelovanja, nujnega za varnost in preživetje domačih prebivalcev.