Politične razmere v …
Politične razmere v domovini, ko mori novi virus, so me spodbudile, da s pomočjo zgodovinskih virov osvetlim nekatere zbledele spomine iz otroštva na svetovno morijo.
Sodelovanje KPS z italijanskim okupatorjem v Ljubljanski pokrajini
Ob napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bila Komunistična partija Slovenije (KPS) na osnovi sporazuma Hitler-Stalin zaveznica agresorjev, Gestapa in fašizma. Sabotirala je vojaške ukrepe in agitirala proti vojni na strani francoskih kapitalistov in angleških imperialistov. Te okoliščine so ob napadu na Jugoslavijo onemogočale upor komunistov proti trojnemu okupatorju. Ob nenadnem udaru so se dvignili le Primorci na pobudo vodilnih članov TIGR-a. Okrog tri tisoč emigrantov, zbranih v Soški legiji, se je odpravilo v obrambo domovine. Komunisti, ki so se jim pridružili, so se na poziv KPS morali vrniti z nalogo, da zbirajo orožje.
Italijani so del slovenskega ozemlja zasedli skoraj brez spopadov in ga zavarovali z močnim in dobro organiziranim policijskim aparatom in enotami najmodernejše oborožene vojaške sile. Že 3. maja so to ozemlje priključili Italiji, torej je postalo del italijanske države. Organizirali so Ljubljansko pokrajino, ki jo je upravljal Emilio Grazioli, fašist, ki je že z delovanjem na Krasu (1924–1941) pokazal, kako strastno sovraži Slovence. A razmere kažejo, da je v Ljubljanski pokrajini uporabljal mehkejše, prikrite metode asimilacije, kar je pomirjalo prebivalce in pritegnilo v njeno zavetje številne pribežnike iz dežel, zasedenih po nemškem okupatorju.
KPS je proti koncu aprila, verjetno 26. aprila 1941, na sestanku pod Rožnikom oblikovala povezovalno iniciativo prijateljev Sovjetske zveze Protiimperialistično fronto (PIF), ki je bila uperjena proti Angliji in Franciji ter je podpirala politiko Sovjetske zveze (SZ). Dala je nalogo, naj se razkrinkava tisti del reakcionarnega meščanstva, ki se je zatekel pod okrilje angleških imperialistov. Tito je poslal 15. maja 1941 v Moskvo depešo, da bo dvignil vstajo, ko bo napadena Sovjetska zveza.
13. maja 1941 je na Mali gori pri Ribnici po ovadbi komunista Tekavca prišlo do prvega oboroženega spopada med Italijani in člani vodstva TIGR, organizacije, ki se je za obrambo domovine povezovala z Angleži in Francozi. V tej prvi bitki z okupatorjem je strelnim ranam podlegel vojaški vodja te organizacije Danilo Zelen. Primorski domoljubi, ki so se skrivali pred okupatorji po ribniških gozdovih, so se 1. julija 1941 organizirali v gverilski četi. Toda voditelji so morali prav kmalu zbežati in se spet skrivati po gozdovih na Pivškem, tokrat pred tistimi, ki so trdili, da so voditelji boja za svobodo.
Napad Nemčije na SZ je presenetil že 22. junija 1941 in omogočil začetek oboroženega odpora pod vodstvom KPS. Kominterna je pozvala k orožju po domoljubnem govoru, ki ga je imel Stalin 3. julija. KPJ je razglasila upor 4. julija 1941, v Sloveniji pa smo dan upora praznovali 22. julija.
V tem času je KPS pomaknila začetek osvobodilnega gibanja na zgodnejši čas, pred napad Nemčije na Sovjetsko zvezo, in je Protiimperialistično fronto preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), ki se je razglašala za najširšo koalicijo protifašističnega boja. Njeni člani niso več govorili o revoluciji in komunistični partiji, ampak so poudarjali osvoboditev in Osvobodilno fronto. Sovražnik je postala Nemčija, zaveznik pa Anglija, do katere je bila KP vedno nezaupljiva.
KPS je upor javno razglasila 2. avgusta 1941. Začel se je v Ljubljanski pokrajini, na območju, kjer Slovenci niso bili najbolj ogroženi, vsaj v tistem času ne tako nasilno kot na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je nemški okupator izvajal genocid nad Slovenci.
Začetek nasilja
Dogodki so se odvijali z izjemno naglico. Avgusta so bile organizirane že prve partizanske enote. Septembra je OF razglasila monopol nad odporniškim gibanjem in s smrtno kaznijo zagrozila tistim, ki bi zoper okupatorja delovali zunaj OF. Na Kardeljevo pobudo je bila ustanovljena varnostna obveščevalna služba (VOS), ki je samostojno odločala o umorih. Komunisti so o političnih umorih odločali po lastni presoji, o pomembnih in odmevnih pa Edvard Kardelj osebno.
OF je začela že poleti 1941 po svojem načrtu pobijati bolj ali manj vidne nasprotnike komunizma ter politične prvake. Okupatorjeva civilna in vojaška oblast je bila sposobna in bi morala vzdrževati red in mir, preprečevati nasilje in raziskovati kazniva dejanja. Objektivnih ovir za to ni bilo. Dejstva pa so drugačna. Italijanska oblast ni niti v enem primeru izvedla preiskave, da bi odkrila storilce zločinov, ki jih je OF izvedla pri belem dnevu sredi Ljubljane.
Napadi VOS-a so se vrstili od septembra 1941. Pri prvem atentatu, ki naj bi bil že konec julija, se jim je posrečilo ustreliti dva jugoslovanska orožnika, eden od teh je bil primorski emigrant Kristjan Birsa.
Politični umori so se že v letu 1941 stopnjevali, usmerjeni so bili na politične in narodne voditelje, ugledne protikomuniste. Kardelj je agresivno in krvoločno dajal povelja za ubijanje in računal na učinek ustrahovanja. Tu pa tam je počilo tudi na kakega Italijana, da bi prišlo do povračilnih ukrepov, terorja, strahu in groze. Brez razmisleka o posledicah je Kardelj predlagal tudi umor dveh italijanskih generalov in napovedal pobijanje ljudi, povezanih z Angleži. Umori so ljudi paralizirali. Okupator ni bil uspešen pri preganjanju storilcev ali pa ni želel zagotoviti večje varnosti prebivalstva. Velika množica italijanskih vojakov in policije se ni potrudila, da bi obvladala maloštevilne partizane, čeprav jih je bilo marca 1942 v Ljubljanski pokrajini le 420. Italijani so mirno gledali umore, jih niso raziskovali, kar je dajalo vtis, da jih podpirajo in da so zadovoljni z notranjo fronto, da se Slovenci pobijajo med sabo. Za zločine VOS-a so kaznovali nedolžne civiliste, streljali so talce. Za enega, ki so ga ubili partizani, so jih Italijani pobili šest. Po napadu na železniški most v Preserju 4. decembra 1941, kjer so bili ubiti štirje stražarji, so Italijani na slepo aretirali 69 domačinov in 16 od teh ustrelili v gramozni jami.
Okupatorji so spodbujali sovraštvo in obremenjevali protikomunistično stran tudi s svojimi zvijačami. Ob partizanskih umorih pomembnih osebnosti so izražali sočutje in žrtve prikazovati kot njihove simpatizerje. Ko so VOS-ovci sredi Ljubljane podnevi 26. maja 1942 umorili dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca, so mu okupatorjevi žandarji želeli držati častno stražo. A Ehrlichovi somišljeniki so to odklonili z izjavo, da bi ga morali varovati živega, mrtvega bodo sami. Prošnjo škofa Gregorija Rožmana, naj po umoru tega velikega Slovenca ne streljajo talcev, je okupator zavrnil.
13. oktobra 1942 so VOS-ovci umorili bana Marka Natlačena. Isti večer so Italijani pred hišo Natlačenovih ustrelili 24 talcev. To je bil za Kardelja uspeh, ker je vzbujal neizmeren strah in nemoč.
Tradicionalni tabor je bil lahka tarča OF, okupator pa jih ni hotel zaščititi niti omogočiti domačih policijskih enot, da bi se branili sami.
Nasilje na podeželju
Pozimi 1941 se je začelo nasilje tudi na podeželju. Najprej ropanje hrane, od februarja 1942 pa so se začeli umori predstavnikov ljudstva, pa tudi ljudi brez javne vloge. Umorjeni so bili razglašeni za narodne izdajalce. Tako se je začelo ustrahovanje, pa tudi občudovanje tistih, ki so umore podpirali. Partija se je krepila, kot je priznal Kidrič, z uporabo sile proti domačim politikom tradicionalne strani in proti okupatorju.
Junija 1942, ko se je pripravljala italijanska ofenziva, je Kardelj znova pozval k umorom in VOS je sledil Kardeljevemu povelju dne 28. junija 1942: »Likvidirajte v rundah – niz likvidacij, ena za drugo, premor in čakanje do naslednjega ugodnega časa. Začenja se na pol državljanska vojna, kjer ujetniki ne obstajajo in se kolje vse, kar pride pod nož« (Pismo Zdenki Kidrič, 14. 6. 1942). Kardeljevemu povelju je sledil strahoten teror. Partizani so začeli izvajati okrutne posamične umore, čemur je sledilo italijansko divje maščevanje s streljanjem talcev, topovskim obstreljevanjem, požigi vasi in odvažanjem nedolžnega civilnega prebivalstva v internacijo.
Po poletnem izbruhu partizanske strahovlade je italijanski teror presegel revolucionarnega. Trpelo je predvsem nedolžno civilno prebivalstvo. Razmerje med žrtvami italijanskega okupatorja in partizanskega tabora nad Slovenci prepričljivo kaže graf Jožeta Možine v knjigi Slovenski razkol na strani 513. Sistematično pobijanje prebivalstva, ki ga je izvajala italijanska vojska na Dolenjskem in Notranjskem, je bil v nasprotju z navodili italijanskega državnega vojaškega poveljstva. To je dalo svoji vojaščini na slovenski zemlji aprila 1942 pravico streljati le oborožene polnoletne moške upornike, julija 1942 pa pravico streljanja talcev le v izrazito izjemnih okoliščinah. Generali so v Ljubljanski pokrajini delovali po svoje.
Taborišča, ki so jih za Slovence organizirali fašisti, so bili izreden zločin. Vanje so odgnali na tisoče ljudi kot maščevanje za delovanje komunistov. Številni kmečki ljudje iz skromnih delov naše domovine, ki s partizani niso imeli nobene zveze, ter narodni voditelji in kulturni delavci, ki so bili komunizmu celo nasprotni, so zlasti na Rabu in v Gonarsu trpeli in umirali zaradi lakote in bolezni.
Glavni cilj VOS-ovih aktivistov je bil porezati glave, ki so v posameznih krajih štrlele iz povprečja. V slučajih, ko pri frontalnem maščevanju niso prišli v trde roke okupatorja niti jih ni bilo mogoče opredeliti za narodne izdajalce, so bili izredno koristni šepetalci. Ti so fašistom pokazali s prstom na župane, vaške trgovce, pomembne kulturne delavce, cerkvene organiste, češ da so komunisti in nasprotni Italijanom.
V primeru množičnih aretacij, ki so običajno sledile partizanskim zločinom in v katerih so pobirali ljudi kar od kraja, so šepetalci poskrbeli, da so bili izpuščeni komunisti in njihovi simpatizerji. V pisanih virih, zlasti v Možinovem Razkolu in Črnih bukvah, najdemo konkretne dokaze, ki kažejo na popuščanje in ponujanje uslug komunistom, ki se izraža med drugim v milejšemu kaznovanju aretiranih pripadnikov OF in strožjem kaznovanju propagandistov protikomunizma.
Vaške straže
Iz razmer je razvidno, da fašistična oblast ni skrbela za red, ni ščitila nedolžnega prebivalstva niti ni raziskovala zločinov, temveč so v brezpravnih, strahotnih, razmerah prebivalci dobili pravico, da se sami z legalnimi sredstvi varujejo komunistične nevarnosti, češ da okupatorske sile niso tega vešče in zmožne.
V ogroženih podeželskih krajih so se organizirale vaške straže, da bi ubranile življenje in imetje. Opravljati so morale vojaške obveznosti namesto okupatorjevih dobro oboroženih sil. S tem je fašistična oblast spodbujala nasprotja in sovraštvo med Slovenci. Morda načrtno. Italijani so vaškim stražam dali nekaj orožja, a prepovedali so jim zveze med posadkami in vsak nastop zunaj kraja, v katerem so bivali. Postojanke vaških straž niso dobile pomoči vladajoče vojske pri partizanskih napadih nanje. Včasih je pomoč prišla, a prepozno. Partizani pa niso napadali italijanskih enot, ki so prihajale k vaškim stražam na kontrolo.
Črne bukve.
Odnos okupatorja do nasprotujočih si taborov
Zakaj sta si oba totalitarizma hkrati na istem prostoru delala usluge in z roko v roki uničevala domoljubne Slovence, vsaj deloma pojasnjujejo izjave nekaterih predstavnikov okupatorjeve vojaške in civilne oblasti.
Iz njih je razvidno, da so se Italijani dolgoročno bolj bali tradicionalnega tabora kot komunistov. Vedeli so, da je tradicionalni tabor zabeležil v svoj program narodno enotnost vseh Slovencev, samostojno svobodno Slovenijo z vsem narodnim ozemljem. Vedel je za zveze z londonsko vlado in zahodnimi zavezniki in vedel je za ozemeljske zahteve na škodo Italije.
Komuniste so podcenjevali, računali pa so tudi na razpad partizanstva. Poročevalci divizije Isonzo so sredi februarja 1942 navedli v svojih poročilih, da je OF v razsulu, da je gibanje prešlo v roke razbojniške tolpe in da so izraziti spori med komandanti in političnimi komisarji.
Mnenja fašističnih prvakov so se s časom spreminjala. Izkazalo se je, da njihove prvotne predpostavke ne držijo in da komunisti predstavljajo nevarnost tudi za Italijane.
Razlikovala so se tudi stališča in pogledi med predstavniki okupatorjeve oblasti, zlasti med visokim komisarjem Ljubljanske pokrajine Graziolijem in poveljnikom devetega armadnega zbora Robottijem. Prvi je videl večjo nevarnost v komunistih, drugi pa v klerikalnih in nacionalističnih krogih. Zaradi tega italijanska politika ni bila povsem enotna glede ravnanja s civilnim prebivalstvom.
Visoki komisar Ljubljanske pokrajine, ki je bil bolj naklonjen tradicionalnemu taboru, je nasprotoval represiji nad civilnim prebivalstvom. Ta je 24. marca in 5. maja 1942 poročal zunanjemu ministrstvu v Rim, da je represija proti prebivalstvu – požiganje vasi in streljanje talcev kot maščevanje za partizanske napade – povsem zgrešena. Presodil je, da ta sili mlade ljudi, da se umikajo v gozdove, se tam skrivajo in postajajo sovražniki Italije ter sprašujejo, zakaj vojaštvo ne uniči upornikov. Nasprotoval je Robottijevemu načrtu, ki je umikal posadke s podeželja, ker izpraznjeni prostor daje možnost razmahu uporništva. Ljudje prosijo, naj se te vojaške posadke ohranijo, ker nimajo nobenih sredstev proti oboroženim komunistom, ki jih terorizirajo. Visoki komisar je predlagal gverilsko vojno proti gozdovnikom, sledenje upornikom in presenečanja. Tega pa so se italijanski vojaki izogibali. Grazioli ni bil uslišan.
Kasneje je visoki komisar precej spremenil svoje mnenje in se približal Robottijevemu. Ocenjeval je, da je SLS še vedno protiitalijanska in ji je vedno manj zaupal. Pragmatično je ocenjeval, da ima nasilje pravzaprav pozitiven učinek. Zavedal se je, da italijanska represija povečuje število upornikov, hkrati pa sili tradicionalni tabor in preprosto ljudstvo, da se zaradi strahu pred partizanskim nasiljem in lastne ogroženosti bolj povezujejo z Italijani. Ugotavljal je, da se je odnos duhovščine nekoliko izboljšal, partizani pa pridobivajo podeželsko katoliško prebivalstvo tako, da skrivajo komunistične cilje pod pretvezo nacionalizma. Predvideval je, da bo razdor med katoliškim vodstvom in katoliškim ljudstvom imel pozitivne posledice za Italijane.
General Robotti, poveljnik italijanske vojske v Ljubljani, ni zaupal nacionalistom niti klerikalcem. Prepričan je bil, da so nevarnejši kot komunisti, da delujejo zase, ne za Italijo. Tudi tedaj, sredi leta 1942, ko je postajala komunistična stran nevarna tudi za Italijane, je nasprotoval pomoči in zaščiti tako katoliškega tabora kot slovenskega ljudstva ter zahteval maksimalno previdnost. Menil je, da je Slovenija nasilni Balkan in da se morajo prilagoditi balkanski mentaliteti, kar je pomenilo napoved radikalizacije nasilja nad civilnim prebivalstvom. Tudi kasneje, ko so bila že zakurjena vojaška nasprotja med Slovenci, je opozarjal, da katoličanom in belogardistom ni zaupati.
General Roatta je bil še skrajnejši v svojih ocenah in delovanju. Ta je predlagal netenje razdora med nasprotujočimi si stranmi in na svojo roko dal avgusta 1942 privoljenje za oborožitev življenjsko ogroženih protikomunistov, ki bi bili tako prisiljeni postati aktivni sodelavci okupatorja. Medtem pa je notranje ministrstvo v Rimu dalo soglasje za oborožitev in legalizacijo protikomunističnih enot šele decembra 1942.
Srečanje generala Roatte in Robottija z Mussolinijem v Gorici 31. julija 1942, ko je fašistični prvak rohnel na goriškem Travniku, da je treba pobiti vse moške te preklete rase, in poudaril osnovno načelo »Ne pokazati šibkosti«, je spodbudilo še večjo okrutnost in brezobzirnost. Avgusta 1942 so po Dolenjskem sistematično požigali vasi in Roatta je grozil, da bodo požgali celotno Ljubljansko pokrajino.
Zveze med komunisti in italijanskim okupatorjem
Bistvena ugotovitev je, ali sta dva totalitarizma, ki sta usklajeno izvajala zločine nad Slovenci, delovala sporazumno ali slučajno, hote ali nehote. Zanesljiv odgovor bi dala temeljita raziskava tudi italijanskih arhivov. Možne pa so domneve in hipoteze na osnovi dejstev in okoliščin.
Da si je KPS prizadevala pridobiti Italijane na svojo stran, je potrdil Partito nazionale fascista že dne 11. julija 1942, ko je med drugim poročal, da partizani delajo propagando, da se oni borijo za osvoboditev Italije izpod fašizma in vabijo vojake, naj se jim v boju pridružijo. Spretno, po različnih poteh, so pridobivali posameznike na osnovi ideološkega soglasja ali pa osebnih slabosti. Izredno uspešen je bil VOS. Pripadniki te tajne organizacije so zbirali podatke o italijanskih oficirjih in uradnikih. Med njimi so našli tudi komuniste, ki jih je bilo lahko pridobiti za sodelovanje, nekateri so bili prav iz špice okupatorjevega represivnega aparata. Kardelj je v poročilu navedel, da sta bila zaradi sodelovanja s komunisti ustreljena visoka predstavnika italijanske okupatorjeve oblasti, in sicer poveljnik italijanske politične policije OVRA v Ljubljani in poveljnik karabinjerjev v Ljubljani, ki je prek svoje ljubice skrbel, da so bili s seznama talcev izločeni komunisti in da so bili izpuščeni iz zaporov.
Pri posameznih pomembnih vojaških in civilnih osebnostih so znali poiskati osebne slabosti: alkoholizem, droge in ženske. Zasvojenega italijanskega oficirja so uspešno pridobili s kokainom. Najpomembnejše zasluge za zveze pa so imele ženske. Partizanska stran je vrivala mlada dekleta v italijanske strukture, ki so uspešno intervenirale pri Italijanih, da so delali usluge za partizane in obvarovali komuniste pred drastičnim kaznovanjem. Da to ni bilo vedno uspešno, potrjuje VOS, ki toži, da Italijani ne nasedajo več njihovim ženskam, modernim damicam, ki imajo kot agentke zveze z njimi.
Vrinjenke in vrinjenci v italijanske vrste pa so imeli še druge naloge. Uspešni so bili s šepetanjem lažnih informacij, ki so bile obremenjujoče za oslabitev protikomunističnega tabora. Kot na primer: informacija, da je katoliška stran ustanovila društvo Bela garda, ki teži po ustanovitvi velike slovenske države. Po takih podtikanjih so Italijani izvajali aretacije in nasilje nad katoliškimi izobraženci in slovenskimi domoljubi. Da bi se znebila potencialnih nasprotnikov komunizma, je OF s svojimi šepetalci z lažnim namigovanjem, kdo so komunisti, uničevala najboljše Slovence.
Te metode so značilne za vsak resen konflikt, saj je mogoče na tak način reševati življenje, braniti svojo domovino, a neodpustljivo je, da je OF uporabila te metode za uničevanje lastnega naroda.
Iz virov je mogoče ugotoviti, da je OF imela glavne veze z italijansko vojsko v Ljubljani in v Novem mestu. Na tem področju so imeli predstavniki OF več sestankov s predstavniki italijanske vojske, sestali so se v Karteljevem, Straži, Ljubljani in drugod. V delu Svoboda v razvalinah je navedeno, da je bila kolaboracija nakazana dne 17. decembra 1942 v Karteljevem pri Novem mestu s posebnim sporazumom o medsebojnem nenapadanju in kompromisom, da bodo Italijani podpirali partizane z orožjem, obleko in s hrano ter ovirali delovanje vaških straž. Italijani so na sestanku zahtevali proste prometne zveze, zlasti med Ljubljano in Novim mestom, in obljubili, da bodo pustili partizane mirno živeti po gozdovih. Na nekatera srečanja, kjer so se dogovarjali o vojaških zadevah, je prišel sam poveljnik divizije Isonzo, general Guido Cerutti.
V Črnih bukvah se navajajo poročila, kako je general Cerutti pošiljal partizanom cele vagone orožja, streliva in vojaške obleke in tako omogočil oborožitev obema stranema, kar je ustrezalo zamisli generala Roatte, bilo pa je tudi skladno s slovenskim rekom: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.«
Pomembni dogovori z generalom Ceruttijem so bili v juniju 1943, v času pričakovanja političnih sprememb v Italiji. S padcem fašizma v Italiji 25. julija 1943 so razmišljanja o zavezniškem prodiranju na sredozemskem območju postala bolj konkretna. Govorilo se je o možnosti zavezniškega izkrcavanja na vzhodni obali Jadranskega morja ter nadaljnjega prodiranja v notranjost.
Strah je silil v dogovarjanje s tistim, ki naj bi bil sovražnik. Da je bilo to vodeno s samega vrha OF, priča poročilo, ki ga je poslal Vladimir Svetina dne 16. julija 1943 Zdenki Kidrič o premirju, ki so ga sklepali z Italijani na Dolenjskem. V poročilu navaja, da so polkovniku Rossiju, komandantu italijanskih enot v Novem mestu, za sklenitev premirja postavili sledeče pogoje: razpust bega (bele garde), izročitev komandantov bega partizanom in trimesečno premirje.
Poseben odnos do italijanskih vojakov je najvišji partijski vrh vsiljeval tudi v bojnih vrstah. Kardelj je poslal Borisu Kraigherju 1. aprila 1943, ko je bil fašizem še trdno na oblasti, naslednja navodila: »Ni treba postreljati vseh ujetih Italijanov, naj se upošteva taktika primorskih partizanov, ki ujete italijanske vojake razorožijo in izpustijo. Kar se ujetih belogardistov tiče, naj bo pa strožje merilo. V glavnem izpuščati ni treba nič, ali v partizane ali pa uničiti.«
Meseca avgusta 1943 so angleške obveščevalne službe SOE dobile sporočilo, ki ga navaja Gorazd Bajc v delu Operacija Julijska krajina, da se je italijanski general Guido Cerutti že dogovarjal s partizani, a partizani so zahtevali brezpogojno vdajo.
To delovanje kaže, da je šlo za načrtno sodelovanje obeh totalitarizmov pri uničevanju slovenskih ljudi, zlasti domoljubov in protikomunistov. Ta hipotetična trditev bi se lahko preverila z ugotovitvijo, koliko tistih, ki so trpeli po italijanskih koncentracijskih taboriščih, je bilo kasneje nasilno umorjenih. Ugotovilo bi se lahko tudi, koliko je bilo v taboriščih komunistov in privržencev revolucionarnega gibanja in koliko od teh je »zbežalo« skozi smrtno nevarno ograjo.
Sodelovanje je postalo transparentno, ko je Italija položila orožje. V Novem mestu, ki so ga takoj zasedli partizani, se je partizansko vodstvo pogajalo s poveljnikom divizije Isonzo, generalom Cerrutijem, ki je predal orožje, izročil vse težko orožje, topove, tanke, avtomobile in skladišča v lasti divizije v Novem mestu.
Nekaj italijanskih vojakov se je priključilo partizanom, tako je prišlo tudi do vojaškega sodelovanja pri skupnem napadu protikomunističnih enot. Prepričljiv je napad partizanske in italijanske vojske z okupatorjevim orožjem na drugače misleče Slovence na gradu Turjak. Med okrog 1500 napadalci, ki so oblegali grad, so bili tudi italijanski vojaki, ki so jim partizani poveljevali pri upravljanju tankov in kanonov, ko so jih ščitili pri naskoku. Tako je italijanska vojska pred umikom iz naših krajev v času med 9. in 19. septembrom 1943 odločujoče sodelovala, da je bil zadan smrtni udarec vaškim stražam in drugim protikomunističnim enotam. Morda je bilo to junačenje uresničevanje sklepov o sodelovanju, sprejetih že ob padcu fašizma oziroma že prej v Karteljevem.
Prav zaradi darežljivosti italijanskih morilskih generalov so se partizanske enote dobro oborožile. Iz nadaljnjega vojnega dogajanja pa ugotavljamo, komu je bilo to orožje prvenstveno namenjeno, kar kaže razmerje med padlimi okupatorskimi vojaki in pobitimi Slovenci.
Te ugotovitve dvignejo pritisk vsakemu poštenemu Slovencu. Zdi se neverjetno, nemogoče, da sta sodelovali dve vojskujoči se sili, dva totalitarna režima, nezaslišano, da so voditelji narodnoosvobodilne vojne uporabili okupatorja za uničevanje lastnega naroda. Temeljitejši premislek pa kaže na skrito logiko povezovanja KPS z Italijani, dolgoletnimi zatiralci Primorcev in morilci na Dolenjskem, Notranjskem in vsem okupiranem ozemlju.
Eden izmed razlogov za prijateljski odnos nedvomno izhaja iz namere širiti komunistično revolucijo na italijansko ozemlje, kar je razvidno kasneje v poglavju o sodelovanju KPS s KPI. Pa ni samo to. Totalitarna režima sta imela vsak svoje cilje, a prizadevala sta si jih doseči na enak način: z nasiljem.
Dolgoročni cilj italijanskega okupatorja je bilo uničenje slovenskega naroda. Italijani so sovražili Slovence, jih podcenjevali in zatirali. Za oslabitev narodne enotnosti so Italijani dajali orožje tako partizanom kot tudi vaškim stražam. Končni cilj OF je bil komunistična revolucija in prevzem oblasti. Vedeli so, da ne bodo mogli streti odpora proti komunizmu brez pomoči močnejše sile, zato je OF začela sodelovati z italijansko vojsko. Boj za nasilen prevzem oblasti potrebuje oslabljen in razdvojen narod. Marx-Leninova doktrina terja krvavo revolucijo, sovraštvo, boj z nasprotnikom, ki ga je treba totalno pokončati. Na Notranjskem in Dolenjskem, kjer sta italijanska in partizanska vojska najbolj divjali, ni bilo ne kapitalistov ne proletariata, razen seveda kmečkih revežev. Nasprotja je bilo treba ustvariti, treba je bilo izsiliti razloge za nasilje, ker nasilje sproži odpor do tistega, ki ga izvaja. To pa je bilo mogoče doseči s porivanjem nekaterih v nasprotni tabor in večino pritegniti na revolucionarno stran, kar je imelo za posledico slabitev naroda in s tem domoljubnega in protikomunističnega odpora.
Divjanje fašističnih tolp nad nekomunističnim prebivalstvom, ki je sledilo napadu in umiku partizanov, ta dvojni teror nad prebivalstvom v Ljubljanski pokrajini, je silil v izbiro: k partizanom v gozd, čakati doma na nasilje fašistov ali komunistov ali se postaviti v bran za zaščito življenja in imetja ter prijeti za orožje, ki so mu ga na robu obupa dali Italijani. Tako je prišlo do ustanovitve vaških straž in drugih protikomunističnih enot, KPS je dobila sovražnika in dosegla usodno delitev slovenskega naroda.
Ta taktika je bila premišljena, načrtna in vodena od zgoraj, kar dokazuje navodilo, ki ga je poslal Edvard Kardelj Zdenki Kidrič – Marjeti 14. oktobra 1942: „Mi se moramo posluževati takih sredstev, ki bodo omogočala fašistično mobilizacijo italijanskega javnega mnenja proti nam in s tem tudi ojačanje fašističnega terorja.“
Da je bilo to načrtno in premišljeno, nas prepriča tudi Kardeljeva zamisel, ki jo je sporočil 17. septembra 1942 Zdenki Kidrič: “Sedaj je glavno: razbijati belo gardo, tako politično kakor “fizično”. Likvidirajte, kjer koli in kakor koli morete /…/. Treba je dokazati, da bela garda izziva državljansko vojno v korist okupatorja in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe.” Ker pa je bilo to dokazovanje v večini primerov nemogoče, je nekoliko kasneje 9. oktobra 1942 prav tako Zdenki Kidrič, izvajalki svojih ukazov, naročil: “Mislim, da bi se vi morali bolj kot doslej posluževati provokatorjev. /…/ Vi morate svoje ljudi dati v belogardistične straže.”
Sodelovanje fašistične vojske s komunistično OF je bilo načrtno. Totalitarna režima sta potrebovala drug drugega, da bi uresničila svoje načrte. Laže je doseči oblast nad narodom, kjer ni enotnosti. Razdeljen slovenski narod, tepen z obeh strani, obupan, zgrožen in nabit s sovraštvom, oborožen s sovražnikovim orožjem, se je začel pobijati med seboj. Kdo je začel?
Kot poseben zločin moramo šteti OF, ki je za svojega zaveznika vzela tistega, kateremu je napovedovala neizprosen boj. Komunisti se tega niso sramovali, saj je izvršilni odbor trdil, da morajo biti »internacionalisti«, in so svojo naklonjenost dokazali tudi s tem, da v povojnem času nikoli niso zahtevali razsodbe o fašističnem morilskem terorju na naših tleh. Nekateri Kraševci so že v mojem otroštvu ocenjevali: »Strašni lumpi in strašno prebrisani.«
Plačilo za sodelovanje
Sodelovanje med dvema totalitarnima režimoma se je obema splačalo. Ko so Italijani položili orožje, so ga izročili partizanom. Umik italijanske vojske je bil brez strelov, brez žrtev, tak kot njihov prihod na slovensko zemljo. Vojaki so odhajali prosto. Pogoj je bil le predaja orožja. Svobodno so se umaknili tudi organizatorji okupatorjevih zločinov.
Emilio Grazioli je bil v Italiji v vodstvu fašističnega državnega aparata od leta 1921. Od leta 1924 do 1941 se je posvečal nasilni italijanizaciji na Krasu. Zaradi trde roke, krivičnosti in zvijačnosti so člani narodnoobrambne organizacije TIGR aprila 1930 pripravljali nanj atentat, a ni uspel.
Aprila 1941 je postal visoki komisar Ljubljanske pokrajine in sekretar Pokrajinske zveze bojnih fašistov. Izdelal je prefinjen program za postopno asimilacijo Slovencev. Iz Ljubljane se je umaknil junija 1943, ko se je fašizem sesuval, ne da bi se mu karkoli zgodilo. Odšel je nemoteno v svoje kraje in umrl naravne smrti leta 1969 v Milanu. V tem času, ko je Grazioli mirno in varno živel v z žico zavarovani Ljubljani, je bilo sredi mesta pobitih veliko slovenskih kulturnih delavcev, narodnih voditeljev in nasprotnikov komunizma.
General Guido Cerutti, kot že vemo, se je 9. septembra pogajal v Novem mestu z vrhovnim štabom OF in predal orožje. Ko je divjala bitka za Turjak, se je 13. septembra 1943 pojavil s svojim štabom na Bloški planoti in se tudi udeležil slavnostne pojedine s člani izvršnega odbora OF. V noči na 17. september je general Cerutti s svojim spremstvom prespal v Kazljah, kjer je slišal od kazeljskih deklet nekaj zelo pikrih. 18. septembra 1943 je šel z oficirji skozi Tomaj. Bil je bos in noge je imel zavite v cunje. Pred veliko nemško ofenzivo (26.–30. septembra 1943), ko so se 24. septembra vodilni člani OF umikali iz Vipavske doline v gozdove, se je z Bojanom Štihom in Alešem Beblerjem umikal tudi general Guido Cerutti, ki je bil še vedno brez čevljev … Bebler se je v svojih spominskih zapisih pohvalil, da so mu našli nekaj ustreznega in da mu je dal konja.[1] Tako je vodja pomorov in uničevalec dolenjskih vasi junaško odjahal proti domu v spremstvu svojega štaba.
Uspešno so opravili svojo nalogo. Okupatorska sila ni zagotavljala varnosti, ki bi jo morala, nezaščitene ljudi je kruto kaznovala s povračilnimi ukrepi za zločine komunistov in tako silila protirevolucionarni tabor k oboroženi samoobrambi. To pomeni, da je italijanska vojska zaradi svojih interesov spodbujala razdvojenost naroda in krvave konflikte, ki so bili v prid KPS. Se temu lahko reče osvobodilni boj, boj proti okupatorju? Ali je to kolaboracija? Čas je, da bi znali razlikovati osvobodilno vojno in revolucijo in ocenili zlorabo gesla primorskih domoljubov v organizaciji TIGR: Smrt fašizmu – svobodo narodu!
1 Bebler, Čez drn in strn, 133.