Zimska slika

Tišina val za valom se razliva. Pod težo belih rož izginja mesto. S krvjo izrisale so sanje cesto in daljni cilj in mrak, ki ga prekriva.V svetlobi davni zgubljajo se slike, ki jih zasipa razdrobljeni čas: dežela, zvezde in v meglici vas – nestvarno jasne večnosti oblike.Izkusil si zanosni let spomina, vsega, kar je svoj čas in smer zgrešilo, postal življenje si in bolečina – umolkni! Glej, nebo se je razbilo: v omami belih solz je vse tišina, ki v noč leti kot sanj drhteče krilo.[Stran 053]Figure 1. Zimska slika Mirko Kambič