Danes, na praznik Vernih duš, se v cerkvi Vseh svetih na Žalah spominjamo 918 ljudi, katerih imena so napisana na tukajšnjih farnih spominskih ploščah. Umrli so nasilne smrti na protikomunistični strani v času 2. svetovne vojne in po njej. Bili so farani ene od 21-ih mestnih župnij. V šestih obrobnih, to je na Ježici, v Polju (sem sta vključeni tudi župniji Kašelj/Zalog in Zadobrova), na Rudniku, v Stožicah, Šentvidu in Štepanji vasi, so farani postavili svoje farne plošče. Prišteti moramo še Sostro in župniji Dobrovo in Brezovico. Na vseh teh je napisanih skupno še 625 imen.
Omejil se bom samo na Žale. Na listi mučencev, objavljeni v zadnji Družini (31. 10. 1999), so napisana 204 imena. Kar 38 od njih lahko preberete tudi na naših ploščah. Pa še to, smrtna žetev je prizadela predvsem moške, žensk je napisanih 37, od tega pomorjenih po vojni 17, zvečine so izginile na Teharjah.
Imena so napisana po abecedi, saj bi se drugače ne znašli. Vendar bi pravo sliko dobili šele, če bi jih razporedili po časovnem zaporedju, kakor so umirali. Prikazala bi se nam zgodovinska karta revolucije in državljanske vojne v letih 1941–1945 in po njej. Videli bi, kako se je začelo že leta 1941. Prvi so prišli na vrsto vodilni policisti in policijski uradniki, čeprav so opravljali delo, ki ga mednarodna zakonodaja za razmere pod okupacijo dopušča in celo svetuje. Omenil bi delno uspeli atentat na dr. Lovra Hacina, poveljnika policije, in na najbolj znanega, na komisarja Kazimirja Kukoviča, pri katerem po prvem neuspelem poizkusu niso odnehali. Na plošči jih imamo napisanih 9. Sledijo ljudje, ki so pripadali sokolskemu taboru in so računali, da se bo s komunisti dalo dogovoriti za skupni nastop. Najbolj značilna je ustrelitev ing. Fanouša Emmerja, ki so ga 4. 12. 1941 zvabili na sestanek za Staro cerkev v Šiški.
Atentati so se širili, ubitih je bilo tudi nekaj okupatorjevih konfidentov, večinoma pa preprosti ljudje in je videti, da so z njimi velikokrat poravnavali osebne račune, obenem pa širili strah. Tako so na Podutiški pomorili tri člane družine Čuk. Tega ne bi omenjal, če ne bi otroka, ki sta prizor gledala in preživela, zdaj trdila, da jim je starše in sestro pobila črna roka – spomladi leta 1942! Žrtev iz te skupine je na plošči 58.
Obenem pa so začeli uprizarjati spektakularne atentate na idejne nasprotnike z družbenega vrha, od voditeljev katoliških študentskih organizacij Župca, Kiklja in Tepeža, pa mimo industrialca Praprotnika, kanonika Ehrlicha in bivšega bana Natlačena. Teh je na plošči 17. Mednje namreč spada tudi Tone Čokan, pesnik in študent medicine, krščanski socialist in partizan, ki so ga junija 1942 na povelje Marjana Dermastje umorili partizani sami. Atentati so se nadaljevali z manjšo ihto, od napisanih na ploščah so jih do konca vojne pobili še 31. Eden od atentatorjev, narodni heroj Franc Pokovec – Poki (1920–1991), je mojemu svaku, s katerim se je spoprijateljil, povedal, da jih je ubil 30. Bil je član pokrajinske komisije VOS-a za Primorsko, ki je 5. februarja 1944 izpeljala poboj štirinajstih Cerkljancev na Lajšah. Tudi Pokija bi morali šteti med žrtve. Zadnja leta je živel samotarsko in njegovi šišenski sosedje so se čudili, kako pri njem vse noči gori luč. Svaku je potožil, da veze gobeline, ker ne more spati. Prikazujejo se mu oči njegovih žrtev.
Prištejemo lahko še osem rešencev z vlaka na poti v internacijo na Verdu, ki so tudi napisani na plošči, za druge štiri so bili sorodniki proti. Ker so se bili fantje odločili, da hočejo domov, so izginili, med njimi tudi sedemnajstletni dijak Gabrijel Gaberc. Omenjam ga, ker imamo zanj odločbo okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. januarja 1946, s katero »se [Stran 086] izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine … z utemeljitvijo, da je imenovani sodeloval z okupatorjem (Be-ga, domobranec) – bil kot sovražnik ustreljen«. Poudaril bi, da so vlak osvobodili 29. junija 1942, ko še ni bilo nobene bele garde.
Sledile so vaške straže in kapitulacija Italije 8. septembra 1943, Turjak, Veliki Osolnik in morišča po Dolenjskem in Notranjskem. Na ploščah imamo napisanih 34 ljudi, ki so takrat izgubili življenje, zvečine so bili študentje, poveljniki in organizatorji postojank, člani akademskega društva Straža. Imenoval bi ing. agronomije Jožeta Vojska, poveljnika posadke v Begunjah nad Cerknico, ki je bil ob padcu postojanke že na varnem, pa se je javil, ker so partizani grozili s streljanjem talcev. Še številnejša je skupina četnikov, vojakov kraljeve vojske, ki so padli ali bili zajeti na Grčaricah in zvečine pomorjeni v Mozlju; teh je na ploščah napisanih 70. Pripomnil bi, da jih manjka dobra tretjina, ker so bili sorodniki izrecno proti ali pa zanje nismo dobili podatkov. Sledilo je obdobje domobranstva in umirali so v boju, takih imamo napisanih 82. Ocenjujemo, da je padel vsak deseti domobranski vojak, med njimi veliko oficirjev; omenil bi samo stotnika Dušana Meničanina, poveljnika udarnega bataljona, Franceta Kremžarja, poveljnika postojanke v Grahovem, Danila Capudra, poveljnika postojanke v Velikih Laščah, Jožka Jakoša, poveljnika postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ne smemo pozabiti tudi načrtovalcev domobranskega upora, tako vodilnih kot vojakov, ki jih je gestapo jeseni ali pozimi leta 1944 aretiral in so bili 1. marca 1945 prepeljani v Dachau. Od njih jih je tam umrlo 7, del pa po koncu vojne prepeljan v domovino in umorjen.
Figure 1. Žale 2. novembra 1999 Mirko Kambič
Napočil je maj 1945, veliki umik in zvijačni povratek, veliki poboj in povojni procesi. Vrnjenih domobrancev je bilo pomorjenih 446, za prvo polovico je bila postaja pred smrtjo Teharje, za drugo Šentvid. Od tistih, ki so ostali doma in se šli prijavit, je bilo pomorjenih 62, še 59 civilistov in vojakov je bilo odpeljanih v neznano, 29 pa je bilo umorjenih na osnovi obsodbe. Posebej bi omenil duhovnika Janeza Jenka in bogoslovca Vinka Pavlovčiča (Pavločiča), ki sta vztrajala na vlaku z ranjenci, jih na Blejski Dobravi, kjer so stali vagoni [Stran 087] teden dni nezastraženi, negovala in tolažila. Kako čudni časi so bili, nam pripoveduje zgodba o dijakih Milanu in Nacetu Matjašiču, ki sta bila ubita kot vrnjena domobranca; nič jima ni pomagalo, da je bil njun brat Aleksander tri leta prej ustreljen kot talec pred Natlačenovo vilo. Kako malo je bilo takrat vredno življenje, je skusil tudi Karel Jeseničnik. Bil je prometni stražnik okrog pošte in zaradi mogočnih brkov ljubljanska znamenitost. Zaradi njih smo ga imenovali Dolfus. Šel se je javit in je izginil. Od povojnih procesov je značilno, da so z domobranci ravnali izjemno surovo in obsojenim na smrt niso prisodili vojaške smrti, ampak izpeljali smrt z obešenjem, tako sta umrla tudi polkovnik Peterlin in major Križ. Umreti sta morala tudi general Rupnik in Hacin. Kot žrtev pobojev je napisan trgovec Julij Lenassi, oče znanega kiparja Janeza. Bil je član organizacije TIGR, po vojni so ga zato aretirali in je izginil. Napisan je tudi Maistrov borec, 58-letni Jožef Hrovat, vratar na domobranskem poveljstvu, ki je ostal doma in se šel javit na osnovi poziva, da je tistim, ki bodo prišli, zagotovljena varnost. Posebno mesto zasluži tudi ing. Črtomir Nagode, vodja Stare pravde. Med vojno se ni hotel pridružiti partizanom, ker so odklonili pogovor o razdelitvi nalog in funkcij, zlasti pa o tem, kakšna bo ureditev po vojni. Njegov proces so uprizorili šele leta 1947. Spomnil bi se še dveh prijateljev, le malo starejših od mene. Najprej 18-letnega dijaka Iva Lotriča. Pri njih doma je bilo v začetku vojne skrivališče za ilegalce. Tudi Boris Kidrič je bil pogosto njihov gost. Ko so Italijani bunker odkrili, je morala mama Helena v internacijo. Ob prvi novici o vračanju se je osebno zglasila pri Borisu Kidriču in dobila za sina nekakšno odpustnico, če ga le najde v kakšnem taborišču. Ko sem se na Teharjah skozi mrežo pogovarjal z njim, sem začudeno opazil v njegovih očeh solze. Slutil je konec in ni imel pojma, da domači tekmujejo za njegovo življenje. Obraz, ki mi je za vse življenje ostal v spominu, je obraz Iva Lotriča, sedanjega direktorja Petrola. Drugi je 21-letni Vinko Miklavčič, rejenec dr. Justinovih v Šentvidu nad Ljubljano, s katerimi smo se dobro poznali. Bil je prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ob invaziji v Normandiji so ga ujeli zavezniki. Prijavil se je v prekomorsko brigado. V Splitu so napravili ideološko čistko in Vinko je bil med prvimi Slovenci, ki so tam izginili.
Figure 2. Molitve za padle in pomorjene Mirko Kambič[Stran 088]
Kakšno izobrazbo so imeli in kakšne poklice so opravljali? Za četrtino ni podatkov. Pregled ostalih nam pokaže, da je bilo med njimi 16 duhovnikov, 16 pravnikov, 15 inženirjev, 11 profesorjev, 6 zdravnikov in 6 drugih s končano univerzo. Sem bi lahko prištel vsaj polovico od 82 poklicnih častnikov, vojaških uradnikov in policistov. Če od 183 študentov, od tega 37 bogoslovcev in 80 uradnikov, ki so napisani na ploščah, računamo, da jih je polovica nosila častniške čine, vidimo, da so trditve, kako so častniki ostali v Vetrinju in pustili, da je navadna vojska oskubljena odhajala v smrt, lažnive. Učiteljev 5, hotelirjev, trgovcev, tehnikov, obrtniških poklicev 85, 24 delavcev, 19 kmetov, 22 gospodinj in kmečkih hčera in sinov, 9 samostanskih bratov, med njimi tudi polbrat Staneta Severja.
Dijakov je bilo 110. Skupaj v našem seznamu predstavljajo gimnazijci in študentje dve petini žrtev. Na seznamu so tudi trije otroci.
Od tistih, ki so napisani na ploščah, je zadnji umrl šestdesetletni zdravnik dr. Ivan Drobnič, in to 1950, ko je bil na prisilnem delu pri gradnji Litostroja.
Zvečine so bili mladi in težko so umirali. Spomnili se bomo njihove stiske in žrtve. Dovolite mi, da preberem napis na srednji plošči, ki ga je napisal Zorko Simčič:
DEVETNAJST STOLETIJ
IN POL PO KRISTUSU
IN DVANAJST STOLETIJ
POTEM KO SMO GA
SLOVENCI SPOZNALI
JE KRI ZALILA NAŠO DOMOVINO –
RDEČE REVOLUCIJE IN
DRŽAVLJANSKE VOJNE
KRUTI SAD
TI KI ZREŠ SEDAJ
NAVPIČNI DREVORED
ENAKIH SMRTNIH LETNIC
NE IŠČI NAS
NE BOŠ NAS NAŠEL
STROHNELI SMO
ČEMU BI NAS ISKAL
UMRLI SMO
DA TI BI ŽIVEL
IN PADLI SMO
DA TI BI VSTAL
POSLUŠAJ
IZRAEL SLOVENSKI
NE POZABI
ODSLEJ SI TUDI TI
IZVOLJEN NAROD
ODKUPLJEN ZDAJ
ŠE ZA CENO SVOJE KRVI
POSTAVIL SLOVENSKI SPOMINSKI ODBOR V LETU 1997