Težko bi si človek predstavljal prijetnejše in za duha bolj poživljajoče pogovore, kot je to bilo v gostoljubnem večernem omizju v hiši Mire in Justina Stanovnika. Velika dela slovenske in svetovne književnosti, velikani evropske misli, zlasti antične, zgodovina, pa vprašanja, kaj je lepo, dobro in resnično in zakaj šele vpraševanje o tem vzpostavlja človeka kot človeka … in še bi lahko našteval: o tem se je govorilo pri Stanovnikovih. Ko me je oče pred nekaj več kot tridesetimi leti prvič povabil, da se mu pridružim na večernem obisku pri njegovem nekdanjem sošolcu, si, mladenič v zadnjih študentskih letih, nisem mogel predstavljati, kako me bosta prevzeli širina in globina obzorij, ki so se odstirala, ko sem prisluhnil omizju. In tako me je nezadržno vleklo, da sem se, kadar je bilo le mogoče, pridružil očetu na obisku, kasneje pa sem se opogumil, da sem tja zavil tudi sam. Marljivo, intenzivno in disciplinirano intelektualno življenje je bilo podlaga vsemu tistemu, kar me je tedaj tako prevzelo: dnevno branje in preučevanje številnih zanimivih knjig, ki jih je bila njuna hiša polna, pa periodike visoke kulturne ravni, prek katere je Justin Stanovnik sledil dogajanju v svetu duha, kulture in politike – Transit ali pa Herder Korespondenz, Frankfurter Allgemeine Zeitung pa Nova revija in podobno. “Misel, veste, to je nekaj velikega,” ga še vedno slišim reči.
Pogovori v njuni hiši so bili pogovori v najfinejšem pomenu besede – dialog, izmenjava misli in pozorno poslušanje. Resnično spoštljivi, tenkočutni in spodbude polni pristop do mlajšega človeka, ko je vselej z iskrenim zanimanjem povprašal, kaj trenutno berem ali kaj menim o tem ali onem iz aktualnega življenja družbe, je pričal o neusahljivem pedagoškem erosu profesorja Stanovnika, pa tudi o njegovi dialoški naravnanosti. Močno so mi v spominu ostale njegove misli o jeziku: “Najti prave besede, najti pravi jezik.” To je bilo sicer njegovo vodilo nasploh, zlasti pa si je za to prizadeval, ko je premišljeval, govoril in pisal o slovenskem tu in sedaj. Njegovo neutrudno premišljevanje o tem, kar se nam je Slovencem zgodilo v dvajsetem stoletju, je bilo veliko več kakor premišljevanje o našem času. Bilo je namreč prizadevanje za mišljenje našega časa. Prav v smislu pristopa francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta in njegove Misliti francosko revolucijo je tudi profesor Stanovnik mislil slovensko revolucijo, slovensko državljansko vojno in slovensko tranzicijo. Misliti nekaj pomeni namreč več kakor premišljevati o nečem. Misliti nekaj pomeni prizadevati si prodreti v stvarnost, v dejanskost stvari same, pustiti, da ona spregovori v svoji celostnosti in pri tem tudi doživljati neizčrpnost te globine, v bistvu trčiti ob misterij biti. Rad je opozoril, kako je Tocqueville, veliki premišljevalec ameriške in francoske revolucije, ugotavljal, da ko premišljuje fenomen francoske revolucije in jakobinizma, čuti izjemen duhovni napor, ki je potreben, da bi nekako prodrl v bistvo stvari, ki se mu, čim bolj se mu približa, ponovno izmakne in tako ostane neizčrpen vir čudenja in proučevanja. Takšno je bilo tudi prizadevanje profesorja Stanovnika. Zato sta zanj misel in beseda tako pomembni. Misliti nekaj pomeni približevati se predmetu mišljenja s spoštovanjem, s kontemplativnim, ne pa instrumentalnim, manipulativnim pristopom.
Premišljevati, misliti zgodovino pomeni tudi zreti v preteklost v trenutku njenega nastajanja. Preteklost, kakršno poznamo, nikakor ni bila edina možna prihodnost neke minule sedanjosti. Gre torej za razumevanje nastajanja sedanjosti, zgodovine iz človekove svobode. Zgodovino sicer ponavadi pišejo zmagovalci, ali z besedami enega izmed njih Winstona Churchilla: “Zgodovina bo do mene prijazna, ▶
[Stran 0]
Figure 1. Šestnajstletni domobranec Justin [Stran 0]
saj jo nameravam sam napisati.” Ampak z vidika mišljenja zgodovine: so zmagovalci bližje resnici kot poraženci? Pozornosti do celote dejanskosti je dosti bližje spoštovanje resničnosti, ki je osvobojeno iluzij in samozaverovanosti zmagovalcev in si prizadeva videti njeno celoto. Razumevanju našega tu in sedaj, ki se ne more in ne more razvezati, razrešiti v veliko normalnost, po kateri smo hrepeneli ob kolapsu komunizma in osamosvojitvi, razumevanju te totalitarne poškodovanosti – ta bistvo zadevajoči izraz je skoval prav Justin Stanovnik – ki tako temeljno določa nas same in naš čas, se ni mogoče približati drugače kakor z mišljenjem revolucije in njenih posledic.
Komentarji Justina Stanovnika, ki so izhajali v Zavezi, so bogato in zahtevno čtivo, napisano v jasnem in vselej tudi izbranem, visokem jeziku. Na Slovenskem ni mogoče najti bolj poglobljenega uvida v našo kulturno, politično in duhovno stvarnost. Njen pošteni opazovalec bo moral priznati, kako zelo prav je imel v svojih komentarjih in kako upravičena so vselej bila njegova opozorila.
V obdobju enega od začetnih nepričakovanih tranzicijskih zavojev se je povabilu društva slovenskih katoliških izobražencev na razmislek odzval vidni predstavnik tedaj vodilne med izvornodemokratičnimi političnimi silami. S precejšnjo vnemo je miril zaskrbljeno omizje in zagovarjal domnevno nujno potrebno “neobremenjeno” in “pragmatično” osmišljenje političnega delovanja, ki da edino lahko vodi k tako zaželenim ciljem. Vzdušje zadrege, ki je nastala ob zaradi vljudnosti do gosta sicer bolj zadržano artikuliranih, a vendarle jasnih pomislekih in kritičnih stališčih, je pretrgal nepozabni stavek Justina Stanovnika: “Po vsej tragični izkušnji Slovencev s komunizmom in zlasti po vsem, kar je revolucija prizadejala slovenskim katoličanom, vam tranzicijska pričakovanja in odgovornost do prihodnosti prepovedujejo naivnost in politično neprisebnost.” Kako obrobno je na Slovenskem tisto, kar bi moralo biti za radi urgentnosti in svoje kvalitete osrednjega pomena, se je izkazalo tudi, ko je Justin Stanovnik v zavesti nujnosti, da slovenski kristjan po vsem, kar je prestal, in soočen s tektonskimi zgodovinskimi prelomi organizirano in osredotočeno “izmeri daljo in nebeško stran”, predlagal sklic vseslovenskega katoliškega shoda.
Pri tem pa je treba zapisati še nekaj: tudi kadar je z neizprosno dosledno zvestobo resnici in smislu vrednotil izrečene in zapisane misli ali pa dejanja protagonistov slovenskega aktualnega družbenega življenja, s katerimi se ni strinjal, je bil jezik Justina Stanovnika vedno jezik gentlemana, ki v dvoboju uporablja le moč argumenta. Stanovnikov etos je temeljil na doslednem spoštovanju dostojanstva slehernega človeka. Nikoli ne bomo v njegovi kritiki zasledili napada na osebo, pač pa mirno jasnost misli, ki je spoštljiva do resnice in ki si prizadeva za dobro človeka. Da, smisel misli, mišljenja naše stvarnosti je skrb za svet, v katerem živimo, in odgovornost za dobro človeka, da bi bili boljši ljudje in da bi bil lahko naš svet boljši.
V mnogih letih srečanj in pogovorov z njim se je nekajkrat primerilo, da me je proti koncu pogovora s posebno intenzivnostjo povprašal po skupnih prijateljih in mi dejal, kakor da bi mi to polagal na srce: “Veste, prijateljstvo, to je nad vse. Negujte, s posebno skrbjo negujte prijateljske vezi, ostanite skupaj.” Danes se mi te besede zdijo kot nekakšen testament. Skrbeti, negovati, ohranjati, omogočati rasti. In ko smo se številni pogrebci tistega sončnega dne v februarju na Žalah poslavljali od Justina Stanovnika, smo lahko živo začutili, da sta nas tam združila hvaležnost, da nam je bilo dano poznati tega čudovitega, izrednega človeka, in globoko spoštovanje, ki so ju vzbujala njegova plemenita prizadevanja in skrb za naš svet. Veličastno in svetlo slovo je to bilo in nemalo nas je pri tem pomislilo: tako se poslavlja pravični človek. ■
[Stran 0]