Letošnja spominska slovesnost v Bukovžlaku pri Teharjah je bila v nedeljo, 6. oktobra. Že v soboto in ponoči od sobote na nedeljo je močno deževalo. Tudi v nedeljo zjutraj dež ni ponehal. Jutro je bilo sivo in turobno. Kljub temu pa so po deseti uri v Bukovžlak začeli prihajati romarji in na razmočeni zemlji ob lesenem križu, edinem znamenju nekdanjega taborišča in morišča, so zagorele sveče. Sivi oblaki so se spustili skoraj do umetnega nasipa in strupenega jezera, kot da bi hoteli zakriti nespodobnost tega s krvjo posvečenega kraja.
Okrog dva tisoč ljudi iz cele Slovenije se je zbralo pred križem in skromnim šotorom, kjer je bil postavljen oltar. Že pred enajsto uro se je izpod dežnikov oglasila pesem in molitev rožnega venca. Somaševanje je vodil celjski opat Friderik Kolšek. V pridigi je spregovoril o svetosti kraja, kjer so bili pomorjeni in v [Stran 092]smrt odvedeni možje in fantje, žene, dekleta in otroci. Bili so to pošteni, skromni in verni ljudje, zares cvet slovenskega naroda. Neki fant, ki je bil stražar v taborišču, je potem povedal, da toliko vere in molitve kot v tistih dneh groze ni nikoli videl. Teharje in drugi kraji, kjer so umirale teharske žrtve, so posvečeni z molitvijo in z mučeniško krvjo. Takratni zmagovalci so nad jetniki izvršili kruto sodbo, toda končna sodba nad žrtvami in krvniki pripada Bogu. Prav zato so tudi krvniki potrebni naše molitve.
V kulturnem programu je profesor Justin Stanovnik, urednik Zaveze, razmišljal o varljivi podobi tega sveta. Ko so domobrance v Celju nagnali iz vagonov, so morali pred postajo poleči v vrste z obrazi proti zemlji in ponavljati stavek: Poljubljam slovensko zemljo, ki sem jo izdal. “Kako to, da se tedaj ni nič zgodilo,” se je vprašal govornik. “Kako to, da je vse mirno trajalo dalje: drevesa, živali, ljudje in nebo?” – Za pot od Celja do Bukovžlaka, ki bi jo normalno lahko prehodili v pičli uri, so domobranci rabili šest ur. Celo pot so jih poniževali in tepli in ponižanje je bolj bolelo kot udarci in rane. In potem, ko so jih ob večernih urah vezali in odvažali na morišča! Ali se je res moralo vse to dopolniti? Ali so bili potem izgubljeni za zmerom? Ali so enostavno izginili v zemeljskih udorih in jaških?
Odgovor na ta vprašanja nam da sv. Pavel, ko pove, da podoba tega sveta premine. Pod navidez nesmiselno podobo Teharij se skriva resničnost, ki Teharjam in mnogim drugim nesmislom našega življenja daje smisel. Ko silno trpljenje teharskih žrtev gledamo v luči njihove in naše vere, začutimo, da iz njihovega trpljenja tudi na nas rosi poseben blagoslov, ki nas dela svobodnejše in boljše. Prav zato imamo Teharje za romarski kraj. Vemo, da moramo po tem kraju hoditi z velikim spoštovanjem, četudi je zasut s strupi in odpadki. Ta posvečeni kraj nas opominja k skrbi za našo dušo in k odgovornemu delu za slovensko državo.
Teharski domačin dr. Zabukovec je v govoru povedal, kako so mu v šoli vtepali v glavo neresnično sliko o velikem osvobodilnem boju. Čeprav je bil tu doma, je o grozotah teharskega taborišča le malo vedel, saj se o tem ni govorilo, vendar je nekako slutil resnico. Resnica o Teharjah in drugih podobnih krajih v Sloveniji ne more ostati skrita, ni je mogoče zakopati pod strupene odpadke. Treba bo sprejeti resnično zgodovino, zamol-
Figure 1. Teharje 1996
čanim žrtvam vrniti imena in jih priznati pred svetom. To je dolžnost naše države.
Že opat Kolšek je v pridigi poudaril, da dostojen pokop mrtvih spada med prva znamenja človeške kulture. Drugi govorniki so se pridružili njegovi misli in se zavzeli za nujnost primerne ureditve Teharij. Predsednik Teharske komisije je zagotovil, da bo komisija tudi v bodoče zavzeto opravljala svoje delo. Omenil je tudi nedavno odkrito množično grobišče na celjskem Golovcu.
Med mašo in kulturnim programom sta ubrano prepevala mešani pevski zbor iz župnije Svetega Duha v Celju in Moški komorni zbor iz Celja. Na koncu so se ob mikrofonu zbrali nekateri preživeli domobranci in zapeli pesem Moja domovina. Marsikdo iz množice jim je pritegnil.
Ko smo zapuščali Bukovžlak je še vedno deževalo, toda videli smo cerkev sv. Ane na hribu nad Teharjami in sivina oblakov nad nami ni bila več tako moreča. S seboj smo nosili delček sonca, ki večno sije teharskim mučencem.