V prejšnji številki …
V prejšnji številki Zaveze sem kar optimistično zapisal, da bo ruska agresija proti Ukrajini dvignila vrednost delnicam razumevanja zgodovinskih mejnikov 20. stoletja in sodobnosti, kot je običajno v vzhodnem delu srednje Evrope. Morda sta me zadnja dva meseca postavila na laž.
Nasičenost odvrača pozornost od žrtve
Seveda je po človeški plati razumljiva nasičenost običajnih ljudi v Evropi z vojno v Ukrajini. Bolj ali manj zamrznjena frontna črta ob hkratni odsotnosti realistične možnosti za zelo hiter preboj do konca spopadov in vse vidnejše posledice dogajanja na vzhodu celine doma vabijo k navijanju za instantne rešitve, za to, da postaja spet priljubljeno geslo “Mir za naš čas”, kar koli že navedeno pomeni. Dlje ko bo vojna trajala, bolj zamegljena bosta njen izvor in njena prava narava. Manj bo tudi jasnega pogleda za žrtev agresije in s tem za jasno razlikovanje med njo in agresorjem, ki je lani v pozni zimi in zgodnji pomladi vendarle izrazito prevladovalo. In medtem ko bo vojaško dogajanje zaradi nujne in upravičene pomoči napadeni Ukrajini na zunaj res pridobivalo nekatere značilnosti posredniške vojne, se bo vedno laže uveljavljalo prepričanje, da gre v bistvu za še en (navidezen spopad) spopad velikih, ki so se v ozadju tako ali tako že dogovorili o usodi Ukrajine, saj slednji v vsej zgodbi pripada zgolj vloga statista. In zdi se, da ravno na to preprosto optiko v zadnjih mesecih najbolj stavi kremeljska propaganda. Ko je Putin brezsramno in neizzvano (tega prislova ne morem dovolj podčrtati) napadel Ukrajino, naj v bistvu ne bi napadel te (obrobne?) države, marveč naj bi se spopadel s “svetovnim hegemonom”, Združenimi državami Amerike. V takšnem narativu Rusija sicer še vedno ostaja agresor, a če so njen nasprotnik splošno znani “zlikovci” z one strani luže, pridobi rusko bombardiranje civilne infrastrukture v Ukrajini nenadoma skoraj herojske poteze v očeh dobršnega dela svetovne javnosti. Zlasti pa poenostavljeno razumevanje krvavega dogajanja kot še ene etape prerivanja med velikimi ustvari za malega človeka blagodejen vtis, da je pred začetkom vojne neki mogočnež pritisnil na zelen gumb za začetek spopadov in da lahko ta isti mogočnež (ali skupina mogočnežev) s pritiskom na rdeči gumb vojno v hipu tudi ustavi.
Ljudem ne kaže zameriti tovrstnih razmišljanj, saj jim omogočajo lažje prebijanje skozi čisto realno stisko zaradi spopadov na vzhodu Evrope. Nekoliko nerodno je samo, da v senci krepitve opisane optike dobivajo krila tudi tisti, ki so se lanskega februarja znašli v hudi zagati. Vojna je imela namreč svoj nesporni izvor tam, kjer ga v njihovih predstavah nikoli ne bi mogla, celo smela imeti, v jedru “naprednega dela človeštva”. Ko je še vladala jasnost o razmerju med napadalcem in žrtvijo, ki se sedaj pošteno kruši, čeprav se ni dejansko nič bistvenega spremenilo, se je glavnina “zaprepadenih” potuhnila, se zatekla v neotipljive fraze ali celo v jasno obsodbo agresije. Le manjšina je bila tako potopljena v svojo črno-belo podobo sveta, da ni verjela niti, ko je, karikirano rečeno, zalotila posiljevalca pri “delu”. Celo v Sloveniji, kjer je bil v zadnjih osmih letih, ko je vojna na vzhodu Ukrajine že trajala, javni prostor poln razumevanja za stališča Putinovega režima, je vsaj navidezno prišlo do preobrata.
Vračanje v stare tirnice
Po več kot letu dni se stvari (žal) polagoma vračajo v stare tirnice. Ni presenetljivo, da sta
bila nekdanja predsednika republike tista, ki sta uvedla novo etapo javnega razumevanja za agresorja. Toda nekaj tednov po objavi je videti javno pismo z njima kot prvopodpisnikoma še zelo zmerno. V primerjavi s tistim, kar so vmes “pogruntale” kakšne druge učene glave, ki jih je zaneslo naravnost v bojno retoriko iz nekih drugih časov in so odgovornost za vnovični jok Ukrajine že v celoti preložili na “svetovnega hegemona”, ki je v njihovih in še čigavih predstavah sploh edini lahko kriv za vse, kar koli slabega se že zgodi na našem planetu. Če sta se nekdanja predsednika podpisala pod izjavo, ki vsaj s stisnjenimi zobmi še priznava, da ima ta vojna znanega napadalca in znano napadenko, ni o ničemer takem pri “nadgradnjah” iz zadnjih tednov nikakršnih sledov. Ena od nadgradenj celo v naslovu že omenja “evrofašizem” kot krovni pojem za tisto, kar naj bi se dogajalo.
Ko govorimo o Sloveniji, je razlogov za tako trdovratno vztrajanje pri mitu o “dobri Rusiji” in “dobrem Putinu” ali vsaj o apriorni zlobnosti njunih nasprotnikov več. Tokrat bi rad na prvem mestu spregovoril o tistem, ki je za našo generacijo verjetno odločilen. Gre za dolgi rep neuvrščenosti, ki se vleče še dolgo po tem, ko je istoimensko gibanje že izgubilo veliko večino kakršne koli relevantnosti.
Kdor je otroštvo preživljal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ali tudi že nekoliko prej, se je sorazmerno hitro in sorazmerno temeljito tako s pomočjo izobraževalnega sistema kot ob sicer precej zoženi uradno dovoljeni medijski konstrukciji resničnosti potopil v posebno razumevanje zemljepisa našega
planeta. Na pozitivni strani je to pomenilo, da se mu je odprl pogled na ves širni svet, celo na zelo oddaljene in na prvi pogled obrobne dežele, ne zgolj na nekaj izbranih bližnjih okolij. Toda hkrati so bile države ves čas razdeljene po skoraj manihejsko zaostrenem ključu. Na eni strani je bila “dobra”, a v uradni mantri zatirana večina. Znotraj nje so imele vodilno vlogo države tako imenovanega “tretjega sveta”, praktično vse afriške in velika večina azijskih dežel, med katere se je – velikokrat sicer v vlogi opazovalcev – pomešal latinskoameriški del sveta. Nekatere izmed teh držav so se omenjale posebej pogosto, recimo Zimbabve, Zambija, Zair, Angola ali Libija med afriškimi ali Šrilanka in Indija med azijskimi. Tako je slovenska javnost umor indijske premierke Indire Gandhi dojela praktično kot notranjepolitični dogodek in že majhni otroci smo na televiziji zavzeto strmeli v tisti skoraj čarobni trenutek, ko je užaloščeni sin Radživ prižgal pogrebno grmado svoje matere. Skoraj ni bilo pismenega Slovenca (in verjetno tudi Jugoslovana), ki tedaj ne bi slišal za ime svete indijske reke Ganges. Precej domače so nam v tistih letih zvenela tudi imena samih vrlih borcev za boljši svet: Kennetha Kaunde, Sirimavo Bandaranaike, generala Ne Vina, Moamerja Gadafija, Roberta Mugabeja, Mobutuja Sese Seka, Daniela Ortege. Zaradi svoje izjemne pojave se je v isti združbi znašla celo ena posvečena oseba, v času moje mladosti sicer že pokojni ciprski nadškof Makarios III., ki je bil vendarle udeleženec prvega vrha neuvrščenih v Beogradu leta 1961. Ni treba posebej poudarjati, da je bila Jugoslavija v vsenavzoči predstavi o svetu postavljena v njegovo srce. V njej so se stekali upi vseh “ponižanih in razžaljenih” Zemlje, povzdignjena je bila v nekakšno civilno različico nekdanjega Jeruzalema ali vsaj papeškega Rima. Še vedno beremo o tem, da je takrat njen geopolitični pomen za nekajkrat presegal njeno površino in prebivalstvo, kar je bilo še dodatno podkrepljeno s tem, da je bila pri šolskem pouku zemljepisa vseskozi poudarjana njena domnevna majhnost, čeprav je bila tedanja Zvezna republika Nemčija manjša od nje, a tam verjetno niso govorili o tem, da gre za majhno državo. Je pa s takšnim prijemom še bolj izstopila civilna mesijanska vloga neuvrščene Jugoslavije. Slednja ni nikjer prišla do izraza bolj kot ob veličastnem pogrebu “največjega sina jugoslovanskih dežel”, maršala Tita v maju leta 1980. Fotografije dogodka so, čeprav mi je danes težko priznati, tudi zame v zgodnjih letih mojega osnovnega šolanja pomenile skoraj neizčrpen vir navdiha za delo za boljši svet in svetovnega malega človeka. Seveda bi danes to prenapihnjeno maškarado opisal kot velikanski semenj ničevosti, ampak na Dedinju zbrana svetovna smetana me je pred kakšnimi petintridesetimi leti navdajala s čistim ponosom. In z izjemnim strahom, da v svojem življenju ne bom kos ohranjanju dediščine takšnega velikana. O njem sem v knjigi svojega tedanjega priljubljenega televizijskega voditelja Janeza Čučka celo prebral, da je dosegel posmrtno zmago, ko je število neuvrščenih držav v začetku osemdesetih let preseglo magično številko sto.
Luč se je razlivala daleč po svetu
Odrešilna luč Titove Jugoslavije pa ni lila samo na neuvrščene države, marveč tudi na vse napredne sile v tistem delu človeštva, ki je še tavalo v temi. Šlo je seveda za bogati in dekadentni zahod, ki je združeval sicer manjšino držav, a si je prigrabil večino virov in je zato svoje ljudi trapil in slepil z lažnim standardom in lažno svobodo (pravi standard in prava svoboda sta bila seveda v obnebju pod jugoslovanskim vodstvom, četudi je ravno v tistem času notorično primanjkovalo kakšne osnovne dobrine celo v zvezdi vodnici). Javna medijska podoba je še posebno pozornost posvečala skrb zbujajočemu stanju v državah, kot so bile Južnoafriška republika pod vlado bele manjšine, Čile pod Pinochetovo diktaturo in seveda Izrael in zasedena palestinska ozemlja. V primerjavi z grozljivimi razmerami v vseh teh okoljih je podoba Jugoslavije kot nosilke upanja za človeštvo še bolj izstopila. Skoraj ni otroka moje generacije, ki si ni zaželel, da bi bil za pusta vsaj enkrat našemljen v Jaserja Arafata.
Res je treba priznati, da je nedostopnost številnih tehničnih dobrin v osemdesetih letih pri nas narekovala celo nekoliko pozitivnejši pogled na zahodne države in morda še zlasti na ZR Nemčijo in ZDA, kjer so bile navedene dobrine na voljo v neomejenih količinah, od današnjega. Ampak večjega vpliva na manihejsko videnje sveta povprečnega Jugoslovana to ni imelo. Lahko si predstavljamo, kako težko se je bilo in se je večini tistih,
ki so doživeli obdobje neuvrščenosti, ločiti od navidezno tako prepričljive in preproste podobe. Ni si bilo mogoče predstavljati, da bi lahko z izkoriščevalskega zahoda prišlo kaj dobrega ali da bi bilo lahko v mladih, sicer še vedno zatiranih državah, ki pa jim je kljub temu pripadala vsa prihodnost, kaj narobe. Verjetno se je marsikdo soočal s podobnimi notranjimi boji kot jaz, ko so se začele ikone iz mladosti rušiti druga za drugo. Robert Mugabe, ki ga je ena mojih najljubših knjig razglašala za “neumornega humanista”, se je recimo izkazal za samopašnega diktatorja, ki je Zimbabve na začetku 21. stoletja spravil dobesedno na kant. Podobno so razpadale druge hišice iz kart o velikih prijateljih neuvrščene Jugoslavije. Očitno je marsikdo raje obtičal v povsem pravljičnem in mitološkem svetu, kot da bi priznal, da se je dal preprosto zapeljati uradno razglašanim sporočilom. Zato je tudi ob brutalnem Putinovem lomastenju po Ukrajini v podobni dilemi kot prevarana zakonska žena, ki zaloti svojega moža v postelji z ljubico in jo mož pozove, naj raje kot svojim očem verjame njegovemu zatrjevanju, da se ne dogaja nič. Torej niti vojne ni mogel sprožiti vodilni predstavnik “dobrega dela” planeta.
Sovjetski zvezi in njenim satelitom v srednji in vzhodni Evropi je v opisovani optiki sicer pripadala stranska vloga. Vendar kljub pojmu “neuvrščeni” ne kaže misliti na pravo ekvidistanco gibanja do obeh blokov, čeprav so se pod skupno streho drenjali večinski graditelji raznolikih socializmov z lokalnimi posebnostmi od burmanskega generala Ne Vina do dolgoletnega beninskega samodržca Mathieuja Kérékouja in domnevni goreči protikomunisti, kakršen naj bi bil zairski diktator Mobutu. Neuvrščene in s tem jugoslovanske predstave so bile bistveno bliže sovjetskim, kar je veljalo tudi za stalno mirovno retoriko, ki pušča globoke sledove v današnjem govorjenju mnogih Slovencev o vojni v Ukrajini.
Priročno orodje za apologijo
Če je neuvrščenost po eni strani pomenila sledenje sovjetskim vzorcem pod lepšim imenom, je po drugi strani omogočala in še omogoča poudarjanje, kako drugačen in koliko boljši je bil jugoslovanski komunizem od sovjetskega in vzhodnoevropskega. Pravzaprav gre za eno najmočnejših orožij apologetov povojnega stanja pri nas, ki se tesno naslanja na dojemanje jugoslovanskega okvira kot naravnega pribežališča ali kar cilja slovenske zgodovine, o čemer bo treba še kdaj spregovoriti v drugih kontekstih. Vsekakor pa je neuvrščenost priročen alibi, ko je treba z grozo zavrniti vsak namig na to, da bi lahko v Sloveniji posnemali kakšno srednje- ali vzhodnoevropsko državo v razgradnji komunistične dediščine ali pri odnosu do preteklosti nasploh. Hkrati takšno izhodišče toliko Slovencem preprečuje razumevanje dogajanja v Ukrajini.
Ob koncu je treba pošteno povedati, da neuvrščeno ali kakšno zelo podobno miselno blago ni omejeno na okolja, ki so bila nekoč potopljena v neuvrščenost. Tudi v nekdanjem zahodnem bloku je sodobni antiamerikanizem voda na mlin posnemanju miselnih vzorcev iz naših osemdesetih let. Izrazito dualistična optika pri tem niti v intelektualnih krogih sploh ni redka, o čemer sem prelil že veliko črnila.
Še teže mi gre z jezika oziroma s tipkovnice, ko moram napisati, da opažam močne znake “neuvrščene” viroze pri papežu Frančišku ali vsaj pri njegovem najožjem krogu, ki mu narekuje odnos do Ukrajine in vzhoda Evrope. Da v tem delu sveta ni preveč doma, je sicer na dlani že dalj časa. Od februarja 2022 pa postaja zelo opazno, kako težko si trenutna prva vatikanska vrsta enako kot mi, Jugoslovani, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja predstavlja, da bi lahko z zahoda in v prvi vrsti iz ZDA prišlo kaj dobrega ali da bi, kar je še teže predstavljivo, iz Moskve, ki je v nekaterih glavah hkrati prva in zadnja trdnjava brezrazrednega komunizma in neizčrpen duhovni rezervoar, prišlo zlo. Zato silno opotekanje, o katerem težko rečemo, da je slavni vatikanski diplomaciji v čast. Če vprašate mene, je bil trenutek, ko bi papežev poseg v resnici imel težo, zamujen že pred več kot letom dni. In da, še vedno mislim, da bi se ta poseg moral zgoditi v Kijevu, Lvivu ali vsaj na poljsko-ukrajinski meji, ne v Moskvi, kot občasno da vedeti sveti oče.
Ampak upanje umre zadnje. In morda, morda je prav papeževo potovanje na Madžarsko začetek uspešne mirovne misije, ki bo dvomljivcem, kot sem sam, zaprla usta. Trenutno pa je za mnoge med nami, ki smo se v
zadnjih desetletjih ukvarjali z evropskim vzhodom, precejšnje razočaranje, da skuša Titovo Jugoslavijo posnemati Orbanova Madžarska. Ta je v preteklih letih pridobila precejšen prestiž kot domnevna ali dejanska glasnica srednje- in vzhodnoevropske (konservativne) drugačnosti v primerjavi z vse bolj enostransko socialno liberalno zahodno Evropo. A bolj ko se starata Orban in njegova že dolgo bolj ali manj absolutna oblast, več je poudarka na iskanju skupnih točk z avtokratskimi režimi različnih ideoloških predstav. Z rusko agresijo na celotno Ukrajino je postal ta zunanjepolitični obrat k jedrnim območjem in prijemom nekdanje neuvrščene druščine nespregledljiv. Konservativna fasada nas pri tem ne bi smela preslepiti, saj za to novo “neuvrščenost” velja povsem enako kot za njeno zgodovinsko uspešno predhodnico, da bo že po naravi stvari morala v vseh bistvenih stvareh potegniti z avtokratsko internacionalo, ki ima jedro v režimih brez vsakršne smiselne povezave s tradicionalnimi vrednostnimi sistemi.
[Page 116]