Anras – 5. del Križev pot škofa Gregorija Rožmana

Za vasjo Anras pod m …

Za vasjo Anras pod manjšim hribom stoji podružnična cerkev sv. Antona. Nad njo so postavljena lesena znamenja križevega pota, ki se na vrhu končajo s kapelico Božjega groba. V času svojega bivanja v anraški župniji med 26. majem 1945 in 13. avgustom 1945 je škof Rožman ob teh znamenjih sam ali pa skupaj s tam živečimi slovenskimi begunci večkrat molil križev pot. Tako je bilo tudi na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1945. Med molivci je bil tudi fotograf Franc Šetina, ki je ob tej priložnosti posnel deset fotografij. Te so del filma s petintridesetimi posnetki, ki zajemajo še tri druge dogodke na različnih krajih, eden od teh je umeščen že v poletje 1946, po čemer lahko sklepamo, da gre za kasneje sestavljeno preslikavo več krajših filmov. Eno od prisotnih slovenskih deklet je med molitvijo škofove besede stenografiralo. Zapisano besedilo z naslovom Križev pot z Marijo je s škofovo odobritvijo kmalu potem izšlo v begunskem informativnem listu Slovenec v Tirolah, ki je začel izhajati že sredi julija 1945. Pripravljal ga je Vladimir Kozina, razmnoževali pa so ga v anraški občinski pisarni. Kot drobno knjižico z osmimi listi velikosti 11 x 16 cm ga je svojim podpornikom v postnem času v naslednjem letu 1946 izdala Liga katoliških Slovencev v Lemontu v ZDA. Lepo vzdrževana znamenja križevega pota, ki so bila postavljena leta 1815, mimoidoče še danes vabijo k molitvi.

Figure 1. slika

PRIPRAVA

Brezmadežna Mati Marija, dovoli nam, da ob tvoji roki v duhu spremljamo Jezusa na križevem potu in iz svojega brezmadežnega Srca prilij še nekoliko sočutja s trpečim Gospodom v naša mrzla srca, da bomo resnično obžalovali svoje grehe, ki so krivi Jezusovega in tvojega bridkega trpljenja. Po Marijinih rokah darujemo ta križev pot

usmiljenemu Bogu zase in za ves naš narod, predvsem pa za tiste, ki največ trpijo na duši in telesu, bodisi kot begunci bodisi doma, ter za ugodno rešitev iz teh sedanjih nevarnosti in stisk. Odpustke, ki jih s to pobožnostjo moremo dobiti, darujemo dušam v vicah, zlasti za duše iz našega naroda. AMEN!

Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

PRVA POSTAJA
Pilat obsodi Jezusa na smrt

Predstavljajmo si, kako je Marija v oddaljenem kotu na trgu pred Pilatovo palačo, obdana od Janeza in dobrih žen iz Galileje, poslušala Jezusovo obsodbo. Vidi ga s trnjem kronanega, v sramoten rdeči plašč ogrnjenega, in posluša obsodbo Pilatovo: Na križ naj gre! Pač ni nihče tako kot Marija poznal vse Jezusove nedolžnosti in svetosti. Marija, ki je 30 let živela z njim v tesni družinski zvezi, je dobro vedela za njegovo nedolžnost in svetost. O Marija, kako je trpelo tvoje veliko Srce, ko so božji svetosti tvojega Sina naredili to strašno krivico. Mi, grešniki, pa, ki smo s svojimi grehi povzročili Jezusovo obsodbo, se bojimo in branimo vsake, tudi upravičene obsodbe. Vsako krivično sodbo, ki nas v dno duše zaboli, darujmo po Marijinih rokah nedolžnemu Jezusu v zadoščenje za vse naše grehe.

DRUGA POSTAJA
Jezus vzame križ na svoje rame

Ko so Jezusa obsodili na smrt, so ga zopet oblekli v njegova oblačila in mu naložili križ na rame. Prišel je iz palače na trg in od tam je šel naprej po ulicah proti Kalvariji. Marija je od daleč videla križ, ki je nad glavami zbrane množice razprostiral svoje trde lesene roke, Jezusa zaradi množice skoraj ni videla. Predstavljala si je in občutila, kako strašno breme so mu naložili. Kako rada bi mu pomagala, pa ni mogla. Prosila je nebeškega Očeta, naj mu to pot na Kalvarijo olajša. Marija, tudi za nas prosi, da bomo sedanji križ, ki ga je naložil Gospod na naše rame, mogli potrpežljivo nositi. Ti bodi v težkih dneh naša priprošnjica, da nosimo ta križ tako, da bomo dosegli one svete namene, ki jih ima z nami neskončno sveta in močna previdnost božja.

TRETJA POSTAJA
Jezus pade prvič pod križem

Prvega padca Jezusovega pod križem Marija ni videla. Po stranski ulici je prehitela sprevod in čakala, da pride mimo Sin, obložen s težkim križem. Ko ga je ugledala, je videla njegovo obleko vso prašno, njegove roke opraskane in obraz od cestnega prahu umazan. Tako je lahko sklepala, da je Jezus padel pod težo križa, ki so mu ga bili stesali naši grehi. Ko bi mogli pogledati v njeno Srce, bi pač videli, da Marija kar ne more razumeti, zakaj smo mi, grešniki, tako neusmiljeni, zakaj ne pazimo, da ne bi grešili, ko vendar greh Jezusa tako tlači. Ko bi imeli pravo ljubezen, bi pogosteje premišljevali Jezusovo trpljenje. Kadar v duhu Gospoda gledamo, kako trpi, se hitreje in laže premagujemo in krotimo svoja grešna nagnjenja. Marija, prosi za nas, da ne omagamo pod križem samopremagovanja.

ČETRTA POSTAJA
Jezus sreča svojo Mater

Žalostna naša Mati Marija! Daj nam pri tej postaji milost, da bi vsaj nekoliko čutili bolečino, ki si jo morala ti nositi v svojem Srcu, ko si videla trpečega Sina. S kakšno strašno ceno mora on plačevati našo nezvestobo in naše grehe! Paziti bi morali, da ne bi več delali greha, da ne bi več žalili neskončnega Boga. Sklenimo za vse življenje, da bomo ohranili zvestobo zapovedim božjim in vdanost v sveto božjo voljo. Pripravljeni smo zdaj storiti vse, karkoli zahteva od nas. To bodi vodilo našega življenja! Jezus, zavoljo žalosti svoje prečiste Matere se nas usmili in nam pomagaj, da bomo ta sklep stanovitno izpolnjevali.

PETA POSTAJA
Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti

S kakšno hvaležnostjo je Marija pogledala Simona Cirenejskega, ko je vzel križ, da ga pomaga nesti omahujočemu Jezusu. In ko je videla, da se nekaj obotavlja, da je nejevoljen, je brez dvoma iz njenega materinskega Srca privrela prošnja k Jezusu, naj Simonu napolni srce s svetim ponosom, da sme biti udeležen pri odrešilnem delu. Skušajmo tudi mi drug drugemu pomagati nositi križ. V tem že itak bednem (begunskem) življenju pomagajmo drug drugemu. Ne povečujmo si sami med seboj gorja; ne grenimo drug drugemu življenja, temveč skrbimo, da bomo sedanje križe nosili z obzirnostjo do bližnjega in z največjim razumevanjem do trpečega sobrata. S tem bomo sedanji križ tudi sebi najbolj olajšali, ker nas bo Bog bogato blagoslovil in nas bo božja milost podpirala.

ŠESTA POSTAJA
Veronika poda Jezusu potni prt

Saj si smemo takole predstavljati skrivnost te postaje: Marija bi Veroniko najrajši objela in ljubeznivo poljubila za usmiljeno delo, ki ga je storila Jezusu. Saj je bila malenkost, a bilo je veliko, ker je to dejanje prišlo iz ljubezni. Kako ne bo Mati Marija tudi nas ljubeznivo pogledala in nas vzela pod svoje varstvo kot plašne otroke, če bo videla, da imamo tudi mi kaj razumevanja in ljubezni do svojih bližnjih. Karkoli storimo za svojega trpečega bližnjega, za svoje brate in sestre, storimo to z veliko ljubeznijo. Storimo to iz ljubezni do Jezusa. Saj storimo Jezusu, kar storimo kateremu njegovih najmanjših. Storimo to radi in zaupajmo, da Marija ne bo pustila nobenega takega dobrega dela brez povračila.

SEDMA POSTAJA
Jezus pade drugič pod križem

Ko je Marija videla drugi padec pod križem, je pač razumela, da je Jezusu težka pot predolga in da skoraj ne more več naprej. Saj je ona sama brez bremena križa ob Jezusu komaj še vzdržala. Od srčne bridkosti so se ji šibila kolena in je že omagovala. Ljubezen do Jezusa pa jo je držala pokonci, da je vztrajala ob Jezusu, ker je vedela za Sinovo srčno bridkost zaradi naših grehov, ki je bila večja kakor silno telesno trpljenje pod težo križa. Marija, izprosi nam stanovitnosti, da nosimo križ, ki ga nam nalaga življenje, združeni s teboj in s Kristusom.

OSMA POSTAJA
Jezus nagovori jeruzalemske žene

Ko je Marija slišala govoriti Jezusa jeruzalemskim ženam: »Ne jokajte nad menoj, temveč nad seboj in nad svojimi otroki,« tedaj se ji je narod, iz katerega je izšla, zasmilil v dno Srca. Silno je trpela zaradi težke usode, ki je imela priti nad njen narod kot kazen za nevero in trdovratnost, s katero je zavrgel svojega Odrešenika. Brez dvoma je iz Jezusovega in njenega Srca šla goreča prošnja k nebeškemu Očetu: »Oče, odpusti in prizanesi!« Tako smo tudi mi s svojimi grehi žalili Gospoda. Žalil ga je naš narod in ga še brez prestanka žali. Prosimo Marijo za naš narod. S svojimi molitvami se zatekajmo k njenemu materinskemu Srcu in njenemu zmagoslavnemu Sinu in ga prosimo, naj ne dopusti, da bi bilo v našem narodu uničeno njegovo božje kraljestvo.

DEVETA POSTAJA
Jezus pade tretjič pod križem

Kako je strepetalo Marijino Srce, ko je Jezus ves izčrpan tretjič padel na tla in ga je križ čisto potlačil. Tako jo bolijo naši vedno zopet in zopet ponavljani grehi. Kako malo resno si vzamemo k srcu, da bi vsaj njihovo število zmanjšali, da bi omejili njihovo hudobijo in ne bi več namenoma in popolnoma prostovoljno grešili. Marija, pri na tleh ležečem Jezusu te prosimo, izprosi nam izredno velikih in močnih dejanskih milosti, ki so nam potrebne, da premagamo svoja izredno močna grešna in slaba nagnjenja.

DESETA POSTAJA
Jezusa slečejo in mu ponudijo žolča z vinom mešanega

Če je kdo razumel in občutil sramoto, ki so jo Jezusu naredili, ko so ga javno slekli, jo je razumela in občutila Marija, saj je poznala Jezusovo čistost. Iz njenega nedotaknjenega deviškega telesa si je privzel človeško telo, prav tako nedotaknjeno in čisto, ga združil s svojo božjo osebo, da ni bilo samo bivališče resnično živega Boga, ampak tudi sveto orodje, s katerim nas je mogel odrešiti. Telesno smrt je pretrpel v naše odrešenje in vstajenje. Marija, izprosi nam krepost sramežljivosti, ki je največja obramba svete čistosti.

ENAJSTA POSTAJA
Jezusa pribijejo na križ

Kako je vsak udarec kladiva, ko so pribijali Kristusa na križ, zadel Marijo v njeno materino Srce. Tako je čutila, kakor da bi zabijali žeblje skozi njeno Srce. Če bi jih res zabili v njeno Srce, bi ji Srce takoj otrpnilo, ne čutilo bi pač nobene bolečine. Tako pa je čutila samo nepopisne bolečine, ni pa mogla z Jezusom umreti. Do konca je morala izpiti z njim kelih trpljenja. Marija, vtisni nam spomin tega Jezusovega in tvojega trpljenja v dušo, da se tedaj spomnimo nanje, kadar bomo morali svoje strasti, svoja slaba nagnjenja, ki vodijo v greh, takoj odločno na križ pribiti, da nas ne bodo odtrgala od Jezusa. Da se bomo vedno oklenili Jezusa, kadar smo neodločni in bojazljivi. Kadar smo mehkužni in se bojimo žrtev premagovanja samih sebe.

DVANAJSTA POSTAJA
Jezus umrje na križu

Mati Marija, o tebi je zapisano v evangeliju, da si stala pod križem, na katerem je umiral Jezus. Strašna bolečina te ni strla. Marija, močna žena, močna v svoji ljubezni do Boga, močna v ljubezni do nas, ubogih grešnikov, ki si trpeča sodelovala z Jezusom pri odrešenju, mi, tvoji otroci, po tebi obljubljamo Jezusu, da hočemo tudi mi vdano stati pod križem. Prosimo te, izprosi nam onih milosti, ki so prišle od križa tudi v tvojo dušo in ki so ti dale vztrajnosti do konca.

TRINAJSTA POSTAJA
Jezusa snamejo s križa in polože Mariji v naročje

Živo si predstavljajmo Mater Marijo, ki sedi na Golgoti in drži v naročju mrtvo Jezusovo telo. Kakor da ga nam ponuja. Kaj nam Mati govori? »Pridite in poglejte, kaj ste s svojimi grehi naredili. Le poglejte petero velikih ran in po vsem telesu polno manjših ran od bičanja.« Ali je Marija s temi besedami naša sodnica, ki nas hoče obsoditi? Ne! Vabi nas: »Pridite, da vsaj ob pogledu na mrtvega mojega Sina iz ljubezni do njega s kesanjem odstranite greh iz svojih duš.« Prihajamo k tebi, Marija, v duhu pokleknemo pred teboj in obljubljamo: »Po tvojem brezmadežnem Srcu, mi, tvoji otroci, darujemo tvojemu Sinu vse svoje gorje. Pred očmi tvojega mrtvega Jezusa te prosimo: V njegove rane nas izroči, v njegove rane nas skrij. Tam se čutimo varne.«

ŠTIRINAJSTA POSTAJA
Jezusa polože v grob

Ko so položili božjega Zveličarja v grob in zavalili pred vhod veliki kamen, Marija ni imela cvetja, da bi z njim okrasila grob, kakor imamo mi navado. Kamen, težak in surov, je ostal brez cvetlic, ki bi vsaj nekoliko delale druščino Jezusovemu truplu v grobu. Namesto takih cvetlic, ki ovenejo, je Marija pustila tam svojo ljubezen, ki je čula pri Jezusu, počivajočem v zapečatenem grobu. Tak svet grob bi moral najti Jezus v naši duši, kadar ga prejmemo pri sv. obhajilu. Marija, pridi ti pri sv. obhajilu k nam in moli v nas Jezusa. Ti se mu zahvaljuj, ti mu v zahvalo vso materinsko ljubezen daruj. Vse naše tako raztresene zahvale in prošnje darujemo po tvoji roki, po tvojem brezmadežnem Srcu Jezusu, da se mu s tvojo pomočjo izkažemo hvaležne.

SKLEP

O predobra Mati božja, zahvalimo se ti, da smo smeli s teboj spremljati Jezusa na križevem potu. Prosimo te za to milost, da bo nam in vsem, za katere smo ga molili, v resnično dušno korist in zveličanje, vernim dušam v vicah pa v veliko tolažbo. Amen.

[Page 122]

Figure 2. Anras, 5. avgusta 1945, škof dr. Gregorij Rožman vodi križev pot.

Figure 3. Deseta postaja križevega pota

[Page 123]

Figure 4. Dekle desno od znamenja dela stenografske zapiske.

Figure 5. Desno od dekleta, ki stenografira, stoji Milka Kozina.

[Page 124]

Figure 6. Dvanajsta postaja križevega pota

Figure 7. Štirinajsta postaja križevega pota

[Page 125]

Figure 8. Vračanje s hriba

Figure 9. Škof Rožman v prijateljskem pomenku; spredaj v belem plašču Stanko Šušteršič

[Page 126]

Figure 10. Dekle, ki je stenografiralo besedilo križevega pota.

Figure 11. Levo čepi Milka Kozina, desno stoji dekle, ki je stenografiralo.

[Page 127]

Figure 12. Pobočje križevega pota nad cerkvico sv. Antona je danes golo. Slavko Žižek

Figure 13. Vrh Kalvarije s kapelico Božjega groba Slavko Žižek

[Page 128]

Figure 14. Pogled od trinajste postaje proti Anrasu Slavko Žižek

Figure 15. Leta 1945 je bil križev pot obdan z drevesi. Slavko Žižek

[Page 129]

Figure 16. slika

Figure 17. slika

[Page 130]

Figure 18. slika

Figure 19. slika

Figure 20. slika

[Page 131]

Vladimir Kozina piše v svojih spominih, da je približno tri tedne po njegovi novi maši tudi brat Jože prišel v Anras. Kot domobranec, že vkrcan na kamion in čakajoč na vrnitev v domovino, je slišal nekoga govoriti, da je imel Vladimir novo mašo v Anrasu na Tirolskem. Uspelo se mu je rešiti s kamiona, preobleči v civilno obleko in po več dnevih tavanja prebiti do Silliana, kjer ga je ujela angleška policija in vtaknila v zapor. Novica o zaporniku je prišla na uho sillianskemu dekanu Hanserju, ki mu je skupaj z Vladimirjem uspelo prepričati Angleže, da so Jožeta izpustili. Tako so se po srečnem naključju v Anrasu zbrali vsi preživeli otroci iz družine Kozina, razen sestre Marije, redovnice klarise, ki je bila v samostanu v Splitu na Hrvaškem.

V tej številki Zaveze smo nekako zaključili objavljanje fotografij, ki prikazujejo delo in življenje slovenskih beguncev v Anrasu. Fotografij je sicer še veliko, vendar so za naše bralce manj zanimive. Prikazujejo portrete domačinov ter okolico in naravo v vseh letnih časih. V Anras se bomo skupaj z našimi rojaki z objavo fotografij vrnili vsaj še enkrat, saj so ti radi hodili obiskovat svoje nekdanje dobrotnike in prijatelje.

Figure 21. Z leve na desno Jože, Draga in Milka Kozina, Janez Tomažič, Kajetan Gantar, Stanko Šušteršič in Vladimir Kozina, zadnji trije so neznani.

Figure 22. V prvi vrsti z leve na desno Jože Kozina, Janez Tomažič, Milka Kozina, Franc Šetina,Kajetan Gantar, za njim Vladimir Kozina. Za Milko stoji sestra Draga. Drugi trije v zadnji vrsti so neznani. Fotografiral je Stanko Šušteršič.

[Page 132]