Anico Musec so zaprli 13. maja 1945. Doma sta bili sami z mamo. Istočasno so aretirali še nekaj njenih sovaščanov in sovaščank. S kamionom so jih odpeljali v Logatec in jih zaprli v eno od grajskih sob.
Aničin oče je bil pred vojno v službi pri železnici. Nekaj časa je bil pri partizanih, potem pa ni več vzdržal in se je vrnil domov. Ker je bil doma iz Logatca, je na prigovarjanje tamkajšnjih znancev odšel k domobrancem v Logatec. V začetku maja 1945 je z njimi šel na Koroško in bil vrnjen v Teharje.
Ko so Anico odpeljali od doma, še ni imela šestnajst let. Rojstni dan je praznovala 18. maja v zaporu. Kljub temu so bili do nje pri zasliševanju grobi, jo pretepali in silili, naj podpiše izjavo, da je vohunila za partizani in jih izdajala. Zaradi pretepanja je neko tako izjavo res podpisala, vendar je kasneje pred sodiščem izjavila, da je ona izjava bila od nje izsiljena. 4. junija so jo s kamionom odpeljali v Šentvid v škofove zavode in 12. julija je bila pred vojaškim sodiščem obsojena na smrt. Po obsodbi je prišla v kletni prostor, kjer so bili tudi drugi na smrt obsojeni; z nekaterimi od njih se še danes srečuje.
Figure 1. Ana Musec po prihodu iz zapora
Spominja se, da so ji v klet prinesli svinčnik in papir in rekli, naj napiše prošnjo za pomilostitev. Obsodba je bila res spremenjena na zaporno kazen štirih let.
Niti o prvi sodbi niti o spremembi ni dobila nobenega dokumenta. V kletnem zaporu v Šentvidu je Anica imela hudo grižo, zato ji je posebno ostalo v spominu, kako težko je bilo zaradi stranišča. Počutila se je ponižano in onemoglo. Šele ko se je je usmilil neki stražar in ji prinesel kanglico močne črne kave, se ji je stanje izboljšalo.
Spominja se, da so jih 14. avgusta preselili v Kočevje. Hodile so grabit seno in tedaj sta bila z njimi tudi dva duhovnika – zapornika. Lačne so bile manj kot v Šentvidu in na splošno so bile razmere nekoliko znosnejše. 17. februarja 1946 so Anico in nekaj drugih zapornic prepeljali v Teharje, natanko po enem mesecu, 17. marca 1946, pa je prišlo obvestilo o pomilostitvi in odšla je domov.
Figure 2. Anica Musec – v sredini – v Kočevju jeseni 1945
Po povratku je v domačem kraju imela nekaj težav, ker so jo obtoževali, da je kriva za smrt nekaterih sovaščanov. Ko se je skušala zaposliti v Planini, so temu najbolj nasprotovale njene bivše sošolke. Kasneje so se zadeve umirile, dobila je službo in se tudi poročila. 25. oktobra 1999 je Okrožno sodišče v Ljubljani razpravljalo o njeni zadevi in izreklo oprostilno sodbo.