Prenova oltarnega pr …
Prenova oltarnega prostora v cerkvi sv. Martina na Teharjah Na daritvenem oltarju v cerkvi se osredinja vse bogoslužno dogajanje. Kot trajno znamenje Kristusa občestvo združuje v molitvi, prošnjah in zahvalah. To tudi vse ustvarjalce daritvenega oltarja v župnijski cerkvi sv. Martina na Teharjah, ki ga je 19. septembra 2021 posvetil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, navdaja z mirom, radostjo in upanjem – da bo oltar s svojo umeščenostjo v cerkev na vrhu teharske vzpetine v prihodnjih letih in stoletjih znamenje Resnice, ki edina more povezovati in umiriti. V nadaljevanju sledi kratek opis daritvenega oltarja in njegove umestitve v prostor, ki je potekala pod srčnim in vztrajnim vodstvom teharskega župnika g. Mihe Hermana in z arhitekturno zasnovo arhitekte Darje Prašnikar Cerar, izklesali so ga v kamnoseštvu Mužina, lesene elemente je izdelal mizar Franc Dobrajc. »Oltar je središčna točka za vse vernike, drugi pol občestva, ki obhaja bogoslužje. Nikakor ni le kos opreme, ampak trajno znamenje Kristusa, duhovnika in žrtve, daritvena miza in miza velikonočnega obeda, ki ga Oče slavnostno pripravi za svoje otroke v skupnem domu. Predstavlja vir in znamenje edinosti in ljubezni.« (CD 81,16). Zasnova daritvene mize upošteva tako funkcionalnost kot simbolno vrednost. Pri tem sledi smernicam Cerkvenega dokumenta 81 (Načrtovanje novih cerkva in preureditev cerkva) in narekuje njeno dimenzijsko usklajenost s prezbiterijem, v katerega se umešča. Daritvena miza je oblikovana kot monolit, izdelana je iz marmorja v svetli barvi, makedonskega sivca, ki se sklada z že obstoječim kamnom v cerkvi. Kot nasprotje težnosti je spodaj oblikovan cokel v zlati barvi, barvi svetosti in Božje zvestobe. S svojo postavitvijo ustvarja občutek lebdenja. Monolit je zmehčan z zgornjo ploščo daritvene mize, sestavljene iz treh marmornatih plošč, ki jih med seboj sicer ločuje senčna fuga v zlati barvi, a so hkrati vendarle povezane v celoto. S tem oltarna miza kot »središče zahvaljevanja, ki se opravlja po evharistiji in so nanj usmerjeni tudi drugi cerkveni obredi« (CD 81,96), daje slutiti tudi medsebojno prepletanje znotrajtrinitaričnih odnosov, ki se odpirajo kot prostori odnosov, »vzpostavljenih s pomočjo perihoretičnega prešinjanja in medsebojnega prebivanja Božjih oseb« (Sorč, 2009). Zasnova nove oltarne mize na čelni stranici predvideva Kristusov monogram, »hi ro«, enega glavnih in najstarejših krščanskih simbolov. Simbol sestavljata črki χ (hi) in ρ (ro) – okrajšava besede Χριστός (Kristus). Simbol je stilizirano oblikovan, upoštevajoč elemente in dekorativo znotraj prezbiterija, poudarjen je s pozlato, ki simbolno izrazi Kristusa kot Boga. Oltar je Gospodova miza, in če pod oltar vložimo relikvije, jim s tem izkažemo čast. »Tako naj zmagoslavne žrtve pridejo na kraj, kjer je Kristus dar.« (CD 81,97). Na dan posvetitve oltarja je celjski škof v menso vstavil relikvije blaženega Antona Martina Slomška in blaženega Alojzija Grozdeta. »In videl sem pod oltarjem duše umorjenih zaradi božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali.« (Raz 6,9). Pri simbolni govorici nove daritvene mize smo želeli v oblikovanje vtkati tudi spomin na nepredstavljivo kruto dogajanje v neposredni bližini na območju nekdanjega taborišča Bukovžlak. Kot osrednji oblikovni poudarek je pod tremi marmornatimi ploščami zasnovan pas iz pozlate, kjer so nanizani številni ožji in širši leseni elementi. Les kot simbol minljivosti spominja na bližnje gozdove, kjer se je končalo življenje premnogih. V daritveno mizo je vdelan stari hrast, ki je rastel nad taboriščem v Bukovžlaku in bil nema priča grozovitih dogodkov. Leseni kosi so položeni na zlato linijo,
ki gre okrog in okrog mize – kot simbol večnosti, neminljivosti. V zlatem delu je zapis iz Svetega pisma: »JAZ SEM ŽIVI KRUH« (Jn 6,51), v lesu so zapisane Balantičeve besede: »ŽIVLJENJE SI, SVOBODA, MIR.« Zakaj Balantič? Justin Stanovnik, ki ga je teharsko taborišče močno zaznamovalo in oblikovalo, se spominja, da so bile Balantičeve poezije V ognju groze plapolam, ki jih je našel v kleti taborišča v naključnem nahrbtniku med kakih 4000 drugimi, veliko dragocenejše kot košček slanega vojaškega peciva. In to kljub veliki lakoti, ki so jo trpeli. Tako so vsi njegovi popoldnevi do odhoda na prostost minevali ob prebiranju Balantičeve poezije in učenju njegovih pesmi na pamet. »Kar pa zadeva tisto spoznanje, ki naj bi zraslo na gredah moje teharske pameti, /…/ pa ne govori samo o tem, da nikoli ne vemo, kaj nas v življenju vse še čaka, ampak tudi o tem, da se noči, ki so nam usojene, da jih pretolčemo, lahko končajo tudi s čudovitim jutrom (Zaveza št. 100, 2016). Stanovnik Balantiča označi kot poeta maior, velikega pesnika, in slovenskega klasika, ki ga bomo vedno znova brali, »ker bomo hoteli ostati v soju njegove specifično slovenske in univerzalne kulture« (Zaveza št. 7, 1992). Balantičev svet je drama, je zgodba dveh nasprotnih polov – ljubezni in smrti. A smrt iz podobe zla prehaja v ljubezen, v čisto poveličano pot. »To je Balantičeva duhovna kozmologija. Sredi nje stoji njena ključna in hkrati osrednja beseda Balantičeve poezije: darovanje. /…/ Pesnik v celoti sprejema to kozmološko igro, ne zdi se mu samo resnična, ampak tudi upravičena in pomirjujoča. Zakaj na dnu vsega je Bog: Ti, jezero, neskončno hladni vali, šele pri Tebi vse se umiri. Dve podobi peljeta pesnika k Smrti, ki je Ljubezen, ki je Bog: svetloba in ogenj. Ti dve podobi kliče pesnik vedno pogosteje, kot prvini videnja in očiščevanja. A, še enkrat, sredi vsega je darovanje. Vse resnično teče v znamenju darovanja: človeška ljubezen, kristološka daritev v obredu katoliške maše …« (Zaveza št. 7, 1992) Daritvena miza ima močno simbolno vrednost že sama po sebi. S simboliko lesa, različno obdelavo kamna (kontrast med grobim rezom in polirano sijajno obdelavo) in Balantičevimi besedami naj bo spomin na vse ljudi, ki so bili tu v bližini umorjeni in dobesedno zasuti z industrijskimi odpadki v pozabo. Pomembno je, da vse žrtve revolucionarnega nasilja vrnemo v javni spomin, da pustimo trpljenju, da spregovori, in stopimo na pot resnice in narodove sprave.
[Page 64]
[Page 65]