Še nekaj misli o Ajdovcu in o zgodovini, ki še ni napisana

Š

[Stran 015]

Ko je pred kakima dvema mesecema prišlo v javnost, da bo na tiho nedeljo v Grahovem spominska slovesnost in blagoslovitev obeležja tam padlim oziroma v ogenj pometanim in zgorelim domobrancem, med katerimi je bil tudi pesnik France Balantič, je nastal vik in krik, da je to spomenik nacizmu, da je v nasprotju z v Grahovem že postavljenimi spomeniki, da »zgodovine, pa naj bo pretekla ali samo polpretekla, ni mogoče mediirati,« itn. Kdo ne pozna že dolgo znanega pravila, da je naša zgodovina že napisana in da je ni več mogoče spreminjati. Seveda lahko takoj pritrdimo, da dogodkov in dejstev za nazaj ni mogoče spremeniti; drugače pa je z njihovo interpretacijo. Nobena skrivnost ni, da imajo danes nekatera zgodovinska dejstva tudi tako razlago, ki je v »že napisani zgodovini« ni, s katero pa imajo nekateri hude težave. Zdi se, kot da bi zanje še vedno veljal Odlok o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941, po katerem je bil vsak, kdor bi organiziral odpor proti okupatorju mimo OF, postavljen izven zakona.

Sicer pa, ali nismo v naši rubriki Kako se je začelo opisali že marsikaterega dogodka, podobnega onemu v Grahovem? Ni samo XIV. divizija konec leta 1943 napadala domobrancev v Grahovem, Velikih Laščah in Kočevju, izogibala pa se nemškim postojankam, že ob kapitulaciji Italije so partizanske brigade ob podpori italijanskega topništva napadle in uničile najprej četnike v Grčaricah, nato koncentracijo vaških straž na Turjaku in postojanke vaških straž v Begunjah, v Novi vasi na Blokah in v Pudobu. Kljub obljubam o amnestiji so na stotine ujetnikov iz teh postojank, med njimi tudi civiliste, pobili v Velikih Laščah, Bavdljah pri Grčaricah, Mozlju, Jelendolu in nazadnje še na Travni gori ter v Mačkovcu. Ko so jim ob padcu Turjaka, 19. septembra 1943, prišli v roke tudi turjaški ranjenci, so jih naslednje jutro 28 postrelili pred gradom in še danes ne dovolijo, da bi jim na kraju njihove smrti postavili vsaj skromen križ.

Celo leto pred »ognjem groze« v Grahovem se je komunistična apokalipsa razdivjala tudi v Ajdovcu. Takratni komandant Gubčeve brigade in kasnejši pisec njene preko tisoč strani debele monografije je poglavju o uničenju Ajdovca dal naslov Osvoboditev Ajdovca. Tudi nasprotna stran je o tragediji Ajdovca že pisala, pa vendar ji namenjamo tudi tale Kako se je začelo, saj se dotika samega bistva tega, kar nekateri imenujejo že napisana zgodovina.

Pogled na Ajdovec ob začetku druge svetovne vojne

Verodostojno sliko predvojnega Ajdovca dobimo v knjigi Zgodovina Ajdovca, ki jo je napisal župnik iz Šmihela pri Žužemberku Alojzij Zupanc in je leta 1988 izšla v Argentini. Že razlaga, da ime Ajdovec izhaja iz nemškega Heidel – slaba, ilovnata zemlja – pove, da je bilo življenje na ajdovški planoti, kot v celi Suhi krajini, skromno in težko, vendar njeni prebivalci zato niso bili nesrečni, njihova neprostovoljna skromnost jih ni silila k uporu. Verjetno bo kdo takoj ugotovil, da so bili »drogirani z vero – opijem za ljudstvo«. Kdor vsaj malo pozna življenje v teh krajih med obema vojnama, se bo strinjal, da je bila v ljudeh močna želja po napredku in da so marsikaj tudi dosegli. Je bilo torej tisto, ko so ajdovška dekleta za zidanje Gnidovčevega doma s škafi na glavah nosila vodo iz bližnje luže, znamenje »klerikalne« zaostalosti ali volje po mirnem razvoju in napredku? Kdo je imel prav: duhovnik Gregor Mali, ki je leta 1935 komaj 35-leten postal župnik v Ajdovcu in skupaj z mladim županom Štefanom Vidrihom, kmečkim sinom z Brezove Rebri, skrbel za izboljšanje življenjskih razmer v fari in občini ob upoštevanju krščanskih načel, ali dobrniški krščanski socialist in kasneje komunist Jože Slak, ki je morda že tedaj včasih prišel na Frato in tam v miru razmišljal o novem družbenem redu, za katerega se je previdno navduševal tudi žužemberski učitelj Lado Ambrožič, kasnejši komandant Gubčeve brigade?

17. septembra 1939 so imeli v Ajdovcu otvoritev novega prosvetnega doma, ki so ga poimenovali po svojem rojaku škofu dr. Janezu Gnidovcu iz Velikega Lipovca, združeno s prosvetnim taborom. Slovesnost blagoslovitve je vodil škof dr. Gregorij Rožman in ob tej priliki na Domu tudi odkril spominsko ploščo škofu Gnidovcu, ki je umrl le nekaj mesecev pred tem. Poglejmo čisto na kratko nekaj podatkov o njegovem življenju in delu: Rojen je bil leta 1873 v Velikem Lipovcu v ajdovški fari; pri hiši se je po domače reklo pri Janšku. Po[Stran 016]

Ajdovec med obema vojnama: farna cerkev, spodaj župniščeFigure 1. Ajdovec med obema vojnama: farna cerkev, spodaj župnišče

duhovniškem posvečenju je šel študirat na Dunaj in se usposobil za profesorja klasičnih jezikov. Med leti 1905 in 1919 je bil ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, nato pa je vstopil v Misijonsko družbo sv. Vincencija in bil leta 1924 posvečen za skopsko-prizrenskega škofa. Škofovsko službo je opravljal v težkih razmerah in že tedaj so ga imeli za svetnika. Pripisujejo mu, da je s svojim zgledom prebudil svetovno znano misijonarko mater Terezijo. V teku je postopek za njegovo beatifikacijo.

Škofov štiri leta mlajši brat Karel, rojen leta 1877, je tudi postal duhovnik in bil od leta 1919 do 1952 župnik in dekan v Žužemberku. Med drugo svetovno vojno in po njej je njegova župnija šla skozi morje trpljenja in preizkušenj. Dekan Gnidovec je bil leta 1952 na posebnem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo; po pritožbi mu je bila kazen spremenjena v 20 let zapora in po ponovni pritožbi so ga izpustili, vendar se nazaj v svojo faro ni smel vrniti. Umrl je leta 1962 kot ekspozit v Olševku pri Šenčurju. Oblast ni dovolila, da bi ga pokopali v Žužemberku. Podobno kot škof Lenič je tudi on v zaporu napisal svoj življenjepis in lansko leto je ob 550-letnici župnije Žužemberk izšla knjiga Spomini dekana Karla Gnidovca. Glede na to, da je bil Karel Gnidovec rojen v ajdovški fari, ki je spadala tudi pod njegovo dekanijo, je razumljivo, da v njegovih spominih najdemo marsikateri dragocen podatek o polpretekli zgodovini Ajdovca.

Čeprav Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca menda niti niso sorodniki onih iz Velikega Lipovca, v zgodbi o ajdovški tragediji ne moremo mimo njih. Nova maša, ki jo je leta 1938 pel Franc Gnidovec, rojen 1914, je bila menda zadnje tako praznovanje pred začetkom vojne in revolucije. Poleg novomašnika Franca je bilo v družini še pet bratov: Tone (1919), Jernej (1921), Lojze (1926), Jože (1928) in Albin (1930) ter sestre Mici, Tončka, Anica, in najmlajša Ivanka, rojena 1933. Družina je bila[Stran 017]

Škof dr. Janez Gnidovec Figure 2. Škof dr. Janez Gnidovec

znana tudi po tem, da je bil stari oče Jernej kar 30 let župan občine Ajdovec. V naslednjih poglavjih bomo videli, kako močno so tragični dogodki leta 1942 spremenili tradicionalno življenje na planoti in prizadeli tudi Gnidovčeve iz Gornjega Ajdovca.

»Zdaj pozabimo na strankarske prepire!«

Za nas je nekoliko nenavadno, ko beremo v Spominih dekana Gnidovca, da so se ljudje v Suhi krajini bolj bali nemške kot pa italijanske zasedbe. Velikonočne praznike 1941 so preživljali v strahu in pričakovanju. Na velikonočni ponedeljek je dekan navezal pridigo na srečanje dveh učencev z Jezusom na poti v Emavs in poudaril, da je treba v času velike narodove nesreče pozabiti na strankarske razprtije in složno »skrbeti, da rešimo čimveč slovenske krvi«. Vedel je, da je ban Natlačen na veliki petek v Zagradcu pregovoril srbskega generala, da z ostanki razpadle jugoslovanske vojske ni začel brezupnega odpora proti prodirajočim okupatorskim četam. Verjetno je tudi vedel, da je bil v Ljubljani že na cvetno nedeljo ustanovljen Narodni svet in zavrnjeno sodelovanje komunistične partije v njem, ni pa mogel vedeti, da bo nekaj mesecev kasneje na pobudo kominterne prav ona pozvala k splošnemu odporu proti okupatorju in kmalu nato ustanovila svoj Narodni odbor ter izdala Odlok o zaščiti slovenskega naroda, s katerim je uvedla monopol nad tem odporom. Domnevamo, da dekan Gnidovec temu niti ni namenjal posebne pozornosti, saj je tudi škof Rožman, ki je tisto poletje birmoval v njegovi dekaniji, le malo govoril o OF, pač pa ga je prijemal, zakaj v župnijah nima Katoliške akcije. (Spomini, str. 22–28) Do Italijanov, ki so imeli v trgu zdaj večjo zdaj manjšo posadko, je bil dekan od vsega začetka zadržan, zameril pa se jim je zaradi deklet: Ko so na veselico ob nekem svojem prazniku zvabili tudi domača dekleta in z njimi veseljačili celo noč, je bil ogorčen in je dekleta naslednjo nedeljo opomnil, »naj ne plešejo na solzah svoje domovine«. Za OF in partizane so v Žužemberku vedeli, celo v župnišču so se oglasili, vendar kakih posebnih problemov zato ni bilo. O nacionalni ilegali je dekan nekaj slišal že pozimi 1942, ko je pri krstu otroka prišel v stik z beguncem iz Litije Radom Slancem, rezervnim oficirjem bivše jugoslovanske vojske. Opazil je tudi, da so h kaplanu Janezu Jenku prihajali nekateri fantje, vendar ni v tem videl nič posebnega, saj je kaplan že pred vojno delal s fanti in bil med njimi priljubljen. Omenjeni kapetan Slanc je stanoval v hiši gostilničarja Smrketa, ki so jo Italijani zgodaj spomladi 1942 požgali, ker so zvedeli, da je bil v njej sestanek domačih somišljenikov OF s partizani, na katerem je menda imel glavno besedo gospodarjev brat Franc Smrke – Jošt. (Spomini, str. 35 in 38)

Sredi maja 1942 je Žužemberk in širšo okolico pretresla vest o smrti organista Franca Požuna. Gnidovec o tem takole piše v Spominih: »Sredi tedna se je naš organist Požun odpravil v Ljubljano, kamor je kot tajnik Hranilnice in posojilnice nesel izpiske poslovnih knjig, da bi mu pri Zadružni zvezi sestavili bilanco. Šel je gor s tem večjim veseljem, ker sta tam študirali dve njegovi hčerki Marija in Milena, obe na gimnaziji in obe odličnjakinji. Ko je bila bilanca sestavljena, se je v petek, 8. majnika, vračal in v nahrbtniku nosil izpiske in drugo, kar je otrokom nakupil v Ljubljani. V avtobusu iz Stične se je z njim vred peljalo več tržanov in tudi en vojak žužemberške posadke. Na sredi pota med Zagradcem in vasjo Breg, kjer pelje cesta skozi gozdiček, so ustavili avtobus oboroženi partizani. Neki partizan z brzostrelko je vstopil in brez besede spustil rafal v organista, ki je sedel na zadnjem sedežu v sredini. Streljal je tudi na vojaka, pa ga ni zadel; vojak se je naredil mrtvega in se zvrnil pod sedež. Partizan je pregledal organistov[Stran 018] nahrbtnik, ga vrgel na rame in z besedami: »Oprostite, pomota,« zapustil avtobus, ki je nato odpeljal v Žužemberk. Kakšen šok je bil za ženo in štiri otroke – starejši hčerki sta bili v Ljubljani –, ko so jim pripeljali mrtvega očeta. Cela župnija je bila pretresena in k pogrebu v nedeljo popoldne je prišlo izredno veliko ljudi. Kaplan Jenko je imel ob grobu kratek govor, ki ga je zaključil z besedami: »Maščevanje pa prepustimo Bogu.« Žužemberški oefarji so mu to hudo zamerili.

V zvezi s pogrebom je za nas pomembna še sledeča dekanova pripomba: »Pogreba se je z mnogimi fanti udeležil tudi hinjski kaplan Henrik Novak, žužemberški rojak, ki je bil šele dve leti v dušnem pastirstvu. Ker sem bil nekdaj njegov katehet v Dvoru in sem jaz pregovoril njegovega očeta, da ga je dal v šole, je rad hodil iz Hinj k meni na obisk. Tudi tokrat se je za kratek čas pomudil v župnišču, da je opravil spoved in povedal, da ne bo ostal do konca pogreba, ker se nameravajo fantje prej vrniti, on si pa zaradi strahu pred partizani ne upa iti sam. To se mi je zdelo čudno, ker prej ni nikdar omenil, da ima kaj proti njim in da ima sploh vzrok bati se jih. Bil sem prepričan, da je njegov strah odveč in sem se v tem smislu tudi poslovil od njega. Videl sem ga zadnjikrat v življenju.« (Spomini, str. 51) Vemo, da so komunisti Novaka 28. maja 1942 hkrati z učiteljico Darinko Čebulj odpeljali in ju potem pri Polomu umorili. (Zaveza, št. 22)

Nacionalna ilegala in Ajdovec

Ivan Korošec piše v knjigi Prva nacionalna ilegala, da je Kranjčev odred 20 mož na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, prišel v bližino Žužemberka. Pričakovali so, da se jim bo tu pridružilo vsaj 30 mož, v resnici pa ni bilo niti enega. Že omenjeni kapetan Rado Slanc je za neuspeh mobilizacije dolžil kaplana Janeza Jenka, češ da je fantom odsvetoval odhod v ilegalo, drugi pričevalci pa so prepričani, da je bilo vse že vnaprej izdano in da zato kaplan fantom ilegale ni mogel priporočati. Najožji Slančev sodelavec L. Nahtigal je bil ves čas povezan s partizani. Dekan Gnidovec je Slanca že ob krstu januarja 1942 svaril pred njim. Kranjčevi so zato takoj odšli naprej do Podturna in nato preko Sušic do Težke Vode in se ustavili blizu Šentjošta pri Stopičah.

Poglejmo še, kaj o tem piše dekan Gnidovec: »V ozračju strahu so se približale binkošti, ko naj bi se vršila od kaplana Jenka organizirana mobilizacija. Jaz nisem imel o njej niti pojma in tudi nisem opazil nobenega znaka. Če sem na binkoštni ponedeljek mogoče res gledal skozi okno župnijske pisarne in videl može in fante pred prosvetnim domom, se mi to gotovo ni zdelo nič nenavadnega, saj so se po maši tam zmeraj ustavljali, ker je občinski sluga tam bral razglase. Tudi pri mizi mi nobeden kaplanov niti župnik Hafner ni črhnil besede o tem, kar bi bilo zelo čudno, ko bi se res kaj izrednega primerilo. Ko me je bil oni partizan posvaril zaradi pridige pri Sv. Antonu, sem to pri mizi takoj povedal in v nato sledečem posvetu smo sklenili, da bomo v pridigah skrajno previdni, besed partizan, komunist ali podobnih nikoli izgovorili na prižnicah in sploh o vojski molčali. Saj so je ljudje že zunaj siti, kaj jih bomo še mi v cerkvi z njo plašili. V cerkev hodijo iskat dušnega miru in tolažbe, ne pa novic o vojnih grozotah.

Tega smo se potem vsi zvesto držali, zato sem bil silno presenečen, ko mi po večerji 20. junija kaplan Jenko pove, da se je odločil drugo jutro po maši zapustiti Žužemberk in oditi v Ljubljano, češ da se ne čuti več varnega. Meni je bilo zelo žal za njim, ker sem ga v resnici imel rad, a vendar si nisem upal prigovarjati, naj ostane, ker nisem maral prevzeti odgovornosti, če bi se mu res kaj hudega pripetilo. Poslovil sem se torej težkega srca od njega, a sam pri sebi sem bil prepričan, da je njegov strah pretiran, ker sem še vedno mislil, da temelji le na zameri zaradi znanih besed na organistovem pogrebu.« (Spomini, str. 51–53)

Zdi se, da Ajdovec s »Slančevo« ilegalo, ki niti v Žužemberku ni uspela, ni imel kake tesnejše povezave. Tudi če bi bili ajdovški fantje o ilegali na primeren način poučeni, bi se najbrž težko odločili zanjo. Župan Vidrih je sicer bil član Slovenske legije, vendar tega ni razkazoval, saj je bilo nevarno tako zaradi Italijanov, še bolj pa zaradi partizanov, ki so se že pozimi, predvsem pa od zgodnje pomladi naprej stalno zadrževali v gozdarski hiši na Frati. Ljudje, ki Italijanov niso marali in so morda še verjeli, da se partizani res borijo proti okupatorju, so z njimi simpatizirali, ko pa so se spomladi 1942 začeli umori in rekvizicije, sta simpatije izpodrinila strah in tih odpor, ki so ga seveda prikrivali. Vsaj nekateri so pa najbrž vedeli za mirnopeško skupino, v katero se je vključil tudi Tone Gnidovec iz Ajdovca.

Zakaj samo on in prav on? Pri Krevsu v Biški vasi pri Mirni Peči, kjer so poleg kmetije imeli tudi gostilno, ob Temenici pod Vrhpečjo pa še mlin, je bila poročena sestra Gnidovčevega očeta iz Gornjega Ajdovca; otrok ni bilo, ker je bil mož bolan in je zgodaj umrl, zato je teta najprej vzela k sebi 4-letno nečakinjo Tončko, nato pa še 16-letnega Toneta, da je prevzel skrb za mlin. Fantje iz okolice so Toneta[Stran 019]

Dekan Karel Gnidovec leta 1950 kot zlatomašnik Figure 3. Dekan Karel Gnidovec leta 1950 kot zlatomašnik

spoznali, ko so pripeljali mlet žito, in se z njim spoprijateljili. V času okupacije, ko druženje v prosvetnem domu ni bilo možno, so se posebno ob zimskih večerih zbirali v mlinu. Verjetno je kdaj prišel mednje tudi kaplan Šinkar, zato so mirnopeški terenci v tem druženju kmalu zaslutili organizacijo bele garde. Že pozimi 1942 so partizani naredili v mlinu preiskavo in mlinarju očitali, da dela proti OF. Od tedaj so fantje postali previdni, saj so vedeli, da jih opazujejo. Ko se je spomladi 1942 skupina fantov, med katerimi je bil tudi Tone Gnidovec, začela pripravljati za nacionalno ilegalo, so znali molčati. in čeprav so nasprotniki sumili, da se nekaj dogaja, jih niso odkrili. Nekega dne proti koncu maja je Tone nenadoma zagledal, da se mlinu bližajo partizani. Vedel je, da ne prihajajo z dobrim namenom, zato se je skozi okno na drugi strani hitro spustil v Temenico in zlezel na drugi breg. Čeprav so streljali za njim, mu je uspelo pobegniti in potem se je z drugimi Mirnopečani, ki so se zbrali na Povšetovi drvarnici v Goriški vasi, pridružil Stamenkovičevi skupini. Znana so imena dvanajstih Mirnopečanov, ki so na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942, skupaj s kaplanom Šinkarjem odšli iz Goriške vasi in se v gozdu pri Škrjančah pridružili devetim fantom iz Stopič. Istega dne je k njim prišel tudi kapetan Miroslav Stamenkovič, ki ga je Novak določil za poveljnika. Do 28. maja se je skupina povečala na 30 mož, kar je bil glede na obljube in pričakovanje skromen rezultat, in se premaknila na Potov Vrh med Smolenjo vasjo in Brusnicami.

Ko se po nočnem pohodu še niso niti oddahnili, se jim je neopazno približala italijanska patrulja in odprla nanje močan ogenj. Da je bila zmeda še večja, so jih z druge strani napadli še partizani. Stamenkovičev pomočnik Ivko Lah, ki je ravno tedaj napajal konje v bližnjem potoku, je bil smrtno zadet in je takoj umrl. Anton Mavec je bil ranjen, vendar je zbežal in kasneje umrl, ker se mu je rana zastrupila. Njegovega 17-letnega brata Alojza so ujeli partizani in ga mučili, da bi čim več zvedeli od njega, nato pa ustrelili. Skupina, ki na kaj takega ni bila pripravljena, se je razbežala. Največ se jih je zateklo v Novo mesto. Stamenkovič se je preoblekel v civilno obleko in se odpeljal v Ljubljano. Jože Povše je čez nekaj dni zvečer ves prestrašen prišel domov in povedal, kaj se je zgodilo. Že naslednji dan so partizani prišli v Goriško vas in zagrozili, da bodo pobili celo Povšetovo družino, če še fant ne javi. Ko se je nato javil, so ga zasliševali in hudo pretepali. K sreči je tedaj od nekod prišel bratranec Srečko Povše in ga rešil smrti, toda le za nekaj mesecev. Ko je februarja 1943 kot vaški stražar nič hudega sluteč prišel domov na obisk, ga je na dvorišču domače hiše zadela partizanska dum dumka. Spet se je izkazalo, kako nevarno se je pregrešiti proti Odloku o zaščiti slovenskega naroda. Nekateri člani Stamenkovičeve skupine – tudi Tone Gnidovec – so se vključili v Kranjčev odred, ki se je kmalu po prihodu v bližino Šentjošta oziroma Stopič preimenoval v Štajerski bataljon in se tako za nekaj časa rešil partizanskih napadov. Kljub temu je bilo vedno bolj očitno, da nacionalna ilegala med dvema nasprotnikoma – Italijani in partizani – ne bo vzdržala.

Kolikokrat je bilo že ponovljeno, da so vaški stražarji in domobranci sprejeli orožje od okupatorja in se z njim borili proti partizanom, katerih edini namen je bil izgnati okupatorja iz dežele. Kolikokrat smo že slišali očitek o domobranski prisegi! Nacionalna ilegala ni dobila orožja od okupatorja, ni imela nobene povezave z njim, pa je bila kljub temu trn v peti partizanom. Zakaj ni moglo priti do dogovora med eno in drugo ilegalo za skupen odpor proti okupatorju ali vsaj za medsebojno toleranco? Zakaj so leta 1943 pobijali četnike in vaške stražarje, Italijanom pa omogočili varen odhod iz Slovenije? Zakaj množični poboji še po koncu vojne? Zato, ker je bilo uničenje političnih nasprotnikov predpogoj za izvedbo revolucije in prevzem oblasti.

[Stran 020]Žužemberski pevski zbor leta 1929: sedijo z leve - tretji dekan Gnidovec, peti organist Požun, zadnji kaplan G. Mali Figure 4. Žužemberski pevski zbor leta 1929: sedijo z leve – tretji dekan Gnidovec, peti organist Požun, zadnji kaplan G. Mali

Ne osvoboditev, ampak uničenje in smrt

Zupanc v svoji Zgodovini Ajdovca ugotavlja, da je v sto letih – od 1838 do 1938 – izšlo iz fare kar 20 duhovnikov, zato se ne čudimo, da večina faranov ni bila za partizane, ker so pač vedeli, da jih vodijo komunisti. Kljub temu so celo pomlad in poletje 1942 molčali in imeli z onimi na Frati nekakšen modus vivendi, ki ga ni spremenilo niti nenavadno italijansko bombardiranje Globodola niti internacija mož in fantov. 24. avgusta 1942 so namreč Italijani po Globodolu pobrali vse moške od 18. do 50. leta starosti in jih odpeljali na Rab. Pri tem je bilo čudno, da je en dan prej vaški zaupnik ljudi obveščal o prihodu Italijanov in priporočal, naj ostanejo doma. Tudi v ajdovški fari so Italijani tedaj odpeljali okrog 40 moških in 15 jih je potem umrlo na Rabu zaradi lakote in bolezni. Gnidovčevi so si to še posebej zapomnili, ker so odpeljali tudi njihovega 21-letnega Jerneja, ki je prav ta dan imel god. Razumevanja med partizani na Frati in domačini pa je bilo v trenutku konec, ko so partizani 16. oktobra na Brezovi Rebri ustrelili priljubljenega župana Štefana Vidriha. Nekateri možje in fantje so že na dan županove smrti odšli v Žužemberk in se ponudili za vstop v vaško stražo. Tako je v Ajdovcu le nekaj dni kasneje nastopila vaška straža, ki naj bi štela okrog 70 mož – čez dan jih je bilo manj, ker so hodili domov na delo – vendar so imeli orožja komaj za polovico. Nastanili so se v sicer prostornem, za obrambo pa neprimernem Gnidovčevem domu. Stražo so imeli tudi v zvoniku, od koder je bil dober razgled po okolici.

Za popestritev tega zapisa poglejmo nekaj stavkov iz poglavja Napad na Ajdovec v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943: »Namestništvo glavnega poveljstva so najhuje bodle v oči belogardistične postojanke okoli Gorjancev. Jaka Avšič – Branko Hrast je za svoj načrt pridobil tudi štab 2. operativne cone Hrvaške, ki je Cankarjevo brigado podprl s 13. hrvaško proletarsko brigado Radeta Končarja. Napad na Suhor se je začel 26. novembra 1942 ob 18. uri in se končal še pred zoro 27. novembra. Partizanska zmaga je bila popolna, padlo je 23 sovražnikov, zajetih pa jih je bilo 99, med njimi popoln štab 3. bataljona legije smrti z razvpitim Vasiljevičem – Iztokom na čelu… Zavzetje Suhorja je med belogardisti povzročilo pravi preplah … Razmere so bile ugodne za nov partizanski udarec. Ta je bil namenjen postojanki na Ajdovcu. (Str. 352)

Dopoldne (11. dec. 1942) so bili sestanki celic KPS in aktivov ZMK (Zveze kom. mladine), na katerih so se dogovorili za agitacijo med borci o nujnosti napada na Ajdovec. O tem je izrecno razpravljal biro KPS v 3. bataljonu. Vzporedno so tekle poveljniške priprave …« (Str. 352–353) Morda ste se ob tem poročilu[Stran 021]

Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca ob Francetovi novi maši l. 1938Figure 5. Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca ob Francetovi novi maši l. 1938

spomnili na kako razpravo v naših medijih o manipulaciji.

Pa še odlomek iz knjige Gubčeva brigada: »V noči na 11. december so se 3. bataljon in deli drugega bataljona, ki so bili določeni za neposreden napad na Ajdovec, utaborili v Rdečem Kalu in Jordankalu in tu opravili zadnje priprave za napad. Poleg drugega so naredili mnogo zažigalnih metel in drugih pripomočkov, da bi bili po potrebi pri roki … Okoli 23. ure 11. decembra se je brigada približala Ajdovcu … Mnogi poizkusi miniranja in zažiganja prosvetnega doma so se izjalovili. Tedaj je bataljon zbral avtomatsko orožje in pripravil težki mitraljez … Z močnim ognjem so pregnali belogardiste od oken in strelnih lin ter omogočili, da so partizani s pripravljenimi pomagali zažgali leseno ostrešje prosvetnega doma, ko so bili prej z mitraljezi zbili opeko s strehe in omet z obojev. Kmalu je vzplamtel požar. Najbolj trdovratni belogardisti niso hoteli iz gorečega poslopja, ampak so se zagrizeno borili v prosvetnem domu.« (Str. 96 in 101)

Pripovedujejo, da so se branilci zavedali nevarnosti in nekajkrat prosili v Žužemberku za okrepitev, ki je pa niso dobili, in na dan pred napadom je celo poveljnik ajdovške posadke Mirko Stupica odšel v Žužemberk in se zvečer ni vrnil. Kot že vemo, je neposreden napad izvedla Gubčeva brigada in z njo sta bila tudi Šaranović in Brilej – poveljnik in politkomisar Dolenjske operativne cone. Italijansko poročilo od 19. dec. 1942 navaja, da »je 11. decembra okrog 600 komunistov napadlo 40 pripadnikov MVAC v Ajdovcu«. (Zbornik dokumentov VI/4, str. 533)

Napadalci so torej brez težav obkolili Ajdovec. Vdrli so v nezavarovano župnišče in našli v kleti župnika Malija, njegovega brata Alojza, sestro, služkinjo in župnika Pavliča, begunca z Gorenjskega. Odgnali so jih pod župnijsko gospodarsko poslopje in tam zasliševali. Pri tem je bil prisoten tudi komandant Lado Ambrožič, ki je nekaj let pred tem skupaj z župnikom Malijem poučeval na šoli v Žužemberku. Župnikovega brata so obdolžili, da je v začetku napada iz župnišča metal bombe, kar seveda ni bilo res. Ko so zažgali župnišče, so ga hoteli pahniti v ogenj, on pa se jim je iztrgal in zbežal v Žužemberk. Zdi se, da šole niti niso dobro obkolili, saj se je večina branilcev iz nje prebila in odšla v Žužemberk. Čeprav pišejo o hudi borbi v cerkvi, tam razen dveh stražarjev v zvoniku ni bilo branilcev. Ker so bila cerkvena vrata zaklenjena, so jih razstrelili, zvlekli na kup cerkvene klopi, jih polili z bencinom in zažgali. Ogenj je kmalu zajel tudi leseni kor in se po stopnišču razširil v zvonik, kamor sta[Stran 022]

Mirnopeški fantje s kaplanom Šinkarjem Figure 6. Mirnopeški fantje s kaplanom Šinkarjem

že pred začetkom napada prišla Dominik Jarc in Franc Štrumbelj; od dveh možnosti, ki sta jima preostali: zgoreti v zvoniku ali se spustiti na tla, sta izbrala drugo. Štrumbelj se je spustil po strelovodu, vrgel pred sebe bombo in mu je kljub hudim opeklinam uspelo pobegniti, Jarc se je spuščal po vrvi, vendar ga je zadelo že na poti, in ko je ranjen padel na tla, so ga odvlekli v dolinico pod župniščem in tam dotolkli. Lojze Vršnik, ki je bil med napadalci, je decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil svoje spomine na Ajdovec. Tudi on omenja, da sta se iz gorečega zvonika spustila dva stražarja. Ognjeni zublji so požirali zvonik in »bilo je videti zvonove, ki so od vročine dobili rdečkasto barvo. To pa je trajalo le malo časa, kajti kmalu so zgrmeli na tla«. Omenili smo že, da je bila zgradba Doma neprimerna za obrambo in to neprimernost je še povečala dolga skladovnica metrskih polen pred njo. Kljub temu in kljub stalnim pozivom k predaji, ki so zmanjševali že itak šibko borbeno razpoloženje branilcev, so le ti vzdržali, dokler Dom ni začel goreti. Ko ognja z golimi rokami niso mogli pogasiti, so se odločili za izpad. Nekdanji gubčevec v že omenjenem poročilu piše, kako je težki mitraljez kosil fante, ki so se ob izpadu pokazali pri vratih. »Kolikor jih ni padlo pred Domom, so padli, ko so skušali zbežati iz vasi. Nekateri so se skrili po kleteh, skednjih in podobno. Ko se je začelo daniti, smo zato preiskali vsa poslopja v Ajdovcu.« Ko se je zaradi ognja začel rušiti leseni strop v dvorani in drugih prostorih Doma, so bili tudi neoboroženi in ranjeni prisiljeni zapustiti zgradbo. Nekatere od teh so ob izhodu še podrli streli, druge pa so prijeli. Pri enem od zgornjih oken, kjer se ogenj še ni razdivjal, se je pojavila Vidrihova mati in obupno klicala: »Pomagajte, vsaj otroka rešite!« Proti pričakovanju so od nekod prinesli lestev in po njej rešili enoletno županovo hčerko, ranjeno ženo Julijano ter mater in očeta. Dva moška sta zgorela pod zrušenim stropom dvorane.

Kako je izgledal »osvobojeni« Ajdovec v zimskem jutru 12. decembra 1942? Medtem ko so partizanske patrulje hodile po hišah in iskale morebitne ubežnike, je igrala harmonika in so se slišali posamezni vriski. Napadalci so bili veseli, saj so z majhnimi izgubami uničili nasprotnikovo postojanko. Kaj pa vaščani? 27 ujetnikov so zmagovalci zastražili pri kapelici na robu vasi in jih nato odgnali na Brezovo Reber, kjer so jih zaprli v Grivčevo štalo. Zasliševalo jih je posebno sodišče, ki mu je predsedoval dr. Jože Brilej, član pa je bil tudi komandant Lado Ambrožič. Zapisnik zaslišanja oziroma sodbe je ohranjen. 21 ujetnikov so obsodili na smrt in jih še isti večer po hudem mučenju »likvidirali« v gozdu blizu Brezove Rebri. Ta dan so vaščani z dovoljenjem napadalcev tudi prepeljali na pokopališče na Selih trupla 16 mož in fantov, ki so padli med napadom. Brez krst so jih položili v skupen grob in v nedeljo, 13. decembra, je župnik Mali še opravil pogrebni obred, nato pa se takoj umaknil iz fare. V ponedeljek zvečer so bili Gnidovčevi v Gornjem Ajdovcu ravno pri molitvi, ko je pobutalo na vrata. Bili so partizani. 56-letni oče Franc je šel odpirat in takoj so ga hoteli zgrabiti, on pa se je hitro umaknil nazaj v sobo, objel s pogledom tam zbrano družino in skočil skozi okno. Ker je bila hiša obkoljena, so ga takoj prijeli in ustrelili. Obležal je na dvorišču, vendar domači niso smeli k njemu in mati je morala »likvidatorjem« celo postreči z večerjo. Ko so potem očeta brez duhovnika pokopali, so le redki vedeli, da so hkrati z njim spustili v grob tudi nekaj ožganih kosti Franca Legana, ki so jih našli v ruševinah prosvetnega doma. Njun skupni grob je šele 21. marca 1943 blagoslovil žužemberški kaplan, ko je prišel z oddelkom vaške straže, da so iz gozda pri Brezovi Rebri prenesli v blagoslovljeno zemljo trupla 21 žrtev krivične partizanske obsodbe.

Škof Anton Vovk je po birmi, ki jo je imel v Ajdovcu 9. septembra 1947, zapisal v svoj dnevnik naslednje: »Župnijska cerkev in župnišče je razvalina. Porušena je bila med prvimi v škofiji 12. 12. 1942 … To je menda tudi edina[Stran 023]

Ajdovec kmalu po vojni; desno obnovljeni Gnidovčev dom, ki je služil kot šola Figure 7. Ajdovec kmalu po vojni; desno obnovljeni Gnidovčev dom, ki je služil kot šola

župnija, v kateri so ostali še nedotaknjeni in neporavnani z zemljo domobranski grobovi. So na novem delu pokopališča in jih nisem prav na licu mesta videl in obiskal. Mi v Ajdovcu samem o tem niti ni nihče povedal. Pač pa me je krepko prijemala OZNA v Ljubljani, ko sem bil 8. oktobra dve uri in en četrt zaslišan, da sem šel posebej molit na grob domobrancev v Ajdovcu. Da je to grob kar 40 domobrancev. Povedal sem, da o teh 40 prvič slišim in da sem bil res, kot zahteva obred, pri križu, ki pa je na starem delu in na drugi strani cerkve …« (V spomin in opomin, str. 162)

Trpljenju in preizkušnjam ni videti konca

Ob smrti očeta Gnidovca sta bila od sinov doma samo 16-letni Lojze in 14-letni Jože; France in Albin sta bila v Ljubljani, Tone v neki legistovski postojanki pod Gorjanci, Jernej pa v internaciji. Breme skrbi za družino in domačijo je padlo na mater. Ko se je Jernej po kapitulaciji Italije končno vrnil iz internacije, sta z Lojzetom šla k domobrancem in se tako pridružila Tonetu.

Leto 1944 je prineslo Gnidovčevim nove težave. Julija, sredi največjega dela, so odpeljali na prisilno delo na Kočevsko Tončko, ki je bila pri Krevsu v Biški vasi, čeprav je imela sedem otrok v starosti od 7 let do 5 mesecev, kolikor sta bili stari dvojčici Jožica in Francka. K sreči je bila Krevsova teta kljub svojim letom še toliko pri moči, da je vsaj za silo poskrbela za otroke. Tončkin greh je bil v tem, da je bil mož Janez pri domobrancih. Ko so jo gnali na »robijo«, so se ustavili v Gornjem Ajdovcu. Sedela je pred sosedovim hlevom in gledala proti domači hiši, domov pa ni smela, da bi pozdravila mater. Mati je bila toliko močna in pogumna, da ji je kar tja odnesla skromno malico.

Kljub precejšnji oddaljenosti so Gnidovčevi hodili pomagat v Biško vas, dokler konec avgusta 1944 niso tudi njih izgnali. Taki izgoni z »osvobojenega« ozemlja leta 1944 niso bili nobena redkost, čeprav o njih razmeroma malo vemo. Naša zgodovina je pač napisana tako, da v njej nekaterih dogodkov skoraj ne najdemo, o drugih pa vemo vsako malenkost. Pa pravijo, da je dokončna in da je ni mogoče spremeniti.

V Ajdovcu so tisti dan že zjutraj vedeli, da se nekaj pripravlja. Nekdo, ki je prišel od Dvora, je povedal, da od tam prihaja več voznikov z lojtrskimi vozovi. Ni bilo težko uganiti, kaj bodo iz Ajdovca vozili. Ljudje so bili že vajeni »rekvizicij« in vedelo se je tudi, katere hiše so na udaru. Gnidovčeva iz Gornjega Ajdovca je bila ena takih, saj so očeta ubili partizani, trije sinovi so pa bili domobranci. Popoldne se je že nagnilo proti večeru, ko je »ljudska oblast« prišla k Gnidovčevim in ukazala, naj se takoj pripravijo za odhod. Najmlajše, 11-letne Ivanke, tedaj ni bilo doma, zato so bili že nestrpni, vendar so takoj začeli s plenjenjem. Ko je otrok čez nekaj časa le prišel, so jim ukazali, naj vzamejo svoje stvari, in jih odgnali proti Dolnjemu Ajdovcu, kjer so potem v gozdičku[Stran 024] čakali do poznega večera, da so plenilci dokončali svoje delo. Sredi noči so bili v Dvoru, šli pri Jami na desno stran Krke in potem prespali v Podgozdu. Zjutraj so nadaljevali pot po desnem bregu Krke proti Podturnu. Bil je vroč poletni dan in mučila jih je žeja. Ko so se ustavili pri nekih hišah, so prosili za vodo, pa so bili ljudje neprijazni ali pa so se bali in je niso dali. Prav tedaj, ko so tam počivali, je druga skupina mimo prignala živino, ki so jo zaplenili v Ajdovcu. Gnidovčeve krave so prepoznale svoje gospodarje in žalostno mukale. V Podturnu naj bi bili na komandi zaslišani, toda tam jih niso imeli v evidenci in se sploh niso zmenili zanje. So pa srečali tri ajdovške članice AFŽ, ki so se jim posmehovale. Kmalu je bil ukazan odhod in vračali so se po že znani poti do Obrha oziroma Podhoste, kjer so spet prenočili. Tretje jutro so kmalu po odhodu iz Obrha skrenili s ceste v gozd in se začeli vzpenjati po divji strmini proti Sv. Petru. Mati je ob tem dobila slutnje, da jih bodo nekje v tistem brezpotju ubili. Opozorila je otroke, naj se pripravijo na smrt in začela moliti ter klicati Marijo na pomoč. Kdo ve, kakšen načrt so imeli spremljevalci, da so vlekli izgnance v tisto divjino. Morda so jih hoteli samo zmesti in prestrašiti, saj so čez nekaj časa spremenili smer in se začeli spuščati. Končno so prišli do Smuke in nato sta do Starega Loga šla z njimi samo še dva partizana. Od Starega Loga do Kočevja so šli sami. Ker je bila cesta zasekana, so se s težavo prebijali skoti veje, plezali preko debel, pa vendarle prišli na kočevski blok, kjer so bili domobranci in Nemci. Ivanki je od tedaj ostalo v spominu, kako jo je nemški vojak vzel v naročje in so mu po licih tekle solze. Morda se mu je otrok smilil ali pa se je spomnil svoje hčerke, ki jo je imel rad in ga je skrbelo zanjo.

Takoj ko se je ponudila prilika, so Gnidovčevi z vojaško kolono odpotovali v Ljubljano. S pomočjo brata Franca, ki je bil tedaj prefekt v Baragovem semenišču, kjer je stanoval tudi brat Albin, so sestre in mati tam dobile sobico in v njej čakale na čas, ko se bodo lahko vrnile domov. Jože je kmalu odšel v Biško vas na dom sestre Tončke, ki se je po štirih mesecih zapora vrnila s Kočevskega.

V 25. številki Zaveze smo objavili Dnevnik preprostega domobranca, ki ga je leta 1944 pisal Nace Kastelic, tedaj domobranec v šentviškem bataljonu. Nace je bil najmlajši izmed desetih otrok Kasteličeve, po domače Brezarjeve družine iz Poljan pri Mirni Peči. Poleg njega so bili pri domobrancih še štirje bratje: Janez, Tone, Jože in France. O Janezu piše takole: »Ko sem bil v devetem letu, se je starejši brat Janez poročil v Biško vas – na Krevsovo. To je bilo

Plošča na Gnidovčevem domu - šoli v spomin "osvoboditve" Ajdovca Figure 8. Plošča na Gnidovčevem domu – šoli v spomin “osvoboditve” Ajdovca

25. maja 1936. Sedaj je tudi on domobranec, doma ima pa posestvo, ženo in sedem otrok. Občutil sem njegovo skrb, ko so mu partizani odpeljali ženo. Vrnila se je po štirih mesecih.« Pripovedujejo, da sta se Tone Gnidovec in njegov svak Janez Kastelic v začetku maja 1945 nekje pri Radečah pogovarjala, kaj narediti v tisti situaciji, in menda je Tone odločil: »Janez, ti imaš otroke, zato ostani, jaz pa grem!« Potem je Tone Gnidovec šel na Koroško, Janez pa se je do amnestije skrival v bližini rojstnega doma v Poljanah, potem pa se je šel javit in imel srečo, da se je vrnil k svoji družini v Biško vas, ki se je po njegovi vrnitvi povečala še za šest članov. Ali ni tudi to del naše nenapisane zgodovine, v katero pa se zaenkrat vtikamo samo nezgodovinarji!

Gnidovčevi izgnanci: mati, Jože in tri sestre so se po koncu vojne vrnili domov v Gornji Ajdovec. Bratov Toneta, Jerneja in Lojzeta ni bilo več. Po pripovedih so bili vsi trije v Vetrinju, tudi Tone, ki je bil kot domobranec ranjen in je težko hodil, ne ve se pa, na katerem morišču se je končala njihova pot. Doma v Gornjem Ajdovcu je bilo v času izgnanstva domačih vse izropano in uničeno, vendar so kljub zaplembam, obveznim oddajam in drugim težavam vztrajali in po več letih so se razmere uredile, življenje je spet postalo kolikor toliko normalno. Franc Gnidovec, ki je leta 1938 postal duhovnik in bil potem prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, se je maja 1945 umaknil na Koroško in kasneje odšel v Argentino, kjer je poleg tega, da je bil profesor teologije in rektor semenišča, tudi poučeval na sobotni slovenski šoli in s tem prispeval k »slovenskemu čudežu«.

Preden zaključimo to skromno razmišljanje, naj vsaj omenimo še enega Ajdovčana – Alfonza Jarca, ki je bil župnik v Starem trgu ob Kolpi, nazadnje pa v Dragatušu, kjer je obnavljal porušeno cerkev in župnišče. Na procesu[Stran 025]

Tone Gnidovec (1919-1945) Figure 9. Tone Gnidovec (1919-1945)

v začetku leta 1949 je bil obsojen na smrt in po dokumentih je bila obsodba izvršena 10. avgusta 1949, vendar so ga baje še več let kasneje videvali v Gotenici. (Zaveza, št. 27) Je to le domišljija ali pa si je takratna totalitarna

Jernej Gnidovec (1921-1945) Figure 10. Jernej Gnidovec (1921-1945) Janez Kastelic, preden je šel v Biško vas. Figure 11. Janez Kastelic, preden je šel v Biško vas.

oblast dovoljevala posebno obliko suženjstva? Resnica ima včasih čudna pota, je počasna in hodi po ovinkih, vendar je vztrajna in končno pride na dan kljub železobetonskim pregradam in kljub zaprtim območjem.

Alojzij Gnidovec (1926-1945) Figure 12. Alojzij Gnidovec (1926-1945)

Avtor Janko Maček