Radi se mu priporočajmo

R

Jože Geoheli se je rodil 8. marca 1911 v Notranjih Goricah, mladost pa je preživel na Vrhniki. Po ljudski šoli je obiskoval ljubljansko gimnazijo. V duhovnika je bil posvečen v letu evharističnega kongresa 1935 v Ljubljani, novo mašo pa je imel v cerkvi sv. Pavla na Vrhniki.

Na svoje prvo službeno mesto – za kaplana je odšel v Dolenjske Toplice, kjer je štiri leta in pol predano delal za božje kraljestvo in tamkajšnje ljudi. Bil je radodaren, izredno pozoren do trpečih in potrebnih.

Iz Dolenjskih Toplic je bil poslan za župnika na Zaplano. Zaplaninci so ga brž sprejeli kot požrtvovalnega dušnega pastirja. Poskrbel je za lepo ureditev cerkve in preureditev župnijskega pokopališča. Skrbel je za poglobitev verskega življenja, svoje farane pa je izobraževal tudi glede socialnega vprašanja.

Takole se ga je leta 2012 spominjala njegova faranka Antonija Možina.

»Z njegovim prihodom se je na Zaplani marsikaj spremenilo. S svojo vernostjo, dobroto, s posluhom do nas, takrat mladih in iz enako ljubeznijo do revnih in bogatih je napolnil cerkev. Maše ob prvih petkih in prvih sobotah so bile množično obiskane. Mladino je navdušil za versko življenje, učil nas je iger, pričel je ustanavljati prosvetno društvo. Vedno več deklet je pritegnil v Marijino družbo. Zelo rad je imel otroke, za šolarje je poskrbel, da so v šoli dobivali malico. K njemu smo šli z veseljem vsak mesec k spovedi. Otresli smo se strahu, ki smo ga imeli pri prejšnjem duhovniku. Razumel je mlade ljudi. Če smo šli kdaj plesat, se ni nikoli jezil. S svojo modrostjo nam je znal prav svetovati. Njegova beseda nam je bila sveta. Po zaselkih je zbiral družine, da smo se posvetili fatimski Mariji. Marijo smo prosili za mir na svetu. Poskrbel je za ureditev cerkve, pokopališča, župnišča.

Nas, pevce, je vedno prosil, naj zapojemo njegovo najljubšo pesem: »Le spi, le spi nebeško dete …, ko se zbudiš, te čaka težki križ …,« kot da bi slutil, da tudi njega čaka težki križ.

Na dan sv. Ane je daroval zadnjo mašo. V njegovi pridigi je bilo slutiti, kaj ga čaka. Nas, farane je spodbujal k molitvi. Tudi sam je na svojo zadnjo pot vzel rožni venec. Ko so ga odpeljali na Vranje pečine, smo pri cerkvi čakali, molili in prosili za njegovo vrnitev. Ni ga bilo nazaj.

Ko so našli njegovo truplo, je imel v žepu robček. Oprala sem njegov prepereli robček, na katerem so bile izvezene črke: JG. Zame je bil čudovit človek, sedaj pa eden od slovenskih mučencev, h kateremu se zatekam v molitvi s priprošnjo za Zaplanince, slovenski narod in našo domovino.«

V času druge svetovne vojne, ko je bilo v bližnjih krajih pobitih več poštenih in vernih ljudi, si je prizadeval, da bi zavaroval druge. Ker je bil priljubljen med ljudmi in bil neformalni vodja Zaplane, je postal revolucionarjem nevaren, zato so ga sklenili odstraniti. Ljudje se spominjajo, kako jih je še zadnjo nedeljo, preden so ga umorili, v cerkvi spodbujal k molitvi: »Mnogo molite.« Svetovali so mu, naj se umakne, vendar je hotel biti s svojimi ljudmi in rekel: »Nikamor ne grem.« Partizani so ga odpeljali na dan sv. Ane in ga 27. julija 1942 mučeniško umorili na Vranjih pečinah. Po zasliševanjih in mučenju so ga ubili. Imel je odsekana stopala, na tilniku rano od krogle. Njegovo truplo so našli 30. novembra 1942, pokopali pa so ga 2. decembra 1942 na pokopališču v Zaplani.

Na Geohelijevi spominski podobici piše: »Gospod daj rajnemu večni mir. Njegova mučeniška kri nam bodi v blagoslov v boju za Tvoje kraljestvo.« Naj nas Geohelijevo mučeništvo utrdi v veri in v delu za skupno dobro v naši skupni domovini. Radi se mu priporočajmo.

[Stran 114]

Avtor Polona Skledar