Div3-intro
Najprej si branil domovino pred nacisti, služil si na vzhodni fronti in bil dvakrat odlikovan v nezaslišano slabo pripravljeni rdeči armadi, nato si bil zaprt in ponižan. Odvzete so ti bile vojaške časti. Obsojen si bil na podlagi »večnamenskega« 58. člena zaradi širjenja protisovjetske propagande. Odvlekli so te v zloglasni moskovski zapor Lubjanka. Tam si skozi rešetke svoje celice opazoval, kako tvoja ljubljena dežela slavi zmago v veliki domoljubni vojni. Potem so te v odsotnosti obsodili na osem let prisilnega dela. Ampak ti si jo še dobro odnesel. Ne dolgo za teboj so ljudje zaradi podobnih okoliščin zaslužili deset let, nato pa četrt stoletja. A usoda je imela s tabo še drugačne namene. V taborišču si zbolel za smrtonosnim rakom , prenesel si izgnanstvo, kamor so te prisilili po prestani kazni in komaj ušel smrti. Kljub vsemu temu si ostal pokončen, nisi se hotel obrniti proti sočloveku ali Bogu, čeprav si imel vse razloge, da bi to storil. Namesto tega si ponoči skrivaj pisal, beležil si svoje grozljive izkušnje. Napisal si osebne spomine z naslovom En dan v življenju Ivana Denisoviča, ki opisuje dan v delovnem taborišču. Potem pa so se oblaki po nekem čudežu razkropili in skoznje je posijalo sonce. Tvojo knjigo so objavili, in to v tvoji domovini. Občinstvo jo je tako doma kot v tujini sprejelo z neizmernim odobravanjem. A nebo se je še enkrat stemnilo in sonce je zašlo. Znova se pojavili pritiski in zatiranje. Spet si postal neoseba. Tajna policija, strah vzbujajoča KGB je zasegla rokopis tvoje naslednje knjige, čeprav je ta tudi ugledala dan, a samo na Zahodu. Tam ti je ugled zrasel, kot si nikoli nisi mogel predstavljati in komisija za Nobelovo nagrado ti je podelila najvišje literarno priznanje. Sovjetske oblasti so bile razgaljene in razbesnele. Tajni policiji so naročile, da te zastrupi. Znova si komaj ušel smrti. Ti pa si nadaljeval s pisanjem, v samoti te je neznosno gnal navdih. Otočje Gulag opisuje popolno in skrajno pokvarjenost naukov in dogem tvoje države, tvojega cesarstva, tvojih voditeljev in tebe samega. Tudi to delo je objavljeno, a ne v tvoji državi, temveč znova na Zahodu na podlagi kopij rokopisa, ki so jih v veliki nevarnosti skrili in pretihotapili čez mejo. Tvoja velika knjiga je z neprimerljivo in strahovito močjo bruhnila v še vedno naivno intelektualno in literarno sredino, ki česa takega ni pričakovala. Izgnali so te iz Sovjetske zveze, odvzeli so ti državljanstvo, prisiljen si bil oditi v tebi neznano družbo, ki se je na svoj način upirala tvojim preroškim besedam.
A tvoja pripovedovalska moč in moralna pokončnost je porazila vse ostanke etične in filozofske verodostojnosti, na katero so se še skušali sklicevati zagovorniki kolektivističnega sistema, ki je odprl pot vsemu, čemur si bil priča. Minilo je vrsto let, z vidika zgodovine ne mnogo, ko se je zgodil še en čudež. Sovjetska zveza je propadla, vrnil si se domov, državljanstvo ti je bilo povrnjeno in v svoji ponovno osvojeni domovini si pisal in govoril vse do smrti leta 2008. Leto za tem so odgovorni za pripravo nacionalnih šolskih programov Otočje Gulag uvrstili na seznam obveznega čtiva v srednjih šolah. Tvoja nemogoča zmaga je popolna.
Trije zvezki Otočja Gulag, ki so nepretrgan raztegnjen krik ogorčenja, paradoksalno hkrati predstavljajo odličnost, grenkobo, nejevero in vzbujajo strahospoštovanje. Čudenje nad močjo, ki lahko v najhujših možnih okoliščinah iz osebe pritegnejo tisto najboljše. V tem mogočnem besedilu, objavljenem l. 1973, je Aleksander Solženicin naredil literarni eksperiment, v katerem je poskusil združiti novinarsko delo, zgodovinsko raziskovanje in biografijo. Kaj podobnega ni bilo napisanega ne prej ne kasneje. Leta 1985 je avtor odobril objavo skrajšane verzije v enem delu, ki jo je naredil Edvard E. Erikson ml. Ta je ponovno objavljena zdaj, ob 50. obletnici nastanka knjige in ob stoletnici pisateljevega rojstva. Otočje Gulag je bil prodan v okrog 30 milijonov izvodih v 35 jezikih.
Med stranmi Solženicinove knjige poleg opisovanja strahot in doživetij preštetih in nepreštetih mrtvih ter človeških mas, katerih življenje je bilo pretrgano, najdemo neštetih pretresljivih osebnih zgodb, ki jih je avtor skrbno ohranil. Tragedija množičnih izdajstev, mučenj in pobojev je iz »golih statističnih podatkov«, kot jih je zaničljivo imenoval Stalin, tako postala stvar posameznika, nekaj resničnega, otipljivega in grozljivega.
Zgodovinsko dejstvo je, da je knjiga Otočje Gulag odigrala osrednjo vlogo pri zrušenju Sovjetskega cesarstva, čeprav je bilo to samo po sebi gospodarsko nezdržno in so ga vodili na najbolj pokvarjen možen način. Sovjetskemu sistemu, ki je temeljil na suženjstvu in prisilnem varanju njegovih državljanov, se je za mnogo preveč desetletij nekako uspelo obdržati, preden je bil spodsekan. Pogumni voditelji poljskih sindikatov, veliki papež Janez Pavel II in ameriški predsednik Ronald Reagan, s svojim odkritim zatrjevanjem, da se Zahod sooča z zloveščim cesarstvom, so vsi na svoj način prispevali k njegovemu porazu in zrušenju.
Vseeno je zaradi Solženicinovega razkritja postalo sramotno braniti ne le sovjetsko državo, ampak tudi samo miselnost, ki je to državo vzpostavila. Solženicin je postavil bistveno tezo, da se strahotnih ekscesov komunizma ne da priročno opravičevati s pokvarjenostjo sovjetskih voditeljev, s Stalinovim kultom osebnosti ali nemočjo, da bi sicer občudujoča in sijajna utopična načela marksizma ustrezno udejanjili. Solženicin je dokazal, da na deset milijone mrtvih in uničenje toliko drugih ljudi neposredna vzročna posledica filozofije, morda še huje – teologije, ki je gnala komunistični sistem.
Hipotetično egalitaren in univerzalen nauk Karla Marxa je v sebi skrival dovolj sovraštva,
Figure 1. Braniti strahotne ekscese komunizma je sramotno arhiv Zaveze
jeze, zavisti in zanikanja posameznikove krivde in odgovornosti, da je, ko se je pojavil v svetu, sejal izključno strup in smrt. Po Marxu je bil človek član družbenega razreda, gospodarskega razreda, skupine, to in nič kaj več. Zanj je bila zgodovina le polje razrednega boja in boja med različnimi skupinami. Njegovi občudovalci so Marxov nauk smatrali in ga še vedno imajo za nauk sočutja, ki je po definiciji moralen, in a priori kreposten, da obravnava zatiranje delovnega razreda in si skuša neposredno prizadevati za njegovo osvoboditev. A sovraštvo je morda močnejša in privlačnejša spodbuda od ljubezni in je zato skoraj takoj po ruski revoluciji solidarnost s preprostim človekom in navidezno hvalevredno zahtevo po vsesplošni enakosti pokazala svojo nejasno izraženo in vse bolj mračno senco.
Najprej je prišlo do najbolj surove obtožbe ljudi za razredne sovražnike. Potem se je definicija razrednega sovražnika začela vse bolj širiti dokler ni čisto vsak posameznik v državi tvegal, da se bo ujel v to nenasitno in pogoltno mrežo. Potem je prišla obsodba, ki so jo nad domnevno krivimi izrekali tisti, ki so sami sebe postavili na položaj, ki je v sebi združeval sodnika, poroto in rablja in nato potreba po popolnem izničenju t. i. zatiralcev brez kakršnega koli upoštevanja reakcionarnih olepševanj kot so nedolžnost posameznika. Opozorimo tudi na dejstvo, da do tega izida ni prišlo zato, ker bi se v osnovi neokrnjen marksistični nauk sčasoma spridil, ampak je šlo za nekaj, kar je bilo vidno in navzoče že v samem začetku sovjetske države. Solženicin na primer navaja nekega Martina Lacisa, ki je za časopis Rdeči teror, 1. novembra 1918 napisal: »Ne borimo se proti posameznikom, ampak uničujemo buržoazijo kot razred. Ni nujno, da med zaslišanji iščemo dokaze, v katerih obtoženi nasprotuje Sovjetom v besedah ali dejanjih. Prvo vprašanje, ki mu ga moramo postaviti, je, kateremu razredu pripada, iz kakšne družine je, kakšna je njegova izobrazba in poklic. Ta vprašanja bodo odločila o usodi obtoženega. V tem je smisel in bistvo Rdečega terorja.« Ob branju takšnih vrstic moramo nujno premišljevati, na dolgo in široko moramo premleti njihovo sporočilo. Nujno moramo prepoznati na primer, da je pisec verjel, da bi bilo bolje pobiti deset tisoč potencialno nedolžnih posameznikov, kot da bi enega zlobnega člana zatiralskega razreda pustili svobodnega. Enako nujno je, da si zastavimo naslednje vprašanje: »Kdo natančno je pripadal tej hipotetični entiteti, ki jo imenuje buržoazija? Meje tovrstne kategorije niso na dlani, niso jasno izrisane, da jih lahko takoj vidimo, meje je treba še zarisati, a kje natančno naj to storimo? In kar je še pomembneje, kdo (ali kaj) jih bo zarisal? Če bo meje zarisovalo sovraštvo namesto ljubezni, bodo neizogibno zarisane tako, da bodo lahko najnižji, najhudobnejši, najbolj kruti in neuporabni med temi pojmovnimi zemljepisci lahko upravičili izvajanje največjega možnega zla in povzročili najhujše nesreče, kar si jih je mogoče predstavljati. Člani buržoazije so morali neodpustno in samoumevno biti vsi pospravljeni. Pa njihove žene in otroci? Celo njihovi vnuki? Proč z njihovimi glavami! Vse je namreč nepopravljivo pokvarila njihova razredna pripadnost in njihovo uničenje je stvar etične nujnosti. Kako pripravno, da najbolj mračna in najbolj zlovešča motivacija prejme najvišji moralni položaj? To je bila resnična poroka med peklom in nebesi. Katere vrednote in katere filozofske predpostavke so resnično vladale v takšnih okoliščinah? Je bila to želja po bratstvu, dostojanstvu in osvobojenosti potreb? Še zdaleč ne. Ne, če pogledamo na izid. Očitno je šlo za morilski bes sto tisočih svetopisemskih Kajnov, ki so hlepeli po mučenju, uničenju in žrtvovanju svojih zasebnih Abelov. Ni drugega načina, ki bi lahko pojasnili vsa ta trupla.
Kaj lahko v najglobljem in trdnem smislu sklenemo na podlagi Solženicinove tesnobne pripovedi iz gulaga? Najprej izvemo nekaj neizpodbitnega, česar bi se do danes morali vsi naučiti in česar se nam kljub temu ni uspelo naučiti in sicer da gre levica – enako kot desnica – lahko predaleč. Da je v preteklosti levica šla mnogo predaleč. Drugič, naučimo se nečesa, kar je veliko bolj pretanjeno in zapleteno, in sicer kako in zakaj pride do tega ‘predaleč’. Solženicin tako poglobljeno vztraja, da meja med dobrim in zlim poteka skozi srce slehernega človeka. Izvemo tudi, da smo vsi, sleherni izmed nas hkrati zatiralci in zatirani. Tako spoznamo, da dvojice kategorij krivičnega zatiralca in žrtve, ki išče pravico, lahko postanejo neskončno vključujoče. V veliki meri do tega pride zato, ker imamo vsi nepošteno korist in smo hkrati vsi enake žrtve naše »vrženosti«, zaradi naše poljubne umestitve v toku časa. Vsem nam na neki naključen način nezasluženo pripadajo določeni privilegiji, od nejasnosti rojstnega kraja, neenako razporejenim darovom, etničnemu izvoru, rasi, kulturi in spolu. Vsi pripadamo neki skupini, ki je bila v primerjavi z drugo povzdignjena brez našega truda in zaslug. To v določeni razsežnosti na neki način velja prav za vsakega posameznika, razen za resnično najbolj obubožane. Nekoč in na neki način bi potemtakem lahko vsi bili upravičeno označeni za zatiralce, prav tako pa bi vsi lahko iskali pravice ali maščevanja kot žrtve.
Tudi če je začetnike revolucije v njihovih najčistejših trenutkih gnala sveta želja, da bi dvignili poteptane, mar ni bilo zagotovljeno, da jih bodo z napredovanjem revolucije prerasli ljudje, ki jih je v prvi vrsti gnala zavist, sovraštvo in želja po uničenju? Zato je nastal rastoč in največkrat usoden seznam razrednih sovražnikov že od samih začetkov komunistične revolucije. Uničenje je bilo najprej usmerjeno v študente, verujoče in socialiste, kar se je pod Stalinom usmerilo tudi na stare revolucionarje same, hitro zatem pa je sledilo uničenje uspešnih kmetov kulakov. Sla po uničenju ni bila te vrste, da bi jo nasitila trupla samih storilcev. Solženicin je zapisal: »Požgali so celotna gnezda, celotne družine od začetka naprej in ljubosumno so pazili, da štirinajst, deset celo šest let stari otroci ne bi pobegnili. Vse do zadnje mrvice, vse je moralo po isti poti splošnega uničenja. Gnala jih je krivda, ki so jo videli pri vseh, celo pri sebi. Kako je sicer mogoče pojasniti, da se je na 100.000 če ne milijone ovaduhov, tožilcev, izdajalcev in neopravičljivo nemih opazovalcev, tako hitro pojavilo med vstajo rdečega terorja?«
Od tod se nauk o skupinski identiteti neizogibno konča tako, da so vsi označeni za razrednega sovražnika in zatiralca, vsi nepopravljivo okuženih z buržoaznimi privilegiji in nepošteno uživajoč nejasno zgodovinsko zapuščino. Vsi so brez predaha preganjani zaradi teh krivic in pokvarjenosti. Za zatiralca ni milosti in nobena kazen dovolj huda za izkoriščanje. Nemogoče se je tudi oddolžiti, saj ni več individualne krivde, ni individualne odgovornosti in torej ne načina, na katerega bi zločin naključnega rojstva lahko bil individualno pojasnjen. Vsa nesreča, ki jo lahko povzročijo tovrstne obtožbe je resnični razlog za obtožbo samo. Ko so vsi ljudje krivi, je vse, kar služi pravici, kaznovanje vseh. Ko se krivda prenese tudi na pojav nesreče same, bo zadoščala le usodna kazen.
Bolje bi bili obvarovani polaščajočega se pekla, če bi jasno povedali: »Res je, poljubno sem vržen v zgodovino. Zato se odločam, da bom na svoja ramena prostovoljno prevzel odgovornost svojih prednosti in breme svojih pomanjkljivosti. Kakor vsak drug posameznik sem moralno vezan, da poplačam za svoje prednosti s svojo odgovornostjo. Moja moralna dolžnost je, da sprejmem svoje pomanjkljivosti kot ceno, ki jo plačujem za svoj obstoj. Zato se bom trudil, da ne zdrsnem v zagrenjenost, da ne bi nato iskal maščevanja. Moje zasluge so namreč manjše in breme, ob katerega se bom spotikal večje od drugih.«
Mar ni to tista bistvena razlika med Zahodom z vsemi svojimi napakami in surovimi grozljivimi egalitarnimi sistemi, ki jih je porajala patološka komunistična doktrina? Veliki in dobri snovalci ameriške republike so bili na primer vse kaj drugega kot utopisti. Predobro so se zavedali neizbrisne človekove nepopolnosti. Zadali so si skromne cilje, ki so v precejšnjem obsegu izhajali iz osnov previdnega običajnega prava angleške tradicije. Prizadevali so si vzpostaviti sistem, ki bi ga pokvarjeni in nespametni neumneži, kakršni smo vsi, ne bi mogli preveč usodno poškodovati. V tem je ponižnost. To je jasno zavedanje o omejenosti človeških mahinacij in dobrih namenov. Kaj pa komunisti in revolucionarji? Njihovi cilji so bili vsaj v teoriji veliko višji in bolj velikopotezni, njihova vizija bolj nebeška. Začeli so s hipotetično neposredno in tako zelo moralno opravičljivo uveljavitvijo ekonomske enakosti. Toda bogastva ni bilo tako lahko proizvajati. Revni niso mogli preprosto postati bogati. Vendar pa je bilo premoženje vsakogar, ki je bil nekoliko bogatejši od največjega reveža, ne glede na vso bedo takšne morale, lahko razdeljeno ali vsaj uničeno. Tudi to je enakost. To je žrtvovanje v imenu raja na zemlji. Prerazporeditev pa ni zadoščala, z vsemi svojimi krajami, izdajstvi in smrtjo, zgolj gospodarsko uravnavanje ni bilo dovolj. Pojavila se je tudi vseobsegajoča in čisto totalitarna želja po novem človeku. Hrepenenje po preoblikovanju človeškega duha po komunistični zamisli. Ko so sebi pripisali božansko sposobnost, presegajočo modrost, so na novo skovani Sovjeti z neomajno vero v bleščečo, a vselej odmikajočo se prihodnost mučili, ropali, zapirali, lagali in izdajali, medtem ko so svojemu velikemu zlu nadeli masko kreposti.
Solženicin je s svojim Otočjem Gulag strgal masko in pokazal na strahopetnost, zavist, goljufivost, jezo in sovraštvo do posameznika in do biti same, ki je utripala v podtalju. Tudi drugi so to poskušali. Malcolm Muggeridge je poročal o grozljivem razlaščanju kulakov, prisilne kolektivizacije nedavnih uspehov kmetstva v Ukrajini in drugod, ki so jim sledile strahotne lakote v 30. letih 20. stoletja. V tem istem desetletju in naslednjih letih je George Orwell tvegal svoja ideološka prepričanja in ugled, da bi nam vsem
Figure 2. “Ne borimo se proti posameznikom, ampak uničujemo buržoazijo kot razred”. Arhiv Zaveze
povedal, kaj se je resnično dogajalo v Sovjetski zvezi v imenu enakosti in bratstva. Vendar je Solženicin resnično osramotil skrajno levico in jo prisilil v podtalno delovanje, kjer je v zadnjih 40 let kuhala in kovala zarote, ne da se ji – kar je neopravičljivo – iz tega uspelo naučiti, kar bi se moral iz kataklizem 20. stoletja in egalitarnih utopij naučiti vsak razumen človek. Kljub vsemu danes pod njihovim vplivom po skoraj treh desetletjih od padca berlinskega zidu in navideznega zrušenja komunizma delamo vse, da bi pozabili, kar je Solženicin tako jasno pokazal – na svojo zasluženo odgovornost. Zakaj naši otroci v srednjih šolah ne berejo Otočja Gulag, kakor to delajo v Rusiji? Zakaj naši učitelji ne čutijo dolžnosti, da bi jim knjigo naglas prebrali? Mar nismo zmagali v hladni vojni? Se trupla niso nakopičila dovolj visoko? Kako visoko bi bilo torej dovolj? Zakaj na primer je še vedno sprejemljivo in prijazno sprejeto, če nekdo oznanja komunistično filozofijo? In če ne to, da vsaj občuduje Marxovo delo? Zakaj je še vedno sprejemljivo na marksistični nauk gledati kot da je v osnovi pravilna v svojih hipotetičnih diagnozah, da je v demokratičnem Zahodu svobodnega trga nekaj zlega? Zakaj se lahko njegovo delo še vedno dojema kot napredno in primerno za sočutnega in pravilno razmišljujočega človeka?
25 milijonov mrtvih zaradi notranjega nasilja v Sovjetski zvezi po ocenah Črne knjige komunizma. 60 milijonov mrtvih v Maovi Kitajski in čisto preveč lahkoten obrat v avtokratsko tiranijo v tej državi takoj za tem. Grozote krvavih polj v Kambodži z dvema milijonoma trupel. Politika komaj živih teles na Kubi, kjer se ljudje še danes težko borijo za hrano. Venezuela, kjer je zdaj prepovedano otrokovo smrt pripisati lakoti. Noben politični eksperiment ni bil še nikoli preizkušen tako na široko, s tako različnim prebivalstvom in v tolikih različnih deželah, s tako različnimi zgodovinami in se tako popolno in katastrofalno izjalovil. Gre zgolj za nevednost, čeprav najbolj neopravičljive vrste, ki današnjim marksistom dovoljuje, da še naprej prisegajo zvestobo, da jo predstavljajo kot sočutje in skrb? Ali gre v resnici za zavist do uspešnih v skoraj neskončnih razmerjih? Ali za nekaj podobnega sovraštvu do človeške vrste same? Koliko dokazov rabimo? Zakaj še vedno odvračamo pogled od resnice? Morda preprosto nismo dovolj omikani, morda preprosto ne moremo razumeti, morda je naša težnja in potreba po sočutju v naših družinah in med prijatelji tako močna, da ne zmoremo uvideti njenih omejitev, njene nezmožnosti tehtanja in njenega nagnjenja, da se raje spremeni v sovraštvo do zatiralca kot v zvestobo zatiranemu? Mogoče ne zmoremo dojeti omejitev in nevarnosti utopičnih vizij, glede na to, da nujno potrebujemo in stremimo za boljšim jutri? Očitno je, da si ne moremo na primer predstavljati, da bi hipotezo o popolnem stanju v prihodnosti, denimo o stanju resnične trajne enakosti in bratstva med ljudmi, lahko uporabili za opravičevanje kakršnega koli nasilja in vsakršnih žrtev. Neokrnjeni nebeški cilj posvečuje vsa možna sredstva, ki postanejo ne le sprejemljiva, ampak tudi etično nujna. Preprosto ni dovolj visoke cene, ki jo je potrebno plačati za doseganje najvišje utopije. To še posebno velja takrat, kadar nekdo drug plača. Očitno je, da potrebujemo prihodnost, h kateri se lahko usmerimo, ki bi našemu življenju, psihološko rečeno, dala smisel. Zato vidimo, kako se ta potreba izraža kolektivno in v veliko širšem obsegu v judovsko krščanski viziji obljubljene dežele in nebeškega kraljestva na zemlji.
Prav tako je jasno, da je žrtev potrebna, da bi ta željeni cilj postal resničnost. V tem je odkritje prihodnosti same. Potreba, da se odpovemo takojšnjemu zadovoljstvu, da odlašamo, da se pogajamo z usodo zato, da bi izboljšali prihodnost. Vse to povezano s potrebo, da bi določene stvari spustili iz rok, da odmrejo, da bi ločili zrnje od plev, da bi žrtvovali, kar je v tem trenutku nevredno, da bi bil jutri lahko boljši od današnjega dne. Vendar je treba postaviti meje glede tega, kdo ali kaj je pogrešljivo.
In prav potreba po neskončnem žrtvovanju predstavlja strašno protiutež utopične vizije. Nebo je vredno doseči za vsako ceno, ampak kdo plača? Krščanstvo je to vprašanje rešilo z vztrajanjem na žrtvovanju samega sebe, na vztrajanju, da je trpljenje in zlohotnost sveta odgovornost vsakega posameznika; da mora vsak posameznik žrtvovati, kar je nevrednega, nepotrebnega, jeznega in smrtonosnega v našem lastnem značaju, kljub bolečini takšne žrtve. Da bi se lahko primerno pomikali navzgor pod lastno bivanjsko težo, ki smo si jo prostovoljno nadeli na ramena. Vendar je mnenje materialističnih utopistov vedno bilo in je, da je treba žrtvovati koga drugega, da bi dosegli raj na zemlji. Kakšnega storilca ali zatiralca ali preganjalca ali člana privilegirane skupine. Ciniku zato lahko odpustimo, ko vpraša, če je cilj dejansko Božja država ali je resnični cilj želja, da bi iz vsakogar in vsega naredili gorečo daritveno grmado in ali ni hipoteza o vzhajajočem bratstvu med ljudmi zgolj platnica, zgolj kamuflaža? Morda je cilj prav groza in ne utopija? V takšnih situacijah še zdaleč ni očitno, kaj je konj in kaj je voz. Ravno zaradi smrti sto milijonov in več ljudi si takšna vprašanja moramo postavljati. Prav tako moramo opozoriti na dejstvo, da se utopična vizija neizogibno ogrne v plašč sočutja, zaradi česar se ji je zelo težko upreti. Zato lahko tudi ponuja zelo pretanjena in zahrbtna opravičila za opustošenje.
Nekaj misli, ne, nekaj dejstev: vsak družbeni sistem v današnjem svetu proizvaja neenakosti in vsak družbeni sistem je tako delal od začetka časov. Revni so bili in bodo vedno z
Figure 3. Tolika bolečina bi morala stopiti našo trdovratnost …arhiv Zaveze
nami. Analiza najdb v paleolitskih grobovih posameznikov nudi veliko dokazov o obstoju znatnih razlik v porazdelitvi zmožnosti, privilegijev in bogastva celo v zelo oddaljeni preteklosti. Naši slavnejši predniki so bili pokopani z veliko lastnine, s kupi dragocenih kovin, orožja, nakita in oblek. Vendar se je večina prebijala skozi življenje in je bila pokopana brez imetja. neenakost je železno pravilo, celo med živalmi, ki med seboj neprestano tekmujejo za kakovostno bivalno okolje in priložnost za razmnoževanje. Celo med rastlinami in mesti celo med zvezdami, ki napolnjujejo vesolje, manjšina privilegiranih in zatiralskih nebesnih teles vsebuje maso tisočih, milijonov in celo milijard povprečnih razlaščenih planetov.
Neenakost je najgloblji pojav, vpisan v samo zgradbo resničnosti in ga ne bomo rešili z domišljavim ideološko navdahnjenim preoblikovanjem redke, svobodne, stabilne in produktivne demokracije, ki jo najdemo v svetu. Edini sistemi, ki so proizvedli kanček izobilja, skupaj z neizogibno neenakostjo in trpljenjem, ki ga ta prinaša, so tisti, ki so se razvili na Zahodu, s koreninami v judovsko-krščanskem izročilu. To so prav sistemi, ki na prvo mesto postavljajo bistveno dostojanstvo, božanskost in najvišjo odgovornost vsakega posameznika. Zato bo vsak poskus, da bi pojav neenakosti pripisali delovanju teh produktivnih ustanov, ki smo jih uspeli ustvariti in zaščititi šele nedavno in jih še vedno lahko pravilno smatramo za svobodni svet, najprej prizadel najšibkejše in najbolj ranljive med nami.
Skrajneži, ki dejavnosti Zahoda povezujejo s stiskanjem zatiranih, s tem torej ne naredijo ničesar, da bi pomagali tem, za katere pravijo, da se borijo in da jih spoštujejo, naredijo pa veliko v njihovo škodo. Njihove trditve, da to delajo zaradi sočutja, moramo zato vzeti z najglobljo zadržanostjo, še bolj pa bi morali do njih biti zadržani tisti, ki si takšne trditve drznejo postaviti. Nevarnosti utopične vizije so bile razgaljene, čeprav razlogi za nevarnost še niso bili najjasneje in sprejemljivo opredeljeni. Biti marksist je bilo morda opravičljivo leta 1917 in oba, Nietzsche in Dostojevski sta dolgo pred tem prerokovala, da bomo ta nauk peklensko plačali. Končno za to danes ni nobenega opravičila. To vemo predvsem zaradi Aleksandra Solženicina in njegove knjige Otočje Gulag. Bogu hvala za tega velikega avtorja, za njegovo ogorčenje, pogum in neusahljivo žejo po pravici in resnici. Solženicin nas je opozoril, da so katastrofe Sovjetske države neločljivo in vzročno povezane z varljivim dobrikanjem marksistične utopične vizije. Solženicin je skrbno popisal ceno trpljenja, ki smo jo plačali za ta grozljiv komunistični eksperiment. Iz tega trpljenja je znal povzeti modrost, ki jo lahko upošteva vsak izmed nas, da nas takšne katastrofe ne bi več obiskale. Morda bi iz njegovega pisanja lahko posnemali ponižnost, ki bi nam dala razumeti, da zgolj naši dobri nameni niso dovolj, da postanemo dobri možje in žene. Morda bi lahko razumeli, da so takšni nameni prepogosto posledica našega neopravičljivega nepoznavanja zgodovine, naše popolnoma zavestne slepote in naše požrešne skrite lakote po maščevanju, terorju in uničenju. Morda bi si lahko zapomnili in se naučili o nedopustnih sojenjih vseh, ki so šli skozi ognjene peči marksistične ideologije. Morda bi se iz njih lahko naučili, kako nujno je, da prevzamemo osebno odgovornost za trpljenje in zlo, ki še vedno tako neopravičljivo vlada v svetu. Na voljo so nam sredstva, da se spremenimo v dolžni ponižnosti zaradi moralnega in literarnega genija tega velikega ruskega avtorja. Prav tako bi morali kar najbolj vdano moliti h kateremu koli božanstvu, ki nas jasno ali manj jasno usmerja, da bi imeli željo in voljo, da se iz ponujenega kaj naučimo. Naj nam Bog za vekomaj ne odpusti, če se tudi ob tako bolečih razkritjih prelivanja krvi, mučenja in tesnobe, še naprej ne bomo spremenili in bomo ostali neprevidni in trdovratni.
Prevedla Jasmina Rihar