No, poglej, računalnik te besedice ne pozna – podčrtal jo je rdeče kot napačno; beseda zveni znano, domače, ni pa je v Slovenskem pravopisu niti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. V pravopisu in v slovarju lahko najdemo “enkrat, dvakrat, trikrat” in tako naprej do neskončnosti, ne najdemo pa “polkrat”, ker je ta besedica vsebinsko nelogična. Kaj lahko naredimo polkrat? Ali gre lahko kdo polkrat na Triglav? Ali si lahko kdo da polkrat popraviti zobe in potem polkrat poljubi lepo sosedo? Ali lahko kdo polkrat poleti na planiški velikanki? Ne gre. Ni smiselno. Karkoli je še poskušal izreči, nič se ni prav izšlo. Takim zadevščinam v našem parlamentu rečejo po latinsko nonsens. Toda nonsens, o katerem teče tu beseda, je imel zelo konkretne posledice in mu je dal misliti.
Vse je še živo videl pred očmi, in ko je prejel zdravniški izvid, je napisal:
»Tega izvida ne sprejmem in vam ga vračam. Sram naj vas bo! Sram naj vas bo osebno in za druge zaposlene pri vas, ki ravnajo tako podlo. Nezaslišano! Ali nimate v hiši nobenega možakarja, ki bi izvedel predavanje o dandanes tako razvpiti etiki in morali in uvedel red? Hudo je že, ker ste na slabi lokaciji, sedaj vas je zajelo še žensko gibanje, ki provocira paciente, da dokaže svojo moč.«
Tako je zapisal v protest in pritožbo,1vse skupaj preganil, vstavil v nekaj večjo kuverto in odposlal predstojniku zdravstvene ustanove. Bil je zelo konkreten. Takole je bilo:
Okrog desete ure tistega slabega dne, tj. 9. novembra 2016, je prišel v hodnik s subordinacijami in v sprejemnici stopil k prvemu okencu; iz žepa je vzel izkaznico ambulante za glavkom in zdravstveno izkaznico, ju položil v režo pod prozorno pregrado in čakal. Uslužbenka na drugi strani je nekaj prekladala s svoje leve na desno stran, mape ali fascikle, na to ni bil posebej pozoren, je pa gledal vanjo in pričakoval, da ga bo opazila in pristopila k okencu, toda ni se zmenila zanj. Mirno, kot da ga to ne zadeva, je čakal. Potem je zaslišal glas in se ozrl za njim. Pisarniška delavka pri drugem okencu je stala obrnjena proti njemu in ga gledala. Pograbil je svoja dokumenta, in ko se je približal, je še slišal: »… je prišel prej.« Pojasnilo je veljajo ženski, ki je tam nekje iz sredine prostora pohitela k tistemu okencu, ko je predhodni pacient (kasneje, ko so ga klicali v katero od ordinacij, je slišal, da se piše Matjaž) odšel od tam. Registrirala je njegov prihod in dobil je številko 15. Uslužbenka je bila zelo pazljiva in korektna; rutinsko se ji je zahvalil.
V roku ene ure so ga poklicali v notranji hodnik ambulante in potem kar hitro na kontrolo vida, s tem da je z levim ali z desnim očesom prebiral ali skušal prebirati številke. Gornjo, prvo vrstico treh velikih številk je videl kot prste na roki, pri drugi vrstici z več manjšimi številkami se mu je že zatikalo, nekatere številke je videl dobro, pri drugih je zastal, kdaj zatisnil oči in spet pogledal (ali je 3 ali je 9 ali morda 5, se je spraševal). Dokončal je drugo vrstico, za tretjo vrstico še manjših številk je pa kar povedal, da ne bo šlo. Kaj bi se naprezal in tratil čas! V vrsti je videl le manjše obledele temne madeže.
Čakanje na pregled vidnega polja je trajalo precej dalj časa, a ga je normalno opravil.
Dočakal je poziv v ordinacijo k zdravnici. Že prve besede, ki jih je izrekla, so bile neobičajne. V letih, kar je hodil v ambulanto, ni zdravnica izrekla nobene odvečne besede, strogo se je držala svojega protokola. Mlada zdravnica z očali s črnim okvirjem ga je zvabila v pogovor, kot da sta stara znanca, a je ni do takrat še nikoli videl;
1 Na protest se ni nihče odzval.
[Page 97]
vprašala ga je, kako je bilo na vidnem polju. Zelo človeško, zelo priljudno. Zaupljivo se je odzval:
»Mislim, da sem v začetku nekaj pritiskov na gumb zamudil. Pričakoval sem, da se bo tista naprava malo zatemnila,« je povedal.
»Saj niste bili prvič na takem pregledu!«
»Bil sem pred devetimi meseci ali še prej.«
»Pa saj tudi kasneje in vmes ni bilo vse v redu!«
Molčal je.
»Ali si redno dajete kapljice?«
Pomislil je in ležerno odgovoril: »No, iskreno povedano, včasih tudi pozabim.«
»Pozabite?! Kako pogosto pozabite?«
»Včasih, ne vem točno.«
»Kako pogosto pozabite?«
»Ne vem, kako pogosto sem pozabil, da sem pozabil …«
»Kolikokrat ste pozabili?«
Za trenutek, dva se je zadržal, toda ker je rekel a in b, ga je nekaj gnalo, da je moral reči tudi c in d. Bruhnilo je iz njega: »Oh, polkrat.«
Odgovor jo je razveselil. Kako malo je bilo za to potrebno! Zadostovalo je »polkrat«. Na licih ji je zaigral zgovoren nasmeh; uživala je v zmagoslavju in videl je, da ima lepo, belo, pravilno razvito zobovje. Potem se je lotila dela, zaradi katerega je sploh bila v ordinaciji. Najprej mu je izmerila tlak v desnem očesu in rekla: »Štirideset,« potem v levem in molčala. Spet je naredila meritev desnega očesa, rekla ni več ničesar, nazadnje je zapisala za desno oko »21« in za levo »16«.
Lastna nazadnje izrečena besedica mu je odzvanjala v glavi in razmišljal je: Koliko je polkrat? To ni petdesetkrat ali osemkrat niti ni enkrat; če je polkrat, je manj kot enkrat. Večkratnik je množilni števnik, ki izraža koliko ponovitev ima stvar. Ampak, če bi bilo mogoče, da bi nekaj storil polkrat, ne bi tistega storil nobenkrat. Polkrat ni niti enkrat! Kakorkoli že, v vsakem primeru bi bila to tako majhna količina pozabe, da bi se ne bilo vredno okulistki zaradi nje tako angažirati.
Ženska, navdušena nad svojim uspehom, ga je poslala ven, da počaka še na pregled pri zdravnici.
»Ali niste vi zdravnica?«
»Sem, pogledati vas mora še druga, starejša,« se je pomenljivo nasmehnila.
Potem je bil začuda kar hitro drugič pozvan v isto ordinacijo. Zdravnica, nikoli še ni bil pri njej na tretmaju, videl pa je že nekje napisano njeno ime s priimkom, katerega en del, ki je tujega izvora, se da z lahkoto zapomniti, je bila res nekaj starejša od prve, toda pol mlajša od njega, mu je s specialno svetilko pregledovala očesno ozadje in robato ukazovala: »Glejte navzdol, glejte navzgor, glejte v desno, glejte v levo!« Dobil je vtis, da ji je šlo delo kar dobro od rok – ni ponavljala, ni se brez potrebe odvečno prestopala. Kot spotoma mu je nazadnje s prsti še pomela levo oko, da je zasukal glavo in se ji tako izmaknil. Česa takega ni počel niti sam niti ni tega storila do takrat nobena zdravnica. Čemu je bilo to potrebno? Že od samega začetka zahajanja v ambulanto za glavkom, še na stari lokaciji nasproti UKC, mu je dr. Marija Zupan, pozneje tudi profesorica, prepovedala mencanje oči, če bi ga kdaj zaščemele ali zasrbele, in priporočila se je dosledno držal, tedaj pa mu je zdravnica, očesna zdravnica, oftalmologinja, sama mela oko, ne da bi mu kaj rekla, še oštela ga ni, ko se ji je izmaknil. Zaveda se poškodbe živca levega očesa (»Oh, saj se še komaj drži skupaj,« je rekla očesna zdravnica na Viču pred leti, ki se je zamislila in mu potem dala napotnico za očesno kliniko), ostaja pa mu nedoumljivo, zakaj in čemu mu je mela prav levo oko. Spominja se opozorila neke druge očesne zdravnice, kasneje, že na Grablovičevi ulici, po upokojitvi oftalmologinje Marije Zupan se v ambulanti menjujejo, ki mu je po pregledu rekla: »Če se vam bo kaj zgodilo, ne hodite sèm; pridite na urgenco, zdaj smo tam stalno prisotne.«
S pregledom očesnega ozadja je bil kontrolni pregled v celoti končan in vstal je s stola, zdravnica je tudi zaključila: »To nima smisla
[Page 98]
[Page 99]
…, če se ne držite terapije …, zdravljenja,« je dodala in se mu od blizu zazrla v oči. V roke mu je potisnila zajeten kup njegovih dokumentov: »Izvid vam bomo poslali po pošti.« Za kontrolo je napisala: »Pri področnem oč zdravniku,« kar pomeni nekje drugje, ne več na očesni kliniki, kamor je hodil iz leta v leto več kot dvajset let; prej trideset kot dvajset. Mapo, ki jo je razganjalo, je z obema rokama nesel administratorki, in ko je stal v njenem osrednjem široko odprtem prostoru, se je zdravnica kar naenkrat pojavila za njim na njegovi levi strani; stala je tam, tik za njim in tesno ob njem, skoraj na dotiku, zastopicala centimeter, dva naprej pa spet zastala in ga od strani opazovala. Rekla ni nobene; tako je spoznal še to preprosto metodo diagnosticiranja bolezni, a ko se je obrnil k njej, tako da sta si stala nasproti, na blizu iz obličja v obličje, kot da se bosta zdaj zdaj objela in se poljubila, ji je spravljivo rekel: »Poslali ste me na izlet po Ljubljani, nazadnje pa se bom vrnil sèm.«
»Četudi!« je pribila in visoko vzravnana, ponosno, ne da bi se ozrla na levo, kjer je na stolih ob steni tiho čemelo še nekaj pacientov, zatopljenih vsak v svoje misli, zavila v svojo ordinacijo. Tiho je zaprla vrata za seboj in za dolgo, če ne kar za vedno izgubila njegovo zaupanje. Kot mentorica je dala s svojo sprevrženostjo mladi zdravnici slab zgled.
Administratorko je vprašal, kdo je njegov področni okulist. »Od kod pa ste?« Povedal je pa je stopila k svojemu pultu in mu izročila seznam enaintridesetih zdravstvenih domov, ambulant in optik od Ljubljane, kjer jih je več, do Bleda, Brežic in dol do Sežane. Kam naj se sedaj poda? Komu naj se zaupa, ko nikogar ne pozna? Če drugega ne, potreboval bo, najbrž, tako kot leta doslej, Xalacom in Azopt. Zahvalil se je:
»Po približno dvajsetih in še nekaj letih odhajam od vas.«
»Ozdravljeni?« je vprašala, a je začeto misel nadaljeval: »Hvala za vse, kar ste dobrega storili zame.«
»Prosim,« je slišal; obrnil se je in se podal na povratno pot.
Zapestne ure od upokojitve ni več nosil, staro je zavrgel, nove ni kupil, pa je dvignil glavo in pogledal pod strop glavnega hodnika, kjer je visela velika ura z belo številčnico; kazalca sta za dve ali tri minute prekoračila drugo popoldansko uro. Prišel je približno ob 10. uri, potem ko se je dvakrat presedel na avtobusu. Čeprav je slutil, da se bo nekaj zgodilo, je bil presenečen. Nikoli si ni mislil, da je kaj takega mogoče. Bil je tudi zadovoljen, da se je s takšno lahkoto zadržal in ostal miren. Če bi bil pri polnih močeh, bi bilo drugače. Sedaj je popustil, postal je samo opazovalec, preprost primerek iz vrste homo sapiens, in to je želel ostati, da bi bič vesti v nočeh brez sna več počival in manj udrihal v ostarelem telesu. Glede na njegova leta mu kaj drugega tudi ni preostalo. Ni imel ne moči ne volje, da bi v navzkrižju interesov povzdignil glas. Ko je šel mimo sprejemnice, je še švignil s pogledom k drugemu okencu, k ženski, ki si je zaslužila kakšno spoštljivo besedo, a je šel mimo; videl je, da ima delo, in je ni hotel motiti. Gospod bo povrnil … Tisti dan je spregovoril le malo besed in še tiste so bile preveč.
Na doživetje kaže pogledati z nekoliko širšega vidika, da bo bolj popolno in objektivno. Zgodilo se je v tistem kratkem obdobju, ko sta se velikokrat omenjali etika in morala. Etiko in moralo je večkrat omenjal Miro Cerar, za njim so ponavljali še nekateri drugi; postalo je kar moderno, tako kot so se svojčas politiki in slavnostni govorniki, da bi dali svojemu izvajanju primerno težo in ohranili pozornost prisotnih, pogosto sklicevali na Tita (»Tito je rekel …«). Zgodilo se je drugi dan stavke zdravstvenih delavcev, v času zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc in premierja Mira Cerarja. To je bila stavka s številnimi posamičnimi defiléji oftalmologinj po hodnikih – vse so bile mlade in vsaka je bila po svoje lepa –, ki jih delo ni priganjalo in ki imajo, glede na naše razmere, že dovolj visoke plače, medtem ko so nižje uvrščene uslužbenke na hierarhični lestvici normalno delale.
[Page 100]
Dan, dva zatem je čutil v očesu topo bolečino, ki je potem popustila ter izginila in spet je bilo vse po starem – razen praske v spominu. Bolečina ga je tisti čas živo spominjala na dogodek in v mislih je znova in znova posedal v ambulanti za glavkom, gledal, poslušal in razmišljal. Storjeno je bilo in tega ni mogoče izbrisati. Ali se zdravnica več ne zaveda, da je v službi človeka, slehernega človeka? V danih razmerah je stopila na nepravo pot in odšla predaleč. Sedaj živi v svojem svetu, vztrajno sledi svojim umišljenim ciljem in trpi. Nesrečna ženska! S prispodobo povedano, se je zgubila in zašla na močvirna tla; umazana do obisti blodi in žvrklja po blatu in si sama ne more več pomagati. Reševalci, tisti, ki delajo z njo ali živijo ob njej, morajo biti previdni, blato je težko, lepljivo, in paziti morajo, da se ne odvrne od njih; začeti je treba z majhnim odmerkom zdravila, s homeopatsko dozo, in nadaljevati tako, da bo sama prišla do uvida, spoznanja … So ljudje, ki nočejo ozdraveti in se s svojo boleznijo celo ponašajo, prišel pa bo čas, ko bo bolezen veljala za sramoto; no, to še ne bo kmalu in do tedaj bomo morali še veliko obolevati.
Začel je odpuščati. Po dolgem premišljevanju je sklenil, da se mora odtrgati od starozaveznega prava in se zateči k spoštovanju Jezusovega učenja o razumevanju, sočutju, ljubezni. Ni smel dopustiti, da bi gnev zastrupljal in razjedal njega samega. Tako laže, svobodneje, zadovoljno živi. Ampak tole je bilo zares noro. Ali se je zmešalo njemu, ki spoštuje dekalog in se drži starih vrednot, ali je znorel svet, v katerem živi? To doživetje je bilo zanj nekaj novega, nepričakovanega, presenetljivega. In zgodilo se je v zdravstvu, tam, kjer se nič takega nikoli ne bi smelo zgoditi. Kakšna zloraba plemenitega poslanstva! Take sprevrženosti še ni doživel. Ampak kaj …, vedno je enkrat prvič. Kako je dandanes s spoštovanjem Hipókratove prisege? Rad bi videl, kako ta slovesnost poteka …, če jo sploh še izvajajo.
Oh, ni potrebno predavanje, ni treba, da posluša pridigo cel avditorij klinike; med zdravniki nasploh je precej sijajnih ljudi, ki vestno in odgovorno opravljajo svoje delo, zdravnic in zdravnikov, ki jih ne kaže gnjaviti, ki imajo v resnici dosti pomembnejšega dela – misel je zapisal vznemirjen, ogorčen. Tako se ne dela. Zdravnica je pač drugačna kot drugi in ima kot osebnost popolno svobodo – ne more iz svoje kože, pravimo –, ki pa je omejena z zdravniško etiko, ki bi jo morala brez izjeme spoštovati. Zaradi tega je nujen individualen tretma. Pri tem upa, da je bil ta primer le izjema, prav prepričan o tem pa ni. Slovenci, današnji Slovenci, po večini starejši in dolgo varani s svetlo prihodnostjo – mladi nas še vedno zapuščajo in odhajajo v svet – smo tako prestrašeni, apatični, da se ne upamo upreti in se zavzeti niti zase, tistih pa, ki to zmorejo, v odločilnih trenutkih ne podpremo, jim ne izkažemo lojalnosti, ampak jih pustimo na cedilu, se jim prikrito in privoščljivo posmihamo, jih zatajimo, izdamo. Rajši stisnemo glavo med ramena, se potuhnemo in boječe čakamo, kaj bo, kaj se bo še zgodilo. Duh svinčene preteklosti nas še vedno drži v šahu. Speljanim stran od pravih vrednot in častivrednih lastnosti, nam manjka samospoštovanja in samozavesti; sprejeti in izvesti je treba hitre, odločne ukrepe. Kar bomo storili danes, bo v praksi prišlo do izraza šele čez leta. Govoriti in kritizirati je dobro za sproščanje lastne napetosti, za spremembo stanja v družbi pa ne. Biti moramo dejavni: ko pride čas, moramo oditi na volišča in premišljeno z vso resnostjo obkrožiti prave stranke in agilne poštene domoljube za najbolj pomembne funkcije v naši skupnosti; imamo jih, vedno smo jih imeli, samo odločiti se moramo zanje in jim s tem dati potrebno moč. Nezavzetost za politično dogajanje je spona, ki omejuje našo svobodo na poti k samouresničitvi. Da se razumeti stare, bolne, šibke, ki jim je edina misel ozdraveti ali umreti,
[Page 101]
prištevni in odgovorni pa bi morali misliti na svoje drage in najdražje, otroke, in ne bi jim smelo biti vseeno, kakšen svet jim bodo pustili za sabo. Abstinent pri volitvah je soodgovoren za izid volitev, in če mu morala ni tuja, bi moral biti na koncu, ne glede na rezultat, kar lepo tiho. Ne bilo bi prav, da bi kritiziral, če sam ni storil nič za spremembo stanja. Na volitvah lahko pokažemo svojo moč in izrazimo svojo svobodno voljo, ki jo mora spoštovati vsak hudič in Satan sam. To je minimalno, kar lahko stori vsak dobrohoten človek, če že ne zaradi nas samih pa zaradi potomcev. To je prava pot. In nujna. Kdor ravna drugače, je neveden, nezrel, in skrajno neodgovoren ali pa se sam prenajeda pri državnih jaslih.
Sram pa, katere je obšel, naj ostane, saj je kazalnik, da se zavedajo zablod in da njihova vest in čustva še niso povsem otopela; nad njimi tako še ne kaže obupati, zanje je še upanje … Mnogo ljudi dela vztrajno, natančno, odgovorno, najbolje tisti, ki so se pri izbiri poklica res prav odločili, ki pri delu uživajo, se veselijo svojih uspehov in pri tem ne mislijo na bogatenje. Dobro delo samo po sebi nagrajuje. Kdor se je odločil za human poklic, kot je zdravniški, mora biti vsaj strpen, če že ne premore naklonjenosti do bližnjega in po svoje prizadetega, tudi zaradi ljubezni do poklica. Žal se nismo vsi prav odločili, zato je toliko nesrečnih ljudi, ki potrebujejo razumevanje in pomoč, če ne drugače, vsaj z dobrim nasvetom, čeprav vemo, kako je s tem: vsak bi jih dajal, a mnogi, ki so jim namenjeni, jih ne cenijo niti jih ne upoštevajo. Živeti iz dneva v dan in z odporom hoditi v službo, je mučno; pusto je kar naprej in naprej, neštetokrat, ponavljati ista opravila. Če tako stanje spremlja še nezadovoljstvo zaradi nerešenih osebnih problemov, je stanje laže razumljivo; degradirati zdravstveno ustanovo kot celoto pa ne bi bilo pravično ne pošteno.
Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, zato se vse spreminja. Vse stremi k uravnoteženosti in k popolnosti. Vse se z medsebojnim delovanjem prilagaja in spreminja; nekaj korakov naprej in kak zdrs nazaj. Tako napredujemo. Spremenimo, kar se spremeniti dà, in storimo, kar je treba storiti. Povrnimo si dobro ime in bodimo mladini za vzor in v ponos; povrnimo si sloves prijaznih, dobrohotnih, pa vendarle samozavestnih in odločnih patriotov; izkažimo domovini kot materi čast, ki ji pripada!
Tako je nazorno spoznal pomen besede sprevrženost. Sprevrženost je izrazita in pogosta v politiki današnjega časa, pri nekaterih manjših strankah je kar pravilo, tako da si ne zaslužijo pozornosti. »Oče naš, tvoja roka, hitrejša od strele, včasih počasna, kot da te ni, seže daleč. Sprevrženost je huda in grda pregreha, zato te prosimo, uredi stvar tako, da pri nas sprevrženosti ne bi več bilo. Toda zgodi naj se po tvoji volji, ne po moji, ki sem le eden iz množice tvojih izgubljenih in končno najdenih otrok.«
V času družbenih sprememb se spreminjajo tudi vrednote, tako da nam je včasih nerodno in se kar težko znajdemo; kar smo zadrževali v sebi in prikrivali, se brez sramu sprošča in bruha na plano. V tem smislu se osvobajamo, paziti pa moramo, da ne pretiravamo, da se držimo, kolikor se le da, zlate sredine. V skrajnostih so nevarnosti, na enem ali drugem koncu je lahko absurd; z lahkoto se ga da prepoznati, nikoli pa ne vemo natančno, kaj pomeni in kaj prinaša. Ali je v njem kak smisel, je v njem skrit kakšen namen? … V nesmislu smisel? Neumnost, bedarija! Absurd! Še en absurd. Pa vendar … Pooočasi! Počakajmo. So trenutki … Pride čas … Toda to je že druga zadeva, za sedaj dajmo samo času čas. Čas, ki vse dopušča in vse vzame, bo odkril to in še druge, za nas danes neverjetne in osupljive stvari. ■
[Page 102]