Pred 80 leti je bila …
Pred 80 leti je bila Ljubljana pod italijansko okupacijo. Ker je v mestu tedaj vladal zelo blag okupacijski režim, so se tja umaknili številni begunci s Štajerske, med njimi tudi tedaj 19-letni Karel Destovnik Kajuh (1922–1944). Nekaj let pred vojno je v svoji Slutnji zapisal, da »bomo z barbarskimi klici hiteli preko zemlje, da bomo pobijali vse, razrušili vse, mi, ki čitamo Byrona, Gorkega, Bloka, Puškina, in da 1 bomo jutri divjali s peno krvavo na ustih. Uživali bomo ob krvi nedolžnih teles …« Ironično, ampak mladi Kajuh, ki je jeseni 1941 pribežal pred Nemci v Ljubljano in tam navezal stik s komunisti, je pri tem rušenju predvojnega družbenega reda aktivno sodeloval. Postal je član Varnostno-obveščevalne službe, ki je pod vodstvom Zdenke Kidrič delovala kot udarna pest Partije in pričela likvidirati politične nasprotnike. Čeprav članstvo v VOS-u (Varnostno-obveščevalna služba) pesniku Kajuhu nikakor ne more biti v čast, ni jasno, v katerih akcijah je sodeloval. Praviloma so namreč kulturniki ostali v zaledju in niso sodelovali v krvavih rihtah, tako da so laže ohranjali 2 idealizirano predstavo o »narodnoosvobodilnem boju«. Tako se je Kajuh udeleževal srečanj, ki so jih komunisti organizirali v gostilni Fortuna (Pri desetem bratu) za Bežigradom. »Z nestrpnostjo smo vedno pričakovali partijske sestanke. Po izčrpnem dnevnem redu je naš »Korlek« Karlo Destovnik – Kajuh recitiral svoje najnovejše pesmi iz ciklusa Markacije. 3 To je bila njegova najplodovitejša doba,« je zapisal eden od članov VOS-a. Z Bojanom Šti hom sta v tem času pisala propagandno igro Mati. Dušan Pirjevec – Ahac jima je obljubil, da jo bodo uprizorili v ljubljanski Drami ob vkorakanju Stalinove rdeče armade ob koncu leta 1941. Po vojni je Pirjevec ob branju igre vzkliknil, češ sreča, da Rusi niso prišli v Ljubljano leta 1941, ker bi se s to igro pred njimi Slovenci osmešili.[4] Ob koncu leta je Kajuh med silvestrsko zabavo spoznal Silvo Ponikvar in začel z njo ljubezensko razmerje. V tem času je napisal največ svojih pesmi, zlasti nekaj 5 močnih čustvenih, in vrsto pisem, ki jih je pisal Silvi v zapor. Še pred italijansko kapitulacijo je odšel iz Ljubljane, se pridružil XIV. diviziji, dobil drugo dekle, pesniški zagon pa je tudi presahnil. Iz tega partizanskega obdobja 6 sta ohranjeni le dve pesmi in nekaj krajših fragmentov, ki jih je zapisoval v legendarno beležnico, ki se je v času demokratičnih sprememb izgubila. Gre za bolj politične verze (v počastitev XIV. divizije in Tita ter krajši sramotilni pamflet zoper branilce grahovske postojanke (v njej so partizani zažgali tudi pesnika Franceta Balantiča). Zgrešeni vojaški podvig XIV. divizije v začetku leta 1944 in v tančico neznank in ugibanj ovita smrt pa sta zadnji dejanji Kajuhove tragične zgodbe.
Vojne in ideologije 20. stoletja so močno posegle na področje umetnosti in v življenje umetnikov, tudi Kajuha. Mnogi umetniški ustvarjalci so postali sopotniki novih režimov, ki so koreninili v kritiki socialnih razmer in napovedovali nasilni obračun s starim redom, mlade pa so nagovarjali s svojim energičnim
1 Destovnik, Karel. Kajuh, zbrane pesmi (Velenje: Knjižnica Velenje, 2015), 10.
2 France Pibernik je ovrgel trditve, da je bil Kajuh osebno navzoč pri padcu domobranske postojanke v Grahovem novembra 1943 (prim. Petrovič, Mihael. Maslo za kralja (Stare Žage: Zavod za ohranitev kulturne dediščine Mošnice-Moschnitze, 2016), 127) in dokazal, da člani kulturniške skupine niso smeli sodelovati v bojih, razen v primeru, ko so bili neposredno napadeni (prim.https://www.druzina.si/ clanek/57-47-up-srece-onkraj-groba, pridobljeno 30. 7. 2021).
3 Dolgan, Marjan, Fridl Jerneja, Volk Manca. Literarni atlas Ljubljane (Ljubljana: Založba ZRC, 2014), 62.
4 Ibid, 62. 5 Prim. Glavan, Mihael. Ljubimca z Vošnjakove ulice (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014). 6 Komelj, Miklavž. »Karel Destovnik – Kajuh: Kdor ni spregledal zdaj … », Borec LXIII, št. 676–680 (2011), 63.
dinamizmom, mladostnim vitalizmom, kultom telesa in zavračanjem moralističnih spon, tehnološkim napredkom in udarnimi gospodarskimi načrti … Te nove revolucionarne ideale je najbolje povzel Marinettijev Futuristični manifest, ki v literaturo vnese nekatere nepogrešljive elemente, med drugim nasilje, agresijo in stalni boj.[7] Nismo presenečeni niti ob skorajšnji Marinettijevi povezavi z Mussolinijem niti ob Goebbelsovem začetnem navdušenju nad futurističnimi in drugimi modernističnimi deli (odnos do njih je propagandni minister spremenil šele kasneje po Noči dolgih nožev).[8] Radikalni Marinettijev tekst je tako bil obvezno čtivo revolucionarnih umetnikov Italije, Nemčije in Rusije, ki so kljub služenju različnim Vodjem imeli zelo veliko skupnih imenovalcev. Zdi se, da režimski umetniki v idealizmu ali pa naivnosti niso prepoznali, da preplet režimske ideologije in umetnosti nazadnje vodi k popolni podreditvi slednje oz. fizičnemu uničenju umetnika; ruski futurist Vladimir Majakovski na primer, ki je močno vplival na mladega Kajuha, naj bi tako naredil samomor, ampak govorice o njegovi likvidaciji so se po letu 1991 okrepile[9] in do danes niso potihnile.
Umetnikova smrt je totalitarnemu režimu včasih bolj dobrodošla kot delovanje. Omogoča nemoteno manipuliranje, ponovno interpretiranje in druge ideološke zlorabe. Tudi v Kajuhovem primeru ni bilo drugače. Po drugi strani pa ga je obvarovala pred obveznimi pesniškimi recitali po tovarnah in krajevnih dvoranah ter udinjanjem agitpropovskim predpisom; čeprav je bil šele na začetku pesniške poti, so ga takoj postavili na piedestal, o katerem je lahko le sanjal njegov tovariš Matej Bor, ki se je med vojno oklical za »dvornega poeta po vojni pa prišel v spor z arhitekti novega reda in moral trdo delati za ljubi Revolucije«,[10] kruhek. Bor je nekoč izjavil, da bi pesnik revolucije moral, če bi bil dovolj pameten, izginiti v revoluciji.[11]
Junaška smrt revolucionarja je pogosto konstrukt režimskih propagandistov. Ena bolj znanih mučeniških zgodb je danes gotovo zgodba argentinskega revolucionarja Che Guevare. V zadnjih letih sem srečal celo primerjave med Kajuhom in Chejem, čigar smrt podobno kot Kajuhova ni bila junaška, ampak jo je propagandni aparat naredil takšno. Vendar tisti, ki govorijo o Kajuhu kot slovenskem Che Guevari, našemu pesniku delajo medvedjo 12 uslugo, ko ga primerjajo s »klavcem iz Havane«, ki ni premogel veliko človeških kvalitet in ki ni nikdar skrival svojih rasističnih stališč. Morda so jima bile skupne le revolucionarne sanje o vzpostavitvi novega reda, ki pa so se tako v slovenski kot tudi kubanski (in vsaki drugi) različici končale z nočno moro.
7 https://en.wikipedia.org/wiki/Manifesto_of_Futurism#/media/File:DeclarationOfFutuism-EN-1.png (pridobljeno 25. 6. 2021)
8 Prim. Petropoulus, Jonathan. Art as Politics in the Third Reich (Chapel Hill: The University of North Carolina Press, 1996), 24.
9 Prim. Razkrita skrivnost iz življenja Majakovskega, Delo, 13. 8. 1991, 5.
10 Dolgan, et al., Literarni atlas Ljubljane, 45.
11 Petrovič, Mihael. V Kočevje pa že ne (Kočevje: Društvo Peter Kozler, 2013), 56.
12 Prim. https://www.politifact.com/factchecks/2013/apr/17/marco-rubio/did-che-guevara-write-extensively-about-superiorit/ (pridobljeno 26. 7. 2021)