Tkala, tkala platno sem prebelo,
ne za se, za svojega fantiča,
da ga dež na vojski ne premoči.
Nihče v kamri moji ni bil priča,
ko od solz je platno rumenelo,
nihče mi govoril ni: ne joči!
Zdaj tkem platno črno že dva dneva,
ne za njega, le za svoja krila.
Joči! prosijo me kamre stene.
Joči, joči! mi srce veleva.
Jaz pa nimam solze več nobene,
da bi trdo platno omečila.
[Stran 76]