Drugi od uredništvu znanih med umikajočimi se, ki jih spremljamo na fotografijah njihove poti čez Ljubelj maja 1945, je Pavel Masič. Njegova starša, oče prav tako Pavel in mati Johanna, rojena Žvab, sta bila Primorca, doma iz Povirja pri Sežani, kjer sta se leta 1882 poročila. Kar hitro sta se preselila v Ljubljano. Vsi njuni otroci so vpisani v rojstno knjigo župnije Sv. Peter, prvi sin Stanislav že leta 1887. Imela sta šest otrok. Trem fantom, že omenjenemu Stanislavu, Viktorju in Pavlu, so sledila še tri dekleta Angela, Alojzija in Vida.
Pavel Peter Masič se je rodil v Ljubljani 29. junija 1893. Do poroke se v dokumentih njegov priimek sicer pojavlja še kot Mašič, kasneje Masič. Po končani ljudski šoli se je vpisal na učiteljišče, a učiteljskega dela ni nikoli opravljal. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v 17. pehotni polk in dodeljen v službo k Južni železnici na Tirolsko. Delu na železnici je ostal zvest vse do odhoda v begunstvo. Železnica mu ni bila tuja, saj je bil njegov oče strojevodja. Pavel sicer ni vozil vlakov, je pa opravljal druge železničarske službe v različnih krajih po Avstriji in na Slovenskem. Na Grobelnem je bil šef postaje. Ko je po koncu prve svetovne vojne Južna železnica prešla pod jugoslovansko upravo, je Pavel večinoma služboval na Železniškem ravnateljstvu v Ljubljani, kjer je med drugim vodil odsek, ki je preiskoval železniške nesreče. V uradniški karieri je dosegel položaj inšpektorja.
Sredi vihre prve svetovne vojne se je 7. oktobra 1916 pri Sv. Petru v Ljubljani poročil z Ivano Pukelstein, zasebno uradnico. Ivana je bila rojena 19. septembra 1890 očetu Johannu, ki je bil izvošček, in materi Uršuli, rojeni Kregar. Njuna družina se je zaradi službenih potreb pa tudi zaradi povečanja števila otrok večkrat selila.
Ob rednem in strokovnem delu se je Pavel med obema vojnama vključeval tudi v javno in
politično življenje. Bil je med začetniki vzpostavljanja strokovne železničarske organizacije, ki se je naslonila na program SLS (Slovenska ljudska stranka). Postal je predsednik Prometne zveze in Kluba železničarjev JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica) za ljubljansko železniško direkcijo. Vodilni v stranki SLS so v njem hitro prepoznali nadarjenega, delovnega in sposobnega moža ter ga v času županovanja dr. Jurija Adlešiča vključili kot občinskega svetovalca v Ljubljanski občinski odbor. Decembra 1938 je bil na listi JRZ, ki se ji je pridružila SLS, kot zastopnik slovenskih železničarjev v Ljubljani izvoljen za narodnega poslanca in si je zelo prizadeval za izboljšanje njihovega socialnega in gmotnega položaja.
[Page 137]
Pavel in Ivana sta imela pet otrok. Prvi se je rodil Pavel Stanislav Kostka – pri Masičevih je bila navada dajati otrokom dve imeni – nato Ciril Metod, sledila je Marija Amalija in kot zadnja dvojčka Janko Tiburcij in Viktorin Justin. Dvojčkoma so uradniki v prepisih dokumentov včasih zamenjali drugo ime. Družini med drugo svetovno vojno ni bilo prizaneseno.
Sin Pavel, rojen 14. septembra 1917, doma so ga ljubkovalno klicali Pavelček, je po končani Obči obrtni nadaljevalni šoli jeseni 1937 opravil strokovni izpit in postal krojaški pomočnik. Februarja 1942 je v želji po službi na železnici obiskoval Brzojavni železniški tečaj, ki pa ga je moral prekiniti, saj ga je italijanski okupator skupaj z očetom za devetnajst mesecev poslal v internacijo v Gonars, od koder se je vrnil šele 30. septembra 1943 in potem na začetku oktobra pričel delati na železnici. Umrl je nasilne smrti od komunistične roke, točen datum ni znan, je pa njegovo ime vpisano na spominski plošči žrtev revolucionarnega nasilja na ljubljanskih Žalah z imenom Stane Masič in letnico smrti 1945.
Ciril edini izmed otrok ni bil rojen v Ljubljani, ampak v Zalogu pri Ljubljani 5. julija 1919, kjer je takrat zaradi očetove službe družina stanovala. Po končani ljudski šoli v Ljubljani se je 1930 vpisal na Državno klasično gimnazijo, kjer mu je bil prvi dve leti razrednik Ernest Tomec, a se je po tretjem razredu prepisal na Državno III. realno gimnazijo, ki jo je uspešno zaključil. Kasneje je na pošti dobil
[Page 138]
delovno mesto pripravnika. V župnijski cerkvi sv. Cirila in Metoda se je 19. februarja 1944 poročil z Majdo, rojeno 27. novembra 1922, iz številne Langusove družine, v kateri je bilo pet fantov in pet deklet. Trije Majdini bratje Janez, Primož in Jure so kasneje v Argentini postali duhovniki.
Kot poročnik je najprej služil v Slovenskem domobranstvu, kasneje pa odšel v Slovenski narodni varnostni zbor na Primorsko. Oče Pavel mu je 1944 pisal za god in rojstni dan ter mu med drugim zaželel: »Da še dolgo vrsto let zdrav in čil živiš in deluješ za geslo: Družina, domovina, Bog!« Ciril se je ob koncu vojne skupaj s svojim svakom Gabrijelom Potočnikom umaknil proti avstrijsko-italijanskim Alpam in nato proti mestu Ascoli Piceno v istoimenski pokrajini v deželi Marke na sredini italijanskega škornja blizu jadranske obale. Žena Majda se je z brati in sestrami v Italijo umaknila prek Trsta ter se srečno sešla s svojim možem. V bližnji vasi Amandola se jima je rodil prvi sin Tomaž. Kasneje sta se jima v Argentini rodila še Pavel in Oskar, ki pa je umrl že kot dojenček. S pomočjo Rdečega križa so se premaknili v Bari, od tam pa v Neapelj, kjer so sredi meseca julija 1947 dobili dovoljenje za odhod v Argentino. Tja so z ladjo Stewart pripluli 23. maja 1948. Majda je za posledicami raka umrla stara 42 let, Ciril pa po možganski kapi in nekajletni nepomičnosti star 65 let. Za oba je v bolezni skrbel sin Tomaž.
Hči Marija, domači so jo klicali Milica, je bila rojena 1. maja 1921. Končala je trgovsko šolo in opravljala knjigovodska dela. Po vojni je ostala v Ljubljani in se poročila z Adalbertom Krautbergerjem. Rodili so se jima trije otroci Matjaž, Adi in Janja. Z očetom Pavlom in bratoma Cirilom in Jankom je ostala povezana po pismih. Ves čas je skrbela za svojo mamo Ivano, ki je tudi ostala v Ljubljani in ni sledila očetu v Argentino. Obe sta bili takoj po vojni nekaj časa tudi zaprti. Umrla je leta 1987.
Dvojčka Janko in Viktorin sta se rodila 14.
[Page 139]
aprila 1923. Štiri dni po rojstvu ju je pri sv. Petru v Ljubljani krstil znani profesor dr. Josip Demšar, ki je dočakal visoko starost 103 leta in je bil med drugim na učiteljišču profesor verouka tudi revolucionarju Edvardu Kardelju. Janka je bolezen spremljala že od otroštva, kar mu je povzročalo težave pri izobraževanju. Na Državni moški obrtni šoli se je izučil za keramičarja. Med vojno je bil vpoklican v nemško delovno službo Todt in prenočeval v delovnem taborišču na Brezovici pri Ljubljani. Skupaj s Cirilovo ženo Majdo in njeno družino je odšel v Italijo in kasneje v Argentino, kjer je opravljal različna dela, dokler mu je zdravje to dopuščalo. Ostal je neporočen in umrl v Buenos Airesu, star 62 let.
Viktorin je 15. septembra 1944 s tečajnim izpitom končal šolanje na III. državni gimnaziji in hkrati maturiral. Pred tem je namreč moral šolanje prekiniti, ker so ga Italijani za nekaj časa poslali v koncentracijsko taborišče Gonars, od koder se je po šestih dnevih pešačenja 23. julija 1943 vrnil Ljubljano. Že pred maturo je vstopil v Slovensko domobranstvo, po maturi pa je želel študirati teologijo in postati duhovnik. O tem je pisal bratu Cirilu 3. julija 1944 takole: »Že sedaj se malo pripravljam, zlasti študiram latinščino, ki jo bom zelo potreboval v bližnji bodočnosti. Vsak dan si nabiram zakladov in moči zjutraj pri sveti maši in obhajilu, da bi bil kos poklicu, ki sem si ga izbral. Za zbranost pri svetih mašah je poskrbel naš gospod dr. Vilko Fajdiga – podaril mi je najlepšo knjigo pobožnosti sv. Cerkve – Rimski misal. Zelo sem mu hvaležen za ta dar in v zahvalo se ga večkrat spominjam v molitvi, ko ga uporabljam.« Viktorinu žal ni bilo dano uresničiti to željo, saj je bil konec maja 1945 skupaj z drugimi domobranci iz Vetrinja vrnjen v Slovenijo in ubit neznano kje. Tudi njegovo ime je vpisano na spominski plošči žrtev revolucionarnega nasilja na ljubljanskih Žalah z imenom Justin Masič.
Pavel Masič je bil skupaj z družino ves čas odločno na protikomunistični strani. Dobro je poznal komuniste, saj se je z njihovim delovanjem srečeval že pred vojno v železničarskem sindikatu in drugih železničarskih organizacijah. Okupator mu ni prizanašal. Italijani so ga skupaj s sinovi internirali v Gonars, za nekaj časa pa so ga zaprli tudi nacisti. Svoje slovenstvo in državotvornost je pokazal, ko je 3. maja 1945 sodeloval kot eden od tajnikov zborovanja Slovenskega parlamenta na Taboru v Ljubljani.
Po vojni je delil begunsko življenje mnogih Slovencev. Poleti 1945 se je za krajši čas ustavil v vasi Anras na vzhodnem Tirolskem, nato pa šel v begunski taborišči Peggetz in Špital.
Ker so komunisti nekatere begunce še posebej iskali, se je pred njihovim pritiskom umaknil v cistercijanski samostan v Stams na
[Page 140]
Tirolskem, ki je bil v francoski okupacijski coni. Tja je odšel na povabilo slovenskih cistercijanov skupaj s prijateljem Francetom Kremžarjem, kjer sta oba čakala na priložnost za odhod v emigracijo. Kremžar je dobil dovoljenje jeseni 1948, pri Masiču pa se je zataknilo, tako da se je moral najprej prebiti do Rima in tam počakati na vstopno dovoljenje za Argentino. Tja mu je uspelo priti z ladjo 14. avgusta 1950.
Ob dejstvu, da se je znašel v tujem svetu z drugačno kulturo, podnebjem in življenjskimi navadami ter brez žene Ivane in hčere Milice, ki sta ostali v Ljubljani, mu je bilo prihranjeno vsaj iskanje prvega stanovanja. Sprejela ga je družina sina Cirila v Buenos Airesu, pri kateri je bival tudi Janko. Soočiti pa se je moral s težkim iskanjem redne zaposlitve, saj je po takratnih kriterijih pri svojih sedeminpetdesetih letih pri delodajalcih veljal za teže zaposljivega.
Nedelo, vlažno podnebje in ženina odsotnost so ga najbolj bremenili. Ob kratkotrajnih občasnih zaposlitvah je kolikor je le mogel prispeval v skupno družinsko blagajno. Življenje se mu je vsaj malo stabiliziralo z redno zaposlitvijo v Dušnopastirski pisarni, kjer je delal do svoje smrti, in tako sta se s sinom Jankom lahko preselila na svoje. V Buenos Airesu se je hitro vključil v Slovensko skupnost. Vidno se je udejstvoval v različnih organizacijah in društvih. Deloval je v Društvu Slovencev, Družabni pravdi, Južnoameriški Baragovi zvezi, v SLS pa je bil član strankinega poverjeništva za Argentino. Znan je bil kot vesten, točen in povezovalen mož, ki je držal besedo. Čeprav je vabil ženo Ivano in hčer Milico, da se preselita v Argentino, se za to nista odločili. Sin Ciril je glede tega pisal mami: »Niste z ozirom na nove prilike vi ravno tako v tujini?« Zakonca sta v stikih ostala z rednim dopisovanjem, v
[Page 141]
obe smeri pa so pogosto potovali tudi paketi. V Ljubljano običajno kava, testenine, razne konzerve, tekstil in teže dobavljiva zdravila, v Argentino pa domači čaji, zdravilna zelišča, predvsem pa slovenske knjige, po katerih je bilo veliko povpraševanja. Prvo ohranjeno pismo, ki ga je poslal Pavel iz Argentine »ljubljeni Hanici«, kot jo je naslavljal, je bilo odposlano 18. avgusta 1950. Temu so sledila še mnoga. Zmeraj jih je začenjal in končeval z besedami:
»Bog s teboj, Bog z vami!« Da ne bi spravljal žene v prevelike težave in da bi zmedel cenzuro, je vsa pisma pisal v ženski obliki in se podpisoval s: »Tebi vedno vdana Marica.« V njih je ženo redno seznanjal z novicami iz ožje družine, o napredku in rasti vnukov Tomaža in Pavleka, o težavah pri iskanju dela in učenju jezika ter o novicah v širši skupnosti. Tako je 27. novembra 1956 zapisal: »Sedaj je tu na obisku naš Prevzvišeni. 25. t. m. je blagoslovil Slovensko hišo, naše središče vsega društvenega življenja. V nedeljo, 2. 12., bo posvetil Mavričevega Marka iz Bežigrada in Rantovega Jožeta iz Kranja. Povabljena sem na obe maši. Da me je prvi povabil, se ti bo zdelo samo po sebi umljivo, drugi pa zato, ker stanujem pri njegovih starših.« Zelo se mu je tožilo po domovini. Ko je obiskal nekega duhovnika, ki je živel 500 km iz Buenos Airesa, je zapisal: »Med mirno vožnjo po ravnini sem videla le polja in tu in tam kak gozdič, le ravnina, ravnina. Kje so naše gore, gozdovi, reke, jezera, kraji, ljudje, domovina?« Trudil se je, da je Ivano čim manj obremenjeval s svojo osebno stisko in občutki, a je 9. septembra 1951 na Ivanin rojstni dan ob misli na 35-letnico poroke potožil: »Ves današnji spominski dan vasujeta moja izmučena duša in moje nemirno srce pri tebi, moja preljuba
[Page 142]
Hanica! Obujam spomine na vso preteklo dobo in težko mi je … Samota, včasih tako zelo zaželena in blagodejna – saj ima človek toliko vzrokov premišljevati o sebi – rodi včasih bridke občutke osamljenosti … in to vkljub družbi znancev in sorodnikov! Kje naj tedaj najdem tolažbo, bodrilo, pogum za nadaljnje dni svojega življenja? O blagodejni vpliv spominov! In smisel našega trpljenja? Ne, ne bo vse zaman!! …« V načrtu je bilo, da bi si v Rimu leta 1960 ogledal olimpijske igre in se v Trstu srečal z ženo Ivano, a je to preprečila smrt. Pavel Masič je umrl na svojem domu v Buenos Airesu 21. januarja 1960. Ciril je pisal mami v Ljubljano, da je oče še pred kratkim opravil duhovne vaje in redno prejemal obhajilo.
Na zadnjo pot ga je pospremila množica ljudi. Ob več duhovnikih so se v govorih od njega poslovili še Jože Jurak v imenu slovenskih duhovnikov, dr. Julij Savelli v imenu Društva Slovencev in Slovenskega pevskega zbora Gallus, Maks Jan v imenu Družabne pravde in Miloš Stare v imenu Narodnega odbora za Slovenijo in SLS, ki je poudaril, da pokojni Pavel »tudi v najhujšem prerekanju o svojem bližnjem ni spregovoril žal besede«. »V vsako razpravljanje je znal vnesti blagohotno razpoloženje, vse je presojal z najboljše strani, nobene besede ni izgubljal za obsojanje in kritiziranje … // … Mojstrsko je znal miriti in ublažiti nasprotnike, z lahkoto je izvabil smeh in dobro voljo sredi mrkih in viharnih razprav. Z naravnost milo ljubeznivim nastopanjem pa je vedno spravil svojo misel in svoj predlog do veljave.« Pokopan je na pokopališču Chacarita.
[Page 143]
Domači v Sloveniji so bili o Pavlovi smrti obveščeni s telegramom prek Beograda. V časopisu Delo jim je 24. januarja uspelo objaviti majhno osmrtnico. Bolečino ob novici je še dodatno grenilo dejstvo, da bo pokopan v tuji zemlji, daleč od tako ljube Hanice. Ženi je izrekel sožalje tudi dr. Jože Demšar, ki je poudaril, da je pokojnega poznal že kot dijaka in imel priložnost spoznavati in ceniti lastnosti, ki so ga odlikovale.
Ivana Masič je umrla 2. junija 1962 v ljubljanski bolnišnici zaradi posledic kapi. Na ljubljanskih Žalah jo je pokopal takratni prodekan Teološke fakultete v Ljubljani dr. Vilko Fajdiga, ki je bil dober prijatelj Masičevih. V medsebojnem dopisovanju so si zmeraj pošiljali pozdrave. Na družinskem nagrobniku imata spominski vpis tudi sinova Pavel in Dore (Viktorin).
Telesi Ivane in Pavla sta sicer pokopani daleč narazen, a oba sta v duhu zagotovo že združena tam, kjer ni nobenih meja in pregrad. ■
[Page 144]