Čiščenje kot glavni cilj oblasti
Predsednik vlade Robert Golob je 25. oktobra letos (2023) najprej na Odmevih nacionalne televizije nato pa še na POP TV v oddaji 24ur zvečer jasno povedal, da je pred oblikovanjem vlade maja lani (2022) imel pogovor s Tatjano Bobnar, kandidatko za ministrico za notranje zadeve, in z Boštjanom Lindavom, kandidatom za generalnega direktorja Policije. Povedal je, da je bil edini pogovor z njima o njihovem skupnem cilju, da »Slovenijo očistimo janšistov«. Oziroma kot je pojasnil za POP TV: »očistiti policijo janšizma«. »To smo obljubili volivcem pred volitvami ne le za Policijo, tudi za RTVS in druge institucije in za to so nam volivci na volitvah podelili mandat.« Slovenci imamo izkušnje, kaj pomeni »očistiti«. Zmetati na cesto vse zaposlene ljudi, ki so dejansko ali domnevno simpatizerji določene politične ali ideološke usmeritve, ki ni po volji nove avtokratske oblasti. No, teh »janšistov« za zdaj še ne bodo pobijali niti zapirali na Goli otok, a ta ukaz ministrici in direktorju Policije je na las podoben depeši Edvarda Kardelja, ki jo je 25. avgusta 1945 poslal Borisu Kidriču: »Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.« Taka »čiščenja« so vedno bila glavna značilnost najbolj pokvarjenih diktatorjev. V ne tako davni preteklosti so komunisti desetine tisočev Slovencev razglasili za »kolaborante« in pohiteli s »čiščenjem«, danes pa jih razglasijo za »janšiste« in histerija »čiščenja« se lahko prične. Gre za železno logiko psihopatov, in če se okoliščine primerno zaostrijo, lahko čiščenje pomeni ne le izgubo zaposlitve, ampak tudi izgubo življenja. Kadrovski bazen oblasti Tudi na drugih področjih se zgodovina ponav lja. Golobova vlada ustanavlja Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora, pri čemer bo poulična modrost določala, kaj je sovražni govor in komu je treba preprečiti medijski dostop do javnosti. Uzakonja državno službo »pocestnih« aktivistov, ki bodo nadzirali kmete in oblastno posredovali v primerih, ko se jim bo zdelo ravnanje z živalmi neustrezno. No, saj bodo izobraženi in izkušeni. Opravili naj bi enotedenski tečaj, da bodo kot »kvalificirani prijavitelji« ali po domače »ovaduhi« že na kraju samem ocenili kmetovo ravnanje. Nastopajo torej časi, ki jih poznamo iz ne tako daljne preteklosti. Avgusta 1945 je Začasna Ljudska skupščina v Beogradu postavila sodstvu naslednje smernice: »Sodniki so lahko tudi pravniki, vendar samo pod pogojem, da so ‚brezmejno vdani‘. Zato je treba v primeru, če je potrebno izbirati med neukimi, a vdanimi laiki in učenimi pravniki, ki niso vdani, dati absolutno prednost laikom. Temeljna naloga sodstva mora biti likvidacija političnih nasprotnikov in sovražnikov, ne pa reševanje nastalih sporov z uporabo zakona. Zato je razumljivo gledanje na sodišča kot na odvisne in borbene oblastvene organe, kot na ‚trdnjavo, iz katere bo ljudstvo obračunalo s svojimi sovražniki‘.« (Lovro Šturm, Temna stran meseca, ur. Drago Jančar, str. 79). In Golobova vlada ima med svojimi demonstranti dovolj »neukih, a vdanih laikov«, ki lahko prevzamejo funkcijo organov pregona. Ne gre toliko za pregon sovražnega govora kot mnogo bolj za pregon drugačnega govora. In ne gre toliko za zaščito živali kot mnogo bolj za primitivno ustrahovanje kmetov in odvzem zaščite njihove samostojnosti. Razcvet protidružinske politike Tudi stare dolgoletne sanje komunistov, uničiti tradicionalno družino, so krenile na pot uresničevanja. Čeprav je bil v slovenskem parlamentu pred skoraj dvajsetimi leti sprejet »zakon o istospolni partnerski skupnosti«, ki tej skupnosti zagotavlja vse pravice in vse pogoje za skupno srečno življenje, so se takoj po nastopu Golobove oblasti lotili Družinskega zakonika in »zakonsko zvezo moškega in ženske« preimenovali v »zvezo dveh oseb«. Status »istospolne partnerske skupnosti« se s tem v ničemer ne spreminja, spreminja – oziroma izničuje – pa se tradicionalno pojmovanje zakonske zveze in odpirajo šolska vrata za vse mogoče deviantne teorije o spolnosti in družini. Komunizem je že od vsega začetka mnogo pozornosti in energije posvetil razvrednotenju in zasmehovanju tradicionalnih družinskih vrednot, ta vlada pa stopa korak naprej in snuje celo finančno sankcioniranje tistih družin, ki premorejo ljubezen za več otrok. Že vrtec za drugega otroka ne bo več brezplačen, kar z drugimi obremenitvami pomeni, da bo povprečna mlada družina z dvema otrokoma obremenjena z dva tisoč evri več kot doslej. S tem bo kaznovana, ker z lastnimi žulji pomaga državi preprečevati demografski zaton. Protidružinska politika je spet ena glavnih agend nove oblasti. Slovenski družini z dvema otrokoma jemlje dva tisoč evrov letne pomoči, za vsakega tujega migranta pa brez pomislekov potroši dva tisoč evrov na mesec. Ne moremo se znebiti vtisa, da gre res za načrtno zamenjavo avtohtonega prebivalstva s tujimi priseljenci. Kultura življenja in kultura smrti Pod Golobovo vlado so se razmahnile javne razprave o splavu in evtanaziji. Gibanje za življenje, ki povezuje tudi mlajše generacije, želi s svojimi mirnimi in kulturnimi pohodi opozoriti, da splavitev otroka ni nekaj skrajno lahkotnega in neproblematičnega, kot bi plosknil muho, ki ti nagaja. Ob tem pa se prebujajo glasne in agresivne protidemonstracije, na katerih slišimo kričanje deklet in žena, da počno s svojimi telesi, kar hočejo. Gre za spopad dveh svetov, dveh kultur, kulture življenja in kulture smrti. Otrok, spočet v ženskem telesu, je namreč samostojno bitje, ne del materinega telesa. Tudi ni otrok kriv, da se je pojavil v njeni maternici. Ubiti ga, je tako, kot če bi vas sosed povabil v svoje stanovanje na kavico, nato pa bi vas, ker ga motite, ubil, ker je pač on lastnik stanovanja. Pred letošnjim Pohodom za življenje so njegovi organizatorji v parku zataknili zastavice, pri čemer je ena zastavica predstavljala en razred slovenskih otrok, splavljenih na leto. Pretresljivo veliko jih je bilo. A nekaj ur za tem se je pojavila druga skupina deklet, ki jih je jezno razmetavala in odstranjevala. To pravzaprav ni nič posebnega. Posebno je to, da so jih nestrpno odstranjevala dekleta, mlade ženske. In človek se upravičeno sprašuje, ali se te ženske v otroštvu nikoli niso igrale s punčkami. Kam je šla njihova ženska narava? Njihov materinski nagon, varovati otroka? Saj splaviti otroka ni kar tako! Smo res že generacija, ki hoče ohranjati zeleno naravo in vsakega metuljčka na Barju, človeško naravo pa tako ponižuje in uničuje?! Najbolj jih pa moti, če ob ginekološki kliniki, kjer se izvajajo splavi, stoji skupina mladih in tiho moli. Nikogar ne ovirajo, nikogar ne napadajo, samo tiho molijo. In že to je za sedanjo oblast tako moteče, da bi to najraje prepovedala kot sovražni govor. Tudi v času revolucionarne oblasti se ni smelo govoriti o množičnih pobojih ali prižigati svečke ob kraškem breznu. Lahko si vedel, morda celo bral, a govoriti nisi smel. Ker je tako moteče za tiste, ki so pri teh pobojih sodelovali. Očitno gre za poskus oblastnega utišanja človekove nemirne vesti. Včasih smo zdravniški pripravniki šli tudi skozi ginekološko kliniko in tudi čakalnico, kjer so mlade mamice čakale na splav. Vse so molčale, vsaka je gledala v svoj kot, v zraku pa je bilo čutiti duševno stisko. Včasih je katera nenadoma pograbila svojo torbico in dobesedno pobegnila, preden bi prišla na vrsto. Niso to tako lahkotne stvari, kot je podiranje zastavic ali tleskniti muho, ki ti nagaja!
»Človekovo življenje je nedotakljivo,« pravi Ustava RS, 17. člen. »Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva …,« pravi Pogodba o Ustavi za Evropo, I-2. člen, in: »Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo,« II-61. člen. Kdor priznava nedotakljivost človeškega življenja, ki je v jedru zahodne krščanske kulture, ne more upravičevati nobenega suženjstva, nobenega mučenja niti pobijanja. Podobne probleme sproža sedanja oblast tudi ob nameri uzakonitve evtanazije oziroma pomoči pri samomoru. Tudi to je skregano z načelom spoštovanja človeškega življenja, ki mora biti osrednje načelo zdravniške etike. Vesel sem, da slovenski zdravniki v tako presenetljivi večini odločno nasprotujejo uzakonitvi evtanazije. Vmes se seveda najde tudi tak, ki je pred leti ukinjal gerontologijo, v okviru katere bi se morala razviti tudi paliativna medicina, danes pa starostnikom ponuja le uzakonitev evtanazije. Uničevanje spolne identitete Spoštovanje človekovega dostojanstva pomeni tudi spoštovanje njegove genetsko utemeljene spolnosti, ki je ali moška ali ženska. Trditi, da je spolov več in da si ga lahko človek sam izbira, je izraz največje norosti 21. stoletja. Je zaničevanje in izkrivljanje človekove najgloblje narave, ki je ena najpomembnejših dimenzij njegove identitete. Poigravanje z njo je poigravanje s človekom. Tako destruktiven odnos do človekove najgloblje narave je začela komunistična revolucija že v Leninovem času. Gradili so stanovanjske bloke s skupno kuhinjo, skupnimi sanitarijami, skupnimi jaslimi, skupno vzgojo otrok, ženske pa so hoteli v celoti vključiti v »izgradnjo socializma«. Že dvajset ali trideset let kasneje je bilo v Rusiji težko najti tradicionalno zakonsko zvezo oziroma družino, ni pa bilo težko najti ženske, ki je opravila več kot deset splavov, in moškega, ki je bil petnajstkrat poročen. Število prebivalcev je padlo za nekaj deset milijonov. družbi sanjajo tudi ideologi sedanje slovenske oblasti. O taki napredni Že komunistična država je namreč načrtovala, kako staršem odvzeti otroke in jim razgraditi identiteto, ki jim jo je dajala tudi tradicionalna družina. Ta se je v veliki meri že razgradila. Tudi identiteta narodnosti izginja. Na vrsti je razgradnja najgloblje, biološko določene identitete. Gre za agresivno razgradnjo tradicionalnega pojmovanja spola in spolnosti, ki spoštuje človekovo naravo in naraven pubertetni razvoj ter s tem tudi vso erotično poezijo življenja. Več kot sto pediatričnih klinik v ZDA se že skoraj trideset let ukvarja s hormonsko in kirurško spremembo spola zdravih otrok in mladostnikov. Posamezna klinika obdela tudi po tisoč primerov na leto. Z obsežnimi kirurškimi posegi želijo spremeniti videz spremenjene spolne identitete, s hormonsko preplavitvijo telesa pa počutje spremenjenega videza. Pri tem namerno zanemarjajo stranske učinke hormonske s zaviralci pubertete in hormoni nasprotnega spola, kot so osteoporoza, terapije motnje razpoloženja, epileptični napadi, neplodnost, kognitivne motnje, poslabšanje psihiatričnih simptomov itd. Dovolj časa se že dogajajo te stvari, da se jasno kaže zvišana pogostnost srčnega infarkta, možganske kapi, sladkorne bolezni, tromboze in raka. Industrija spremembe spola te stranske učinke skriva, zdravniki, ki to počno, pa zavestno kršijo Hipokratovo zaprisego, ki med drugim pravi: »Primum non nocere!« (»Najprej ne škodovati!«) Deset- ali petnajstletne izkušnje pa tudi kažejo, da so s tem te – po sebi normalne in zdrave otroke – spolno dobesedno pohabili. Sedaj se ti odrasli nesrečneži v vse večjem številu vračajo in za svojo invalidnost tožijo kliniko. Marsikatera je zato že zaprla vrata in šla v stečaj. A pohabljenosti žal ni možno odpraviti. Okultne kvazielite Ameriški kulturolog Michael Jones v knjigi Libido Dominandi: Sexual Liberation and Political Control trdi, da so okultne kvazielite začele uničevati družino že v času francoske revolucije in da ta proces traja še danes. Meni, da je to storjeno zato, ker je družina zadnja obramba navadnega človeka pred totalitarnim nadzorom države, ki so jo tako rekoč prevzeli globalistični akterji. Politizacija in izmaličenje instituta zakonske zveze je bil eden glavnih ciljev že francoskih revolucionarjev, pospešek pa je vse skupaj dobilo v komunizmu, predvsem v sodobnem kulturnem marksizmu, ki ga zato nekateri imenujejo »kvir komunizem«. V taki družbi državljani prakticirajo nestabilne, dinamične, fleksibilne, neosebne spolne prakse. Niti s pomočjo erotike človek ni več sposoben najti svoje identitete in ustvariti ter ohranjati trajne zveze. Človek postaja izgubljen osamljen list sredi deroče reke. In prav takega si želita svetovni globalizem in sodobna totalitarna oblast. Tradicionalna družina, opredeljena kot zakonska zveza ženske in moškega ter odprta za novo življenje, razumljivo predstavlja največjo oviro pri uresničevanju tovrstnih prizadevanj. Urejena družina namreč pomeni človeku dom in svet svobode ter osebne izpopolnitve. S takim človekom politika težko manipulira. Zato je tudi sedanjemu kvir komunizmu družina sovražnik št. 1. Življenje v laži Včasih je v civiliziranem etičnem novinarstvu veljalo načelo, da je treba javnosti posredovati nepotvorjena dejstva, bralcu pa pustiti, da sam oblikuje svojo presojo, svoj svetovni nazor. Danes pa velja taktika, da se bralca zasuje z že oblikovanim mnenjem, nazorom in vrednostno oceno, potem pa se v podporo tega išče dejstva, namige ali celo laži, ki naj bi potrjevali to oceno. Včasih je kakšna medijska hiša še bila sposobna posredovati objektivno podobo dejstev, da si je bralec lahko na njeni osnovi oblikoval objektivno presojo. Danes pa si je pravo podobo sveta možno oblikovati le ob spremljanju različnih medijskih hiš. To pa tudi pomeni, da je s preganjanjem in preprečevanjem konkurenčnih medijev možno doseči ideološko enoumje, ki omogoča vzpostavitev trde diktature. Svetovni nazor, ki temelji na izmišljotinah in znanstvenih lažeh o človeku, povzroča tako posamezniku kot celotni družbi veliko nepopravljivo škodo. Ta zblojena modrost o prosti izbiri spola v Slovenijo šele prihaja, a Golobova vlada jo bo hitro vključila v šolski kurikulum. Tudi slovenski volivci, slovenska javnost, slovenska država bomo verjetno kar nekaj let potrebovali in kar nekaj sto ali tisoč otrok bomo pohabili, preden bomo na lastni koži čutili, da smo totalno nori. izmišljotine. Ob tem si svobodno izbira »napredno« oblast, ki posmehljivo To je žal usoda družbe, ki lahkotno sprejema znanstvene zavrača večna dejstva človekove narave in si v svoji zmedeni domišljiji riše čudno podobo človeka in družbe. S to podobo pregnete vso zakonodajo, vse nacionalne medije in ves šolski sistem. S tem je zmota vgrajena in nadaljnja pot v brezno zakoličena. Predvsem, če vodstvo države prevzame neizkušen, kratkoviden diktator, ki smrtno resno sledi agendi o »čiščenju«. Opomba Politični primitivizem in kulturne zablode spremljajo vse generacije skozi vso zgodovino. Tekmovalnost med resnico in lažjo, ki pogosto dobiva podobo resnega spopada, je vedno prisotna. Okolje tega spopada pogosto ni le mučno in za družbo morda uničujoče, ampak predstavlja tudi spodbudo rojevanja in razcveta pozitivnega družbenega razvoja. Zgodovina nam pomaga razumeti sedanja politična dogajanja. Če kdo v Sloveniji, potem je revija, ki jo berete, primeren prostor za soočenja današnjega dogajanja z našo bogato zgodovinsko izkušnjo. Če smo dovolj skromni, pošteni in odprti za resnico, potem bomo deležni Ciceronovega spoznanja: »Historia magistra vitae est!«