Tako je vztrajal zgo …
Tako je vztrajal zgodovinar dr. Možina ob snemanju mojega pričevanja. Gre za vzrok, da se me je lotila Udba in mi ogrozila življenje. Pa poglejmo!
S Kočevarjevim Stanetom sva s parom konj pripeljala poln voz drv s Kašeljskega hriba pred našo hišo pri Devici Marji v Polju. Tovor sva zmetala na dvorišče, napojila konja in po čaju imela še kratek pomenek na verandi. Stanetu in njegovim so partizani takoj po vojni odpeljali očeta in ga v sigah Ljubljanice ubili. Tako so mi pozneje povedali ljudje. Na srednje veliki kmetiji je ostala žena, najmlajši otrok je imel dve leti. Stanetu je po dveh razredih klasične gimnazije ostalo delo na kmetiji. Med pomenkom je omenil očetovo pištolo, kar sem preslišal. Odpeljal se je domov. Nikoli več se nisva videla.
Kmalu po tistem me je neznanka poklicala iz učilnice v lemenatski stavbi na hodnik in mi izročila poziv, naj se javim na Udbi. Kapetan Franc Bučar, bivši dijak škofijske gimnazije, je brž pritisnil name, češ da sem zvedel za pištolo ubitega kmeta in sem kriv, ker tega nisem prijavil. Torej, Buricatov petnajstletni fantič je že postal izzivač sedemnajstletnika! Oba sva bila Marijina kongreganista, oba mladoletnika. Takrat je polnoletnost nastopila z dvajsetim letom. Izmikal sem se, a pritisk se je stopnjeval: »Dolgoletni zapor ali lojalnost!«
Kaj je to?
»Da sporočiš vse, kar bi škodilo državi.« V sobi nisva bila sama; pred drugimi je Bučar izkazoval vdanost oblastni Partiji v tem in še kakšnem drugem primeru, da ga je poslala kot diplomata v ZDA. To so sicer prej obljubljali pravniku Francu Miklavčiču, krščanskemu socialistu. Mati je bila Irka, pa so doma govorili tudi angleško. Ko sem končno popustil in podpisal, mi je strogo zabičal »konspiracijo«. Odšel sem takoj k predstojniku Josipu Šimencu in mu vse povedal. Omenil mi je možnost, da zbežim čez mejo. Angleži so se mi preveč zamerili. Ostal sem, se boril in trpel. Oblast, ki zlorablja mladoletnike in jih sili k ovajanju sodržavljanov, je zločinska. Bog želi imeti svoje otroke svobodne in ljudstvo složno, delo proti temu je hudičevo. Ne gradi države, razžira jo.
Dosti pozneje sem z eno svojih knjig prišel v celjsko opatijsko župnišče. Poprej sem tam s sobrati sodeloval pri zahtevnem misijonu. Vprašal sem za organista in kantorja, ki je pred vojno absolviral celjsko orglarsko šolo. Rekli so mi, da ga je zlomila in hitro spravila pod rušo hčerina smrt. Zaposleno v Ljubljani so našli v Savi mrtvo, zvezanih rok in nog. Da, »nekaj je že moralo biti«. Ni hotela Udbi poročati o tem, kaj se dogaja in govori v župnišču, kjer se oglašajo številni duhovniki. Celjska Udba je bila zelo aktivna, zlasti njen šef. Očetu bogoslovca je zagrozil, da bo izgubil službo, če sin ne odstopi od svoje namere. Sin Peter Grobelnik se je vpisal na zagrebško medicinsko fakulteto, teološko v Ljubljani pa obiskoval kot zunanji študent. Na obeh je diplomiral, doktoriral, se dal posvetiti, kaplanoval v Slovenj Gradcu in se kot črneški župnik ubil v letalski nesreči na Korziki.
Nekaj let sem hodil pomagat župniku Pavlu Uršiču v Bohinj. Zvedel sem, da je petdesetletna samohranilka in mati šestnajstletnice šla obiskat pastirje krajevne živine na Uskovnico. Do tja ni prišla. Iskali so jo vsepovsod brez uspeha. Možem pa je bilo kmalu jasno. Pot jo je vodila mimo poletne hišice udbovskega šefa. Po dveh letih sem bil sobotnega popoldneva s Pavletom v pisarni, ko je prišlo osemnajstletno dekle s prijateljico vpisat mamino smrt. Njeno okostje so našli v suhem koritu hudournika. Le ljudje brez srca zmorejo tako onesrečevati ljudi. Po vojni so med tisoči drugih ubili tudi Govšetovega očeta Franca in sina iz D. M. v Polju. Majhno Anico so pred vojno dali teti v Zagrebu. Tam je v miru odraščala in se nato zaposlila kot uradnica. Udbovec jo je po vojni duševno trpinčil in klofutal, nato pa svojo partnerko poslal v Vrapće – norišnico Stenjevac. Ostal je v intimni povezavi z Anico, ki je morala skrbeti za mater, odkar se je priselila k njej … Podobno se je tajna policija vrinila še marsikje v verne družine.
Z zdravnikom Petrom Štefanom Stražiščarjem, predavateljem medicinske etike na fakulteti, sva se spoznala prek njegovih notranjskih sorodnikov. Zaprosil me je za ustrezen katoliški priročnik medicinske etike. V italijanščini sem imel knjigo izvrstnega redemptorista. Štefan je želel nemški izvod. Nadškof Alojzij Šuštar mi je svetoval boljšo knjigo švicarskega avtorja. Nabavil sem mu jo. S hčerkico mi je dr. Štefan nato prinesel Zdravstveni vestnik s svojim lepim esejem o evtanaziji. Med delom v Beogradu me je presenetila vest, da so ga po zadnji noči dežurstva v stari stavbi za sodno medicino 26. marca 1983 zjutraj našli mrtvega, obešenega na nizek radiator. Brž je bil kremiran in pokopan brez cerkvenega obreda. Ponoči je bil šel z ambulantno ekipo posredovat na neki trk, nato poročilo vnesel v zapisnik, legel in zaspal. V roki je že imel odločbo, da zamenja dr. Janeza Milčinskega kot predavatelj sodne medicine na fakulteti in kot predstojnik Inštituta. Imel je zelo rad soprogo in oba otroka, brez dvoma se je veselil tudi nove, odgovorne službe. Bil je veder znanstvenik in kot Notranjec klen značaj. A takrat so idrijske študentske Kaplje že klicale mogočneže na zatožno klop. Ob prihodu na krajši oddih v Slovenijo sem njegov grob blagoslovil in iz obrednika opravil molitev. Ko me je njegov elegantni sin na sedmini za rodbinskega pokojnika vprašal, kako je njegov oče umrl, sem mu odgovoril, kakor so dejali očetovi kolegi njegovi sestri ob izrazu sožalja: »Štefana je ubila Partija s pomočjo Udbe.« Sinu je treba povedati resnico.
Profesor in pesnik Edvard Kocbek ni pravočasno doumel bistva boljševistične revolucije. Šele l. 1974, še bolj pa je v dnevnikih zapisal, da se kesa svoje odločitve za odhod v partizane, s čimer je zavedel številne krščanske socialiste. V dnevniku je 9. februarja 1976 potožil: »Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in peklenska sila. Česa naj se zdaj oprimem«? (Edvard Kocbek, Dnevnik 1954–1977, Izbor, Ljubljana, 2004; 248–249). Ves postni čas se širi glas: »Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi.«