Kristjanom je načeloma jasno, da rešitev naših problemov ni samo v boju »zoper kri in meso«, ampak predvsem zoper duha, ki ga je Kristus že premagal. Ta, malce nora logika »predaje« Bogu od nas sicer večkrat zahteva pravi miselni preskok. Zlasti v kriznih časih se človeku namreč povsem naravno vsiljuje ideja, da je »nekaj pa vendarle nemudoma treba storiti«, čeprav nam ni povsem jasno, kaj bi to »nekaj« lahko bilo. Šele po kakšnem jasnem soočenju s človeško bednostjo, ko nam ne preostane drugega, kot da pokleknemo pred vsem preživetim in prizadejanim trpljenjem, res zahrepenimo po Odrešenju.
Ideja, da bi 13. junija, v noči pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, mladi celo noč prebedeli v molitvi z Jezusom v Najsvetejšem zakramentu, se je tako rodila povsem spontano, ko smo se na letošnji velikonočni ponedeljek s prijatelji vračali s hribov in se spraševali, kako bi posebej obeležili 70. obletnico konca II. svetovne vojne in povojnih pobojev, ob tem da čutimo, kakor da se nam resnična sprava izmika, ker dejansko ne gre več zgolj za vprašanje pobotanja nekdaj sprtih strani, temveč za vprašanje premostitve ogromnega civilizacijskega razkoraka med generacijami, ki so iz sprtih strani izšle, glede najbolj temeljnih vprašanj življenja in smrti.
Našo pripravo na bdenje je zato, poleg Rupnikovega mozaika v kapeli pri jamah pod Krenom, navdihovala predvsem ikona Jezusovega spusta v predpekel – Anastazis, ki prikazuje Jezusovo zmagoslavje nad smrtjo in kako iz groba dviga svoje prednike. Zdelo se nam je zelo pomembno, da bi tudi naša molitev potekala ponoči, na prostem in na kraju, ki simbolno predstavlja vsa povojna množična grobišča in morišča na Slovenskem, in da bi bila naša molitev vsa usmerjena, ne v podoživljanje trpljenja in smrti, ampak v pričakovanje novega jutra in vstajenja, k čemur je mlade povabil tudi sv. Janez Pavel II.
Ker večinoma še nismo imeli podobnih izkušenj, je bilo bdenje sredi gozda in brez signala za telefon zagotovo tudi majhen preizkus naše vere in poguma, ki smo ga pač nameravali prestati, saj naj bi s strani molivcev bdenje predstavljalo tudi nekakšno spravno dejanje oziroma darovano »žrtvico«. Takrat si še nismo predstavljali, da se bomo med samo molitvijo počutili tako varne in da bo naša molitev, kljub okrutnosti zločinov, ki so se pred 70 leti dogajali na tistem mestu, vir resničnega notranjega miru in veselja.
Večer smo začeli s sveto mašo, ki so jo darovali trije duhovniki, ljubljanski stolni župnik, takrat še vojaški vikar, dr. Jože Plut, prof. dr. Maksimiljan Matjaž in Jošt Snoj, duhovnik ter akademski slikar. Med daritvijo, ki jo je spremljalo predvsem ptičje petje in šumenje drevesnih krošenj, je na jaso počasi legal mrak. Po maši je zgodovinar Jurij Pavel Emeršič na kratko orisal zgodovinsko dogajanje po koncu II. svetovne vojne, zakonca Jerman pa sta pričevala, kako sta s skupino sedmih mladih zadoščevalno iz Argentine romala v Kočevski rog, še v svinčenih socialističnih časih. Jošt Snoj nas je nato s kratko meditacijo ob svojih slikah rablja in žrtve uvedel v nočno adoracijo.
Monštranca v soju sveč, v naravni katedrali kočevskega pragozda, in sveta tihota noči sta pustili v nas veličasten vtis. Molili smo za vse žrtve in za njihove svojce, prosili smo Boga odpuščanja v imenu krvnikov in vseh, ki jim je totalitarni režim omogočil, da so se okoristili na račun drugih, pa tudi odpuščanja za lastno nemoč in pasivnost. V molitvi smo Bogu tudi poimensko izročali osebe, ki so zapisane v knjigah »Farne spominske plošče«, ki smo jih v ta namen prinesli s seboj. Mnogi smo v njih lahko našli imena svojcev.
Kraj molitve se nas je močno dotaknil, vendar nas proti pričakovanjem ni obremenil. Molitev nas je namreč povezala v posebnem upanju, posebej tiste, ki smo skupaj dočakali jutro, pa čeprav smo ponoči veliko razmišljali o tistih, ki so pomrli v bližnjih jamah, pa tudi o vseh njihovih potomcih, ki jih nikdar niso imeli. Verjeli smo, da so bili v tej noči z nami mnogi, ki so pred 70 leti izgubili življenje prav zaradi svoje zvestobe veri, tudi če so jo morda izpričali v čisto zadnjem trenutku. Pobiti so nam tako, še bolj kot s svojo smrtjo, v tej noči pričevali prav z zgledom svojega življenja, njihovo trpljenje pa smo sprejeli kot znamenje Božje naklonjenosti naši domovini, katere sad je tudi lastna država.
Pred kratkim sem po naključju brala pričevanje dr. Kennetha McCalla, psihiatra anglikanske vere, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja z ladjo potoval skozi bermudski [Stran 067]
Figure 1. Najsvetejše, mladi, Rog … Maruša Meglič
trikotnik, takrat še znan po skrivnostnih izginotjih letal in ladij. Tudi njegova ladja je zaradi nepojasnjenih okvar dva dni obtičala na morju, ves ta čas pa je v svoji kabini razločno slišal petje žalostink, za katero nihče ni vedel, od kod prihaja. Kasneje je odkril, da je prek bermudskega trikotnika potekala glavna trgovska pot s sužnji, ki so mnogokrat končali na dnu teh morij, kar ga je spodbudilo k organizaciji molitvenih skupin, kjer so Boga prosili odpuščanja v imenu svojih prednikov, trgovcev s sužnji, od takrat naprej pa se v medijih o skrivnostnih izginotjih ne sliši več veliko. Res je silna moč nadomestne in zadoščevalne molitve, na kateri večkrat pozabljamo!
Lahko si predstavljamo, da k njej enako kličejo kosti tisočev pobitih rojakov, ki so še danes raztresene po jamah, njivah in gozdovih po vsej Sloveniji. Ne more nam biti čudno, da tudi vse naslednje generacije, ki sicer niso bile neposredno udeležene v revolucionarnem nasilju in izsiljeni bratomorni vojni, globoko občutijo njeno dediščino, pa če se tega zavedajo ali ne, kakor da so storjeni zločini nad domovino pustili debelo plast duhovne megle, zaradi katere večkrat po nepotrebnem živimo, kakor da nam prihodnost ničesar ne prinaša, s svojo državo pa ne znamo ravnati. Mi smo v Kočevskem rogu odkrili vir milosti zase in za svoj narod, ki ga z molitvijo še nismo niti začeli izčrpavati.