Mlad umrje, kdor od bogov izbran je …

M

Prešeren: Spomin Matija Čopa

Ko se je v družbi še nekaterih stražarjev prvič pojavil v našem stanovanju, sem potem, ko so fantje odšli, izvedel, da bo postal resni in visoki fant z bujnimi lasmi, Franc Casar, prej ali slej predsednik slovenske vlade.

dr. Tine Velikonja

Že v 76. številki, kjer sem pisala o svojem očetu Cvetku Praperju, sem mimogrede omenila Ferka Casarja, ki je bil moj krstni boter in očetov prijatelj. Bilo mi je vedno hudo, ko sem videla, kako tone v pozabo. Ravno zato sem sklenila pripoved v njegov spomin zapisati, ker čutim, da je to moja dolžnost. Pri svojem delu sem se obrnila po pomoč na gospoda misijonarja Janeza Puhana, Casarjevega nečaka in gospoda škofa Jožefa Smeja, ki sta mi prijazno pomagala.

Franc Casar, ki so ga domači in prijatelji imenovali Ferko, se je rodil 9. oktobra 1910 v Prekmurju v Bogojini. Njegovi starši so bili Jožef Casar in Ana, rojena Vogrin. Bili so kmetje in so imeli manjšo kmetijo. Rodilo se jima je sedem otrok, štirje sinovi in tri hčere.

Ferko Casar je osnovno šolo obiskoval v Bogojini, kjer ga je učil učitelj Milan Gorjup iz Maribora. Bogojanski župnik Ivan Baša je nadarjene fante iz svoje župnije pošiljal naprej v šole in jih tudi materialno podpiral. Njegova zasluga je bila, da je bogojanska župnija imela veliko šolanih ljudi. Bili so različnih poklicev: zdravniki, profesorji, duhovniki, pravniki, učitelji. Njegova zasluga je tudi, da je v letih 1924 do 1926 v Bogojini po Plečnikovih načrtih cerkev Sv. Vnebohoda dobila novo, predvsem pa večjo podobo in prepoznaven zvonik.

Po končani osnovni šoli je Ferko Casar odšel v gimnazijo v Mursko Soboto. Stanoval je v Martinišču pri salezijancih. Maturiral je leta 1929, nato je odšel v Ljubljano študirat pravo. Že v višjih letnikih v gimnaziji se je zanimal za politiko. Ko je prišel v Ljubljano na univerzo, je bil takoj sredi dogajanja. Iz prava je diplomiral leta 1936.

Pokojni dr. Tine Velikonja je v pismu Casarjevemu nečaku Puhanu napisal: »Zgodba o Casarju je tudi zgodba o prof. Lambertu Ehrlichu.« O enem samem ne moreš pisati, njuni poti sta se neprestano prepletali. Leta 1930 je dr. Ehrlich ustanovil Vincencijevo konferenco za pomoč študentom. Spomladi 1931 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman uradno imenoval za študentskega duhovnika.

Ferko Casar je bil od leta 1933 v Ehrlichovem krogu študentov. Tam so bili tudi Ciril Žebot, Pavle Verbič, Slavko in Janez Ložar, Matej Poštuvan in drugi. Casarja je odlikoval izreden čut za politično taktiko. Žebot je bil bolj filozofsko-analitično usmerjen, v narodnopolitičnih in nazorskih bojih na univerzi sta se dopolnjevala. Postala sta tudi najožja osebna prijatelja.

Marca 1932 je Ehrlichov krog nastopil na zborovanju AZ (Akademske zveze). Casar, član katoliškega študentskega društva Zarja, je prebral programsko izjavo »Naš manifest«, ki jo je podpisali 112 študentov. Poleg poudarka slovenstva, ki ga je takrat preganjala Aleksandrova diktatura, je izjava poudarila družbeno prenovo v duhu papeških okrožnic in katoliški značaj študentskih društev v Akademski zvezi. V klubu Straža so gojili slovensko narodno misel ter kulturo in zgodovino. Nasprotovali so komunizmu, liberalizmu, fašizmu, nacizmu, sekularizmu in drugim nekrščanskim doktrinam. Po prodoru duha Našega manifesta med študente v Zarji in Danici se študentske komunistične celice niso počutile več lagodno.

Septembra 1933 je na univerzi začel izhajati komunistični tednik »Akademski glas«. Marca 1936 so ga prepovedali. Takoj so ustanovili »1551«. Komunisti so imeli tudi svoj podtalni tisk.

Za protiutež KP na univerzi se je Ehrlichovo študentsko jedro preosnovali v uredniški konzorcij. V jeseni 1934 je začel izdajati štirinajstdnevnik »Straža v viharju«. List je 1936 postal tednik in je redno izhajal. Zadnja številka je izšla 4. aprila 1941, dva dni pred nemškim napadom. Tednik je zbiral okoli sebe katoliške študente, da bi jih s posebno vzgojo in razgledanostjo pripravil na izzive časa. Člani so izhajali nepodpisani. Iz njih lahko spoznamo poglavitne ideje, ki naj bi usmerjale prepričanje in dejanja tedaj najbolj pripravljene katoliške akademske mladine; torej vodilne elite za viharni jutrišnji dan, ki se je napovedoval na obzorju. List je spremljal grozljive skrajnosti, kakršni je bila polna boljševiška Rusija, ki jih je prinašal nacizem in so izbruhnile v Španiji z začetkom državljanske vojne.

V Sloveniji je bila tedaj najmočnejša Slovenska ljudska stranka (SLS). Njen vodja je bil dr. Anton Korošec. Dobro se je zavedal, da navzočnost slovenskih duhovnikov v strankinem vodstvu stranki ni v korist. V vodstvu SLS so manjkali izobraženi laiki, ki bi zamenjali duhovnike in prevzeli njihove politične funkcije. Dr. Korošec in dr. Ehrlich sta se že dolgo poznala, še iz 1. svetovne vojne. Tako je prek dr. Ehrlicha prišel v stik z mladimi akademiki. Ker so nekateri končali univerzitetne študije, je bilo med njimi že nekaj kandidatov za politično delo. Dr. Ehrlich ni nasprotoval stikom Stražarjev s politiko, toda le zasebno, ne kot člani kluba Straža. Želel pa je biti na tekočem s slovenskimi političnimi zadevami in delovanjem svojih fantov. Z novicami sta ga seznanjala Casar in Žebot. Dr. Ehrlich je bil odločno proti mešanju politike s cerkvijo in je med študenti ohranjal svojo nestrankarsko vlogo.

Ker je nasprotoval Aleksandrovi diktaturi, je bil dr. Korošec januarja 1933 interniran v Vrnjački Banji, pozneje v Tuzli in nazadnje na otoku Hvaru. Junija 1934 so Casar, Žebot in inž. Muri odpotovali k njemu na obisk. Casar in Korošec sta se tedaj prvič srečala. Silno se jih je razveselil. Zelo ga je zanimalo dogajanje na univerzi. Spodbujal jih je k vztrajnosti in opozarjal na pomen umirjenega nastopanja in primerne taktike. Po nekajdnevnih pogovorih o taktiki delovanja na univerzi je dr. Korošec napisal nekoliko širših programskih misli v obliki kratkih pripomb. Odnesli so jih v Slovenijo. Vsebinsko se točke delijo na tri skupine:

– o moralni obnovi naroda (o verskih koreninah krščanskosocialnega gibanja),

– o narodni obrambi,

– o družbenopolitičnem delu.

Po njegovi nenadni smrti sta jih Casar in Žebot objavila kot nekrolog za dr. Korošcem v Straži v viharju 17. decembra 1940 (7. letnik, št. 14, str. 53).

Franc Casar – FerkoFigure 1. Franc Casar – Ferko

Casar je Korošca občudoval kot poosebljeni simbol slovenskega narodnega boja. Ko se je Korošec vrnil iz internacije, sta ga Casar in Žebot spet obiskala in mu predlagala, da bi študente bolje seznanili s političnimi vprašanji. Ker Korošcu režim še vedno ni dovoljeval javnih sestankov, izjav ali govorov, sta Žebot in Casar zelo zaupno pripravila skrivne seminarje v zimskih mesecih 1934/35. Teh se je v zaporednih skupinah udeležilo nad 200 študentov, preizkušenih v ideoloških borbah na univerzi. Za ta srečanja niso izvedeli niti režimska policija in ne komunisti. Udeleženci so se mnogo naučili od »mojstra politične umetnosti«. Kasneje je na željo dr. Korošca Casar postal pomočnik pri dr. Kulovcu v tajništvu slovenske veje JRZ (Jugoslovanske radikalne zveze).

Leta 1937 in 1939 je Ferko Casar študiral diplomacijo v Parizu na Katoliškem inštitutu. Tja ga je poslal dr. Ehrlich, ki ga je določil za svojega naslednika. V istem času je bil v Parizu izseljenski duhovnik Ivan Camplin, Ferkov gimnazijski sošolec in tudi Bogojinčan. Tja ga je poslal škof iz Maribora, ker je v tistem času zelo veliko Prekmurcev delalo v Franciji, največ v francoskih rudnikih. Ivan Camplin je bil povezan z borzo dela in je zelo pomagal rojakom v Franciji. Tudi Casarjeva sestra Ana je bila tam z možem Janezom. Leta 1939 ju je Ferko poslal v domovino rekoč: »Pojdita, ker bo vojna!« Sam se je vrnil 1940, Ivan Camplin pa leto dni kasneje.

Bogojina 1933 ali 1934 – Ferko Casar na dvorišču pri starem KopitarjuFigure 2. Bogojina 1933 ali 1934 – Ferko Casar na dvorišču pri starem Kopitarju

Na Koroščevo željo je Casar postal tajnik pri banu Natlačenu. To je bil otipljiv uspeh prijateljstva med dr. Korošcem in člani kluba Straža. Ko je dr. Korošec postal leta 1939 minister za prosveto, je imenoval prof. Pavla Verbica za svojega tajnika. Žal je 14. decembra 1940 dr. Korošec nenadoma umrl.

Akademsko društvo Straža je prirejalo debatne večere o novi papeški okrožnici in o družbenih vprašanjih. Danes Ehrlichovo razlaganje poti in metod stalinističnega komunizma ne zveni več kot odkritje. Pred nastopom v katoliških študentskih društvih so bili pravi nameni in spreminjajoča se taktika podtalne KP na univerzi slabo poznani. Tudi v politiki izven univerze takrat komunistov niso jemali resno, ker je bila podtalna partija številčno neznatna in razbita na frakcije. Na enem teh večerov tedanji levičarski predsednik Akademske zveze Marjan Dermastja ni dovolil, da bi dr. Ehrlich odgovoril na ponavljajoče se napade nanj. Profesor je protestno zapustil sestanek. Za njim je odšlo tudi nekaj študentov, s Casarjem in Žebotom na čelu. Ta peščica je postala jedro novega Ehrlichovega kroga.

Profesor Ehrlich je naraščajoče rovarjenje komunističnih celic na univerzi gledal kot miselno zablodo in moralno prevaro. Kmalu je opazil akcijsko nesorazmerje med komunističnimi in katoliškimi študenti. Spoznal je, da samo njegovi nagovori in osebni pogovori ne bodo dovolj. Kot protiutež partijski in ideološki priučenosti ter podtalni tehniki je bilo potrebno oblikovati jedro študentov na jasnih krščanskosocialnih osnovah. V ta namen se je iz majhnega kroga študentov okoli dr. Ehrlicha začel razvijati miselni protinapad na komunistično izpodkopavanje študentskih društev in zlorabljanje skupnih nastopov na univerzi.

Katoliški študentje so nastopali enotno do leta 1939. Takrat so razpadli na tri dele: na dr. Ehrlichove Stražarje, ki so bili najmočnejše predvojno katoliško društvo na ljubljanski univerzi; na Mladce prof. Ernesta Tomca in na akademsko društvo Zarja. Prof. Tomec svojim ni dovolil niti najmanjšega spogledovanja z aktualnim političnim stanjem. Zarjani pa so že leta 1939 s simpatijo gledali na komunizem. Leta 1939 so Stražarji in Mladci sklenili formalni sporazum o sodelovanju. Toda to se je kmalu izničilo. Prišlo je celo tako daleč, da je Ernest Tomec nastopil proti Ehrlichu, ki je prenehal biti splošni dušni pastir za vse akademike. Govorili so celo, da bo škof dr. Rožman Stražo razpustil. Zato je dr. Ehrlich iz Straže ustanovil Akademsko kongregacijo pod okriljem jezuitov. Večina Stražarjev je sporazumno stopila vanjo. Straža je tajno še obstajala.

Ne smemo se čuditi, da je v vojni slovensko katoliško gibanje rabilo toliko časa, da je organiziralo protinapad komunizmu. Katoliški krogi so ga še vedno študirali na podlagi mednarodnih brošur. V takih okoliščinah ni prav nič čudnega, da se je komunizem korak za korakom dokončno usidral v akademsko društvo Zarja (Kocbek, Dom in svet).

Kidrič je v tistem času že organiziral partijo. Leta 1938 je v Ljubljani in večjih krajih izvedel tudi organizacijo trojk, o čemer niti Mladci in celo Stražarji niso vedeli ničesar. To so bili zametki VOS-a (Varnostno obveščevalna služba). Vodila jo je žena Borisa Kidriča Zdenka Kidrič, zloglasna Marjeta. S svojim morilskim delom je začela že poleti 1941, kmalu po tistem, ko je Hitler napadel Rusijo. OF je dal v zgodnji pomladi ustni ukaz: »Med ljudstvom si moramo pridobiti ugled in ljudstvo se nas mora bati. Zato je treba počistiti z vsakim, ki ni z nami. Tudi če je en sam član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba brezpogojno likvidirati celotno družino.«

V začetku junija 1941 sta Ferko Casar in Ciril Žebot na dr. Ehrlichovo željo odšla obiskat preseljene duhovnike v Zagrebu in Slavonski Požegi.

Spomladi so Stražarji izdali protikomunistične letake (»Kerenskijade«). Poimenovali so jih po Kerenskem, ki je bil ministrski predsednik po zlomu carizma v Rusiji leta 1917. Bil je sicer velik protikomunist, je pa s svojo bojazljivo taktiko omogočil, da se je vlade polastila ruska komunistična stranka. Letak je izpraševal vest slovenski brezbarvni gmoti »Kerenskih«.

Sredi marca 1942 je Ehrlich naročil svojemu krogu, naj iz poplave komunističnih propagandnih letakov izkuščijo pravo jedro vsega dogajanja, da bi ga mogli pokazati zbeganemu narodu v knjižici.

V prvi polovici aprila 1942 je brošura končno dobila obliko in naslov: »Izdajalska zarota KPS–OF zoper slovenski narod ob soudeležbi komodne sredine«. Knjižica predstavlja dognanja vsega Ehrlichovega kroga o OF. Iskali so tiskarno, ker bi jo lahko tajno natisnili. Nazadnje se je izkazalo, da večinski katoliški tabor v Sloveniji nima niti ene tiskarnice, kjer bi se moglo kaj natisniti proti komunizmu. KPS–OF pa je istočasno bruhala med slovenski narod gore strupene propagande.

Preden so Stražarji lahko glede tiska storili karkoli, je 26. maja na Streliški ulici VOS umoril dr. Ehrlicha in študenta Viktorja Rojica, ki je bil z njim. Običajno ga je od maše spremljal Ciril Žebot, ta dan je bil Rojic čisto slučajno tam. Strel je bil namenjen Žebotu.

Gimnazijci v Martinišču 31. 8. 1928 – Z leve proti desni tretji v zadnji vrsti Ferko Casar – Sedmi v drugi vrsti z leve proti desni Janez TitanFigure 3. Gimnazijci v Martinišču 31. 8. 1928 – Z leve proti desni tretji v zadnji vrsti Ferko Casar – Sedmi v drugi vrsti z leve proti desni Janez Titan

Nekaj dni po dr. Ehrlichovem pogrebu se je njegov krog lotil težke naloge. Brošuro, ki je obsegala 72 strani, so razmnožili na razmnoževalnem stroju, ker je bil vsak drug način nedosegljiv. Delo je opravil Ferko Casar v največji tajnosti sam, brez najmanjše motnje. Brošura je šla med ljudi sredi junija 1942, zlasti med izobražence, ki jim je bila predvsem namenjena. Knjigo so skrivaj raznosili katoliški dijaki.

VOS je samo v prvem letu vojne ubil okoli 100 Slovencev. Partija je uvrstila na VOS-ovske sezname za likvidacijo najprej tiste vplivne rojake, za katere je vedela, da idejno niso z njo. Lahko bi celo organizirali osvobodilni boj zunaj nje ali celo proti njej. Zato so neusmiljeno ubijali in morili pod naslovom »narodnega izdajstva«. V letih 1941 in 1942 je bilo v Ljubljanski pokrajini ubitih že okoli 1900 ljudi. Začeli so pobijati vse, ki so imeli kakršen koli vpliv ali pomen za svojo okolico: duhovnike, učitelje, župane, cele katoliške družine, izobražence … VOS je v glavnem pobijal v Ljubljani, drugje po Sloveniji pa so morili partizanski odredi.

Med vojno je bilo nekaj več kot 200 stražarjev. Umorjenih in pobitih jih je bilo približno 60 %. Iz SDZ (Slovenska dijaška zveza) je prihajala večina mladih stražarjev. Dijaško organizacijo je vodil ing. Anton Tepež, ki ga je VOS umoril leta 1944.

Lahko se vprašamo, kako so v hermetično zastraženo Ljubljano, obdano z bodečo žico, vodilni možje KPS prihajali in odhajali brez težav. Najbolj pa bode v oči, da niso imeli izgub. Zakaj tako učinkoviti VOS ni izvedel niti enega atentata na kakšnega pomembnega Italijana? Okupatorju pa ni uspelo prijeti niti enega VOS-ovskega atentatorja.

KPS je bila mojstrica za preračunano izzivanje italijanskih represalij nad prebivalstvom. Podtikali so ovadbe in se tako rešili marsikaterega nasprotnika ali političnega tekmeca. Tako je marsikdo pristal v fašističnem ali nacističnem taborišču.

Imeli so tudi razvejano vohunsko dejavnost. V medvojnih arhivih VOS-a je jasno razvidno, da so Casarja stalno zasledovali, mu sledili in pisali poročila o njem. Enako so prej sledili in prisluškovali dr. Ehrlichu. Mislim, da v tistem času nihče v Sloveniji ni tako dobro poznal komunizma kot dr. Lambert Ehrlich in ljudje okoli njega. Tistega komunizma, ki se je razvijal v Rusiji in Španiji in so ga slovenski komunisti vsiljevali našim ljudem. Za dosego svojega cilja so uporabili vsa sredstva. Pri belem dnevu so pobijali ljudi sredi Ljubljane!

Tudi na Ferka Casarja so pripravili atentat in sicer 18. marca 1942. Toda naredili so napako. Namesto njega so ustrelili Herberta Leilerja, duhovnega pomočnika na Golniku.

Tabor Slovenske dijaške zveze v Slovenskih Konjicah – V prvi vrsti z desne proti levi inž. Anton Tepež, dr. Lambert Ehrlich in stolni prošt Cukala – Na skrajni desni stoji Cvetko PraperFigure 4. Tabor Slovenske dijaške zveze v Slovenskih Konjicah – V prvi vrsti z desne proti levi inž. Anton Tepež, dr. Lambert Ehrlich in stolni prošt Cukala – Na skrajni desni stoji Cvetko Praper

V VOS-ovskih arhivih sem našla nekaj zapisov o zasledovancih in sicer:

– 000012 Krištofovo (Kardeljevo) pismo z vprašanjem: »Kaj je s Casarjem? Pomota, kaj ne? Raziščite! Ne smete v bodoče dopuščati takih stvari, ki nas lahko strahovito drago stanejo. Da ni provokacija v sredi? Še par takih primerov, pa bo šel kredit VOS-a po vodi.«

– 000405: »Po zatišju, ki je nastalo v stražarskih vrstah ob priliki Ehrlichove justifikacije, je opaziti zopet zavestno aktivnost. Stalno se vrše njihove aktivnosti pri Natlačenu in v prosvetni zvezi na Miklošičevi cesti. 26. 9. 1942 je bil sestanek vodstva Stražarjev pri Natlačenu: Casar, Žebot, Praper, Dolinar iz Ilirske Bistrice in Bartalanič.«

– 000021: »Kakor hitro dobite kake nove podatke o Cas. (Casar), Žab. (Žebot) itd. – streljajte!«

Dr. Anton KorošecFigure 5. Dr. Anton Korošec

Po neuspelem poskusu atentata je začel Casar menjavati svoja prebivališča. Nikjer ni ostal dolgo časa, ker so mu sledili.

Po Ehrlichovemu umoru je postal Casar neformalni voditelj slovenskega katoliškega in narodno zavednega društva Straža.

Lojz Bastič iz Ljubgojne pri Horjulu je 14. 6. 1942 pri krstah pobitih staršev rekel: »Jaz se bom branil!« Ne napadal, branil! Vsakdo ima pravico braniti se.

Trpljenje in pobijanje našega ljudstva se je iz meseca v mesec stopnjevalo. Partizani so z napadi in sabotažami dražili Italijane in se nato hitro umaknili. S tem so jih spodbujali k neusmiljenim povračilnim ukrepom in maščevanju. Ljudje so silno trpeli od obeh strani. Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo pred partizanskim terorjem. Ustanavljali so tako imenovane »Vaške straže«. To so bile občinske organizacije, ki so nastajale povsem spontano. Svoje skupnosti so poskušali braniti pred surovim nasiljem, pred ropanjem, požiganjem in umori. Ker so bile Vaške straže slabo oborožene, so iz stiske jemali orožje tudi iz rok Italijanov. Vendar so jim ti dajali na voljo le lažje in zastarelo orožje. Po kapitulaciji so Italijani orožje predali partizanom.

Prva Vaška straža je nastala v Št. Joštu nad Vrhniko v začetku avgusta 1942. Potem so jih ustanavljali tudi drugod. Sestavljali so jih zanesljivi možje, v glavnem kmetje. Podnevi so delali na polju, ponoči pa stražili svojo lastnino in družine. Vedno pa je bil v postojanki nekdo, povečini poveljnik. Veliko poveljnikov Vaških straž je bilo stražarjev.

Besede Franca Tomšiča, Vaškega stražarja iz Male vasi pri Dobrepolju »Mi smo kmečka vojska … « najbolj opišejo Vaške straže. Po vojni je živel v Torontu, kjer je imel restavracijo. Umrl je letos spomladi.

8. septembra 1942, po kapitulaciji Italije so Vaške straže razpustili in ustanovili Slovensko narodno vojsko. Vaške straže so dobile ukaz, naj se zberejo na Turjaku. Kdo je ukaz podpisal, ni znano, ve pa se, da ga podpolkovnik Ernest Peterlin ni. Začele so se zbirati razne skupine: Vaške straže, Slovenska legija, Slovenski četniki … Niso pa se mogli dogovoriti, kdo bo glavni poveljnik, tako je Peterlin ostal v Ljubljani, Casar pa na Turjaku.

Partizani so bili dobro oboroženi. Dve italijanski diviziji sta jim predali svoje orožje: puške, topove in minomete, avtomobile in tanke. Precej italijanskih častnikov in vojakov je prestopilo na partizansko stran. Predvsem so upravljali minomete, tanke in težko topništvo, ker ga partizani niso obvladali.

Po porazu četnikov v Grčaricah je štab 14. divizije od domobrancev zahteval brezpogojno kapitulacijo in obljubil amnestijo. Partizani so zasedli tudi Ribnico in Kočevje ter se začeli zbirati okoli Turjaka in se pripravljati na napad.

Namesto da bi razmislili o bližajoči se nevarnosti partizanskega napada, so v obleganem gradu na dolgo razpravljali, kdo naj poveljuje enotam, zbranim zunaj in znotraj turjaškega obzidja. 12. septembra so tako imeli neke vrste vojaško posvetovanje vseh višjih častnikov in zastopnikov. Skoraj vsak od njih se je skliceval na kakšna navodila. Poveljnik Peterlin in poveljnik Slovenskih četnikov Karel Novak nista bila prisotna, ostala sta v Ljubljani. Med branilci gradu ni bilo neke osrednje enote, ki bi ostale lahko potegnila v boj. Italijansko topništvo na partizanski strani je s svojimi izurjenimi topničarji uspešno rušilo grajsko obzidje in grad. Branilci so začeli žolčno razpravljati o tem, ali naj grad zapustijo ali naj enote ostanejo tam. Nekaj izkušenih poveljnikov niso poslušali. Vse bolj je padala morala in širiti se je začela apatija. Končno so se domenili, da bodo boj s partizani nadaljevali in jim s tem zaprli pot proti Ljubljani. Tja so takoj poslali kurirja, da bi se sestal s političnimi in vojaškimi vodji, med drugim tudi s Peterlinom in vodstvom Straže, in se vrnil z njihovimi navodili. Določen je bil dr. Ludvik Arko. Dali so mu motor z voznikom, z drugim motorjem in voznikom je na skrival odšel tudi Casar, ki pa ni bil določen za kurirja.

Na Škofljici pri Ljubljani so terenci čez cesto napeljali žico in čakali skriti za grmovjem, »če se bo kaj ujelo«. Pripeljala sta dva motorja. Žica jih je pometla s sedežev, terenci so jih zajeli in jih začeli zasliševati. Ker jim je Casar hotel pobegniti, so ga ustrelili. Anton Bučar ga je zadel v trebuh. Ferko Casar je obležal na cesti in tam umiral nekaj ur. Tam ga je videla postajenačelnikova žena, ki pa mu ni smela pomagati. Oba motirista in dr. Arka so odpeljali v Trebnje. Preživel je le en voznik. Mesar Ivan Javornik iz Škofljice je mrtvega Casarja odpeljal z mesta, kjer je ležal, in dosegel, da so ga pokopali na šmarškem pokopališču. Zaradi tega ga je povojna oblast za nekaj časa zaprla.

Na Turjaku pa so branitelji zaman čakali na njihovo vrnitev in navodila.

Poroka Cvetka Praperja s Franiko Jereb – Za nevesto Leopold Klavž in Ferko CasarFigure 6. Poroka Cvetka Praperja s Franiko Jereb – Za nevesto Leopold Klavž in Ferko Casar

Dan ali dva po Casarjevem uboju so prišli neznanci na Trubarjevo ulico, kjer je nazadnje stanoval, in iz njegove sobe pobrali vse stvari: knjige, fotografije, pisma, vse osebne stvari. Za njim v Ljubljani ni ostalo ničesar. Nihče se jih ni upal karkoli vprašati, kaj šele zoperstaviti. Izginilo pa je še nekaj – njegovi dnevniki. Znano je bilo, da je Ferko že leta pisal dnevnike. Aktualne je imel v svoji naramni torbi s seboj na motorju. Terenci so na Škofljici torbo pobrali in jo poslali v Ljubljano na Komando, nato se je izgubila za njo vsaka sled. Izkazalo se je, da jih je po vojni na veliko citiral Franček Saje v svoji strupeni in zlonamerni knjigi Belogardizem (1952).

Dnevnike je dolgo iskal Casarjev nečak, misijonar Janez Puhan. Bil je celo pri Sajetovi družini. Le-ti pa so bili zelo začudeni, saj dnevnikov nikoli niso videli in ne vedo ničesar o njih. Tudi Ljuba Dornik iz Arhiva Republike Slovenije jih je iskala, vendar prav tako zaman. Jih je Saje uničil? V Arhivu so ohranjeni samo iz leta 1938.

Casarjeva narava je razvidna iz njegovega obnašanja do soljudi, saj zanj ni bil pomemben človekov svetovni nazor, temveč človek kot posameznik. Janez Titan je bil Casarjev sošolec iz gimnazije, ki se je navdušil za komunizem. Bil je sodelavec Borisa Kidriča in kot politik povezan s kominterno. Deloval je med zdomci v Franciji in Nemčiji ter bil v Moskvi. Osebno je poznal komunistično elito in njeno delovanje. Titan se je po nekajletni izkušnji s komunistično organizacijo in sodelovanju z njo zavestno odrekel stalinizmu. Obrnil se je h krščanskemu socializmu in zadružništvu. Sedem let je živel v emigraciji v Evropi. Franc Casar, ki je takrat v Parizu študiral diplomacijo, je v svoj dnevnik zapisal, da ga je Janez Titan obiskal 20. oktobra 1938 in ga prosil za posredovanje, da bi se mogel vrniti v domovino. Casar je brez zadržkov verjel njegovemu razočaranju nad komunizmom. S pomočjo dr. Korošca mu je pomagal in Titan se je lahko vrnil domov. Dopoldne 17. aprila 1945 so ga poklicali na Ozno. Od takrat se je za njim izgubila vsaka sled. Kraj, kjer je Janez Titan pokopan, še do danes ni znan.

Ljubljanske žale – Domobranci na pogrebuFigure 7. Ljubljanske žale – Domobranci na pogrebu

Gospod dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, mi je pripovedoval, kako je Casar poskrbel za bogojinske maturante leta 1939, ko so prišli študirat v Ljubljano. Med njimi je bil tudi sam. Počakal jih je na železniški postaji in jih peljal v Oražmov dom. Tam so dobili prenočišče. Pri gvardijanu lazaristov Matiji Čontali, ki je bil tudi Prekmurec, jim je preskrbel kosilo. Od dr. Korošca je izprosil nove moške obleke, ker so jih fantje zelo potrebovali. Po njegovih besedah je bil Casar zelo odločen in je kljub visoki izobrazbi, položaju in službi ostal ponižen, dober in preprost.

Še en lep spomin ima gospod škof nanj. Smejev dedek je nekoč zamenjal Ferka Casarja za svojega vnuka. Ko je šel mimo njegove hiše mu je zaklical: »Stoj in pridi mi pomagat spravit seno z voza na štalo!« Casar je brez besed to storil tudi potem, ko je dedek spoznal, da se je zmotil, in ugotovil, da ni bil njegov vnuk.

Včasih se notranja lepota združi z lepim videzom. To se je zgodilo tudi pri Ferku Casarju. Bil je visok, lepe postave, svetlih kodrastih las in modrih oči. Imel je dekle, ki jo je umor fanta zelo prizadel. Z reko beguncev je leta 1945 tudi ona odšla čez Ljubelj. Potem je živela v Ameriki in tam tudi umrla.

8. oktobra 2006 je Casarjeva nečakinja, misijonarjeva sestra, dala na svojem vrtu postaviti pomnik svojim trem stricem. Prvi med njimi je bil leta 1943 ubit Ferko Casar. O njem govori skoraj ves ta zapis. Z njegovo smrtjo je bil protikomunistični upor skorajda obglavljen. V dveh letih sta bila ustreljena dva ključna moža: dr. Ehrlich in Casar.

V boju s poplavoFigure 8. V boju s poplavo

Drugi stric je bil Vinci Casar, ki je bil ubit leto kasneje. Bil je učitelj v Gančanih in Bogojini. On in vsa Casarjeva družina so bili zelo narodno zavedni. Po zaslugi gančanske učiteljice in bogojinskega notarja so ga Madžari poslali na rusko fronto. Maja 1943 je Vinci prebegnil k ruskim partizanom. 12. januarja 1944 je padel pri Stari Huti v Ukrajini kot vojak v vrstah jugoslovanske brigade. Ni znano, kdo ga je ustrelil. Od 31. januarja 1943 do 6. junija 1943 je pisal dnevnik. K Casarjevim na dom ga je prinesel njegov soborec Nikola Engler, doma iz Subotice. Nenad Gol, hrvaški novinar, ki je raziskoval ta del zgodovine, je zapisal: »Škoda, da je del dnevnika Engler uničil. Iztrgal je iz njega strani, kamor je Vinci verjetno zapisal kritična spoznanja o komunizmu v Sovjetski zvezi.« Kar je ostalo, so izrazito osebni zapisi.

Tretji je bil Jožef Casar. Delal je kot uradnik. Bil je tajnik v Hranilnici in posojilnici, nekaj časa je služboval pri Borzi dela. Nazadnje je bil v Mariboru. 12. maja 1945 ga je njegov sostanovalec in rojak ustrelil v kopalnici. Rekli so, da po nesreči. Bil je tretji dan »svobode«. Takšnih nesreč je bilo takrat veliko.

Ko so doma zvedeli za smrt drugega sina Vincija, je njegova sestra Ana, kasneje misijonarjeva mati, zelo jokala. Mati je svojo hčer tolažila: »Ne joči, raje vidim vse mrtve, kot da bi postali brezbožni komunisti.«

Ko pa bodo ljudstva spoznala, kdo ste bili, bodo od žalosti in pekoče vesti grizla zemljo. Močila jo bodo s svojimi solzami in vam postavljala templje.«

(Jean Bruller-Vercors)

Mislim, da nimam več česa dodati. Povedano je bilo vse!

8. oktober 2006 – Blagoslovitev spomenika v BogojiniFigure 9. 8. oktober 2006 – Blagoslovitev spomenika v Bogojini

Avtor Cvetka Hanuna