V časih, ko mediji vodijo svoje agende, ko so novinarji prej družbenopolitični delavci kot pa raziskovalci resnice in je zato težko reči, kaj so prave in kaj lažne novice, je, tudi če bi živel v Venezueli, težko objektivno predstaviti, kakšno je stanje v Venezueli. Po pripovedovanju ženinih sorodnikov,23 je stanje najlažje opisati v enem stavku kot: »Jugoslavija v poznih osemdesetih letih z nevarnim kriminalom«.
Hiperinflacija je že zdavnaj pojedla vse prihranke, poslovanja z gotovino praktično ni več, ljudje lahko v trgovinah nakupujejo samo ob določenih dneh in omejeno število izdelkov, ki se takrat znajdejo na sicer precej praznih policah, minimalna plača zadošča za nakup nekaj kilogramov testenin … Težave so tudi z nakupom zdravil, ker jih preprosto ni. Redukcije električnega toka so stalnica. Prav tako izpadi interneta oziroma omejevanje določenih vsebin, ki jih uporabniki lahko vidijo. Relativno močan srednji sloj je izginil. Sami sebe imenujejo »preživeli« in so revni. Večino časa porabijo za čakanje v vrstah ali za iskanje sredstev za preživetje. Priljubljeni vodje opozicije so v zaporih, nekateri celo v vojaških, čeprav so civilisti. Obsojeni so na dolgoletne zaporne kazni zaradi pogosto izmišljenih obtožb. Na sodiščih jim sodijo sodniki, ki jih je tja nastavil režim. Nasilje, vlomi v stanovanja, oboroženi ropi na ulicah pri belem dnevu so prej pravilo kot izjema. Policija ne opravlja svojih nalog, motorizirane tolpe oboroženih vladnih podpornikov obvladujejo teren. Vojska se noče vmešavati, saj nekaterim višjim častnikom ustreza stanje, kot je, da lahko neovirano opravljajo svoje postranske, ilegalne posle, ki vključujejo trgovanje z drogo in rudarjenje zlata in diamantov tudi v prelepih narodnih parkih, kar pušča trajne ekološke posledice. Mediji so pod kontrolo oblasti. Volitve so daleč od poštenih in demokratičnih. Lahko je zmagati na volitvah v državi, kjer imaš medije, državni denar, sodišča, volilno komisijo, podporo oboroženih tolp, ki izvaja teror, za nameček pa še prepoveš kandidirati nasprotnikom ali pa jih enostavno strpaš v zapor. Zaradi nevzdržnih razmer je v zadnjih nekaj letih iz Venezuele v tujino emigriralo več kot tri milijone ljudi oziroma deset odstotkov prebivalcev. Ti sedaj z denarnimi nakazili skrbijo, da njihovi svojci v Venezueli lahko preživijo.
Venezuela je bogata država tako glede naravnih virov (nafta, boksit, železova ruda, zlato, diamanti, hidroenergija …) kot tudi dobro izobraženih in delavnih ljudi. Eden od glavnih problemov venezuelskega gospodarstva je, da država ni razvila pomembnejše industrije, ki bi izdelovala izdelke iz domačih surovin in dodajala vrednost, ampak se je zadovoljila z izvažanjem surovin in uvažanjem izdelkov. Podobno, kot se Slovenci radi pohvalimo, kako so gozdovi naše naravno bogastvo, potem izvažamo poceni hlode in uvažamo drago pohištvo, namesto da bi sami razvili lesno industrijo in služili tudi z dodano vrednostjo.
Nafta, ki se najpogosteje omenja z Venezuelo, je za to državo blagoslov in prekletstvo. Venezuelci imajo nafto za svojo last in sprejemajo nenormalno nizke cene bencina (za en evro, zamenjan na črno, bi lahko kupil sto litrov bencina) kot nekaj, kar jim pripada. Ker gre za »našo« nafto. Dvig cen pogonskih goriv na raven, ki bi pokrila stroške proizvodnje, bi gotovo pomenil množične proteste in padec katerekoli vlade v Venezueli. Pritok denarja v državni proračun, ki je v veliki meri odvisen od izvoza nafte, je odvisen od cen nafte na svetovnem trgu. Če je cena nafte visoka, se prora-
[Stran 0]
čun polni, v nasprotnem primeru, kot sedaj, ko so cene nafte nizke, pa ostaja državna malha prazna. To pomeni, da država nima denarja za vojsko, plače učiteljev, zdravnikov, za uvoz zdravil in živil … Kljub dobrim razmeram za kmetijstvo v določenih predelih države in s tem možnosti samooskrbe mora Venezuela večino hrane uvažati.
Površen pogled na politično sliko Venezuele danes ali pa v zadnjih 15 letih bi razkril dve sili, ki se borita za oblast. Prvo silo sestavlja politično izredno pester opozicijski blok več kot 20 strank. Predsednik narodne skupščine in eden od vodij opozicije Juan Guaido je npr. član stranke Voluntad Popular (Ljudska volja), ki je levo do levosredinska stranka in članica Socialistične internacionale. Za slovenske medije pa gre za desničarsko, neoliberalno stranko. Drugo silo pa predstavljajo chavisti s predsednikom Nicolasom Madurom na čelu, ki je predsednik PSUV (Združene socialistične stranke Venezuele), ki je leva do skrajno leva stranka. Tudi chavisti niso monolitno gibanje. Nekateri so chavisti ali člani PSUV iz prepričanja, veliko pa jih je članov zaradi koristi in privilegijev v obliki državne službe, majhnega ali večjega posla z državo, kakšnega kosa mesa ali vrečke moke pod roko … Ti sedaj podpirajo Madurov režim, da ne izgubijo teh privilegijev.
Kaj je pripeljalo do krize v Venezueli in kako
Pred letom 1998 je bila Venezuela gospodarsko relativno uspešna in bogata država. Obstajala je sicer velika razslojenost in nepredstavljive razlike med bogato elito in najrevnejšim slojem, kot je to pogosto v državah Južne Amerike. Med obema skrajnostma pa je bil številen srednji sloj, ki je za južnoameriške razmere živel dobro. V tem obdobju so se v Venezuelo priseljevali ljudje iz drugih južnoameriških držav, ki so bežali pred nasiljem in državljansko vojno (Kolumbija) ali pa so jih privabile boljše življenjske razmere in višje plače. Prebi-
Figure 1. Venezuela pred Chavezom
valci drugih držav na zelenem kontinentu so bili tedaj nevoščljivi Venezuelcem, ki so si lahko privoščili visok standard, ki je vključeval počitnice, potovanja v Evropo, nakup uvoženih dobrin, uvoz ameriških avtomobilov, možnosti študija v tujini … V tistih časih se je verjetno zasejalo seme »nacionalizma« v Južni Ameriki, ki se je pokazalo ob sedanji krizi v Venezueli, ko so Venezuelci množično emigrirali v Kolumbijo, Peru, Ekvador in Čile. Venezuelski emigranti v teh državah niso bili vedno sprejeti z naklonjenostjo, ampak ponekod skoraj s privoščljivostjo.
Državo so med letoma 1952 in 1998 sicer vodili bolj ali manj skorumpirani politiki tradicionalnih strank, ki so se menjavale na oblasti. Cene surovin so bile visoke in država, ▶
[Stran 0]
Figure 2. Dežela možnosti
ki večino prihodkov proračuna ustvari z izvozom surovin, ni imela težav. Elita si je odrezala svoj del pogače, korito pa je bilo dovolj polno za vse, ki so bili pri njem. Občasno so državo pretresli uspešni ali neuspešni poskusi državnih udarov in diktatur. Hugo Chavez, vojaški častnik, je leta 1992 vodil spodletel državni udar proti demokratično izvoljenemu predsedniku Carlosu Perezu. Leta 1994 je novo izvoljeni predsednik Rafael Caldera Chaveza pomilostil pod pogojem, da ne opravlja več vojaške službe. Takoj po odhodu iz zapora je Chavez ustanovil politično gibanje Gibanje za peto republiko, ki je imelo levičarsko agendo, in bil leta 1998 izvoljen za predsednika. K izvolitvi so pripomogle obljube o izboljšanju položaja najrevnejših prebivalcev, Chavezovi populistični nastopi in tudi njegova 100dnevna predvolilna turneja po vsej Venezueli. Predvsem pa je Chavez predstavljal nov obraz, nekaj svežega in drugačnega v primerjavi s takratnimi politiki in strankami, ki so bolj kot v dobro državljanov delovale v lastno korist.
Tako so ljudje, ne samo najrevnejši, ampak tudi pripadniki srednjega sloja, glasovali zanj. Slednji bolj iz protesta proti starim, skorumpiranim politikom tradicionalnih strank kot pa za Chaveza in njegov politični program. Chavez je bil dober retorik, oficir, vojak, eden izmed sinov preprostega ljudstva, ki je uresničil
»ameriške sanje«. Prvi dve leti v predsedniški palači Miraflores je Chavez resnično izpolnjeval svoje obljube o pomoči najbolj revnim z ustanavljanjem bolnišnic in šol za najrevnejše prebivalce. Nato pa se je z željo po mednarodni prepoznavnosti povezal s Fidelom Castrom in začel promocijo svoje bolivarske revolucije, socializma 21. stoletja, boja proti razrednim sovražnikom, boja proti imperializmu in ZDA ter idejni in materialni pomoči drugim levim vladam po Latinski Ameriki. Ob visokih cenah nafte na svetovnih trgih v tistem času je bil denar za domače in tuje revolucionarne projekte zagotovljen. Z leti na oblasti pa je Chavez postajal politično vse močnejši tudi s spreminjanjem pravnega in političnega siste-
[Stran 0]
ma Venezuele. Pod predsednikovo, torej svojo oblast, je spravil imenovanje vrhovnih sodnikov, volilno komisijo, demokratično izvoljenim guvernerjem venezuelskih zveznih držav je odvzel politično in realno moč ter namesto njih imenoval sebi podrejene upravitelje zveznih držav. V boju proti zasebnikom je podržavil dobro stoječa zasebna podjetja in za direktorje nastavil svoje, večinoma ne najbolj sposobne ali izkušene ljudi. Ti so izkoristili priložnost za polnjenje lastnih žepov in niso znali voditi podjetij, ki so zaradi slabega vodenja in pomanjkanjem vlaganj pogosto propadla. Lep primer je venezuelska državna naftna družba PDVSA. Direktorje na vodilnih delovnih mestih so zamenjali najbolj zaslužni vojaki revolucije. Izkušen strokovni kader, predvsem inženirji, je emigriral in poiskal službo na naftnih črpališčih Brazilije, Mehike pa vse tja do Kazahstana. Količine načrpane nafte v Venezueli pa so se zmanjšale. S padcem cen nafte na svetovnih trgih je to prineslo črne oblake za socialistično revolucijo. Za vse težave je Chavez okrivil domačo opozicijo oziroma dežurnega sovražnika – ZDA. Chavez se je lotil tudi takih bizarnih sprememb, da je na državno zastavo dodal še eno zvezdo, ki naj bi predstavljala del Gvajane, katerega ima Venezuela za svoje ozemlje. Tudi konj na državnem grbu, ki je prej gledal na desno, je obrnil glavo na levo, torej v politično smer, v katero gre država. To, da je bilo treba zamenjati vse uradne dokumente, ki so vsebovali zastavo in grb, je bil pač strošek revolucije, ki ga je nekdo, ki je imel koncesijo za to, pospravil v žep in varno spravil na račun v tujini. Medijsko zakonodajo je spremenil v takem smislu, da so morali tudi zasebni mediji služiti državni propagandi. Če tega niso želeli, jih je obtožil fašizma, jim vzel frekvence za oddajanje ali poskrbel, da časopisi niso mogli uvažati papirja. V taki klimi mu tudi ni bilo težko zmagati volitev leta 2000 in 2006. Opozicija je poskušala z več različnimi strategijami premagati Chaveza, tudi z bojkotom volitev v narodno skupščino. Edini dosežek tega bojkota je bil ta, da je Chavez s svojo stranko imel en mandat absolutno večino v narodni skupščini, ki je potrjevala vse Chavezove zakonodajne predloge, s katerimi si je krepil oblast.
Ob Chavezovi smrti leta 2013 je bilo v Venezueli sicer manj najbolj revnih, najbolj bogati so bili malo manj bogati, srednji sloj pa je izginjal. Chavezov 15letni socialistični eksperiment ni deloval. Klavrno je propadel, kot do sedaj še vsak socialistični eksperiment. Koliko socialističnih eksperimentov in človeških žrtev bo še potrebnih, da se bo končno pokazalo, da socializem ni rešitev? Da model, ki ne upošteva posameznika, ki mu ne omogoča svobode, ki ne spoštuje človekovih pravic, ki želi na silo izenačiti vse državljane, preprosto ne deluje. Ne v revnih ne v bogatih državah. In da je kriv sam sistem, ne pa vedno nekakšni zunanji akterji. V 15 letih chavizma se je Venezuela iz demokratične države preoblikovala v socialistično diktaturo.
Kot vsi diktatorji se je tudi Chavez bal, da ga ne bi kdo od njegovih tovarišev izdal in zavladal namesto njega. Tako je iz svojega najožjega kroga z leti odstranil ali nagradil s pomembnimi položaji v gospodarstvu ali v tujini vse, ki bi ga lahko ogrožali. Ostal je obkrožen z lojalnimi, zanj nenevarnimi sodelavci, ki niso premogli njegove karizme. Po Chavezovi smrti je bil za predsednika izvoljen Nicolas Maduro, Chavezov zunanji minister, ki pa ne zna nobenega tujega jezika, po poklicu pa je šofer avtobusa. Gre za tipičen produkt negativne selekcije. Poslušen, nekarizmatičen, ne najbolj inteligenten, partijski vojščak, ki ni mogel ogrožati Chaveza. Problemom, ki so se kopičili še iz časa Chaveza, se je pridružil še padec cen nafte na svetovnih trgih; nesposobnosti Madura, da vodi državo iz krize, so se pridružili še množični protesti in Venezuela se je znašla v najhujši krizi do sedaj. Ljudje so začeli skrbeti za golo preživetje. Za vse težave je Maduro, podobno kot Chavez, okrivil domačo opozicijo oziroma ZDA. Ko je na volitvah v nacionalno ▶
[Stran 0]
skupščino združena opozicija dobila večino, je Maduro preprosto ukinil to skupščino in razpisal nove volitve v ustavodajno skupščino. Svojim podpornikom je dovolil nekaznovano ropati zasebne trgovine. Oboroženi odredi njegovih podpornikov so s terorjem na ulicah ustrahovali drugače misleče, ki so protestirali. Protesti so se pogosto končali v krvi. Teror je eno od osnovnih in najbolj učinkovitih orodij revolucije. S terorjem odstraniš »razredne sovražnike«, v preživelih pa zaseješ strah.
Venezuela v Sloveniji
V Sloveniji se ob skoraj vsaki družbeno zanimivejši stvari pojavi polarizacija. Naj si gre za poteze predsednikov ZDA ali Rusije, papeža Frančiška, Brexit, Marakeš, migracije, človekove pravice, globalno segrevanje, prihodnost EU, rezultate volitev v tej ali oni pomembnejši državi … Ta pojav imenujem »zakon tretjin«. Približno tretjina ljudi se postavi na eno stran, tretjina na nasprotno, tretjina pa ostane neopredeljena, ker je stvar ne zanima oziroma o stvari nima mnenja. Pri dveh nasprotujočih si skupinah se pojavi slepo navijaštvo, ki je večinoma gluho za argumente nasprotne strani. Namen tega navijaštva je uporabljati svetovne dogodke za notranjepolitične obračune.
Nič drugače se sedaj ne godi v primeru krize v Venezueli, ki se je v zadnjih mesecih spet znašla v središču pozornosti. Zavedam se krivičnosti in pasti ekvidistančnosti, a tukaj jo puščam za izpraševanje vesti. Bojim se, da nam je vseeno za tragedijo, ki se dogaja na osebnem nivoju ljudi in cele države, ampak nam je bolj pomembno, da potrdimo svoj prav. Vseeno nam je za trpljenje ljudi, ti so le postranska škoda, gre nam za naše politične stranke, našo politično opcijo ali naš svetovni nazor. Oziroma za boj proti nasprotnim strankam, nasprotni politični opciji ali nasprotnemu političnemu nazoru. Če smo konservativni, nam tudi malo godi, da Venezueli pod socialisti ne gre dobro. Saj to potrjuje naše
prepričanje, da socializem ni dober. Če smo
»progresivni«, bom trdili, da v Venezueli ne gre dobro, ker niso še uvedli pravega socializma, ker je le napol uveden, ker nasprotniki socializma blokirajo ali sabotirajo stvari, ker … Pozabljamo, da ljudje, ki v Venezueli trpijo, niso politika. Nosijo pa posledice politike in dejanj politikov. Seveda ima slehernik za stanje v družbi svoj del odgovornosti. Na osebni ravni že zato, ker je na volitvah volil, kot je volil. Ali pa, ker se ni udeležil volitev, ker so vsi »isti«, ker se itak ne da nič spremeniti, ker ni bilo idealnega kandidata, zaradi zamer in razočaranj iz preteklosti, ker je na volilno nedeljo raje šel na izlet kot na volišče … V demokraciji velja, da če so volitve poštene, ima ljudstvo zmeraj prav. In kdor je dobil večino na volitvah, dobi mandat za vodenje.
Vse zgoraj našteto se je pokazalo v zadnjem mesecu, ko sta bili slovenska politika in javnost razdeljeni ob vprašanju, ali podpreti predsednika ljudske skupščine Juana Guaidoja ali predsednika Nicolasa Madura. Dejstvo je, da podpora enega ali drugega s strani Slovenije ne bo rešila krize v Venezueli niti odločilno vplivala na razplet krize. Mednarodna moč in vpliv Slovenije sta majhna, prav tako Slovenija ni jeziček na tehtnici. Pri opredeljevanju v takih primerih gre predvsem za to, da s tako gesto pokažeš, ali si zavezan skupini držav, ki zagovarja demokracijo, človekove pravice, svobodo, ki so temelj uspešnih držav, ali pa nekje v kotu oportunistično čakaš, kaj bo. Kot v pregovoru »Kdor hitro da, dvakrat da,« je treba sprejeti hitre odločitve. Včasih je tudi bolje sprejeti hitro odločitev, ki se lahko s časom pokaže za napačno, kot ne sprejeti odločitve. Islandija nikakor ni tako vplivna država kot npr. ZDA, Nemčija, Kitajska ali Rusija. Je pa bila prva izmed mednarodno priznanih držav, ki so leta 1991 priznale samostojno državo Slovenijo! Tudi Islandija bi lahko čakala, špekulirala, pogojevala, pa ni. Ampak je Slovenijo priznala in se v zgodovino in srca Slovencev vpisala kot prva.
[Stran 0]
Figure 3. Ko socializem reže kruh
Slovenci v Venezueli
Kljub notranjepolitični krizi, ki se je obetala, če bo Slovenija, kot večina evropskih držav, podprla Guaidoja kot začasnega predsednika z namenom izvesti poštene volitve, je bil to lažji del naloge, ki jo slovenska (zunanja) politika lahko naredi tudi za Slovence, ki živijo v Venezueli. Po ocenah živi v Venezueli od 200 do 400 Slovencev oziroma njihovih potomcev. Ti so združeni v nekaj društev, ki so bolj ali manj aktivna. Vsekakor obstaja nekaj venezuelskih Slovencev, ki bi se radi vrnili v Slovenijo ali pa prišli živet v Slovenijo. Bi bilo res slovenski državi tako težko organizirati selitev za teh nekaj sto ljudi? Slovenija diplomatsko pokriva Venezuelo iz veleposlaništva v Braziliji od leta 2010, pred tem pa je bilo za Venezuelo pristojno veleposlaništvo v Buenos Airesu. Med Caracasom in Buenos Airesom je približno pet tisoč kilometrov zračne razdalje oziroma 5 do 6 ur leta z letalom. Slovenska vlada pod vodstvom Boruta Pahorja je sicer aprila leta 2009 sprejela sklep o odprtju konzulata Republike Slovenije
v Caracasu, za častno konzulko pa je s sklepom imenovala venezuelsko Slovenko gospo Antonijo Brundula Sodja. Gospa je predsednica Slovenskega izseljenskega društva Sv. Cirila in Metoda s sedežem v Caracasu, ki ga je leta 1966 ustanovil argentinski Slovenec, duhovnik gospod Janez Grilc. Gospa si je vsekakor zaslužila imenovanje za častno konzulko za vse, kar je za slovensko skupnost v Venezueli storila. Še več, nesebično je pomagala tudi vsem mladim slovenskim tihotapcem drog, ki so se znašli v venezuelskih zaporih. Zaradi velikih žrtev in naporov gospe Brundula Sodja jih je vsaj pet lahko prestajalo večino kazni, ki so si jo zaslužili s svojimi nepremišljenimi dejanji, v Sloveniji. Ni treba poudarjati, da razmere v venezuelskih zaporih niso primerljive s skoraj hotelskim udobjem, ki ga omogočajo slovenski zapori … Ko sem gospo Brundula Sodja pred nekaj leti povprašal, kako da jo je slovenska vlada imenovala za častno konzulko, nato pa na to čisto pozabila, je žalostno odgovorila, da ko so jo rabili, je bila dobra, sedaj, ko bi pa oni rabili pomoč Slovenije, pa so na njih pozabili. ▶
[Stran 0]
Na MZZ se sicer izgovarjajo, da so oni naredili vse, da bi gospa bila imenovana, da pa čakajo, da venezuelska stran opravi svoj del obveznosti. Torej skoraj 10 let že MZZ čaka, da venezuelska stran opravi svoje! Lahko si mislimo, koliko akcij, energije in naporov je bilo s strani MZZ vloženih, da bi gospa v resnici postala častna konzulka. Vse bolj se mi dozdeva, da je težava gospe Brundula Sodja v tem, da je drugorazredna in zaznamovana in da ni na »pravi liniji«, ker je bil njen stric duhovnik lazarist France Sodja po drugi svetovni vojni pet let krivično zaprt … Ob obisku Latinske Amerike leta 2008 se je tedanji predsednik dr. Türk dvakrat ustavil v Caracasu, pa si ni vzel časa, da bi obiskal tamkajšnje slovensko društvo, čeprav je v pripravah na obisk to obljubil in so se na društvu na obisk zavzeto pripravili. Zgodba z imenovanjem gospe Brundula Sodja dobro prikazuje delovanje MZZ in realno moč slovenske zunanje politike. Težko te bodo drugi spoštovali, če sam ne spoštuješ sebe in nič ne narediš, da bi uresničil svoje sklepe.
V sedanjih kriznih razmerah v Venezueli bi bil častni konzul v Caracasu zlata vreden, če bi Slovenija resnično želela kaj storiti za Slovence in njihove potomce v Venezueli. Venezuelski Slovenci, ki živijo v Sloveniji, so ustanovili društvo Lipa, ki pomaga pri pridobivanju dokumentov, ki jih venezuelski Slovenci potrebujejo, če bi želeli pridobiti slovensko državljanstvo in se morda želeli preseliti v Slovenijo. No, odnos države do tega problema prikazuje letošnji obisk policije pri predsednici društva Danii Frank, ker naj bi bile vse prošnje za slovensko državljanstvo iz Venezuele, ki jih je v zadnjem času kar veliko, vložila po pooblastilu ona. Kaj dela in zakaj imamo Ministrstvo za Slovence po svetu, je seveda drugo vprašanje …
Libanonizacija manjših držav
Majhne ali nevplivne države pa so včasih sredstvo drugih držav, da prek njih dosežejo ali branijo svoje pozicije na mednarodnem zemljevidu. Predstavljajte si, da ste relativno bogata država z drugega konca sveta, imate politično agendo za svetovno revolucijo in bi radi imeli vpliv v Evropi. Poiščete majhno, relativno nepomembno državo, kjer po medijskem poročanju večina prebivalcev misli, da v socializmu niti ni bilo tako slabo, ter odprete veleposlaništvo v tej državi. Na veleposlaništvu zaposlite nekaj perspektivnih domačinov, ki jih navdušite s svojo politično agendo, organizirate nekaj brezplačnih ekskurzij, kupite podporo medijev, ki jim je všeč »romantični« vidik revolucije in boljši svet, kjer ni korupcije, trdega kapitalizma, kjer je zdravstveno varstvo in delo za vse, kjer ni več revščine, kjer je šolstvo brezplačno in dostopno vsem, ne glede na to, ali so se rodili s srebrno žlico ali s plastično … Perspektivni domačini potem čez čas ustanovijo svojo stranko, morda z zagonskim kapitalom, ki jim ga preko nekaj posrednikov zagotoviš, v program zapišejo všečna gesla iz tvoje politične agende in se s pomočjo medijev v državi z izrazito asimetričnim medijskim prostorom in proporcionalnim volilnim sistemom prebijejo v parlament. Na naslednjih volitvah izboljšajo svoj uspeh in postanejo jeziček na tehtnici ter v vsakem trenutku lahko zrušijo koalicijsko vlado, v kateri s svojimi ministri ne sodelujejo. Ko potrebuješ podporo v mednarodnih organizacijah, recimo pri glasovanju v OZN, ti jo taka država zagotovi.
Majhne države pa so v nevarnosti tudi v primeru, da se v državi spremeni demografija, če se bistveno spremeni narodna sestava, vrednote, tradicija … Da ne vznemirjaš ljudi in jih kot žabo kuhaš v kotlu, prenehaš voditi ali prikazovati statistiko priseljevanj in prebivalcev po narodnostni sestavi. In tako čez generacijo ali dve ustvariš ne drugo Švico, ampak Švico bližnjega vzhoda, kot se je imenoval Libanon v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih. Sod smodnika, ki ga lahko kadarkoli raznese. Sam sem bil prepričan, da se državljanska vojna ali balkanska zgodba v Sloveniji ne more
[Stran 0]
Figure 4. Revščina kljub naravnim bogastvom
več ponoviti. Da smo se iz zgodovine nekaj naučili. Do leta 2012/13, ko so Slovenijo pretresale tako imenovane vseslovenske ljudske vstaje, sem bil prepričan, da se v Sloveniji ne more zgoditi, da bi sosed dvignil roko nad soseda zaradi drugačnega političnega ali verskega prepričanja ali preprosto zaradi zavisti ali morda kakšnega neporavnanega računa iz preteklosti … Ko pa so z mostov v Mariboru visele obešene lutke z obrazi politikov, ko so po stanovanjih mestnih svetnikov trkale »trojke«, pa o tem nisem bil več prepričan. Najbolj učinkovito orodje revolucije in revolucionarjev je nasilje oziroma strah, ki ga teror povzroči v ljudeh. Mladi z majčkami Che Guevare, ki se navdušujejo nad revolucijo, morda niti ne vedo, da revolucija nujno vključuje nasilje. In da je tudi njihov idol imel krvave roke.
Scenariji dogodkov
Ko se je 23. januarja 2019 predsednik narodne skupščine Venezuele Juan Guaido na podlagi venezuelske ustave razglasil za začasnega predsednika, so se v medijih takoj pojavile diskreditacije, da je ameriška lutka, da je agent CIA, da je nepoznan, da je študiral v ZDA, da želijo ZDA napasti Venezuelo oziroma odstaviti na volitvah leta 2018, ki jih EU sicer ni priznala, legitimno izvoljenega Madura, ker jim diši venezuelska nafta … Tu se je pokazala dvoličnost slovenske in tudi svetovne javnosti do vmešavanja drugih držav v suverene države. Če bi uporabili iste vatle, bi se potem morali vprašati tudi glede vloge Rusije, Kitajske in Turčije, ki je pogosto spregledana, ni toliko razvpita oziroma medijsko pokrita. Koliko koncesij za izkoriščanje venezuelskih naravnih bogastev je Maduro dal Rusiji, Kitajski in Turčiji, pa jih nihče ni obtoževal kolonializma ali vmešavanja v notranje zadeve. Če je kdo novi kolonialist, je to gotovo Kitajska, ki je lačna surovin in zato kolonizira vse, kar more, od Afrike do Južne Amerike.
Neposredna vojaška intervencija ZDA v Venezueli, s katero bi odstavili Madurov režim, ▶
[Stran 0]
ni najbolj verjetna. Vojaška intervencija bi v ZDA gotovo sprožila mešane reakcije, v mednarodni skupnosti bi verjetno prevladovali negativni odzivi. V Latinski Ameriki že tradicionalno nihče ne mara jenkijev, ki bi se vmešavali. Nasprotnikom Madurovega režima bi vojaška intervencija ZDA naredila medvedjo uslugo, saj bi potrdila trditve Madurovega režima, da gre ZDA samo za venezuelsko nafto. In da hočejo ZDA v Venezueli uvesti podoben kaos, kot so ga v Iraku, Libiji, Siriji, da bi se lahko polastili nafte. Če se v otroški prepir vmešajo starši, bosta na koncu ali oba otroka jokala ali pa bo eden vesel, drugi pa bo jokal. Če se ne vmešajo, bo en otrok zagotovo razočaran in prizadet, ker mu starša nista pomagala, po njegovem, do pravice. Potem je tukaj še vprašanje kolaboracije demokratičnih sil z ameriško vojsko, ki vsaj v delu prebivalstva Venezuele ne bi bila sprejeta z naklonjenostjo. Prav tako pa bi lahko ameriška vojaška intervencija sprožila reakcijo Rusije in Kitajske, ki podpirata Madurov režim. Tako bi Venezuela lahko postala nova Sirija, novo bojno polje svetovnih velesil, česar pa si nihče v Venezueli ne želi.
Da bi venezuelska vojska s pučem prevzela začasno oblast in z oblasti odstranila režim, tudi ni verjetno. Višjim častnikom zaenkrat ustreza položaj, kot je, zato podpirajo režim. Tudi tukaj se kaže rezultat 15letne selekcije in zapolnjevanja pomembnih vojaških položajev z režimu zvestim kadrom. Preobrat v vojski bi sicer lahko nastopil, če bi se stvari zaostrile in bi predsednik Maduro na ulice poslal vojsko, da s silo zatre proteste. Takrat bi lahko nastopil upor med slabo opremljenimi in plačanimi navadnimi vojaki, ki ne bi hoteli z orožjem nad svoje rojake. Zavedati pa se je treba, da na celini s pestro zgodovino vojaških udarov vojaški udar med ljudmi tudi ni preveč priljubljena poteza, saj je vojaško hunto kasneje težko spraviti z oblasti in ponovno uvesti demokracijo.
Vojaška intervencija sosed, Kolumbije in Brazilije, tudi ni najbolj verjetna, razen če bi se venezuelski konflikt med opozicijo in vlado razširil čez meje in bi to bil povod za posredovanje. V tem primeru je kolumbijska vojska dobro opremljena in izurjena, da bi sama lahko vojaško uredila razmere v Venezueli. Vendar bi pa to pomenilo vsaj delno okupacijo ozemlja in posledično dolgoročno mednarodno krizno žarišče. V zgodovini so se take intervencije sosednjih držav sicer pogosto izkazale za uspešne, ko je npr. Vietnam napadel Kampučijo, da je z oblasti vrgel režim Rdečih Kmerov.
Verjetno bi se ves demokratični svet rad izognil tudi državljanski vojni v Venezueli. Tu bi šlo za branjenje privilegijev, do katerih je prišel ne ravno majhen del prebivalstva, in tudi do poračunavanja starih, neporavnanih računov, morda tudi na čisto osebni ravni. Rezultat bi bil gotovo na stotisoče mrtvih in obdobje nestabilnosti, ki bi lahko trajalo več let. Tu ne smemo spregledati dejstva, da so revolucija, razredni boj in teror sestavni deli socializma 21. stoletja.
Verjetno bi bil še najboljši scenarij za vse skupaj, če bi Maduro pod pritiski mednarodne javnosti odstopil in pristal na nove volitve, v zameno pa bi si zagotovil amnestijo zase in za člane svojega režima ter azil v kateri od prijateljskih držav, kjer bi lahko mirno živeli od denarja, ki so si ga nepošteno pridobili. Seveda se tukaj pojavi vprašanje pravičnosti, revanšizma in maščevanja. Ali je pravično, da bi jo pripadniki režima, ki je bil kriv za toliko gorja, tako poceni odnesli? Ali bi bila ta cena previsoka, da bi se izognili državljanski vojni in množici mrtvih? Ne smemo pozabiti, da se Madurov posinovljenec vozi po Monaku s pozlačenim športnim avtomobilom in da ima Chavezova hči premoženje v vrednosti nekaj milijard ameriških dolarjev. Kako na to gleda povprečni Venezuelec, ki komaj preživi iz dneva v dan, si lahko mislimo. Vprašanje je tudi, ali bo nov režim znal postaviti državo v prave smernice. Ali bo dal prioriteto revanšizmu, maščevanju, populizmu ali pa bo z neprijetnimi ukrepi skušal urediti gospodarstvo in
[Stran 0]
Figure 5. Podobe socializma
državo spraviti na pravo pot? Hitre in enostavne poti za to ni.
Prihodnost
Kljub temu da je trenutno Venezuela po večini kriterijev »propadla država« (failed state), kjer nič ne deluje, nekaj upanja na svetlejšo prihodnost dajejo primeri iz Venezueli sosednjih držav. Čeprav se moja žena ne strinja, da je bilo stanje v Kolumbiji v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko so narkotrafiki s »plata o plomo«, torej denarjem ali svincem, držali celo državo v strahu in se pogajali s predsedniki, da bi odplačali celoten zunanji dolg države v višini nekaj milijard dolarjev, če jih ne izročijo v ZDA, še slabše, kot je v Venezueli, pa je Kolumbija z enim predsednikom stopila na pravo pot. Leta 2008, ko sem se potikal po Kolumbiji, mi je domačin rekel, da je vse, kar rabi njegova država to, da se zajezi kriminal, da bodo ljudje lahko mirno delali … Predsednik Uribe je bil pravi človek ob pravem času na pravem mestu. Da, včasih je res vse odvisno od enega človeka, ki se znajde na pravem mestu, ob pravem času in naredi pravilne poteze. To lahko vidimo na primeru Dominikanske Republike in Haitija. Isti otok, pa tako različne smeri razvoja in standard. Iz bližje zgodovine imamo tudi primere, kaj naredijo demokracija, tržno gospodarstvo in spoštovanje človekovih pravic. Lahko primerjamo življenje v Severni in Južni Koreji.
Venezuela bi lahko živela samo od turizma. Ima ugodno lego (bližina ZDA), pestro pokrajino od Karibskega morja, Andov, džungle, savane, puščave … ter ugodno klimo. Če bi samo zagotovili varnost, posodobili infrastrukturo ter npr. letalskim družbam, ki bi letele v Venezuelo, omogočili, da napolnijo letala s poceni gorivom, bi imeli dovolj turistov, da bi dobro živeli. Če so v peščenem Dubaju lahko ustvarili vse, kar so, bi tudi Venezuela, ki ima bistveno boljše naravne danosti, zlahka uspela. ■
[Stran 0]