Ivan Oman je svetel lik slovenske demokratizacije, prehoda v demokracijo in osamosvojitve, bil je moder ljudski voditelj, iskren domoljub, očak opredeljenih vrednot, markantna osebnost, odprtega srca. Bil je narodni buditelj in odličen tribun, daleč od populizma, bil je ljudski predvsem zato, ker je znal dihati s slovenskim človekom in mu prisluhniti.
Spoznala sem ga pred nekaj leti na njegovem domu v Zmincu. »Bog dej!« me je pozdravil s svojim mehkim g-jem, ki je doma tudi na našem goriškem koncu. Posedli smo v izbi, okoli krepke lesene mize, kjer so med slovensko pomladjo sedeli snovalci slovenske državnosti. Slika brezjanske Marije je spremljala njegove besede, stavki so bili premišljeni in s počasnim ritmom. Ko smo mu predlagali izziv, knjigo-intervju, mu pokazali snop listov z vprašanji, ni takoj odgovoril. Vzel si je čas za razmislek, naslednji dan je poklical in sprejel.
V slovensko javnost je ponosno vnesel žlahtnost vrednostnega sveta predvojnega slovenstva, živetih vrednot krščanskega humanizma, ki so na Slovenskem še vedno ponekod doma, v glavnem na podeželju. Tu je namreč le v manjši meri uspel načrt »spremembe narodovega značaja«.
S svojim zgledom je pokazal na duhovno podstat, ki govori o tem, da Slovenci spadamo v srednjeevropski prostor.
Od drugih se je razlikoval, ker so bili pri njem notranje prepričanje in zunanje besede oz. dejanja eno in isto. Ni se oziral na oportunost, javno mnenje, okoliščine, take in drugačne namige ali celo nevarnost. Ni se sekiral zaradi profesorjev, ki so zviška spremljali njegove misli in besede, njegovo razglašeno konservativnost, njegovo izpostavljeno katolištvo, za katero je trdil, da je v genih vsakega evropskega človeka, ker da so moralne norme po vseh teh stoletjih tudi v tistih, ki se razglašajo za ateiste.
Odprto je govoril o histeričnem antiklerikalizmu slovenskih medijev, politike in družbe, ki se je sprožil na najbolj usoden način, ko so iz prvih demokratičnih volitev nepričakovano izšli kot zmagovalci krščanski demokrati.
Sestop z oblasti, ki so ga napovedali komunisti, ko so dojeli, da se je zgodba partijskega sistema izpela in se bo nadaljevala le kot tragična farsa, je bil zaradi kmetov drugačen, je bil prepričan. Zaradi kmetov, ne zaradi intelektualcev, je dodajal. Čisto jasno mu je tudi bilo, da je sestop z oblasti pomenil le iskanje drugačne oblike ohranjanja oblasti. »Ni šlo za prelom s preteklostjo, šlo je za evolucijo partije. Vendar, vam povem, s komunisti se še da, z nihilisti pa ne.«
Slovenski kmetje so bili prvi, ki so si upali več. »Takrat so vsi čutili, da se dogaja nekaj zgodovinskega, bilo je v zraku, in še kako! A skorajda nihče si ni upal. Nekaj nas je bilo, ki smo tvegali, a samo med kmeti. Drugi so čakali in gledali, če bodo Zagožna ali mene zaprli. Ker se to ni zgodilo, je bilo potem veliko junakov. Kmečka zveza je bila prva lastovka pomladi,« je dejal.
Tudi drugim je pomagal pri ustanavljanju strank, bil akter povezovanja Demosa, dogajalo se je v tisti prijazni izbi in za tisto mizo, za katero smo se pogovarjali o knjigi in pili za moje italijanske navade nemogočo količino in tipologijo kave.
Privilegirano bogastvo njegove politične biografije je tudi v tem, da je ohranil spoštovanje ljudi in političnih sopotnikov. Ivan Dolenc – Jamnikov profesor, Krekov biograf in politik predvojne SLS, ki je bistveno posegel v njegovo formacijo, mu je zapustil dve veliki načeli: nikoli žaliti, tudi političnih nasprotnikov ne, in znati biti kritičen tudi do lastne stranke.
Njegove izbire so slonele na pravičnosti in zdravem razumu z daljnosežno vizijo človeka, ki mu politika ni poklic. Imel sem delo s kmetijo, je odgovoril, ko so ga vprašali, zakaj ni sprejel vodenja Demosa.
Naša srečanja so se začela okoli desetih, prej ga je čakalo delo v štali. Pred štalo sta čakala tudi varnostnika, ko je bil član predsedstva. Predstavitev knjige v Gorici smo morali prestaviti zaradi košnje. “Ne morem, da bi nehal, moram delati, postal sem kmet, ko sem bil star 13 let. S srcem sem postal kmet. Ko sem prvič zaoral, je bila to zame sreča. In tak sem ostal.”
Z Gregorčičem je pravil, da življenje ni praznik, življenje naj bode ti delaven dan! “Hoteli bi Švico brez švicanja, da bi nam vse prinesli na pladnju. Treba pa je trdo delati. V petih desetletjih so nam uničili gospodarstvo in ljudi: totalitarna poškodovanost, o kateri je pisal Justin Stanovnik. Potrebovali bi nove Jamnikove profesorje, potrebovali bi nove Ehrliche, da bi nam vzgojili narodove voditelje, ki bi mislili s svojo glavo. Da bi mlade izobražence pripravili na delo za narod in v njih vžgali idealizem. Če so v pol stoletja vse to zavozili, bo potrebnih še petdeset let, da bodo nove generacije spet ponosni in odločni ljudje.”
Ivan Oman je bil tudi zvest član Nove Slovenske zaveze, za njeno revijo Zaveza je tudi pisal, redno se je udeleževal spominskih slovesnosti v Kočevskem Rogu, poredko ste ga videli v prvi vrsti, če je le mogel, je hodil med množico preprostih ljudi.
Spoznal je grozo tistih dni. Ker se je znašel na seznamu terencev za likvidacijo, se je maja 1945 z domobransko vojsko kot 16-letni civilist umaknil na Koroško, v Vetrinju je z vojaki postavil šotor in bil nato s slovenskimi fanti vrnjen v Jugoslavijo. Iz loškega gradu ga je rešil sorodnik, ki je bil partizanski oficir. Na tragično usodo tisočev nesrečnih mladih fantov in mož, ki ležijo neznano kje, ni nikoli pozabil, nikoli ni zatajil svojega prepričanja. Zanj je to bila velika šola in narodna tragedija.
“Kompromisi so potrebni, brez kompromisov smo stalno v vojni, razbiti in sprti. Mimo temeljnih načel pa se ne more. In ker se to kljub temu dela, je danes tako, kot je. Ko sem bil v aktivni politiki, sem vztrajal, da se mora stranka obnašati načelno. Preveliko kompromisarstvo škodi.”
S koreninami globoko v slovenski zemlji je na prihodnost slovenske državnosti gledal stvarno. “Bog nas je peljal iz Egipta skozi Rdeče morje, zdaj nas pusti, da tavamo v puščavi in častimo zlata teleta; potrebujemo preroka, ki nas bo popeljal čez Jordan v slovenski Kanaan. Lastovko pomladi bo treba ponovno priklicati.”
Msgr. Anton Stres je med pogrebno mašo v Škofji Loki o njem takole dejal: “Srčnost, s katero se je rajni gospod Oman dejavno postavil v prvo vrsto prizadevanj za svobodo in demokracijo, ni bila lahkoverna ali naivna. Bil je preveč stvaren in z obema nogama na zemlji, da se ne bi zavedal, v kaj se podaja. Vedel pa je tudi, da gre za pravično stvar, za katero velja zastaviti vse svoje moči, ne glede na to, ali bomo dočakali krono uspeha ali ne. Odloča pravičnost, ne uspešnost.”