Čeprav nam je slovenski pisatelj Karel Mauser zapustil impozanten literarni opus in velja celo za najplodovitejšega slovenskega pripovednika v zdomstvu, je njegovo ime v domovini slabo poznano. Glas o njem je k nam prispel z zamudo, saj je bil v obdobju socializma uvrščen na seznam najbolj prepovedanih avtorjev. Tako je domala ves njegov opus izšel v zamejstvu oziroma v tujini. Tudi za natis romansirane biografije z naslovomPisatelj Karel Mauser,ki jo predstavljamo v temle prispevku,ni bilo interesa pri založbah znotraj meja države Slovenije. Izšla je kot vsakoletni knjižni dar pri celovški Mohorjevi.
Eden prvih, ki je pri nas bralcem predstavil Mauserjevo bridko življenjsko izkušnjo, hkrati pa razčlenil in ocenil tudi njegovo obsežno literarno zapuščino, je bil France Pibernik. Prvič v začetku devetdesetih, ko je priOgnjiščuv zbirkiGraditelji slovenskega domav drobni knjižici izdal kratek komentiran zapis o Mauserjevi življenjski in literarni usodi. Bolj ali manj edini pa se je spominu na Mauserja s pričujočo biografijo poklonil tudi v jubilejnem letu 2018, ob 100. obletnici pisateljevega rojstva. V njej je Pibernik svoje prvo delo razširil, ga osvežil z novimi dognanji, ki jih je opremil z lastnimi veznimi komentarji. Dejstva o Mauserjevi trdi življenjski poti je orisal z izseki iz različnih pisateljevih zapisov, pisem ter z zapisi pričevanjskih spominov njegovih bližnjih, prijateljev, sodelavcev in drugih sopotnikov. Potek njegove ustvarjalne poti pa učinkovito prikazujejo priložnostna razmišljanja in navedbe iz obsežne korespondence zlasti s Tinetom Debeljakom ter tudi drugimi Mauserjevimi sodobniki.
Nova Mauserjeva biografija je tako preplet predstavitve Mauserjevega življenja in njegovega literarnega opusa skozi Pibernikove komentarje ter številne pričevanjske in spominske dokumente. Zasnovana je kronološko in razdeljena na pet poglavij. Začne se s poglavjemRodni dom, kjer pisateljevi življenjski poti sledimo od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami, dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi do prvih let v bogoslovju, ko se je ob študiju precej posvečal karitativnemu delu med najrevnejšimi Ljubljančani, počitniške dni pa preživljal pri dobrepoljskih družinah. To obdobje zaznamuje tudi prijateljevanje z Ivico Fabiani in ob tem spraševanje o pravilnosti odločitve za duhovniški poklic. V ustvarjalnem smislu pa je v tem času objavljal v bogoslovnem glasilu in nekaterih drugih revijah ter začel sodelovati tudi z osrednjo katoliško literarno revijoDom in svet.
PoglavjeNa robu zgodovine se začne v letu 1943, ko Mauserjeve življenjske stiske in dvome dodatno otežijo zaostrene razmere na Slovenskem. V tem času mladenič od blizu občuti strahote komunističnega nasilja, saj je kot bolničarski strežnik doživel razdejanje turjaškega gradu in pokol stotih domobrancev. Sledi obdobje zapora, poniževanj in drugih pretresov … Prestano gorje mu je načelo zdravje. Tik pred koncem študija je zapustil tudi bogoslovje, se poročil z Mimi Habjan, dobil skromno zaposlitev in ob tem sem ter tja našel tudi še kaj moči za pisateljevanje. Sledili so dnevi, ko je morala sedemčlanska Mauserjeva družina v snegu in mrazu negotovi izgnanski usodi naproti. Preko Madžarske, Zgornje Štajerske so jih vendarle preselili tudi med slovenske begunce v koroška taborišča, kar je bilo zanj in za njegovo pisateljevanje velik in spodbuden premik. Podnevi je prijel je tudi za najtežja fizična dela, z nočnim pisanjem skrbel, da ni usahnil ustvarjalni navdih. Ves čas je imel stike sKoroškokroniko, kjer je redno objavljal.
V poglavjihDomovina onstran terTujina daljna spremljamo Mauserja od leta 1950 oziroma od časa, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države Amerike. Prvo zatočišče so našli v mestu La Salle (Illinois), po nekaj mesecih pa so se preselil v Cleveland. Pri dvaintridesetih je sicer znova začel na dnu, je pa to končno pomenilo življenjsko ustalitev. V novi domovini je srečal kar nekaj literarno delujočih ljudi in se nasploh znašel sredi močno razgibanega kulturnega življenja, kamor se je s svojimi talenti vključil tudi sam. Najbolj se je uveljavil v gledališki dejavnosti, pisal za njihov gledališki list, kasneje pa z njimi sodeloval tudi kot avtor, režiser in igralec. Sodeloval je z uredništvom Ameriške domovine, kjer je imel redno tedensko rubriko. Še iz taboriščnih časov je ohranjal stalne osebne in literarne zveze z razgibano in dobro organizirano slovensko skupnostjo v Argentini, kamor ga je pritegnil Tine Debeljak, ostala mu je tudi celovška Mohorjeva družba, kjer so še naprej objavljali njegova dela. V literarnem smislu ga je pritegnilo društvo Krog, ki pa je obstajalo kratek čas, saj so se člani raztepli naokrog po Severni Ameriki. Preselitev v ZDA je za Mauserja pomenila občuten prelom v njegovem pisateljskem delu. Znašel se je v osami. Domovina z njemu najljubšima Gorenjsko in Koroško, ki sta mu pomenili neizčrpen vir navdiha in snovi, sta bili daleč. Pisal sicer je, vendar dolgo časa brez pravega navdiha. Okolje, v katerem se je znašel, je nanj delovalo tuje, brez notranjega doživljanja … Ameriško življenje je sicer poskušal pripovedno zajeti v nekaj romanih, toda vanj se nikakor ni mogel prav vživeti.
Zadnje poglavje biografske pripovedi nosi naslovVečer se bliža. Mauserja začnemo spremljati v njegovem zadnjem življenjskem obdobju, preden se je vse glasneje začela oglašati bolezen. To je bil čas, ko je imel številna predavanja in bil govornik na različnih prireditvah v domačem Clevelandu in drugod. Govori, v katerih se je večinoma dotikal problemov slovenskih skupnosti, so odmevali tudi v drugih zdomskih skupnostih: v ZDA, Kanadi, Argentini … in bili na široko objavljeni v zdomski publicistiki. Leta 1967 je doživel eno redkih javnih priznanj za pisateljsko ustvarjanje – za zadnjo knjigo trilogijeLjudje pod bičemso mu podelili tržaško nagrado Vstajenje. V dneh, ko se je ponovno odpravljal na pot k rojakom v Argentino, ga je zadela kap in je moral v bolnišnico. Po tem se je več let potiho boril s svojo boleznijo. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko je bil star komaj 59 let. Posthumno je nekaj njegovih del izdala celovška Mohorjeva, Tine Debeljak pa je poskrbel za edini izid njegovih pesmi, in sicer v zbirki z naslovomZemlja sem in večnost.
Orisu nelahke Mauserjeve življenjske poti na zadnjih straneh knjige sledi še nekajslikovnih prilog: pisateljev portret, dva njegova rokopisa, nekaj fotografij iz taboriščnih časov, Mauserja, upodobljenega na znamki Pošte Slovenije, dve fotografiji s koroškimi prijatelji, napis na pisateljevem nagrobniku ter dokumentarno fotografijo razstave Mauserjevih knjižnih del ob 1. obletnici njegove smrti.
Pibernik je s tem delom še enkrat poskrbel, da se je v prostor matične Slovenije vrnilo ime in literarni dosežki slovenskega pisatelja, ki so bili v socialistični domovini zamolčani, njihova književna ustvarjalnost pa izbrisana iz povojnega kulturnega prostora. Kot vedno se je raziskovanja lotil celovito: življenjsko usodo literata ter genezo njegovega literarnega opusa je proučil tako ob analizi dokumentarnega arhivskega in knjižničnega gradiva kot tudi preko dopisovanja ali pogovorov z ljudmi, ki so bili tako ali drugače umetnikovi sopotniki. Ne gre za klasično literarnozgodovinsko študijo; nastala pa je res izjemna romansirana projekcija Mauserjevega življenja in dela. Z užitkom se bere in bralcu slika celovito podobo pisatelja Mauserja. Brez zadržkov lahko rečemo, da je z njo Pibernik nedvomno storil tisto, kar je v preteklih desetletjih za režimu všečno literaturo postorila institucionalna literarna zgodovina.