1952, 14. februar
Godovniška druščina: brat z ženo in Vodnikova dva. Debata se je burno prenesla v ocenjevanje sovjetizma in amerikanizma. Jaz sem oba pojava kot duhovna lika enako obsodil, pravzaprav izrazil bojazen, da bo amerikanska duhovna praznota po svoji človečanski nevarnosti presegla sovjetski demonizem ali satanizem. Z vso silo sta se zakadila (Vodnikova) vame in žal odgovarjala zgolj politično. Prišla sta na ocenjevanje komunizma pri nas in ugotavljala, da smo mi že 1941 vedeli, da nas bodo komunisti ogoljufali. Odgovarjal sem, da smo vedeli, da bi nas lahko, da pa smo zaupali v okoliščine, ki se niso izpolnile, tako v notranjem kakor v zunanjem svetovnem razvoju.
Prijela me je etična ekstaza, ko sem izjavil, da mi ni žal prehojene poti in da se danes ne bi drugače odločil, ker je bila naša odločitev najboljša krščansko tvegana odločitev. Res je, politično so nas povozili, toda zato smo človeško ostali čisti, v sebi imamo kapital, ki ga nima nihče, niti partijci niti belogardisti.