Home Blog Page 7

Glasovi iz goreče hiše v Grahovem

To, kar so pozneje i …

To, kar so pozneje imenovali grahovska tragedija, usodna dneva 23. in 24. novembra 1943, je kot temen blisk osvetlilo ustanavljanje domobranstva pred 80 leti: osvetlilo je skrajno nujo in stisko, ki so ji bili ljudje na podeželju izpostavljeni, in osvetlilo je brezizhodnost časa: po vseh žrtvah revolucije, ki jih pomenijo imena Turjak, Grčarice in Grahovo, se je bilo treba braniti. Eden redkih, ki so preživeli usodni požig hiše v Grahovem 24. novembra 1943, je bil domobranec Stanko Tomažič. Pričeval je o boju, ki je trajal vso dolgo, mrzlo deževno noč, o obstreljevanju hiše s topovi in o tem, kako so partizani v osvojeno pritličje nanosili slamo, jo polili s petrolejem ter hišo z bralnici vred zažgali. O zadnjih minutah je Stanko Tomažič pričeval: »In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v majhno stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar […] se je obrnil k Balantiču in rekel: „Kak umetnik umira z menoj, ali ne, France, skupaj bova umrla,“ in prijel ga je za roko. Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Pomoči ni bilo. Iz prsnega žepa sem vzel križec, ki mi ga je poslala pred nekaj dnevi mati za god. „Blagoslovljen je za smrt!“ sem rekel in ga dal Kremžarju. … Potem ga je poljubil in dal Balantiču … Od ust do ust je šel, in bili smo pripravljeni na smrt. Ko smo obudili kesanje, je bilo vse tiho, le prasketanje ognja in od časa do časa na glas izrečena prošnja sv. rožnega venca.« (Fr. Pibernik: France Balantič, str. 334) Ta prizor se bo vpisal v slovensko duhovno zgodovino zaradi marsičesa. Gotovo tudi zato, ker se v tem prizoru razodene, kaj je bila poslednja resničnost umorjenih fantov. Res so se bojevali, res so streljali in metali bombe; toda pri tem so se predvsem branili, in ne le sebe; branili so mnogo več kot le sebe. In ko je bilo vse končano, ko je bilo tudi boja konec, je prišla zadnja resničnost pred smrtjo v ognju: križ, kesanje, rožni venec. Vse to je bila kot nekakšna predpodoba tistega, kar je prišlo na koncu, v juniju in juliju 1945. Tam je bilo še mnogo več src, ki so molila rožni venec. Ko danes obujamo javno molitev rožnega venca, bi se morali zavedati, kakšno skrajno in poslednjo resničnost je ta molitev nekoč napolnjevala. Smrt v goreči hiši v Grahovem nam govori o poslednjih, največjih stvareh – in pri tem je imel posebno vlogo rožni venec. * * * Po pripravi na smrt sredi goreče hiše se je Stanko Tomažič pognal in skočil čez goreče stopnice v pritličje – in se rešil. Saj je povedal, kako, toda vse to je vseeno polno skrivnosti. Kajti reči bi morali, da se je Stanko Tomažič pognal skozi goreči smrtni čas in ta čas za nekaj hipov prehitel: dani so mu bili in posojeni v začasno hrambo še meseci časa do pomladi 1945, ko je bil vrnjen s Koroške in znova izročen smrti. Tedaj ga je dohitela, njegov poslednji čas je dotekel. Morda so mu bili dnevi od Grahovega do Vetrinja in nazaj poklonjeni tudi zato, da je pričeval o poslednjih minutah tistih, ki so v Grahovem tako hudo umrli. Vsekakor nas strašni konec grahovskih branilcev – tudi s tem, kar se je nazadnje zgodilo Tomažiču – opominja na nekaj usodno pomembnega v našem doživljanju časa. Iz pričevanj, ki jih je zbral France Pibernik, je razvidno, da so še ponoči, sredi hudega boja, domobranci v hiši in tudi Balantič med njimi še mislili, da se bodo rešili, morda z izpadom iz hiše. Toda naslednje minute ali ure so razodele povsem drugo sliko časa. Tu res ne mislim na vojaško-taktične stvari, čeravno so prav te bile odločilne. Pibernik je kot uvod v to težko poglavje zapisal zgodovinski stavek z zloveščo večpomensko vsebino: »Obroč okoli Grahovega se je začel zapirati.« Enega od pomenov tega stavka bi lahko izpovedali tudi tako: čas branilcev v Grahovem, ki je bil še poln misli na rešitev; čas, ki je bil malo prej še odprt v prihodnost, je naenkrat, nenadoma dozorel in se razkril kot smrtni čas, poslednji čas. Mladi fantje v Krajčevi hiši so bili polni prihodnosti: čutili so širne razsežnosti svojega časa, svojega bitja. Potem se je v največji drami zgodil tisti nenadni prehod od občutja, da še imamo prihodnost, k temu, da prihodnosti ni več – da nimamo več časa. Prvi korak smrti, ki pride k človeku, je v tem, da izgubi prihodnost. To se je dogajalo fantom v Grahovem v tistih obupnih jutranjih urah. V tem je več kot zgodovinski, da, občečloveški glas njihove zgodbe. * * * Toda grahovska nesreča izpred 80 let ima v svoji večplastni sporočilni moči še tretji pomen: lahko jo doživljamo kot radikalen klic, ki od nas preganja vsakršno naivnost in iluzornost, vsakršna lepa, toda neuresničljiva in sanjaška pričakovanja. Pri tem mislim na občutljivo in izjemno pomembno vprašanje o pokopu žrtev, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico v Rogu. Dne 13. oktobra 2022 je bil izkop ostankov pobitih uradno končan. V letu 2023 smo tako doživeli nekaj, kar je bilo pred tem nepredstavljivo in še ne slišano: da celo leto dni po končani ekshumaciji žrtve ne le niso pokopane, ampak se je pokop neslišno in brez večje pozornosti odmaknil, spolzel v neznano prihodnost. Vnela se je razprava, kje naj bi bile te žrtve pokopane. Ustanovitelji NSZ so bili eno-

V ognju groze

Figure 1. V ognju groze Lenart Rihar

tnega mnenja, da jih je treba pokopati v Ljubljani kot središču slovenske države. Žal jih ni več med nami in jih ne moremo vprašati, ali so po 20 in več letih še vedno enakega mnenja. Tudi danes namreč nekateri, ki so zaslužni za odlične raziskave s področja revolucije in njenih žrtev, menijo, da je treba pokojne domobrance pokopati v Ljubljani, da bi jih središče Slovenije na ta način simbolno sprejelo v občestvo Slovencev. Tako sem dolgo časa mislil tudi sam. Toda sčasoma sem se začel spraševati, ali je to realno. Ali je to skladno z resničnim stanjem Slovenije? In tu nas mora doseči spomin na usodo grahovskih branilcev – prisebni opomin njihove drame. Tiste, ki še vedno zagovarjajo pokop žrtev revolucije v Ljubljani, ne glede na vse nasprotovanje levice, bi z vsem spoštovanjem morali prositi, naj odgovorijo na nekaj vprašanj. Katera država naj sprejme pobite domobrance v svoje osrčje na ljubljanskih Žalah? Ali naj jih sprejme tista država, ki nepojmljivih grozodejstev v Rogu in na Hrastniškem hribu ni zmožna obsoditi kot zločinov? Ali naj jih sprejme tista država, ki je razglasila Zakon o žrtvah vojnega nasilja, v katerem izrecno piše (6. člen), da naši pokojni niso žrtve vojnega nasilja, in je poskrbela, da so te žrtve postavljene v pravno praznino? Ali naj žrtve iz Turjaka in Mozlja in Jelendola sprejme tista država, katere sodna oblast se je z odločbo izrekla, da so bili t.i. kočevski procesi veljavni sodni procesi in da predstavljajo same začetke slovenskega pravosodja? Ali naj naše pokojne sprejme tista država, ki ni hotela sprejeti Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, ki enako obstoja vse tri velike totalitarizme? Ali naj jih sprejme tista država, kjer se čedalje bolj časti partizanske divizije, katerih ena je 23. novembra pred 80 leti obkolila drobno domobransko postojanko, jo razdejala z italijanskimi topovi, postrelila in zmetala v ogenj tiste, ki so se predali, preostale branilce pa žive zažgala? Ali bi ne bilo treba reči, da slovenske države, ki bi te naše pokojne dostojno sprejela, še nismo zgradili, da je še nismo bili sposobni postaviti v resničnost in ji dati življenja? Kajti država ni neki abstraktni sestav v zraku, ampak je rezultat globokih nagibov in stremljenj človeških src državljanov. »Država je v nas samih« je naslov največkrat ponatisnjenega eseja Milana Komarja; kolikor sta pamet in čustvenost v nas zreli in urejeni (ali nezreli in kaotični), takšna je država, ki jo iz svojih notranjih vzgibov ustvarjamo. Seveda je tudi želja nas vseh prav takšna, kakor so želeli že ustanovitelji NSZ: da naj slovenska država pripozna, da so vaški stražarji in domobranci skušali ohraniti in ubraniti prav tiste vrednote, zaradi katerih smo Slovenci v zgodovini obstali kot to, kar smo, in da mora država to ustrezno izraziti mdr. s sprejetjem pokojnih v svoje narodno središče v glavnem mestu. Toda takšne države Slovenije, kot nemara vidimo, še ni. In Slovenija našega časa se od nje celo oddaljuje. Zato se zdi bolj razsodno in uravnoteženo misliti na možnost, naj bodo naši pobiti domobranci in drugi nasprotniki revolucije pokopani na Brezjah, v slovenskem duhovnem središču, kot je državi uradno predlagal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Globlji razlog, zakaj je to prav, je v tem, da so bili pobiti vojaki in civilist katoličani, nekateri globoko verni – in prav zato jih je zadelo najhujše. Pokop na Brezjah bi v poslednji usodi teh žrtev bolj poudaril to, kar mnogi med njimi resnično so: da so zaradi svoje krščanske omike prestali mučeništvo. In da so v zadnjih trenutkih svojega življenja še držali v rokah rožni venec, ki so jim ga ob robu brezna iztrgali iz rok ter odvrgli. Tu so poslednje stvari – enake, kakor jih je opisal Tomažič v Grahovem med prasketanjem ognja v goreči hiši. Tudi njihov čas se je na vlaku iz Vetrinja v domovino prevesil v smrtni čas. Vse to je prehudo, da bi ob tem smeli pozabiti na resničnost – na slovensko resničnost.

[Page 6]

Se je zgodovina razprla zaman?

Ko je 31. maja 1942 …

Ko je 31. maja 1942 Ignacij Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, je presenetil pogrebce z izjavo, ki je enako šokantna danes, kot je bila takrat. Rekel je, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Šokantnost tega stavka je v tem, da tako brezobzirno in brutalno razkriva temeljno slovensko nepolitičnost. Ko so komunistični teroristi začeli pobijati po ulicah – kaj bi bilo tedaj bolj naravno za normalen političen narod, kot to, da bi se ljudje z ogorčenjem vprašali: Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate? Kdo vas je pooblastil? V mesto je stopilo sámo počelo nereda, kaosa, nasilja in ljudje so mu ploskali. Ali tako ravna svobodno politično ljudstvo, ki ga, če kaj, nosi razum? Justin Stanovnik Komaj nekaj Zavez je od takrat, ko smo v Komentar vključili rusko agresijo na Ukrajino, že je tu napad na Izrael … Od vsega dogajanja je najbolj osupljivo to, kako zlahka se med ljudi zalezujejo stvari, za katere bi bili še včeraj prepričani, da se ne morejo več zgoditi. Po padcu socialističnih režimov je bilo videti – vsaj s slovenske perspektive –, da se je svet nekako ustalil in da sta nujen fokus zlasti revolucija in njene posledice. Toliko bolj, ker sta se slovenska in mednarodna skupnost ob prehodu iz dolgoletnega terorja v demokracijo obnašali, kot da bi kdo iz rubrike v rubriko obrnil časopisno stran. Vsak tak neustrezen odziv ni problematičen le sam v sebi, ampak nemudoma sproži posledice. Tudi v naravi političnega sveta je tako, da praznega prostora ne prenaša. Česar ni zapolnila demokracija, si je zadržal totalitarizem. Kjer se je demokracija v skladu z manirami in računaje na pošteno igro gosposko umaknila ali pokazala negotovost, tja se je na grob ali na perfiden način vrnila logika prejšnjega režima. V predlanskem letu smo pobližje, prav po dnevih, spremljali osamosvojitveno obdobje, od katerega je minevalo 30 let. Iz tistega političnega dogajanja, pospremljenega s pristranskimi mediji, je povsem jasno izhajalo, da je bila demokratična stran s skromno večino prisiljena po drobnih koščkih puliti oblast iz krempljev totalitarizma. On je bil pred prehodom tam v celoti in je doziral tudi demokratizacijo. Dopustil jo je, kolikor mu je šlo za nohte, da ne bi sprovociral romunskega scenarija. Danes je jasno, da to »zatečeno stanje« kljub demokratičnim preoblekam in postopkom ni bilo ogroženo. Ostali so debeli, v svojem bistvu nedotaknjeni nanosi socialističnega šolstva, socialističnega sodstva, socialistične birokracije, socialistične ovaduške mreže, socialističnega gospodarstva. In na koncu tega nedokončanega seznama še debela, zakrknjena plast sprane možganovine. Če je bil kak svež veter, je bil na ravni govorjenja, parlamentiranja, pa še tam, torej v skupščini in kasneje v državnem zboru, so bili potrebni neskončni napori za tiste drobce, ki so bili omenjeni v prejšnjem odstavku. Izigravali so vsako reč, vključno z brezkončnim ohranjanjem rdeče zvezde. Torej celo na ravni državne simbolike! Precej se je dogajalo tudi v Demosovi vladi, a je bila prestreljena z vsem mogočim, zaradi česar je pod vplivom pomladne vzgonske sile sicer izpeljala osamosvojitev, potem pa razpadla. Uspešna osamosvojitev je bila seveda epohalen podvig in bi v normalnih razmerah namesto koalicijske implozije ne samo utrdila delo vlade do rednih volitev, pač pa utemeljila vsaj tri, štiri demokratične mandate. »Zgodovina je na strani človeka, a tako, da za vsako degeneracijo, za vsako zatemnitvijo, za vsakim nasiljem, svet vedno znova odpre. A samo odpre. Zgodovina ne dela namesto človeka,« je zapisal Justin Stanovnik. Ni dvoma, da v tisti prostor, ki se je milostno razprl, nismo vstopili v zadostni meri, neodgovorjeno pa ostaja veliko vprašanje, koliko smo krivi sami, koliko pa so bili poganjki demokracije objektivno onemogočeni: izigrani, izruvani ali stiskani na parlamentarni rob že od začetka in potem vse bolj. Če povprašamo takratne akterje na demokratični strani, bodo našli nešteto razlogov za to, da ni bilo mogoče napraviti bistveno več. Pri čemer je olajševalna okoliščina tudi to, da ljudje demokraciji niso izglasovali mandata, kot bi se spodobilo. Kar spet vrže senco na celotno volilno telo. Pri Justinu Stanovniku ni videti, da bi volivcem delil kake odpustke: »Namesto, da bi ljudje nosilcem totalitarnega nasilja vljudno sporočili, da se bodo odslej pač morali omejiti na zasebnost, so jih množično volili v ustanove demokratične države.« Zaključek je neizbežen: brez krivde nismo, vse možnosti niso bile izčrpane. Saj navsezadnje bi bilo tudi svetlo razpiranje zgodovine komaj kaj več kot cinizem, če ni bilo objektivnih možnosti, da nastopi polnokrvni demokratični čas. Brezup povečuje tudi opažanje, kako se človek stežka zares kaj spremeni. Nekateri pomladni politiki še po 30 letih ne razumejo, za kaj je pravzaprav šlo. Največja enigma pa so tisti, ki jih slišiš tu in tam govoriti pametne stavke, tudi glede nedavne zgodovine, celota njihovega delovanja pa gre neko svojo pot. Kot bi bili ujeti v ciklične okužbe nekega davnega kocbekjanskega prekletstva. Zaradi povedanega ni čudno, da je bil fokus Zaveze usmerjen pretežno v Slovenijo. A razmišljanje smo začeli z mednarodnim položajem. Padec Zidu in širjenje evropske povezave sta očitno za las ujela zgodovinski razporek. Čez nekaj let smo v starih državah in bruseljski administraciji začeli opažati vse več degenerativnih dejavnikov, ki bi Padec bržčas speljali v spiralo katastrof. Pojavi, kot so podnebna, prebujenska in promigrantska histerija, so zlagoma sprožali nepredstavljive stvari. Morda je najbolj slikovita ponazoritev to, da se pojavi neki švedski otroče, ki ga kot kako zlato tele v starem veku vlačijo sem in tja, od protestov do najvišjih evropskih gremijev, se mu klanjajo in mu ploskajo. Od takih simptomov naprej je mogoče vse, bi lahko napovedali takrat, uresničitev pa gledamo v zadnjih mesecih. Resda so bili sunek v trebuh zdrave pameti že odzivi na epidemijo in potem ob napadeni Ukrajini enormne proruske simpatije, a kar sledi terorističnemu napadu 7. oktobra, pač presega najbolj moraste scenarije. Zaveza že od začetka povezuje pojave med seboj in njena svarila niso bila namenjena kakemu puhlemu strašenju, pa je vendar šokantno, kako distopija pred našimi očmi postaja meso. Da bodo spet označevali bivališča Judov, se je še pred kakim mesecem zdelo povsem nepredstavljivo. Vedno so levičarji vihteli prapor (umišljenih) bojev proti (umišljenemu) antisemitizmu. Besançon pravi na primer, da je zakon, ki sankcionira zanikanje judovskega holokavsta, pod patronatom francoske komunistične partije. A očitno imajo vedno in povsod v svojo politično anatomijo vgrajeno tisto zlo razpoložljivost, s katero svoje trenutne barve v hipu zamenjajo denimo za zelenordečo: vedno pripravljeni za kakršno koli sprego, ki obljublja sesuti svet, na katerem parazitirajo. Ne smemo podcenjevati motivacijske in povezovalne moči sovraštva. Samo to razloži, kako da nikogar od teh ne vznemirjajo najbrutalnejše podobe terorističnega napada z začetka oktobra. Srhljive so ankete, ki prikazujejo, kako malo Slovencev podpira Izrael. To je realnost loka, ki se pne od revolucionarnega izhodišča do današnje medijske neprodušnosti. Sicer pa, kaj bi lahko pričakovali, če je celo v nekem vse drugačnem svetu več kot polovica prestolnice odobravala umor ene največjih osebnosti, kar jih je nosila slovenska zemlja.

[Page 3]

S svetimi Višarjami v srcu

0

Martin Kranner S SVE …

Martin Kranner
S SVETIMI VIŠARJAMI V SRCU

Mehka vezava, 128 strani
Tržaška založba Mladika
Cena: 23,00 EUR

Ponovno združeni v tujini

0

Anton Komotar: PONOV …

Anton Komotar: PONOVNO ZDRUŽENI V TUJINI

Založba Mladika
Št. strani: 286
Vezava: mehka
Cena: 21,00 €

Na predstavitvi knjige v Cankarjevi knjižnici

Figure 1. Na predstavitvi knjige v Cankarjevi knjižnici Ivo Žajdela
Komotarjevi otroci: Tony, Katarina in Radko ter urednica Helena Janežič; zadaj vnukinji

Figure 2. Komotarjevi otroci: Tony, Katarina in Radko ter urednica Helena Janežič; zadaj vnukinji Ivo Žajdela

»Ponovno združeni v tujini«Predstavitev knjige spominov Antona Komotarja[1]

Tržaška založba Mlad …

Tržaška založba Mladika je v zbirki Zapisi iz zdomstva izdala spomine Antona Komotarja Ponovno združeni v tujini.

Knjigo so v četrtek, 15. decembra 2022, predstavili v knjižnici na Vrhniki. Predstavitev je vodila urednica knjige Helena Janežič, o knjigi so govorili urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar, avtorica spremne besede dr. Helena Jaklitsch, v pogovoru z urednico pa so sodelovali tudi trije Komotarjevi otroci: Anton, Katarina in Radko.

Knjiga Antona Komotarja je dragoceno pričevanje o preizkušnjah vojne, revolucije in begunstva, ki so prizadele mnoge Slovence v 20. stoletju. Pri svojih 70 in več letih je avtor zelo realno in kritično opisal svoje življenje, življenje sorodnikov in slovenske družbe zlasti pred vojno in med njo.

Njegovi otroci so rokopis zaupali zgodovinarki, knjižničarki in publicistki Heleni Janežič, ki je knjigo uredila, opremila z opombami in kazalom. Pripoved pomembno dopolnjujejo avtorjevi starejši članki, intervju in pričevanja. Natančen okvir dogajanja med vojno, revolucijo in v begunstvu pa je z esejem Čas negotovosti in čas upanja prispevala zgodovinarka, publicistka in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch.

Kdo je bil Anton Komotar (Vrhnika, 1912 – Stuttgart, 2007)?

Rodil se je na Vrhniki v družini notarja Antona Komotarja in Katarine, rojene Rabič. V hiši na Novi cesti (še danes »notarjeva hiša« na Tržaški) je imel oče poleg notarske pisarne tudi manjšo kmetijo, nekaj obdelovalne zemlje in hlev z živino. Po vrhniški osnovni šoli je obiskoval prvo državno gimnazijo v Ljubljani. Maturo je zaključil z odliko leta 1931. Nato se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Leta 1933 mu je umrl oče, istega leta pa je na vajah mandolinskega orkestra vrhniškega Sokola spoznal svojo bodočo ženo Ančko Domboš, ki ga je zvesto spremlja na skupni življenjski poti. Anton je maja 1941 opravil advokatski izpit, oba z Ančko pa sta bila brez službe. Konec januarja 1942 se jima je rodil prvorojenec Toni.

Pravnik Anton Komotar bi v urejenih razmerah sledil poti svojega očeta, ki je notarsko službo na Vrhniki opravljal 45 let. Okupacija in revolucija pa sta povsem spremenili njegovo življenje. Zaradi nasilja komunistov je stopil v vaško stražo, pred italijansko aretacijo se je nato umaknil med četnike. Po italijanski kapitulaciji se je znašel v Rimu, kjer je bil v gestapovskem zaporu v ulici Tasso. Nekaj časa je bil pri primorskih domobrancih, ob koncu vojne pa se je umaknil na Koroško in nato v Italijo, kjer je do izselitve v Argentino živel v begunskih taboriščih in v Trstu. Tudi nadaljnja življenjska pot je bila razgibana, saj ga je povedla v Urugvaj, nato v Švico in končno v Nemčijo. Politično je bil dejaven v liberalnem krogu, ki ga je zastopal v Slovenskem narodnem odboru.

V spominih opise medvojnih dogodkov podaja zgoščeno in razumljivo, pospremil pa jih je z razlago, zakaj se ni pridružil partizanom. »Če bi pri meni odločali zgolj razlogi razuma in pa egoizma, ki vidi samo sebe samega in pa svoje osebne koristi, bi se moral v tistem nevarnem času zadržati tako, da ne bi pokazal svojega mišljenja in da bi se na zunaj delal, kakor da sem pristaš OF. Na eni strani sem jasno videl, da pelje pot OF pod krinko osvobodilnega boja naravnost v komunizem, torej v sistem brezobzirne diktature, ki je slovenski narod ni zaslužil. Nisem se dal slepiti navideznim geslom, kakor je bil to slučaj pri velikem številu tedanje slovenske inteligence.«

1 Tekst je prirejen po poročilu, ki ga je za spletno stran Družine napisal Ivo Žajdela.

Peggetz – 1. del

Slovenski begunci, k …

Slovenski begunci, ki smo jih v naši rubriki s pomočjo fotografij iz arhiva Rafaelove družbe spremljali na poti umika pred komunističnim nasiljem v Lienz in kasneje v Anras, so se pozno poleti 1945 preselili v Peggetz. Pravzaprav se je preselil le del njih, saj so se nekateri že prej bolj ali manj ilegalno umaknili v Italijo ali druge države, študentje pa poiskali možnost za nadaljevanje študija. V Anrasu so ostali le posamezniki, med njimi Vuk Rupnik, dokler si ni uredil varnega odhoda v Južno Ameriko. V Peggetz se je preselil tudi Franc Šetina in naprej fotografiral. Taborišče Peggetz je bilo kakšna dva kilometra vzhodno od Lienza. Danes je to že del mesta. Zgradili so ga nemški vojaki za svoje potrebe in za nastanitev ruskih emigrantov. Ko je vanj prispela anraška skupina, je v njem bivalo ob nekaterih drugih narodnostih že približno 2600 Slovencev, ki so bili tja preseljeni konec junija 1945 ob razpustitvi vetrinjskega taborišča. Dr. Rozina Švent ga je v knjigi Slovenski begunci v Avstriji 1945–1950 takole opisala: »Taborišče je bilo sestavljeno iz 34 velikih barak /…/, ki so bile razvrščene levo in desno od glavne poti, ki so jo begunci imenovali »Aleksandrova cesta«. Barake so bile razdeljene na bivalne, ki so bile namenjene prebivanju beguncev, in na službene, kjer so bile urejene posamezne pisarne, uprava, šola itn. Bivalne barake so bile razdeljene na več ločenih sob, v katerih so praviloma prebivali člani posameznih družin ali sorodniki, skupine znancev (strogo ločeno po spolu), umivalnico in stranišče. Posamezne sobe so bile opremljene s pogradi (včasih tudi v treh nadstropjih) in praviloma naj bi imel vsak begunec zagotovljeno vsaj svoje lastno ležišče. V vsakem prostoru je bila tudi manjša peč (gašperček) in nekaj osnovnega inventarja – miza, stoli in ponekod tudi manjša omara /…/. Zlasti v zimskih mesecih je bilo v barakah težko zagotoviti primerno bivanjsko temperaturo – pomanjkanje drv in slabo izolirane barake, kjer je skozi vse možne špranje pihalo, zato so si ljudje prostore dodatno ogrevali z električnimi grelci in kuhalniki. Ker pa je to povzročalo težave z električno oskrbo, so jih taboriščne oblasti prepovedale in kasneje celo zaplenile. Ob barakah so bili urejeni tudi manjši vrtovi, kjer so begunci za svoje lastne potrebe pridelovali zelenjavo in cvetje. Glede na uradno objavo taboriščne uprave – poljedelskega odbora – so bili glavarji barak zadolženi, da so vodili točno evidenco te pridobitvene dejavnosti: obdelovalec vrta, koliko članov šteje družina in s čim je vrt zasajen. Prav tako pa so vodili seznam oseb, ki vrta niso imele, s pojasnilom, zakaj ne – za opravičilo so štele le bolezen, zaposlenost in če od uprave niso dobili vrta (premalo razpoložljive zemlje).« V nadaljevanju je opisala službene barake. Baraka št. 2 je bila osrednja upravna zgradba, kjer je imelo prostore vodstvo taborišča in je bila nameščena oglasna deska z razglasi Vojaške uprave, UNRRA in taboriščnega poveljstva. V posameznih pisarnah so begunci lahko dvigovali posebne dovolilnice za potovanje zunaj desetkilometrskega pasu in osebne legitimacije. V tej baraki so bili tudi urad za evidentiranje beguncev, delovni urad, pravni odsek in urad za razdeljevanje oblačil. Baraka št. 14 je bila središče taborišča, v njej je bila skupna kuhinja. V manjšem delu so bili kapela s sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je naslikal slikar Friderik Jerina, in dve preprosti spovednici. Nasproti vhoda je stal iz tramov narejen zvonik, v katerem so visele železniške tračnice, ki so služile za pritrkavanje namesto zvonov. V baraki št. 17 so bile na obeh straneh

Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

Figure 1. Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

osrednjega hodnika sobe, namenjene otroškemu vrtcu, ljudski šoli, gimnaziji, strokovnim šolam in knjižnici. V baraki je bila tudi šolska poliklinika. Baraka št. 18 je bila namenjena glasbeni šoli, št. 19 pa begunski tiskarni, ki jo je vodil dr. Blatnik. Tukaj so tiskali dnevne časopise, učbenike za potrebe begunskih šol in različne tiskovine, vključno z živilskimi kartami in različnimi obrazci. Baraki št. 22 in št. 27 sta bili dijaška konvikta za dekleta in fante. V baraki št. 25 sta bili delavska kuhinja in dvorana, v kateri so prirejali številne igre, akademije, pevske nastope, predavanja in v zimskem času tudi športne prireditve. Dvorana je bila bogato okrašena, Jerina pa jo je poslikal z motivi iz kmečkega življenja. Dve posebni baraki sta bili namenjeni različnim rokodelskim dejavnostim (mizarska, mehanična, kovaška, čevljarska, krojaška, šiviljska itd.). Te delavnice so oskrbovale osnovne potrebe beguncev. V posebni trgovini so si begunci lahko kupili nekaj drobnarij, ki so jih potrebovali za vsakdanje življenje.

Peggeško taborišče je bilo vzorno urejeno in je v angleški okupacijski coni veljalo kot kulturno in vzgojno središče slovenskih beguncev v Avstriji. K temu sta pripomogli delavnost in dobra samoorganizacija Slovencev. Taboriščna samouprava je dosegla največji obseg, ko je taborišču ravnateljeval angleški kapetan Ryder Young. V tem času je delovalo več kot deset različnih odborov, med njimi Mednarodni odbor za vzgojo (predsednik odbora Marko Bajuk), Zabavni odbor (predsednik salezijanski duhovnik Ivan Matko), Stanovanjski odbor (predsednik Valentin Meršol), Športni odbor (predsednik dr. Edvard Vračko), Poljedelski odbor (predsednik Jože Lekan), Trgovinski odbor (predsednik Pavle Masič), Mednarodni kuhinjski odbor – v taborišču so zraven Slovencev bivali še Hrvati, Srbi, Rusi in nekatere druge narodnosti (predsednik Jože Lekan). Različni ugledni gostje so taborišče pogosto obiskovali, npr. nekateri britanski parlamentarci, razne vojaške in politične osebe ter predstavniki UNRRA. Škof Gregorij Rožman je taborišče obiskal že 1. julija 1945. Duhovnik Vladimir Kozina v svojih spominih omenja, da so mu to nedeljo Slovenci pripravili prijazen sprejem. Škof je maševal in imel spodbudno pridigo. Zvečer so mu rojaki priredili koncert, škof pa se je z njimi zadržal v pogovoru.

Fotografije, ki jih objavljamo v tej številki, so izbrane z več filmov z različnimi serijami posnetkov. V celoti je objavljen le film, ki prikazuje slovenske begunce pri priprave hrane na prostem. Ti posnetki so zaradi slabe kvalitete in premaknjenosti kadrov delno obrezani. Avtor večine je zagotovo Franc Šetina, ki je – sodeč po vsebini posnetkov – nekajkrat obiskal Peggetz, preden se je tja preselil iz Anrasa. To je bilo morda že pred 29. avgustom 1945, saj je s tem datumom v taborišču začela veljati prepoved novega doseljevanja beguncev.

[Page 120]

Barake begunskega taborišča Peggetz pri Lienzu. Desno zadaj cerkev v vasi Tristach, nad njo na robu gozdne meje leži jezero, kamor so radi zahajali slovenski begunci.

Figure 2. Barake begunskega taborišča Peggetz pri Lienzu. Desno zadaj cerkev v vasi Tristach, nad njo na robu gozdne meje leži jezero, kamor so radi zahajali slovenski begunci.
Glavni vhod v taborišče

Figure 3. Glavni vhod v taborišče

[Page 121]

slika

Figure 4. slika
slika

Figure 5. slika

[Page 122]

slika

Figure 6. slika
Pogled proti mestu. V daljavi se vidi zvonik lienške župnijske cerkve.

Figure 7. Pogled proti mestu. V daljavi se vidi zvonik lienške župnijske cerkve.

[Page 123]

Prve dni se je kuhalo še na prostem.

Figure 8. Prve dni se je kuhalo še na prostem.
slika

Figure 9. slika

[Page 124]

slika

Figure 10. slika
slika

Figure 11. slika

[Page 125]

V ozadju je Nussdorf.

Figure 12. V ozadju je Nussdorf.
slika

Figure 13. slika

[Page 126]

Mnogo žena je žalovalo za bližnjimi.

Figure 14. Mnogo žena je žalovalo za bližnjimi.
slika

Figure 15. slika

[Page 127]

slika

Figure 16. slika
slika

Figure 17. slika

[Page 128]

slika

Figure 18. slika
Levo Ančka in Micka Novak iz Moravč

Figure 19. Levo Ančka in Micka Novak iz Moravč

[Page 129]

V objektiv zre Micka Novak. Desno je Mirko Glavan, vodja 28. barake.

Figure 20. V objektiv zre Micka Novak. Desno je Mirko Glavan, vodja 28. barake.
slika

Figure 21. slika

[Page 130]

Ob pomanjkanju hrane in posode je bila potrebna iznajdljivost.

Figure 22. Ob pomanjkanju hrane in posode je bila potrebna iznajdljivost.
Skrajno desno Marija Kimovec iz Lahovč.

Figure 23. Skrajno desno Marija Kimovec iz Lahovč.

[Page 131]

Sorodniki in znanci so si delili borno hrano.

Figure 24. Sorodniki in znanci so si delili borno hrano.
Za posodo so služile tudi prazne vojaške konzerve.

Figure 25. Za posodo so služile tudi prazne vojaške konzerve.

[Page 132]

slika

Figure 26. slika
slika

Figure 27. slika

[Page 133]

Levo Micka Novak, v sredi Mirko Glavan.

Figure 28. Levo Micka Novak, v sredi Mirko Glavan.
Taboriščne barake

Figure 29. Taboriščne barake

[Page 134]

slika

Figure 30. slika
slika

Figure 31. slika

[Page 135]

slika

Figure 32. slika
Vsak, še tako majhen kos zemlje je bil obdelan.

Figure 33. Vsak, še tako majhen kos zemlje je bil obdelan.

[Page 136]

Skladiščna baraka z vrtnarijo. Pred vrati stoji varnostnik, oblečen v dele nemške uniforme.

Figure 34. Skladiščna baraka z vrtnarijo. Pred vrati stoji varnostnik, oblečen v dele nemške uniforme.
Taboriščna vrtnarija, v ozadju pa se vidi tristaška cerkev.

Figure 35. Taboriščna vrtnarija, v ozadju pa se vidi tristaška cerkev.

[Page 137]

Poleti je bilo treba poskrbeti za zimsko kurjavo.

Figure 36. Poleti je bilo treba poskrbeti za zimsko kurjavo.
Skrb za krmo, morda tudi žimnice.

Figure 37. Skrb za krmo, morda tudi žimnice.

[Page 138]

Hodnik v notranjosti ene od barak.

Figure 38. Hodnik v notranjosti ene od barak.
Posamezne prostore v baraki si je delilo več družin. Moški v sredini je šofer Luka Milharčič.

Figure 39. Posamezne prostore v baraki si je delilo več družin. Moški v sredini je šofer Luka Milharčič.

[Page 139]

Čas za pomenek

Figure 40. Čas za pomenek
V taborišču niso bivali samo Slovenci. Dobrodušen mož na levi je bil ruske narodnosti in so ga najbrž zaradi njegove dejavnosti klicali Čili puci.

Figure 41. V taborišču niso bivali samo Slovenci. Dobrodušen mož na levi je bil ruske narodnosti in so ga najbrž zaradi njegove dejavnosti klicali Čili puci.
Prihodnost je še negotova.

Figure 42. Prihodnost je še negotova.

Beloruska strašila za Slovenijo

O Belorusiji sem na …

O Belorusiji sem na teh straneh že veliko pisal, zato se zavedam nevarnosti, da se bom tokrat kdaj močno ponavljal. Vzhodnoevropsko državo sem imel v zadnjih tridesetih letih tudi veliko na ustih. Kar nekajkrat sem jo uporabil za primerjavo s Slovenijo. Čeprav verjetno nisem bil čisto edini, je primerjava pogosto zbudila začudenje. Nagonski odziv je bil, ne, to pa ne, Belorusija je vendar zadnja diktatura v Evropi. Slovenija omenjeno že ni. Ne more biti. Mimogrede, čeprav sem nad Belorusi že kmalu po letu 2000 naredil križ, sem se sam krilatici o zadnji diktaturi stare celine in celo tisti o Aljaksandru Lukašenki kot zadnjem evropskem diktatorju bolj ali manj dosledno izogibal. Z njima se mi ni zdelo primerno zakrivati obstoja še ene, za celino bistveno nevarnejše diktature v Rusiji. Vsaj na tej točki sem, mislim, imel prav.

Podcenjeni simbolni udarci s kladivom

Enako sem se običajno še sam ustrašil primerjave Belorusije in Slovenije. In sem praktično vedno, ko sem jo izustil, hitel pojasnjevati, češ saj ne gre za podobnosti nasploh, nanašajo se samo na enako plitev kolektivni zgodovinski spomin, ki je v obeh primerih osredinjen in v večinski javnosti hkrati omejen na specifično razumevanje časa druge svetovne vojne in povojnega obdobja. V vsem drugem je bila – tudi po mojem mnenju – Slovenija v prednosti.

Intenzivno ukvarjanje z Belorusijo v zadnjih treh letih in razmišljanje o njeni zgodovini in sedanjosti sta mi kajpak razkrila še kakšno podobnost in razliko, na katero prej nisem bil pozoren ali zanjo sploh nisem vedel. Potem pa je prišel letošnji 16. maj z brdavsovsko odločitvijo vlade demokratične slovenske republike o odpravi nacionalnega spominskega dneva na žrtve komunizma. Beloruski in celo lukašenkovski rokopis pri tej odločitvi je bil vsaj meni, ki sem vzhodnoevropski državi namenil veliko misli, takoj razviden. Datumska bližina je postorila preostalo. Kajti danes s polno odgovornostjo trdim, da se je trenutna beloruska tragedija, ki ni na rob obstoja prignala samo neodvisne beloruske države, ampak morda celo samostojen beloruski narod, na neki način začela 14. maja 1995. Seveda bi bilo mogoče njen prvi korak pomakniti skoraj še za leto nazaj, v julij 1994, ko je Aljaksander Lukašenka postal prvi in edini (!) demokratično izvoljeni šef beloruske države, države, ki je na dnu srca ne mara. Ampak maja naslednje leto je postalo jasno, v katero smer jo hoče popeljati.

Takrat je potekal prvi v vrsti pozneje serijskih Lukašenkovih referendumov (zadnji doslej je bil tri dni po začetku ruske agresije na celotno ozemlje Ukrajine). Usodni vprašanji sta zadevali položaj uradnega jezika in državnih simbolov. Z velikansko večino, ki je segala od treh četrtin do petih šestin glasov, so se Belorusi takrat odločili, da bodo dali ruščini vlogo drugega uradnega jezika in da grb in zastavo neodvisne države, ki sta bila enaka simboloma kratkotrajne beloruske državne tvorbe iz obdobja ob koncu prve svetovne vojne, zamenjajo z neznatno spremenjenima grbom in zastavo nekdanje Beloruske sovjetske socialistične republike (brez srpa in kladiva, a z zvezdo v grbu). Kot je večinoma značilno tudi za slovensko javnost, ki simboličnim potezam načeloma pripisuje majhen pomen, je takrat samo manjši del Belorusov, predvsem tistih iz vrst nacionalne opozicije, prepoznal uničujoči potencial referenduma. Vrnitev ruščine na položaj uradnega jezika je pomenil smrtno obsodbo ali natančneje umiranje na obroke za beloruščino, ki je laže dihala komaj kakšnih sedem let. Še zlasti ob razumevanju dvojezičnosti v Belorusiji, kjer zadostuje

Naslovna stran prve številke Naše nive iz leta 1906. Izhajanje tega lista v beloruščini po mnenju mnogih raziskovalcev predstavlja začetek beloruskega narodnega gibanja.

Figure 1. Naslovna stran prve številke Naše nive iz leta 1906. Izhajanje tega lista v beloruščini po mnenju mnogih raziskovalcev predstavlja začetek beloruskega narodnega gibanja. (Wikimedia Commons)

objava dokumentov v enem od obeh uradnih jezikov. Praktična posledica je, da je približno 98 odstotkov vseh pravnih aktov danes ruskih.

Odprava litovskega viteza, pahonje, in rdeče-bele zastave, ki ju je Lukašenka dosledno prikazoval kot »fašistična« simbola, je napovedala proces sistematične in brutalne resovjetizacije družbe, ki z manjšimi ovinki traja do danes in je s Putinovo pomočjo dosegla vrhunec po avgustu 2020, ko je postalo jasno, da večni predsednik, ki se je kar dolgo ohranjal na oblasti kot porok položaja Belorusije kot neosovjetskega otoka, kjer ni socialnih nasprotij kot v Ukrajini in drugod po nekdanji Sovjetski zvezi, nima več zaslombe pri ljudeh. Simbolno razgradnjo vsaj delnega slovesa od sovjetske dediščine je njegov režim nadgradil po še enem referendumu novembra 1996. Takrat so ljudje menda glasovali še za to, da dan neodvisnosti ne bo več 25. avgust, ko so leta 1991 z nekoliko dvoumnim dokumentom razglasili samostojnost, ampak 3. julij, v spomin na to, da so na omenjeni dan leta 1944 Sovjeti pregnali Nemce iz Minska. S tem je Lukašenka še okrepil vsenavzočo sovjetsko partizansko mitologijo v nekdanji »partizanski republiki«.

Slovensko vladno rokohitrstvo letošnjega 16. maja skupaj še z nekaterimi drugimi potezami mora upravičeno sprožiti spraševanje, ali se lahko v Sloveniji odvije enak proces »rejugoslavizacije« javnega prostora, kot se je v Belorusiji zgodila resovjetizacija. Ni mogoče zamolčati dejstva, da je vlada z ukinitvijo spominskega dneva za žrtve komunizma kljub vsem pomislekom o načinu, kako je bil leta 2022 uveden, odstopila od tihega kompromisa, ki je bil na Slovenskem uveljavljen v letih demokratizacije in osamosvajanja ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav se nam kot skupnosti ni

Križi v Kurapatih na obrobju Minska, ki so nekakšen beloruski Kočevski Rog, zaznamovanje spomina na žrtve Stalinovega režima pa stalni trn v Lukašenkovi peti.

Figure 2. Križi v Kurapatih na obrobju Minska, ki so nekakšen beloruski Kočevski Rog, zaznamovanje spomina na žrtve Stalinovega režima pa stalni trn v Lukašenkovi peti. (Wikimedia Commons)

uspelo sporazumeti skoraj o nobeni podrobnosti, je nesporno jedro tega družbenega dogovora priznanje, da žrtve komunizma v Sloveniji obstajajo in da imajo pravico do javnega spomina. nikoli opozarjati, sploh težko govoriti o kompromisu.

Seveda je, kot ni nehala Zaveza Danes je povsem jasno, da po drugi svetovni vojni vladajoči komunisti in njihovi dediči prostovoljno niso dali niti milimetra svojih monopolov in javnega prostora. Nobena koncesija ni bila sad iskrene odločitve in prepričanja, marveč je do nje prišlo pod pritiskom. In vse od leta 1992 lahko spremljamo premočrten proces, katerega cilj je razveljaviti še tiste skromne spremembe, do katerih je le prišlo. 16. maj 2023 v tem smislu ni nobeno naključje. Pa tudi brez navedenega je slovenski kompromis, podobno kot beloruski iz leta 1991, nevelikodušen in ohranja močno prevlado tiste strani, ki je Slovenijo po vojni upravljala kot svoj fevd.

Tolažilne razlike

A preden se posvetim trem točkam, na katerih se Slovenija od Belorusije nikakor ne bi smela učiti, pa ni rečeno, da se ne bo, moram vendarle še enkrat opozoriti na tiste velike razlike med državama, ki postavljajo našo republiko v bistveno boljši položaj.

Prvič, kot sem zapisal, se trenutno bije boj za obstoj samostojnega beloruskega naroda in samostojne beloruske kulture. Da bi bila nesreča še večja, nimajo Belorusi na ta proces skoraj nobenega vpliva (več). Zanje bo odločilen razplet vojne v Ukrajini. Njihova rešitev vodi prek padca Lukašenkovega režima, tega pa ne bo brez tektonskih premikov v Kremlju, ki jih lahko prinesejo praktično samo ukrajinski uspehi proti ruski invaziji. Še celo v primeru teh uspehov ostaja sicer malo verjetni scenarij Belorusije kot nekakšne tolažilne nagrade za ranjeno moskovsko zver.

Seveda eksistenčna ogroženost beloruske samobitnosti ni padla z neba, ampak je

Spomenik zmage v Minsku je ena osrednjih spominskih točk za Lukašenkov režim, ki gradi na dediščini Belorusije kot »partizanske republike«.

Figure 3. Spomenik zmage v Minsku je ena osrednjih spominskih točk za Lukašenkov režim, ki gradi na dediščini Belorusije kot »partizanske republike«. (Wikimedia Commons)

posledica šibke podlage beloruskega narodnega gibanja, ki ga je intenzivno dušila zlasti sistematična rusifikacija v 19. in 20. stoletju in v večini Lukašenkovih mandatov. O tem sem že pisal. Zato je osnovna kulturna in narodna infrastruktura nerazvita, v zadnjih treh letih pa je doživela še dodatne hude udarce. O ničemer podobnem v slovenskem primeru ni mogoče govoriti. Slovenci smo osnovno kulturno infrastrukturo – po zaslugi habsburškega okvira – imeli zdavnaj pred državo, medtem ko so bili Belorusi praktično še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v podobnem položaju kot porabski ali vsaj koroški Slovenci. Ravno tako Slovenci po drugi svetovni vojni nismo bili izpostavljeni večjim poskusom kulturne kolonizacije s tujci v glavnih vlogah. Velikosrbskih poskusov hegemonizacije ni mogoče primerjati z dolgotrajno in kar naprej se vračajočo rusko grožnjo kulturni samostojnosti Belorusov in vrste drugih narodov. Celo več, trdim, da se je slovenski vstop v južnoslovansko tvorbo po prvi svetovni vojni zgodil ob vsaj implicitnem dogovoru o ohranitvi jezikovnega in kulturnega statusa quo. Ko se je v osemdesetih letih zdelo, da se ta dogovor ob krepitvi velikosrbskih in jugoslovanskih centralističnih teženj maje, je bil to pomemben kamenček v mozaiku slovenskega slovesa od socialistične federacije.

Naslednja velika razlika je, da je imela Belorusija vsaj nekoliko demokratične razmere zgolj sedem let, od leta 1988 do leta 1995. Lukašenkov režim je veliko večino pridobitev razgradil v rekordnem času. Ni časa niti ni pomembno razpravljati o tem, koliko je k temu prispevala gospodarska beda devetdesetih in koliko neprožnost demokratične opozicije, ki je iz sicer razumljivih razlogov dajala jezikovnim in kulturnim vprašanjem prednost pred gospodarskimi. Zato se je v izjemno občutljivem trenutku beloruske zgodovine vzpostavilo nezdravo enačenje ruščine in sovjetskega sistema z znosnim in beloruščine ter liberalne demokracije z neznosnim življenjem. Ampak kakor koli, po letu 1995 ali najpozneje po letu 1996, ko so v tujino pobegnili prvi predstavniki opozicije in ko je Lukašenka lastnoročno izbral člane svojega novega parlamenta, ni bilo v politični areni nikakršnega prostora za alternativo. Na ravni spominske krajine je bilo nekoliko drugače, ker so otočki ohranjanja nesovjetske in nepartizanske dediščine obstajali vsaj do konca leta 2020. Seveda pa nikoli niso bili posebej vidni niti nikoli povsem varni.

Slovenski prostor seveda tepe dejstvo, da je bila volja po spremembah veliko večina časa šibka in da je zato tudi prelom s komunističnim režimom obstal na pol poti. Razen obdobja med letoma 1988 in 1992 in potem morda za kratek čas še enkrat ali dvakrat o njegovi nujnosti ni bilo soglasja. Vendar je tudi res, da je lahko politična in družbena alternativa v zadnjih tridesetih letih institucionalno svobodno delovala, tako da ima v celoti razvite vse organizacijske strukture. V Belorusiji ni od režima neodvisnih političnih strank, kar se je – seveda poleg ruskega vmešavanja – izkazalo za usodno tudi ob beloruskem demokratičnem gibanju pred tremi leti.

Ni skupnega temelja

Po tem nujnem opomniku na razlike pa nekaj besed o podobnostih. Plitev skupnostni zgodovinski spomin sem v preteklosti že omenjal. Z njim je povezana bistvena vzporednica. Ne Aljaksander Lukašenka in njegova okolica ne na oblast abonirana postkomunistična politična opcija nimata skupnega idejnega temelja s skupnostjo, ki ji vladata. Njuna tragika je v tem, da kot fevd upravljata državo, ki je v bistvu nista želela. Seveda se oba zavedata koristnosti samostojne politične enote za lastne koristi. Ampak v resnici bi bila najraje v drugi in drugačni politični enoti. Lukašenka je to bolj pokazal. Slovenski postkomunistični oblastniki česa takega niso mogli, ker je socialistična Jugoslavija razpadla brez ostanka in se dobesedno sesedla zaradi lastne gnilobe, kar je v drugi polovici leta 1991 presenetilo celo zahodnoevropske in ameriške »partnerje«, ki so do zadnjega stavili na domnevne »zvezne strukture« in aparatčike tipa Ante Marković in Budimir Lončar. Poskusi obujanja jugoslovanskega trupla bi se celo za slovenske mojstre praktične politike nujno končali neuspešno. V beloruskem (in ruskem) primeru je drugače. Možnost obnove Sovjetske zveze za okorele aparatčike ni samo mitična. Lukašenka ni le ustoličil ruščine kot uradnega jezika, marveč je iz svoje dežele zelo hitro naredil »državo na preklic«, ko jo je spravil v pogubno španovijo z Rusijo v okviru državne unije. S tem je kot prvi beloruski predsednik že postal potencialni grobar beloruske neodvisnosti.

Ampak dejstvo samostojnih Slovenije in Belorusije ni odpravilo dvojnosti med njunimi temelji in idejnimi predstavami večnih voditeljev. Za Lukašenko ni onkraj sovjetske, rusko govoreče Belorusije ničesar. Končni izid je, da se je v zadnjih treh letih povsem sprijaznil z mislijo, da bo po Putinovi milosti do smrti ostal ruski gubernator v Minsku, potem pa naj Belorusijo pohrusta sovjetoidna Rusija. Lukašenkov odnos je skrajni odsev pomanjkanja skupnega temelja.

Zagovorniki povojne politične mitologije pri nas so (bili) v težjem položaju od njega. A njihove zadrege niso manjše. S Slovenijo, ki je globoko vkopana v svojo srednjeevropsko in katoliško krščansko preteklost in ki je dedinja velikega političnega in družbenega vzpona Slovencev v zadnjih desetletjih Habsburške monarhije, nimajo kaj početi. Temu se pridružuje še neprijetna okoliščina, da je bila njihova vloga pri nastanku današnje države mnogo manjša od njihovega sedanjega vpliva. In zdi se, da se je po treh desetletjih zasilnega prilagajanja in neveselega vključevanja osamosvojitvene plasti v javno krajino zadnja generacija gospodarjev domovine iz jugoslovanskih časov odločila, da poskuša narediti »red« tudi na tem področju. Izrivanje spomina na osamosvojitev in poskusi minimaliziranja osamosvojitvene vojne, ki je neposredno zanikanje njihovega mita o socialistični Jugoslaviji, nesporno kaže v navedeno smer. Seveda pa je uspeh njihove operacije negotov, česar se vsaj modrejši med njimi zavedajo. Zato občasne pomiritvene »bombice«.

Privid depolitizacije in civilne družbe

Druga točka, na katero je treba biti pri Belorusiji ob misli na Slovenijo pozoren, je vsesplošna »depolitizacija« družbe. Belorusija je dežela, kjer imajo politične stranke najmanjši pomen v Evropi (če ne štejemo Vatikana). Lukašenkov sovjetoidni um je občutil do političnega organiziranja ljudi tako močno antipatijo, da vse do danes ni vzpostavil niti režimske, državne stranke. Prav tako se ni naslonil na komuniste. V tem se Belorusija razlikuje od Rusije, kjer v parlamentu sedijo pripadniki marionetnih strank. Vedno bolj sem prepričan, da je marginalizacija strank eden ključnih korakov k vzpostavitvi Lukašenkove absolutne oblasti. V srednje- in vzhodnoevropskem okolju, tudi v Sloveniji, se je večkrat pokazalo, da je bilo sorazmerno lahko oblikovati vsaj delno alternativo v politični sferi, veliko teže pa je bilo po desetletjih totalitarizma pluralizirati družbene podsisteme. Če pa vsaj osnovnega pluralizma ni niti v politiki, na kaj takega sploh ni mogoče računati. In kult nestrankarske »demokracije« je trideset let služil utrjevanju Lukašenkove osebne oblasti.

V Sloveniji ima sanjarjene o »nestrankarstvu« in »nestrankarski demokraciji« sorazmerno dolgo tradicijo. Vendar nestrankarstvo v razmerah, kjer je desetletja obstajala ena sama stranka, služi izključno ohranjanju njene moči. Zato so zamisli o »depolitizaciji« ali »nestrankarstvu« v kmetijsko-gozdarski zbornici v praktičnem smislu kratkoročno nevarnejše od simbolnega lomastenja na zgodovinskem področju. S takšno »depolitizacijo« bi vladajoči namreč nevtralizirali še en družbeni podsistem, ki ga še ne nadzirajo. Tovrstnih primerov iz Belorusije predvsem iz devetdesetih let mrgoli.

Tretja iz Belorusije znana zadeva, za katero, kot rad priznam, še pred sorazmerno kratkim nisem niti pomislil, da bi lahko bila relevantna za našo državo, je pojav lažne oziroma marionetne civilne družbe. Po tem orodju je Lukašenka posegel zgodaj, že pred referendumom leta 1996. Mislim, da je bila maškarada takrat namenjena predvsem ruskim sponzorjem. Čeprav sta se Boris Jelcin in njegov takratni premier Viktor Černomirdin pretvarjala, da sta nepristranska posrednika med predsednikom in opozicijo, je bila njuna strategija enaka kot pozneje pri Putinu. Vse je bilo podrejeno ohranjanju Lukašenke na oblasti, saj sta očitno že onadva presodila, da bo Rusija težko našla bolj rusofilskega Belorusa, ki bi tako zavzeto žagal vejo samostojne Belorusije in s tem brez neposrednega ruskega posega uresničeval ruske interese. Ampak ne glede na jasno smer, Lukašenka očitno ni bil prepričan o ruskih namenih. Zato je poskušal ustvariti vtis široke priljubljenosti svojega režima. Omislil si je vsebelorusko ljudsko skupščino, ki naj bi bila širši predstavniški organ od dekadentnega zahodnjaškega parlamenta. Skupščina je imela med zadnjim, šestim zasedanjem leta 2021, po zatrtju vroče faze demokratičnega gibanja, kar dva tisoč sedemsto članov. Na papirju naj bi bili zastopani vsi sektorji in celotna paleta pogledov v beloruski družbi, od delavcev, umetnikov in kulturnikov do visokih cerkvenih predstavnikov. A na vseh zasedanjih skupščine so vsi trobili v isti, Lukašenkov rog.

Parodijo civilne družbe je v postkomunističnih družbah mogoče vzpostaviti sorazmerno lahko predvsem zato, ker je imelo tako po-

Plakat v Minsku, ki opozarja na četrto zasedanje Vsebeloruske ljudske skupščine. Z njo je Lukašenkov režim ustvaril popolno imitacijo sodelovanja civilne družbe pri upravljanju države.

Figure 4. Plakat v Minsku, ki opozarja na četrto zasedanje Vsebeloruske ljudske skupščine. Z njo je Lukašenkov režim ustvaril popolno imitacijo sodelovanja civilne družbe pri upravljanju države. (Wikimedia Commons)

četje predhodnice v režimskih, domnevno civilnodružbenih organizacijah, ki so tako v Jugoslaviji kot v Sovjetski zvezi pokrivale vsa področja družbenega življenja. V jugoslovanskem kontekstu je dovolj omeniti samo uradne (in vse do konca osemdesetih let edine obstoječe) sindikate, ki so močno vplivali na podobo sindikalnega prizorišča v demokratični Sloveniji.

Če sklenem, je po mojem mnenju od vseh treh navedenih točk najbolj škodljiva široka »depolitizacija« pod krinko izganjanja nezdravega strankarskega zdraharstva. Nevarna je, ker lahko vsaj začasno naleti na naklonjen prijem pri ljudeh kot domnevni korak k večji učinkovitosti delovanja vladnih organov, ki naj bi jim bile nepotrebne demokratične procedure zgolj na poti. Sočasno ukinja pluralizem na tistem področju, kjer ga je še najlaže vzpostaviti, in s tem pred njim, kot omenjeno, »zaščiti« družbene podsisteme.

Seveda je beloruskemu demokratičnemu gibanju leta 2020 kljub izjemni številnosti, ustvarjalnosti in odpornosti, ki je režimu, nevajenemu vsakega ugovora, sapo jemalo več mesecev, spodletelo predvsem zaradi ruskega vmešavanja. Toda če bi se lahko – kot v Ukrajini – naslonilo vsaj na organizirano politično opozicijo, bi imelo bistveno več možnosti za uspeh.

[Page 118]

Oblast si je vzel potem, ko je skrivaj umoril svojega brata

Kdor se spominja, v …

Kdor se spominja, vase se povrača
v sam začetek, v prvo izhodišče
si skrbno pota sem in tja preišče,
smeri po igri vetra ne obrača.

Pokoj in sprava sta njegova plača,
v globini lastni najde zatočišče,
je slep za videz, za zunanje blišče,
požene korenine v tla domača.

Spomin je znak notranjega življenja;
zahteven je do sebe, zvest resnici;
je stroga mera in zalet hotenja.

Je nepremičen kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh, podoben ptici,
spomin in bistrost sta najožja brata.

Milan Komar

Dragi prijatelji! Mi …

Dragi prijatelji!

Mislim, da se ob tem sonetu velikega slovenskega filozofa vsak izmed nas čuti nagovorjenega. Besede, kot spomin, resnica, zvestoba, sprava, so vedno prisotne na slovesnostih, kot je današnja, in dajejo smisel našemu vztrajnemu iskanju pravice.

Tukaj in v bližnji okolici je bilo po vojni pobitih in zmetanih v rudniške jame več kot štiri tisoč oseb – nikoli ne bodo izkopani – izgovorov je veliko. Nikoli ne bomo vedeli njihovih imen. Skratka, bili so izbrisani z obličja zemlje in iz uradnih evidenc. Pred kratkim je vlada Republike Slovenije izbrisala iz uradnega koledarja 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. O nekih drugih „izbrisanih“, ki to niso bili in za katere se načrtuje spomenik v slovenski prestolnici, ni vredno izgubljati ne časa ne besed.

Vrnimo se k našim mučencem. Po skoraj osmih desetletjih se jih še vedno drži vzdevek „izdajalci“, čeprav so prav oni bili zvesti do konca. Zvesti Bogu, krščanski tradiciji, sloven skemu jeziku in narodni kulturi. Tak je bil slovenski narodni značaj, o katerem so se v OF na vrhovnem plenumu (november 1941) v Ljubljani odločili, da ga preoblikujejo. To je pomenilo, čeprav ni tam zapisano, da postane Slovenec marksist, leninist, revolucionar, materialist in ateist. Komunistična partija je podlo izkoristila stisko Slovencev pod tujo okupacijo in napadla lastni narod, ki je dolgo okleval, preden se je začel braniti.

Kar je sledilo, poznamo. V zmedi in trušču konca svetovne vojne je komunistični partiji uspelo prisvojiti si oblast in izvršiti veliki bratomor, zločin, ki ne zastara. Pol stoletja svobode, ki to ni bila, je bolj ali manj uspešno skrivala to sramoto. Ko smo si pred tremi desetletji izborili lastno državo, se je ob zlomu komunizma zdelo, da bomo zmogli razčistiti s preteklostjo, obsoditi zločin, se spraviti med seboj in s skupnimi močmi in dvignjeno glavo stopiti v nov demokratični čas. A preoblikovani narodni značaj in pohabljenost narodnega telesa to še danes preprečujeta. Posledice komunističnega socialnega inženiringa bodo še dolgo prisotne in okrevanje težavno, če bo sploh volja za okrevanje.

Zato sprave ni bilo. Danes se z visokih položajev oglašajo apologeti zločincev in negacionisti. Pravica pa nima samo zavezanih oči, ampak tudi zatisnjena ušesa in zaprta usta. A obstaja tudi svetla stran te zgodbe. Tisoči in tisoči Slovencev, katerih telesa trohnijo v breznih, jamah, jarkih in jaških, so iz tega sveta odhajali pripravljeni na smrt, z molitvijo na ustnicah, nekateri z odpuščanjem. Oni sprave ne potrebujejo.

Pod Peco ni Matjaževe vojske ne kralja Matjaža. Pod tem hribom pa spi množica slovenskih mučencev, ki so skupaj z vsemi drugimi raztresenimi po naši lepi domovini naši mogočni priprošnjiki pri Bogu, in verjamem, da

Govornik Marko Jerman

Figure 1. Govornik Marko Jerman

je tudi od tam prišla izdatna čudežna pomoč pri osamosvojitvi. Nanje se še vztrajno obračajmo!

Na začetku sem zajel iz studenca slovenske kulture in prebral pesem Milana Komarja. Za konec še kamenček iz mozaika evropske kulture. Klavdijev monolog iz Shakespearove tragedije Hamlet. Klavdij je kralj Danske. Krono, kraljico in oblast si je vzel potem, ko je skrivaj umoril lastnega brata, kralja Hamleta. To je pogled z druge strani, s perspektive morilca. Nekatere podobnosti s slovensko stvarnostjo so me spodbudile, da to preberem. Namenjeno je vsem, posebno pa tistim, ki zločina še danes niso sposobni obsoditi in ki verjetno tega ne bi želeli poslušati. Tako govori Klavdij, ko ostane sam na odru:

O gnila je žalitev moja, smrdí v nebo,
prvotno, prastaro prekletstvo ima na sebi
za brata umor.
Moliti ne morem,
čeprav sta želja in volja močni,
močnejša krivda vsak poskus porazi
in kakor človek, v dva opravka vpet,
stojim omahujoč – kje naj začnem,
a oba opustim.

Kaj, če bi ta prekleta roka
bila še enkrat debelejša od bratove krví,
ga ni dovolj dežjá v milem nebu,
da izpral bi jo, belo kot sneg?

Čemú le milost, če ne,
da grehu zoperstaviš se
iz oči v oči?

In, ali ni v molitvi dvojne te moči,
da nas prestreže v padcu –
ali če pademo – odpusti?

Potem ozrem se gor; krivde ni več.
Ampak, joj!
Kakšna molitev pa naj meni ustreza?
„Odpusti mi ta podli umor?“

To ne bi šlo, saj še sem v lasti
teh stvari, ki so zavedle me v umor.
Moje krone, moje kraljice – in oblasti.
A se mi lahko odpusti
in sadove greha obdržim?

V pokvarjenih tokovih našega sveta
pravico zlahka odrine zločinca pozlačena roka;
in večkrat, vidi se,
da se prav s plenom zakon kupi.
Toda ni tako nad nami.
Tam ni izmikanja.
Leži dejanje tam razgaljeno
in mi sami primorani v samo lice
in čelo svojim grehom predati dokaze.

Kaj zdaj? Kaj mi še ostane?
Poizkusi, kaj zmore kesanje.
Česa pa ne zmore?
A kaj sploh zmore,
če se kesati ne zmorem?

Gorje! O, prsi črne kakor smrt!
O duša – na limanice ujeta –
v borbi za prostost se lepiš bolj in bolj!
Pomagajte angeli.
Vsaj en poizkus!
Kolena trmasta, upognite se!
Srce jeklenih strun – mehko postani,
kakor kite so dojenčkove.
Vse lahko se v prav še obrne …

* * *

Besede moje vzletajo – je mislim mojim pretežko …
Besede pa – brez misli – nikoli ne gredo v nebo.

Milost ne naredi krivice za pravico

Spoštovani vsi, zbra …

Spoštovani vsi, zbrani na tem svetem kraju. Pozdravljeni rojaki iz Rovt, Šentjernejčani, dragi duhovniki, predstavniki Nove Slovenske zaveze, ki že vrsto let pripravljajo spominsko mašo na tem kraju. In hvala vam, da smo danes tukaj.

Tole razmišljanje bom pričel s pesnikom Balantičem, ki pravi v svoji pesmi Zasuta usta:

Nekje pokopališče je na hribu,
brez križev, rož, grobovi sami
in prek razpadlega zidu rumena trta,
ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

Pesem sem vzel za moto zato, ker je bil tudi pesnik žrtev komunističnega nasilja, ki je besnel z vso silo – pred in med vojno ter po njej. Pa tudi sam sem človek, ki je plačal davek komunizmu s smrtjo očeta Matevža, ki so ga ustrelili sicer Italijani kot talca, a po naročilu revolucionarjev.

Za svoje novomašno geslo sem si pred 50 leti izbral Balantičev verz: Ponižno za ljubezen se zahvalim, za odrešenja tvojo bolečino.

Včasih kar ne morem dojeti, da je še danes tako močna komunistična miselnost, ki preprečuje svobodo duha in dela. Včasih bi rekel tem ljudem, da bi morali doživeti komunizem leta 1950 in še kakšno leto po tem, da bi sprevideli in si ne bi nikoli več želeli teh časov. Ko sem želel prebirati Balantičevo poezijo v bogoslovju, sem z velikim strahom knjižico njegove poezije iz tujine. In to z velikim prešvercal tveganjem, ker sicer bi jo zaplenili in mene kaznovali. To je bila za tisti čas zelo osovražena literatura.

V teh dneh smo slišali: nikoli več vojne – nacizma, fašizma. Nismo pa slišali: nikoli več – komunizma. Zato smo danes tukaj, da izrečemo pokojnim spodobno zahvalo s sveto daritvijo. Kajti tudi maše se niso smele darovati za te pobite ljudi v času komunizma. Tudi sedanji čas drvi v to smer in se ne meni za vrednote življenja, za spoštovanje in dostojanstvo umrlih. Zato smo se mi zbrali tukaj, na tem mestu, kjer snivajo naši rojaki pod zasutimi plastmi zemlje in odpadkov.

Sveti papež Janez Pavel II. je leta 1999 zapisal: »Koliko mučencev 2. svetovne vojne, prav tako pa tudi med diktaturo totalitarnega komunizma! Trpeli so in darovali življenje v koncentracijskih, iztrebljevalnih taboriščih, tako hitlerjevskih kot komunističnih. Zato je prišel čas, da se spomnimo in počastimo tudi vse te žrtve.«

Sprava, o kateri velikokrat le govoričimo in si jo srčno želimo, se še ne kaže na obzorju. Papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Spe salvi zapisal: »Bog je pravičen in ustvarja pravičnost. To je naša tolažba in upanje. A v svoji pravičnosti je hkrati milost. To vemo s pogledom na križanega in vstalega Kristusa. Oboje – pravičnost in milost je treba gledati v pravilni notranji povezanosti. Milost ne naredi krivice za pravico. Milost ni groba, ki vse pobriše, tako da na koncu postane vse enako veljavno, kar je kdo na zemlji storil. Zoper takšen način nebes in milosti je na primer Dostojevski po pravici protestiral v svojih Bratih Karamazovih. Hudodelci na koncu ne sedijo poleg za mizo večne gostije, kakor da se ne bi nič zgodilo.«

Danes teden bomo praznovali dan državnosti. To je naš praznik, na katerega bi morali biti ponosni in ga praznovati z srčnostjo in ponosom. Pa žal tega ni. Sodobni oblastniki na vsak način hočejo zmanjšati vrednost in pomen naše osamosvojitve in povzdigniti uničujočo revolucijo, povezano z OF.

Kam plujeta naš planet in naša domovina, se sprašujemo ob vseh modernih pobudah od našega lepega naravnega bivanja, do tiste temeljne resnice o smislu življenja. Na vsak način hočejo vsiliti tezo o svobodnem sodelovanju pri samomoru kot humanem dejanju za človeka v stiski. Namesto da bi pomagali človeku, ki trpi, in ga tolažili, ga preprosto odstranimo z umorom. In to celo s potrditvijo zdravniške stroke. Kam pluje naša domovina, se upravičeno sprašujemo.

Alojz Rebula, preminuli zamejski in slovenski pisatelj, je zapisal: »Če izginjamo in bomo izginili, bomo izginjali in izginili iz ključno po svoji lastni krivdi, po svoji lastni smrtni izbiri.«

Ne glede na situacijo, se naše srce veseli naše lepe domovine. Zanjo prosimo Boga, da jo ohranja polno življenja, da ji prebudi novih duhovniških, redovniških in misijonarskih poklicev.

Leta 1973 nas je bilo 61 slovenskih novomašnikov, letos samo trije. Kljub temu ne smemo obupati. Naši fantje in možje, ki počivajo na tej naši zemlji, so naši priprošnjiki. O tem smo lahko prepričani. Zaupajmo.

Bodi zdrava moja domovina! Bog te blagoslovi!

Dodatek – citat

Zgodovinar navadno najprej išče pisne vire in šele če teh ni, prisluhne tudi preprostemu pričevalcu. Tu bi še dodal, da sem pri svojem delu srečal čudovite in spoštovanja vredne ljudi. Ko sem poslušal in zapisal njihova pričevanja, sem z njimi ostal na nek način povezan. Čutim, da nas veže posebna vez, podobna prijateljstvu, kar pomeni, da je bila med nami prisotna iskrenost. Vem, da moje delo ne more biti vsem všeč. Predvsem skušam biti čim bolj objektiven. Hudim besedam se izogibljem, ker sem prepričan, da se vse lahko pove z normalnimi in mirnimi besedami. Seveda pa je zaradi resnice treba povedati tudi kaj težkega, na primer, da je tista mati v Šentjoštu ležala pred hišnim pragom s prerezanim vratom, ob njej pa so jokali trije otroci. Večkrat se poslužim tudi partizanske literature, včasih je skoraj nujno soočiti opise z različnih zornih kotov. Gotovo bi bilo dobro, če bi bila preprosta pričevanja podprta tudi z arhivskimi dokumenti, kar pa marsikdaj iz tega ali onega razloga ni mogoče.

JANKO MAČEK

[Page 109]

Ne vdajajmo se slepi pokorščini!

1 Pridiga v Vetrinju …

1 Pridiga v Vetrinju ob obletnici tragedije slovenskega naroda 13. maja 2023.

Vetrinj[1] je za Slovence in druge narode trnjeva krona vseh nedoumljivih krivic, povzročenih ljudem z vojno in revolucijo. Kot je dejal Justin Stanovnik, eden redkih, ki je kot žrtev preživel tragedijo slovenskega naroda – povojne poboje, človeštvo do tedaj še ni poznalo nič takega. »Ali bo že sodni dan,« je dekle v tej cerkvi v Vetrinju izkričalo svojo stisko, dojeto ob v nebo vpijoči krivici revolucionarjev in angleških diplomatskih spretnežev, ki so prodali zibelko slovenstva za cvet slovenskega naroda, ki so ga pahnili v smrt.

Vojne žal (še vedno) divjajo po svetu: v Ukrajini, Sudanu in drugod. Vedno ljudem vzamejo možnost za dostojno življenje in preživetje ter pravico do tega. Pri nas pa so poleg okupatorjev stisko naroda in boj za osvoboditev izkoristili še lastni ljudje. Zaradi nasilnega pohoda na oblast so demokratičnim rojakom naložili dodatno trpljenje, sejali smrt ter pahnili v begunstvo svoje rodne sestre in brate. Vetrinj je zgostitev vseh teh usodnih tragičnih krivic, ki so jih naložili predvsem vernim rodoljubnim ter drugim demokratom.

Letos obhajamo 130. obletnico rojstva požrtvovalnega goriškega duhovnika in rodoljuba Filipa Terčelja, simbol njih, ki so trpeli preganjanje in nasilje fašistov, zatiranje nacistov in končno še mučeniško smrt od komunistov. Kako dojeti, ovrednotiti in ohranjati spomin na te tragedije? Kdaj bodo naši rojaki lahko z nami vstali k novemu življenju svobode in upanja? Težko sprejemamo, da nas je tako kruto prizadel ta trojni totalitarizem. Ne moremo se sprijazniti, da se nam danes v preobleki svobode in drugih slepilnih manevrov vrača mehki levičarski totalitarizem, ki spet zavaja verne in druge demokrate. Verni, utrjeni v Božji besedi, smo prepričani, da nobena krivica ne bo pozabljena. Zato cenimo žrtev teh naših rojakov in vseh, ki so se uprli laži in zatiranju, umirali z molitvijo na ustnicah ter odpuščanjem v srcu, kot potrjujejo verska znamenja ob moriščih. Naša človeška in krščanska dolžnost ter zvestoba resnici in pravičnosti nam narekujejo hvaležnost za njihov dar Bogu, Cerkvi in narodu. Da pa ne bi zločinov ponavljali, ostajajmo zvesti resnici in odgovornosti! V iskrenem sodelovanju se ne vdajajmo slepi pokorščini! Poglejmo si iskreno v oči in ne dovolimo, da nas preslepita laž in zavajanje! Ne pozabimo: lažniki so delali zahrbtno in streljali v tilnik! Ker streljanje postaja spet aktualno, izbirajmo besede in zavračajmo laž. Poznavalec boljševizma Timothy Snyder je v Združenih narodih opozoril na laži in zavajanje ruskih napadalcev Ukrajine. Poziva k povezovanju, gojitvi domovinske ljubezni in ohranjanju spomina na žrtve resnice in pravičnosti. Ne pozabimo! Cankar je zapisal: »Taka krivica je kakor greh zoper svetega Duha: ne na tem ne na onem svetu ni odpuščena. Neizbrisljiva je, nepozabljiva.« Verni jo prepuščamo božji pravičnosti. Časi so resni; ne bomo gojili novega sovraštva, a tudi ne pozabili žrtev.

Čas je za pogum in odločnost za resnico, kakor so se verni in vsi prisebni demokrati na strahovit in usodni poseg odzvali odločno in z vero, kakšno je imel Lambert Ehrlich. Milan Komar je v govoru 28. maja 1967 v Buenos Airesu – ob 25. obletnici Ehrlichovega umora – dejal, da je živel in deloval iz vere enako kot drugi katoličani, ki so v vsaki stiski vztrajali v resnici in se uprli krivicam: »Dr. Ehrlich je bil . Človek močne, neomahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu predvsem človek vere preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamenitega, nekaj abrahamskega. Njegova vera je bila kakor skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno, zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve.« To je danes strogo aktualno, nadaljuje: »Dr. Ehrlich nas uči živeti iz vere. On, ki je bil velik molivec, velik romar, asket brez primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. In to je strogo aktualno,« pravi Komar, takrat in spet danes:

»Blagostanjska civilizacija s svojim vsesplošnim materialnim komfortom poraja brezbrižne » in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveni … izbruhi nadomestki tihega močnega notranjega duhovnega življenja, ki ga ni.«

Predniki, ki se jih danes spominjamo, so živeli iz te vere ter zvesto branili napadenega in ogroženega človeka.

Kakor Komar sprašuje rojake v zdomstvu, se moramo spraševati mi, zbrani danes v tej cerkvi, kjer je ob novici o pobijanju rojakov v Sloveniji odmevala pritajena molitev, ki so jo zalivale solze. Enako pa velja spraševanje vesti vsem Slovencem in demokratom, ki nam je mar za prihodnost. »Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi ognjeviti očmi in nas prosi in roti … Izprašajmo si vest. Še molimo, kot smo takrat molili? Naš rod še raste, kot smo takrat govorili: ‚ob črnem kruhu in rožnem vencu‘ …? Je naša zvestoba Cerkvi še tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamor ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija?« Kako poskrbeti, da bodo mladi rasli v veri in odgovornosti ter kljubovati viharjem kljub sodob nim vabam in stranpotem, saj na narodovi duši leži greh staršev ali starih staršev in niti vse solze ga niso mogle izprati, kot pravi Ivan Cankar.

Komar zaključuje s prošnjo Ehrlichu in vsem mučencem. Čeprav je bil Komar iz mladčevskega kroga, govori to Ehrlichu in vabi vse, da se povežemo:

»Ta, ki tu govori, ni iz Vašega kroga, toda ko je potekel čas, je postalo jasno, da je to, kar nas je takrat morda ločilo, majhno in neznatno; to pa, kar nas druži, je veliko in močno in da ste Vi naš, da ste od nas vseh in smo mi vsi Vaši. Zato naj Vaš spomin in Vaš zgled vzbudita v nas vseh, ki se Vas spominjamo tukaj in drugod širom po svetu, novih energij, novih neugnanih energij za ogromno in čudovito delo, ki nas čaka.«

To naj bo, sestre in bratje, naša prošnja. Ehrlich in vsi drugi pričevalci so umrli za to, da bi tudi mi kljubovali. Oživljamo vero, da naši mučeniki živijo in nas zavezujejo spominu, molitvi in dejavni in odgovorni družbeni drži. Republiko zavezujejo, da jih dostojno pokoplje, zato to zahtevamo od oblastnikov. Ko se bo to zgodilo, bodo med nami sprava, mir in sreča, ker se bo njim in nam odprla večnost, kot poje pesnik:

Zato »ne plakaj, dragi, nad pepelom sanj! Vsa srečna sem v vrtovih svetlih dni, pri Bogu, ki nad zarjami bedi in z drobnimi je zvezdami obdan«.