Spoštvani!
Na začetku bi rad izrazil hvaležnost da mi je bilo v imenu Nove Slovenske zaveze zaupano poiskati nekaj priložnostnih besed, ob spominu na pretekle dogodke, ki so zaznamovali ta kraj. Četudi sem se rodil daleč od teh krajev, v popolnoma drugačnem času, sem od mojih starih staršev prejel delček izročila o trpljenju slovenskega ljudstva med in po drugi svetovni vojni.
Pred leti je bilo po teh gozdovih drugače, kot je danes. V teh breznih so umirali nedolžni ljudje. Mladi ljudje. Na tem mestu – in še marsikje drugje po Sloveniji – se je zgodila zgodovinska anomalija ki je v nasilni ekstazi uničila življensko pot mnogih.
Izgubili smo ne le njih. Izgubljeno je bilo tudi vse tisto, kar bi ti nesrečneži lahko doživeli in storili, potomce, ki bi jih lahko imeli (sinove, vnuke, pravnuke), vse tisto dobro, kar bi laho storili. Mnogi so bili takrat mlajši od mene, zato poskušam gledati na njih skozi očala moje mladosti. Koliko trenutkov – lepih in manj lepih, koliko sanj, upanj in pričakovanj, koliko belih zimskih zora, poletnih sončnih zahodov, nočnih rajanj in podoknic. Vse to se v njih nikoli ni uresničilo. Bili so kakor cvet, utrgan preden je sploh vzcvetel, prikrajšani življenja in prihodnosti. Njih vrzel pa bo ostala – še desetletja, stoletja.
Po jarkih in breznih so nekoč razlili mlado vino slovenske prihodnosti. V prazne sode so nalili nekaj let star, iz Moskve uvožen kis, v upanju, da se bo spremenil v še boljše vino. Kakšna škoda! Izvajalci projekta so obljubljali svobodo, »novega človeka« in
konec zgodovine. Čudež se ni zgodil, in namesto tega smo dobili pogubni družbenopolitični eksperiment, ki je načel dušo slovenskega naroda. Ceno teh poskusov pa niso plačali pisarniški ideologi in birokrati ki so to prevaro utemeljili, temveč preprosti delavci, nedolžni mladeniči, kmečko prebivalstvo. Da se še danes nismo opomogli od te gromozanske tragedije, nam kaže stanje duha v naši državi. Kdo bo za vse to odgovarjal?
Sem predstavnik mlade generacije slovencev, ki vsega tega zla neposredno ni doživela. Rodil sem se v mirnih časih, v družbi blaginje. Imamo hrano, obleko, streho nad glavo, tudi svobodo. Danes ulice naše prestolnice kar mrgolijo veselih študentov, brezskrbnih turistov in hitečih mladih poslovnežev, vsak v svojih vsakdanjih ali manj vsakdanjih opravkih potopljen. Kakšen kontrast s tisto podobo Evrope izpred komaj nekaj več kot pol stoletja! Mladi se na žalost ne zavedamo dovolj resničnega pomena vseh teh dogodkov iz preteklosti. V našem navideznem materialnem blagostanju preziramo spomin tistih, katerim je bilo nekoč pridržana pravica do obstoja. Preziramo tudi tiste, ki so dolga desetletja vso bolečino tiho skrivali v svojih srcih. Kakšen generacijski egoizem! Kakšno pomanjkanje usmiljenja!
Človek ne živi le od denarja. Napredek in blaginja, ki smo ju uživali do sedaj, ne bosta obstala dolgo, če se v družbi ne bo marsikaj spremenilo. Postopoma se že razodevata praznina in duhovna beda človeka brez korenin, ki tone v banalnosti zgolj
materialnega. Brez zavesti, od kod prihajamo, kaj smo in kaj želimo postati – torej brez identitete – ne moremo vzdrževati dolgoročnega napredka. Če pa bo Evropa preprosto pozabila na nedavno preteklost, predvsem pa na boleče posledice totalitarnih eksperimentov, potem sedanja oziroma prihajajoča kriza ne bo le gospodarska. Nekateri že napovedujejo težke čase, omenjajo celo možnost nove vojne.
Nekaj bi se morali vendarle naučiti od zgodovine. Tako smo mladi postavljeni pred izziv, da se ne pustimo dokončno oropati zgodovinskega spomina, ki v veliki meri tvori narodovo identiteto. Veliko lahko storimo v našem okolju, če si le upamo. Biti moramo pristni; kot pravijo danes: »Bodi to, kar si«. Brez sprenevedanja, hinavščine ali sramu. Vsaka resnicoljubna beseda v pravem trenutku izrečena šteje. Če se bomo bali ali celo (Bog ne daj!) sramovali naše preteklosti, ne bomo dosegli preboja, ki je potreben za popravo totalitarne poškodovanosti.
Danes smo tu, na tem mestu spomina, ker iščemo resnico, tolažbo in pogum. Resnico, ker je prihodnost našega naroda močno odvisna od umevanja naše preteklosti. Tolažbo, ker nas storjene krivice še vedno bolijo. Pogum, da bi nadaljevali to pot upanja in z našim delom naprej gradili pravičnejšo družbo. In da bi postali boljši ljudje. Tega pa nam ne more kupiti denar, omogočiti nobena ideologija, zagotoviti nobena politična stranka. Pomaga nam lahko samo Jezus Kristus, ki je bil krivično obsojen, trpel in bil umorjen podobno kot ti naši znanci in sorodniki, ki so končali svojo pot v teh breznih. Kdo drug, dragi rojaki, bolje razume to usodo kakor On sam!
Le On nam lahko odpre studenec milosti v očiščenje greha in madeža, in nam podari svoj Mir – ne kot ga daje svet.
Morda bodo prišli svetlejši časi, ko bodo rane narodove preteklosti ozdravele. Skale teh grobov bodo morda nekoč zakričale tako glasno, da jih ne bo mogoče več preslišati. Takrat bomo vsi dojeli, kako vekik je greh slovenske duše, in žalovali. Bratje in sestre si bomo lahko iskreno podali roke in složno hodili naprej. A do takrat je pot še negotova. Vsak dan znova se v vsakemu izmed nas odvija borba med dobrim in zlim, ki napaja tisto pravo zgodovino – zgodovino odrešenja in božjega usmiljenja.
Naredimo torej najboljše kar zmoremo za naš narod in za spomin naših rajnih: bodimo vsak dan boljši ljudje.